brezplaČni izvod copia gratuita

67
Cristiano Crescentini in Franco Fabbro Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Upload: others

Post on 24-Oct-2021

7 views

Category:

Documents


0 download

TRANSCRIPT

Page 1: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

Cristiano Crescentini in

Franco Fabbro

Nevropsihologija dvojezičnosti

pri otrocih

Cristiano Crescentini e

Franco Fabbro

Neuropsicologia del bilinguismo

nei bambini

ISBN 978-88-7342-209-9

BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

ISBN 978-88-7342-209-9

BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

• N

evro

psih

olog

ija d

voje

zičn

osti

pri o

troc

ih

Neuropsicologia del bilinguism

o nei bambini

Page 2: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA
Page 3: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

Nevropsihologija dvojezičnosti

pri otrocihCristiano Crescentini in Franco Fabbro

2014

Page 4: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

4

Kazalo

1. Govor kot možganska funkcija ........................................................ 7

2. Metode preučevanja organizacije govora v možganih ... 12

3. Usvajanje prvega jezika ........................................................................ 15

4. Vloga spomina pri usvajanju jezikov ............................................. 18

5. Možgani dvojezičnih otrok .................................................................. 22

6. Usvajanje ali učenje drugega jezika pri otroku ....................... 25

7. Kritična obdobja pri usvajanju jezikov ......................................... 28

8. Starost pri usvajanju drugega jezika in njegovo obvladovanje ...................................................................... 32

9. Sta dvojezičnost in večjezičnost vir pozitivnih vplivov na umski razvoj ali pa nemara vzrok motenj? ........ 35

10. Kdaj naj se lotimo dvojezične vzgoje in kaj odloča o njeni uspešnosti v predšolski dobi? ........................................... 38

11. Govorne motnje pri dvojezičnih otrocih .................................... 41

Afazije pri dvojezičnih otrocih .......................................................... 41

Umska zaostalost pri dvojezičnih otrocih ................................. 42

Page 5: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

5

Specifične govorno-jezikovne motnje (SGJM) pri dvojezičnih osebah ........................................................ 43

Disleksija pri dvojezičnih otrocih ..................................................... 45

12. Pojavi mešanja jezikov in preklapljanja med njimi .................................................................. 46

13. Gluhost in dvojezičnost ......................................................................... 48

Opombe ................................................................................................................. 52

Bibliografija ........................................................................................................... 56

O avtorjih ............................................................................................................... 62

Page 6: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA
Page 7: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

7

1 Govor kot možganska funkcija

Govor je značilna človeška lastnost in je življenjskega pomena za člo-vekove spoznavne in občevalne zmožnosti, te pa so osnova uspešnosti človeških bitij, naj gre za posameznike ali za človeško vrsto. Četudi imamo v splošnem z govorom v mislih način sporočanja, ga vendarle velja pravilneje obravnavati kot kod, ki ga tvorijo mnogotere oblike in znaki, ki v sestavi, skladni s slovničnimi zakonitostmi, strežejo mno-gim funkcijam; med njimi je tudi medčloveško sporočanje. Govor se razpoznavno členi v več ravni, ki so druga od druge sicer ločene, a med seboj soodvisne, zadevajo pa enostavne besede, besede z notra-njo zgradbo, stavke in diskurz. K tem ravnem prištevamo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko, pomenoslovno in diskurzivno raven.1

Glasoslovje obravnava jezikovne zvoke z vidika njihove funkcije (sporočanja pomenov) ter njihovo organiziranost v besede, začenši pri fonemih kot najmanjših prepoznavnih zvočnih enotah. Glasoslovje obravnava stvarne zvočne tvorbe v njihovi fizikalni, artikulacijski ali akustični razsežnosti.

Page 8: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

8

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Oblikoslovje se v jezikoslovju ukvarja s preučevanjem slovnične zgradbe besed in z njihovim oblikovanjem. Morfem je najmanjša jezi-kovna enota, ki premore pomensko jedro; vsako besedo danega jezika tvori najmanj en morfem. Oblikoslovje poleg tega raziskuje, kako se besede med seboj ujemajo (denimo pridevnik s samostalnikom), nji-hov spol, število in glagolski vid. Celotni skupek besed danega jezika tvori njegovo besedišče; stroki, ki obravnava strukturo slovarja, pravi-mo besedoslovje ali leksikologija. Kdor pozna določen jezik, premore zato „besednjak“, iz katerega črpa niz informacij o besedah, ki jih poz-na (na primer o njihovi izgovorjavi, pravopisu, pomenu itd.).

Skladnja ali sintaksa, kar dobesedno pomeni „kombinacija ali raz-vrstitev“, tvori tisto raven analize govora, ki se ukvarja s strukturo stav-kov oziroma preučuje, kako se besede med seboj skladajo in kako se razvrščajo v stavke.

Pomenoslovje ali semantika je veja jezikoslovja, ki preučuje pomen besed (leksikalna semantika), besednih zvez, stavkov (stavčna seman-tika) in besedil. V okviru semantike se preučevanje besedišča nanaša na lastnosti besed in morfemov, opisanih s pomočjo pomenskih zvez. Veliko kompleksnejše pa je preučevanje pomena stavkov in besedil, saj je odvisno tako od marsikdaj dvoumnega pomena besed kot od njihove strukturne razvrstitve v okviru stavka ali diskurza, ki običajno s tem iz-raža govorčeve namene in želje. Stavčno semantiko je potrebno dopol-njevati s pragmatiko, to je s preučevanjem uporabe govora v kontekstu.

Pomeni, ki jih prispevajo stavki, se stekajo in vraščajo v strukture višjega reda, te pa tvorijo raven govornega diskurza. Diskurz obsega informacije, ki se nanašajo na obravnavano snov, na srčiko govorčeve pozornosti in na siceršnje informacije o časovnem zaporedju dogod-kov, o vzročnih zvezah itd. Informacije, ki jih vnaša diskurz, so osnova sprotnega posodabljanja posameznikovega poznavanja sveta ter njego-vega razmišljanja in načrtnega snovanja. Zgradba in tvorba diskurza vpletata mnoge prvine in dejanja nejezikovne narave, kot sta črpanje informacij iz semantičnega spomina in logično sklepanje.

Page 9: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

9

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Mnogi nevrološki znanstveni izsledki nam danes nudijo podrobne informacije o načinu možganske organiziranosti pri izvajanju in ob-delavi govora.2 Kot bomo ugotovili v naslednjem razdelku, obsegajo ti izsledki korelacije med hibami v obdelavi govora in možganskimi poškodbami, med krvnim pretokom v možganovini in siceršnjimi hemodinamičnimi odzivi na govor ter obdelavo le-tega pri zdravih preiskovancih, med elektrofiziološkimi ter magnetoencefalografskimi odgovori ter obdelavo govora pri zdravih preiskovancih ter učinkih elektrokortikalnih dražljajev na govor. Ti viri podatkov pričajo o tem, da je govor prvenstveno zastopan in deležen obdelave v predsilvijski asociativni možganski skorji čelnega (frontalnega) in senčnično-te-menskega (temporo-parietalnega) režnja ob morebitnih prispevkih drugih možganskih področij.

Page 10: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

10

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Podoba 1: Bočni pogled na levo možgansko poloblo. Prikazane so poglavitne možganske brazde in vijuge.

Page 11: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

11

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Prim

arna

m

otor

ična

sko

rjaPr

imar

na

som

atos

enzo

rična

sko

rja Zgor

nji t

emen

ski r

ežen

j

Spod

nji t

emen

ski r

ežen

j

Supr

amar

gina

lna

viju

ga

Ang

ular

na v

ijuga

Prim

arna

vid

na

skor

ja

Sred

nja

senč

na

viju

ga

Spod

nja

senč

na

viju

ga

Zgor

nja

senč

na

viju

gaPr

imar

na

sluš

na

skor

ja

Supl

emen

tarn

i m

otor

ični

pre

del

Zgor

nja

čeln

a vi

juga

Senč

ni

reže

njIn

sula

rna

skor

ja

(v n

otra

njos

ti)

Sred

nja

čeln

a vi

juga

Spod

nja

čeln

a vi

juga

Pars

op

erco

laris

Pars

tr

iang

ular

is

Pars

or

bita

lis

Page 12: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

12

2 Metode preučevanja organizacije govora v možganih

Kot smo omenili v prejšnjem poglavju, odkritja kognitivnih nevro-znanosti dokazujejo, da terja obdelava govora vpreženost asociativne možganske skorje ob Silvijevi brazdi ter še posebej spodnje čelne vijuge (tj. girus) [Brodmannovih področij (BP) 45 in 44, Brocajevo področje (Brocovega področja)], kotne vijuge (BP 39) in supramarginalne viju-ge (BP 40) temenskega (tj. parietalnega) režnja ter zgornje senčnične (parietalne) vijuge (BP 22 ali Wernickejevega področja) dominan-te (leve)1možganske hemisfere. Za najbolj razširjeno metodo presoje možganske organizacije govora je do nedavnega veljalo preučevanje enojezičnih in večjezičnih bolnikov z govornimi motnjami zaradi mo-žganskih poškodb, ki so nastopile po dokončni usvojitvi jezika.2 V zad-njih časih pa se uveljavljajo drugačne, precej učinkovitejše tehnike pre-učevanja razporeditve možganskih področij, ki sodelujejo pri govoru tako v fizioloških kot v patoloških razmerah. Te tehnike obsegajo tako imenovane tehnike funkcijskega slikanja možganov, kot so funkcijsko magnetnoresonančno slikanje (fMR, fMRI) ter pozitronska izsevna

Page 13: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

13

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

tomografija (PET). Omenjeni tehniki omogočata meritev in prikazo-vanje možganske dejavnosti živega tkiva na osnovi predpostavke, da je zaradi povečanja aktivnosti možganskih celic v danem možganskem področju povečan krvni pretok in poraba kisika, čemur sledi poveča-nje območne prekrvavljenosti. Poleg tega poznamo še elektrofiziološke tehnike, sem sodi denimo tehnika 'event-related potential' (ERP), ki je neinvazivna - prav tako kot funkcijska nevroanatomija. Elektroen-cefalografija (EEG) s pomočjo niza snemalnih elektrod, pritrjenih na lasišče, omogoča merjenje aktivnosti nevronov v možganski skorji, tik pod sleherno elektrodo. Magnetoencefalografija (MEG) pa sloni na snemanju - s pomočjo posebnih, lasišču približanih senzorjev - magne-tnih polj, ki jih inducira električna dejavnost živčnih celic. Nazadnje je tu še skozilobanjsko (tj. transkranialno) magnetno vzburjanje dražlja-jev (TMS), ki temelji na načelu elektromagnetne indukcije, zaradi katere sproža sunek električnega toka, ki ga pošljemo skozi kovinsko tuljavo, položeno na lasišče, kratkotrajno in zelo omejeno elektroma-gnetsko polje, ki lahko doseže predel možganske skorje, ležeče tik pod njo, tako da njeno delovanje začasno in povratno za hip prekine.5

Dobršen niz eksperimentalnih podatkov, pridobljenih z uporabo navedenih tehnik, kaže, da se mnogi vidiki obdelave govora umeščajo ali prostorsko razporejajo v različne predele možganske skorje ob Silvi-jevi brazdi in so v vsaki od obeh polobel drugače lateralizirani. Sodob-ne kognitivne nevroznanosti nam poleg tega razkrivajo, da se bodisi lokalizacija kot tudi lateralizacija od posameznika do posameznika v določeni meri razlikujeta. Zlasti glede same lokalizacije različnih go-vornih funkcij mnoge študije nakazujejo, da je pomen besed prostor-sko zastopan v prednjem senčičnem (tj. anteriornem perietalnem) režnju. Wernickejevo področje je, na primer, videti specializirano v uporabi glasoslovnega jezikovnega koda in je nepogrešljivo pri razu-mevanju govora. Brocovo področje naj bi nadziralo kodiranje skladnje in kombinacijo pomenov pri tvorbi besed. Funkcijska poškodba tega področja (zaradi kapi, pomanjkljive prekrvavljenosti ali drugega vzro-

Page 14: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

14

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

ka) utegne povzročiti tako imenovano Brocovo afazijo; uvrščamo jo med netekoče afazije. Bolniki z netekočo afazijo (pa naj gre za otroke ali za odrasle) so včasih prikrajšani za razumevanje ali ubesedovanje stavkov z razvejano slovnično zgradbo. Nazadnje naj bi spodnji te-menski (parietlani) reženj opravljal pomembno vlogo pri vzdrževanju glasoslovnih predstav v okviru kratkoročnega verbalnega spomina.6

Nakazali smo že, da poleg asociativne možganske skorje ob Silvije-vi brazdi tudi druga področja opravljajo pomembno podporno vlogo pri obdelavi govora. Tako lahko poškodbe suplementarne motorne možganske skorje, ki leži ob medialni površini čelnega (tj. frontal-nega) režnja, pripeljejo do motenj pri sprožanju načrtovanja govor-ne dejavnosti. Tudi subkoritkalne strukture bazalnih jeder, kakršen je na primer nucleus caudatus, in thalamusa so videti nepogrešljive pri vzpostavljanju pogojev za sprožanje verbalnega izražanja. Te strukture so pomembne tudi pri pomenoslovnem, slovničnem in glasoslovnem nadzoru govornih segmentov tik pred njihovo izgovorjavo.7 Hkrati velja, da poteka večji del jezikovne obdelave v tako imenovani domi-nanti, oziroma levi hemisferi. Pri približno 98% desničarjev je leva hemisfera dominantna; ta delež se skrči na kakih 60–65% pri levičar-jih. Čeprav je bil govor prva funkcija, pri kateri so znanstveniki odkrili lateralizacijo, ta trditev zanjo ne drži v celoti. Kljub temu da nedo-minantna (desna) hemisfera pri oblikovanju govora ne opravlja tako nepogrešljive vloge kot leva hemisfera, sodeluje pri mnogih jezikovnih dejavnostih. Delež desne poloble pri oblikovanju govora je še najbolj izrazit pri oblikovanju diskurza, posebej še pri takih komponentah, kot so metafore in prozodični elementi.8

Page 15: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

15

3 Usvajanje prvega jezika

Usvajanje govora pomeni proces, v katerem se zmožnost govorjenja in razumevanja danega jezika oz. danih jezikov, ki jim je otrok izpostav-ljen, uresničuje. Pri 5–6 letih starosti so otroci nasploh že spretni in usposobljeni govorci svojega maternega jezika. V prvih letih razvoja otroci usvajajo zmožnost zaznavanja in proizvajanja zvokov v jeziku, ki so mu izpostavljeni, ter fonološka pravila, ki so nujna pri kombini-ranju teh zvokov v besede, ki nosijo pomen. Otrok poleg tega usvaja širok in raznolik besednjak ter pravila, v skladu s katerimi besede ustre-zno razporeja v slovnično razvejane in pravilno oblikovane povedi. Na-zadnje prerasejo otroci v spretne uporabnike tega jezikovnega sistema z namenom, da jezik sami prilagajajo različnim družbenim okoljem, ki so jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju.1

Usvajanje prvega jezika delimo v več razvojnih stopenj.2 Obdobju, ki uvaja proizvodnjo prvih besed, pravimo predjezikovno obdobje.3 Običajno obsega prvo leto življenja. Predjezikovno obdobje lahko do-datno delimo v niz stopenj: v času prvega kričanja (vokalizacije v prvih

Page 16: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

16

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

3 mesecih življenja) otrok joka in proizvaja kričanje, v katerem skušajo odrasli prepoznati zvezo med soglasnikom in samoglasnikom. Pozneje, v obdobju brbljanja (od 4. do 7. meseca), začenja otrok širiti nabor soglasniških in samoglasniških zvokov, ki jih je zmožen proizvajati, dokler se nekje pri 6. mesecu ne pojavijo prve soglasniško-samoglasni-ške zveze. Od 7. do 9. meseca (v obdobju čebljanja) začenja otrok izgovarjati prve izoblikovane zloge z značilno kombinacijo soglasnika s samoglasnikom. Otroci pri tem zloge ponavljajo (na primer „ba-ba-ba“). Čebljanje je najverjetneje genetsko kodiran pojav in je najverje-tneje odvisno od marsikatere subkortikalne strukture, ki igra zelo po-membno vlogo tudi pri že prirojeni zmožnosti razlikovanja neenakih zlogov, kot sta denimo „ba“ in „bi“. Naposled, med 9. in 18. mesecem, otrok izgovarja prve besede, pri čemer gre najpogosteje za zvezo dveh enakih zlogov („mama“). V tem obdobju se otrok nagiba k uporabi ene in iste besede za označevanje širokega razpona predmetov, oseb, položajev, poleg tega pa še k izmeničnemu nizanju obdobij čebljanja in obdobij izgovarjanja posameznih besed. V poprečju izgovorijo otroci svojo prvo besedo pri 11 mesecih, nekateri, zgodnejši, pri 8, zamudni-ki pa lahko šele pri 18.

Po prvem letu se usvajanje govora nadaljuje na tako imenovani sto-pnji besede-povedi (pri starosti od 12 do 18 mesecev)4, na kateri si otroci prizadevajo proizvajati enobesedne povedi, čeprav imajo z nji-mi v mislih že potek zaokroženega dejanja („Mama“è „Mama, pridi sem“). Pozneje, od 10. do 20. meseca starosti, otrok širi nabor besed, ki jih je zmožen uporabiti. Pri 22 mesecih obsega otrokov besednjak že več kot 50 besed, kljub temu da jih 6 mesecev pred tem razume kakih 200. Pri 6 letih razume otrok že kakih 1000 besed. Ko je otrok zmožen izgovoriti 50 besed, začenja oblikovati dvobesedne povedi. V obdobju dvobesednih povedi (od 18. do 24. meseca starosti) je otrok zmožen izgovarjati povedi, ki jih tvorita dve besedi, razume osebne zaimke in preprosta povelja; za verbalno izražanje je v tem času pogosto značilno ponavljanje in razmeroma redko ustrezno odzivanje na pogovor. Pri-

Page 17: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

17

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

haja do pojava eholalije (otrok pogosto dobesedno ponavlja za drugi-mi, kar od njih sliši).

Od 24. do 36. meseca starosti (v obdobju malih povedi z več kot dvema besedama) oblikuje otrok daljše, vendar brzojavno jedrnate po-vedi, v katerih opušča vrsto slovničnih sestavin, kot so funkcijske bese-de (členki, pomožni glagoli, zaimki itd.). Sproti s širjenjem besednjaka plahni otrokovo veselje do monologa, zato lahko na tej stopnji naveže-mo z otrokom stvaren pogovor. Pozneje (od 36. do 55. meseca starosti, v času slovničnega in oblikoslovnega razvoja ) se govorne sposobnosti pospešeno razvijajo. Povedi se daljšajo, otrok začenja uporabljati tudi funkcijske besede, glagole že pravilno sprega; ustali se vrstni red be-sed v povedi (v italijanščini velja: osebek-povedek-predmet). Otrok je tedaj že zmožen tvorjenja pravilnih vprašanj in odgovorov z uporabo osebnih zaimkov. Njegov besednjak obsega že kakih 1000 besed; poz-na in uporablja besede, ki se nanašajo na prostorske in časovne pojme (kot sta dvojici „zgoraj-spodaj“ oz. „prej-potem“).

Od 3. leta dalje začenja otrok poleg tega razumevati in izražati ne-katere trpne povedi. Od 4. leta dalje govorico v osnovi že obvlada, pri 5 letih se mu poredkoma pripeti slovnična napaka, če se mu prikrade, jo popravi. Pri 6 letih je njegov govor že podoben govoru odraslih. Pri tej starosti več kot 90% njegovega besednega izražanja razumejo tudi odrasli izven družinskega kroga. Pri 8 letih otrok obvlada slovnico skoraj na ravni odraslih, nazadnje pa pri 10 letih razume že številne nebesedne pomene besednega izražanja (pragmatične vidike verbalne-ga sporočanja).

Page 18: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

18

4 Vloga spomina pri usvajanju jezikov

Spomin pomeni zmožnost ohranjanja informacij, ki smo jih pred-hodno pridobili, v sistemu shranjevanja na način, ki omogoča njiho-vo poznejšo uporabo. Spomin lahko opazujemo v odkritem ravnanju, kot takrat, ko študent črpa iz prebranih informacij, zato da lahko od-govarja na vprašanja pri preverjanju znanja, ali pa v dejstvih, ki niso neposredno zaznavna, kot so razvoj in spremembe v živčnem tkivu na nevrobiološki ravni. Spomina ne podpira enovita zgradba, pač pa določen skupek kognitivnih spretnosti1, ki jih je mogoče razvrstiti v določen niz razsežnosti, ki vsaka po svoje sodeluje pri usvajanju govora in med njegovo uporabo v vsakdanjem življenju.2

Že sredi prejšnjega stoletja so znanstveniki začeli razločevati med kratkoročnim in dolgoročnim spominom.3 Prvi se nanaša na člove-kovo zmožnost pomnjenja snovi neposredno po tistem, ko mu je bila posredovana, ali pa z notranjim ponavljanjem brez prekinitev v

Page 19: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

19

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

sami snovi. Druga oblika spomina se nanaša na zmožnost poznejšega pomnjenja informacij, ne da bi jih v vmesnem času ponavljali. Domet kratkoročnega spomina je omejen, v njem se informacije lahko hranijo največ nekaj minut. Ko je ta čas mimo, se porazgubijo oz. jih nado-mestijo nove. V nasprotju s tem seže domet dolgoročnega spomina izredno daleč v čas, saj lahko informacije hrani neomejeno dolgo, ne da bi za to potreboval sprotno obnavljanje.

Znotraj dolgoročnega spomina ločimo dva pomembna podsiste-ma, v katerega so vpreženi raznovrstni kognitivni procesi, spretnosti in nevronska osnova: sistem implicitnega spomina in sistem eksplicitnega spomina.4 Sistem implicitnega spomina se dalje členi v niz različnih sestavin (kot je proceduralni spomin, ki omogoča artikuliranje jezi-kovnih zvokov in avtomobilsko vožnjo, ne da bi jima posvečali preko-merno pozornost); ta vrsta spomina seže filogenetsko v pradavnino in je morda ena najpomembnejših oblik spomina pri živih bitjih. Obsega gibalna in spoznavna znanja, ki ne pridrejo na površje zavesti, a niso zato nič manj zmožna vpliva na naše ravnanje. Raznovrstne študije kažejo, da premorejo otroci do 8.–10. meseca starosti zgolj to vrsto spomina; le-ta naglo dozori, tako da otroci pri 3 letih starosti izkazu-jejo impliciten spomin, ki je že zelo podoben tistemu, ki ga premorejo starejši otroci (6-letniki), medtem ko ostaja eksplicitni spomin še v povojih. Implicitni spomin, zlasti še njegovo proceduralno zvrst, urav-nava obdelava informacij v subkortikalnih strukturah, kot so bazalna jedra in mali možgani, te strukture pa se pri otrocih razvijejo dovolj zgodaj, tja do 4. leta starosti, v primerjavi s tistimi, ki podpirajo ekspli-citni spomin (asociativna območja možganske skorje, kot so senčnični in čelni reženj ter hipokampus), saj te zorijo počasneje in dozorijo šele v puberteti.5 Implicitni spomin je potemtakem prvenstvenega pomena pri razvoju in spominskem hranjenju različnih vidikov prvega jezika, zlasti tistih, ki sodijo h glasoslovju, kot sta prepoznavanje in artikula-cija zvokov, ter k skladnji in oblikoslovju, kot so pravila pregibanja in kombiniranja besed.6

Page 20: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

20

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Deklarativni ali eksplicitni spomin obsega vse, kar lahko zavestno opišemo, deli pa se v semantični in epizodični spomin.7 Epizodični spomin hrani spominske podatke o splošnem dogajanju in avtobio-grafske spominske podatke; to je torej spomin, ki obuja dogodke iz osebne življenjske izkušnje. Semantični spomin vsebuje posamezniko-vo enciklopedično vedenje o svetu in se zato nanaša tudi na pomen be-sed in pojmov. Ta zvrst spomina opravlja ključno vlogo pri zavestnem usvajanju besednega pomena in omogoča 3-letnemu otroku besedno obujanje dogodkov iz preteklosti.

Nazadnje velja povedati še, da tudi kratkoročni spomin tvorijo različne funkcijske podzvrsti: mednje sodi tudi delovni/opravilni spo-min, podatki, ki jih hrani, pa merijo na določen namen; členi se v tri funkcijske sestavine: v osrednjega izvajalca, v artikulatorni obtok ter v začasno epizodično zalogo.8 Medtem ko je smoter osrednjega izvajalca usklajevanje ravnanja s kognitivnimi in pozornostnimi zahtevki, meri artikulatorni obtok k hrambi in manipulaciji informacij v glasoslov-no-verbalni obliki. Po začasnem skladiščenju besed (v časovnem loku nekaj sekund), jih je zato, da ne bi potonile v pozabo, treba notranje obnavljati s pomočjo „sistema artikulatornega obnavljanja“. Ključne strukture, ki podpirajo delovni/opravilni spomin sploh in še posebej artikulatorni obtok, ležijo v možganskih območjih senčničnega in čel-nega režnja, v motorni in predmotorni možganski skorji ter v subkor-tikalnih strukturah. Glasoslovni delovno/opravilni spomin izkazuje razmah svojih zmožnosti, bodisi kar zadeva skladiščenje kot tudi sub-vokalno obnavljanje, v starosti od 4. do 10. leta in poteka vzporedno z zorenjem zlasti struktur čelnega režnja. Glasoslovnemu delovno/op-ravilnemu spominu je kot kaže zaupana pomembna vloga pri slovnič-nem usvajanju govora: morfemu namreč omogoča sprotno dostopnost v spominu toliko časa, kolikor je potrebno za njegovo pravilno obdela-vo.9 Videti je, da je ta zvrst spomina otroku še zlasti potrebna, ko mora dekodirati in razumeti zamotane skladenjsko-oblikoslovne strukture, ki jih njegova jezikovna oprema še ne premore v avtomatizirani obliki.

Page 21: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

21

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Če povzamemo: četudi sodelujejo pri različnih vidikih jezikovne obdelave razne sestavine spomina, velja opozoriti, da so pri govoru nenehno vprežene bodisi sestavine implicitnega in eksplicitnega spo-mina, bodisi sestavine delovno/opravilnega kratkoročnega spomina.

Page 22: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

22

5

Možgani dvojezičnih otrok

Dvojezičnost je vnovič v ospredju zanimanja raziskav v okviru kogni-tivnih nevroznanosti. Navzlic temu, da zadeva dvojezičnost neposred-no dobro polovico svetovnega prebivalstva, se okrog njegove definicije še vedno krešejo mnenja; po mnenju nekaterih učenjakov smemo za dvojezično šteti osebo, ki oba jezika obvlada do tiste mere, ki jo zmore govorec maternega jezika; ta definicija se ujema s tisto, ki je nasploh lastna splošnemu razumevanju izraza, ki vidi v dvojezičnem govorcu osebo, ki brezhibno obvlada dva jezika. V skladu s tovrstnim pojmova-njem naj bi dvojezičnost v ožjem smislu besede bila lastna otrokom, ki so odraščali v okolju, za katero je značilna hkratna uporaba dveh jezi-kov, oziroma osebam, ki jim je prevajanje odveč, ker znajo obvladovati hkrati dva vzporedna jezikovna sistema. Drugi raziskovalci trdijo, da je dvojezičen kdorkoli, ki vsaj minimalno obvlada sledeče štiri jezikov-ne spretnosti: slušno razumevanje, ustno izražanje, branje in pisanje v jeziku, ki ni njegov materni. Stališča ostalih avtorjev se različno razvr-ščajo v razponu med tema skrajnostma.

Še natančneje: na področju psihologije dvojezičnosti in jezikoslovja se je izoblikoval razloček med več zvrstmi dvojezičnosti.1 Tako govo-

Page 23: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

23

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

rimo na primer o kompaktni dvojezičnosti, ko je oseba do šestega leta osvojila oba jezika hkrati, ker sta se obeh posluževala tako mati kot oče. Pri priredni dvojezičnosti pa je oseba drugi jezik sicer brez-hibno osvojila pred nastopom pubertete, pa vendar v okolju, ki ni bilo družinsko. Pri podredni dvojezičnosti ostaja eden od obeh jezikov osnovnega pomena, drugega pa se isti govorec poslužuje z miselnim posredovanjem prvega. Siceršnje definicije dvojezičnosti obsegajo še zgodnjo dvojezičnost, ko je oseba osvojila oba jezika v najzgodnej-ši mladosti, pozno dvojezičnost, ko je govorec drugi jezik osvojil z znatnim zamikom, ter odraslo dvojezičnost kot oznako za priučenost odraslega govorca k tujemu jeziku. Kot smo pojasnili na začetku tega razdelka, se siceršnje definicije ukvarjajo s poskusi opredelitve stopnje usposobljenosti v obeh jezikih in pri tem ločijo uravnoteženo dvoje-zičnost, ko govorec v enaki meri obvlada oba jezika, ter dominantno dvojezičnost, ko govorcu teče eden od obeh jezikov bolj gladko od drugega.

V splošnem se raziskave dvojezičnih možganov lotevajo vprašanja prostorske zastopanosti in delovanja več jezikov v enih in istih možga-nih. Razmahnile so se v časovnem razdobju dobrih 100 let od prvih omemb pojavov afazije (pridobljene govorne motnje zaradi možgan-ske poškodbe) pri dvojezičnih in večjezičnih govorcih vse do zadnjih preiskav s pomočjo funkcijskih slikanj ob raznovrstnih vzorcih mo-žganskega aktiviranja pri zdravih dvojezičnih govorcih. Temeljni iz-ziv, ki so se ga raziskovalci lotevali tako v kliničnem okolju kot pri eksperimentalnih raziskavah o dvojezičnosti, je ugotavljanje, ali in v kakšnih okoliščinah se znotraj možganskih polobel in/ali med polobla-ma pojavljajo ločeni nevropsihološki korelati pri usvajanju in uporabi dveh ali več jezikov. Preučevanje se je tako usmerilo v štiri raziskovalne tokove:2 (i) vzorci odpravljanja govorne hibe pri dvojezičnih in več-jezičnih afazičnih bolnikih (v otroški ali odrasli starosti), (ii) stopnja pogostnosti križne afazije (nastop afazičnih simptomov pri desničarjih zaradi poškodb desne možganske poloble), (iii) obseg vpreženosti des-

Page 24: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

24

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

ne možganske hemisfere pri govoru v zdravih možganih dvojezičnih govorcev v primerjavi z enojezičnimi, (iv) izsledki funkcijskega slikanja možganov dvojezičnih govorcev z namenom ugotoviti, ali se možgan-ska območja, ki se aktivirajo pri obdelavi tega ali onega jezika, prostor-sko prekrivajo ali ne.

Skratka: dvojezičnost je večdimenzionalni pojav, v katerem se stro-kovnojezikoslovni in nevropsihološki vidiki, kot so usposobljenost, doba usvajanja in prostorska zastopanost jezikov v možganih, preple-tajo s kognitivnimi, emotivnimi, socialnimi in kulturnimi vidiki.

Page 25: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

25

6 Usvajanje ali učenje drugega jezika pri otroku

Na zdajšnji stopnji raziskav v okviru kognitivnih nevroznanosti izsto-pa pomembnost razlikovanja med usvajanjem in učenjem jezika.1 Kot smo ugotovili v prejšnjih razdelkih, se usvajanje jezika odvija po narav-ni poti v neformalnem okolju ob pretežnem sodelovanju implicitnega spomina. Učenje jezika pa poteka zlasti po formalni poti, ali z drugo besedo, z namenskim učenjem jezikovnih pravil z vključevanjem po-sameznikovih metajezikovnih sposobnosti ter z vodenjem vzporednic z maternim jezikom; še najpogosteje se odvija v institucionalnem oko-lju, mimo možnosti rednega udejstvovanja z rojenimi govorci.

V skladu z nekaterimi definicijami dvojezičnosti, ki smo jih navedli v prejšnjem razdelku, je pri obravnavi usvajanja jezika pomembno ločeva-ti usvajanje prvega jezika od usvajanja ali učenja drugega jezika. Kar za-deva usvajanje drugega jezika, lahko ločimo med hkratnim usvajanjem prvega in drugega jezika in zgodnjim usvajanjem drugega jezika tja do nastopa pubertete ter poznim usvajanjem ali učenjem drugega jezika. Vsi ti vzorci razvoja jezikovnega znanja se drug od drugega razlikujejo

Page 26: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

26

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

po določenih značilnostih, vendar velja osnovni razloček med zgodnjim procesom usvajanja govorčevih jezikov in procesom poznega usvajanja ali učenja drugega jezika. Kot se bomo lahko prepričali v naslednjih dveh razdelkih, je razlikovanje med usvajanjem in učenjem jezikov ali med jeziki, ki so bili deležni usvajanja v različnih starostnih obdobjih, pomemben, saj ti procesi najverjetneje zaposlujejo ločene možganske strukture oziroma kortikalne in subkortikalne strukture pri usvajanju, medtem ko pri učenju jezika obsegajo zlasti možgansko skorjo.2

Kar zadeva hkratno usvajanje dveh jezikov od samega rojstva, je za glavni izziv raziskovalcem kompaktne ali hkratne dvojezičnosti velja-lo ugotavljanju, ali se način jezikovnega razvoja dvojezičnega otroka razlikuje od načina razvoja pri otroku, ki je izpostavljen enemu same-mu jeziku, in še posebej vprašanju, ali pomeni dvojezičnost oviro jezi-kovnim spretnostim. Nekatere raziskave naj bi kazale, da je za stopnje jezikovnega razvoja dvojezičnih otrok v primerjavi s tistimi pri enoje-zičnem otroku značilen razvojni zaostanek. Če na primer primerjamo razvoj besednjaka v prvih letih življenja pri dvojezičnem otroku z razvo-jem pri enojezičnem otroku, bo dvojezični otrok videti manj razvit od enojezičnega. V tretjem letu življenja premore besednjak enojezičnega otroka kakih 800/900 besed - prav tako kot besednjak dvojezičnega, le da to število velja pri dvojezičnem otroku zajema seštevek besed, ki jih otrok pozna v obeh jezikih. Kljub temu da je na začetku razmerje med obema jezikoma neuravnoteženo, velja opozoriti, da se sčasoma ravnotežje vendarle vzpostavi, tako da se v kratkem dvojezični otroci jezikovno vedejo enako kot njihovi enojezični vrstniki. Začetni razločki med dvojezičnimi in enojezičnimi otroki najverjetneje odsevajo otroko-ve še omejene spominske zmožnosti, posebej še eksplicitnega spomina.3 Po drugi strani pa je videti, da premorejo dvojezični otroci prav zato, ker so izpostavljeni dvema jezikoma, bogatejšo glasoslovno zalogo kot pa enojezični otroci. Raziskave so se zato usmerile v preizkušanje, ali se glasoslovni razvoj otrok, ki so hkrati izpostavljeni dvema jezikoma, rav-na po istem razvojnem vzorcu kot pri enojezičnih otrocih; ali drugače:

Page 27: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

27

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

ali delujeta pri dvojezičnih otrocih dva ločena glasoslovna sistema.4 Kot smo že omeniki, otrok v dobi čebljanja ponavlja v zloge spojene soglas-nike in samoglasnike. Nekatere študije so pokazale, da se novorojenčki drugače odzivajo na jezik, s katerim jih ta ali ona bližnja odrasla oseba nagovarja. Zato se tudi čebljanje glasoslovno prilikuje temu jeziku. Zdi se namreč, da zna otrok že v prvih mesecih razločevati besedno izra-žanje, ki sodi k določenem jeziku, ki ga govori njemu bližnja odrasla oseba, ter da se glasoslovna možganska kartografija oblikuje že na tej razvojni stopnji. Kljub začetnim razločkom med dvojezičnimi in enoje-zičnimi otroki, ki tudi sicer močno individualno nihajo, lahko trdimo, da poteka dozorevanje jezikovnega razvoja na enak način v dvojezičnem kot v enojezičnem okolju. Mnoge študije so namreč pokazale, da sta glasoslovni in oblikoslovno-skladenjski razvoj podobna tako pri dvoje-zičnih (in to v obeh jezikih) kot pri enojezičnih otrocih.5

Kar zadeva usvajanje drugega jezika med 3. in 5.-6. letom starosti, ko se je otrok že priučil izražanja v svojem prvem jeziku, vemo, da poteka usvajanje skozi razvojne stopnje, ki so sorodne tistim, skozi katere gredo enojezični otroci, ko se učijo nekega jezika. Obdobju ti-šine-poslušanja (monitorja) sledi obdobje, v katerem otrok oblikuje vse zahtevnejše strukture. Proces učenja drugega jezika traja od treh do petih let in – kar velja še posebej poudariti – otroci, ki se drugega jezika naučijo pred 8. letom starosti, dosežejo isto stopnjo spretnosti v obeh jezikih kot otroci, ki so vse od rojstva enojezični, pod pogojem, da rabe drugega jezika ne opustijo.

Nazadnje, ko se mladostnik uči jezika pri učnem predmetu v zad-njih razredih osnovne šole ali na srednji šoli, tj. med 12. in 18. letom starosti, mora seči po siceršnjih in potencialno obsežnejših umskih orodjih kot otroci. Usvajanje drugega jezika je v tem obdobju težje kot v času razredne stopnje osnovnega šolanja, a še vedno lažje kot učenje jezika pri odraslem človeku.6 Ti razločki nakazujejo obstoj t. i. „kri-tičnih obdobij“ pri usvajanju govora, to pa je snov, pri kateri se bomo pomudili v naslednjih dveh razdelkih.

Page 28: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

28

7 Kritična obdobja pri usvajanju jezikov

Obstoj kritičnih obdobij pri usvajanju govora naj bi pogojeval dozo-revanje in plastičnost možganskih struktur, ki se odražajo v možgan-ski kartografiji nekaterih temeljnih sestavin govora. V tem pogledu najverjetneje igrajo ključno vlogo pri določanju kritičnega obdobja za usvajanje tujega jezika nekateri nevrobiološki vidiki, kot sta mieliniza-cija (proces, ki vodi k tvorbi mielinskih ovojnic na živčnih vlaknih in pospešuje pretok informacij med živčnimi celicami) ter sinaptogeneza (ali proces množenja sinaps v živčnem tkivu, kar je obenem znamenje vse večje prepletenosti med živčnimi celicami).1 Čeprav je danes še vedno težko določiti zanesljivo časovno mejo, do katere naj bi se izčr-palo kritično obdobje za popolno usvojitev drugega jezika, je 8. leto starosti vendarle videti kot nekakšen mejnik. Na tej starostni stopnji je glasoslovni in oblikoslovno-skladenjski razvoj otrokovega prvega je-zika običajno že dokončan, to pa navaja k domnevi, da je usvojitev drugega jezika do popolnosti možna le dotlej, dokler se še ni končal razvoj prvega jezika. Poleg tega se v tem kritičnem obdobju živčni sis-

Page 29: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

29

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

temi implicitnega spomina odlikujejo po visoki stopnji gnetljivosti; do 8. leta starosti se lahko otroci naučijo številnih postopkov različnih jezikov. Ko je otrok kritično obdobje prerasel, se poslužuje tistega, kar že zna iz sistema prvega jezika, in se bo na primer nagibal k uvajanju oblikoslovnih pravil in skladenjskih struktur prvega jezika v drugi je-zik. Pomen kritičnih obdobij pri usvajanju jezikov potrjujejo tudi ne-katere študije o vzorcih obnavljanja jezikovnih spretnosti pri afazičnih otrocih, saj povzročajo možganske poškodbe, ki so nastopile po koncu kritičnega obdobja, trajne govorne hibe.2

Vprašanje možganske lokalizacije jezikovnih funkcij pri dvojezičnih otrocih se je dotikalo zlasti dileme, ali se jeziki prostorsko umeščajo v ista ali ločena možganska področja. V prejšnjem stoletju se je v tem pogledu zvrstil niz različnih domnev, celo takih, ki so druga drugo ne-posredno izpodbijale. V zadnjem času pa so številne študije, tudi take, ki so se naslonile na preučevanje vzorcev obnavljanja jezikovnih spret-nosti pri dvojezičnih bolnikih ter na vlogo raznoterih oblik spomina pri usvajanju jezikov, pokazale, da se jezika pri dvojezični osebi organi-zirata deloma v specifična možganska področja, deloma pa v skupna. Še natančneje, mnoge raziskave so izpostavile ugotovitev, da utegne biti možganska kartografija drugega jezika v znatni meri odvisna od starosti, v kateri je do usvojitve prišlo, od stopnje doseženih jezikovnih spretnosti ter od načinov samega usvajanja.3 Videti je, da je starostna stopnja pri usvajanju drugega jezika sila pomemben dejavnik pri dolo-čitvi makroskopske možganske kartografske umeščenosti, posebej še, ko gre za jezikovno izražanje.4 Po drugi plati pa se zdi, da je dosežena stopnja jezikovne spretnosti pomembna pri določitvi možganske ume-ščenosti drugega jezika zlasti pri preučevanju razumevanja jezikov.5 Nasploh lahko trdimo, da so pri otroku vprežena različna možganska področja glede na to, ali je drugi jezik osvojil v predšolskem obdobju ali pa po izteku tega obdobja.

Tako so nekatere študije dokazale, da se v možganih zgodnjih dvo-jezičnih otrok, ko obdelujejo pomenske in slovnične sestavine prvega

Page 30: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

30

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

in drugega jezika, sproža delovanje istih področij možganske skorje: prednjih (tj. anteriornih) področij čelnega (tj. frontalnega) režnja za slovnične prvine in zadnjih področij senčničnega in temenskega (tj. parietalnega in temporalnega) režnja za pomenske prvine. Pri osebah, ki so se drugega jezika naučile po 8. letu starosti, se sproža delovanje ločenih področij, posebej še, kar zadeva slovnične prvine, saj se pri dru-gem jeziku kartografsko umeščajo v zadnja področja skupaj s prvinami besednjaka obeh jezikov. Pri tem pa ostajajo slovnične prvine prvega jezika zasidrane v čelnem režnju.6 V isto smer kažejo tudi druge študije možganskega funkcijskega slikanja, pri katerih je bilo ugotovljeno, da so pri osebah, ki so se drugega jezika naučile po 7. letu starosti, kljub temu da so v tem jeziku dosegle visoko stopnjo spretnosti, izrazni vi-diki obeh jezikov umeščeni v dveh povsem ločenih področjih spodnje čelne možganske skorje leve poloble. Ni pa videti, da bi starost osebe ob usvojitvi jezikov pri razreševanju nalog, ki terjajo napor pri razume-vanju jezikov, kakor koli vplivala na kartografsko umeščenost jezikov v ustreznih območjih možganske skorje senčničnega in temenskega režnja.7 Nedavna raziskava8 je osvetlila možnost obstoja dveh kritič-nih obdobij v predšolski starosti, ki sta bržkone povezani s časovnimi razmiki v razvoju sinaptogeneze. Dokazano je namreč bilo, da zgodnja in najzgodnejša usvojitev drugega jezika – med 3. in 8. letom starosti v prvem primeru oziroma do 3. leta starosti v drugem – vodita sicer k popolnemu obvladovanju drugega jezika, ki pa ga vendarle podpira nevrobiološko ločena osnova. Medtem ko ni zaslediti razločkov v mo-žganski kartografiji prvega in drugega jezika, ko sta bila osvojena do 3. leta starosti, je možganska umeščenost drugega jezika širša od umešče-nosti prvega, če je bil drugi jezik osvojen med 3. in 8. letom starosti. Prostorska umeščenost drugega jezika v možganih pa je še obsežnejša, če do usvojitve drugega jezika pride po 8. letu starosti.

Če posplošimo: izsledki kažejo, da je možganska umeščenost jezika, ki se ga je oseba naučila po 8. letu starosti, šibkeje zastopana v sistemih implicitnega proceduralnega spomina (v čelnem režnju in v ustreznih

Page 31: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

31

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

subkortikalnih strukturah). Ko pa je drugi jezik usvojen pred 8. letom starosti, še izraziteje pa do 3. leta starosti, se umeščenost slovničnih prvin vse bolj osredotoča in zliva v živčne strukture prvega jezika. To hkrati pomeni, da bo raba jezika, ki ga je oseba osvojila po 8. letu sta-rosti, manj samodejna in bo terjala večji vložek/potrato umskih energij kot pri izražanju v prvem jeziku.9

Page 32: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

32

8 Starost pri usvajanju drugega jezika in njegovo obvladovanje

Številne psiho- in nevrojezikovne raziskave so se osredotočile na poskus natančne opredelitve kritičnih obdobij za usvojitev popolnega obvla-dovanja drugega jezika in zlasti njegovih posameznih sestavin. Izkazalo se je, da je pri učenju drugega jezika najtežje dosegati ustrezno podko-vanost v slovničnih spretnostih oziroma v spretnostih, ki se nanašajo na oblikoslovne in skladenjske ravni govora, ter v glasoslovnih spret-nostih oziroma v težavah pri doseganju brezhibne izgovorjave drugega jezika. Naj spomnimo, da se glasoslovne in slovnične spretnosti v ne-kem jeziku nevrološko v dobršni meri zgoščajo v področjih možganske skorje čelnega režnja ter v ustreznih subkortikalnih območjih.1

Kar zadeva slovnične spretnosti, so raziskovalci opazili, da se pogla-vitne težave, skozi katere se prebija, kdor se učenja drugega jezika loti v dobi pubertete, nanašajo na pravilno rabo funkcijskih besed, hkrati pa se zdi, da se samostalnikov, pridevnikov in glagolov lahko učimo vse življenje, ne da bi pri tem zamudili posebno kritično obdobje. Tako so pri preizkusih, v katerih so priseljencem, ki so se v tujo državo priselili

Page 33: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

33

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

v drugačnem letu starosti, naložili oceno slovnične pravilnosti nekega stavka, opazili, da je bila natančnost njihovih ocen manjša pri osebah, ki so se priselile po 8. letu starosti, kot pri tistih, ki so se v državo doselile v najzgodnejši mladosti.2 Poleg tega pa je stopnja oblikoslov-no-skladenjske podkovanosti v jeziku, ki se mu je govorec priučil po nastopu pubertete oziroma v višji starosti, videti pogojena po jezikovni sorodnosti med prvim in drugim jezikom, medtem ko je ta vidik manj izrazit v primeru, da je do usvojitve drugega jezika prišlo v znatno zgodnejšem obdobju.3 In dejansko je bilo ugotovljeno, kot smo naved-li že v prejšnjih razdelkih, da lahko otroci, ki so osvojili drugi jezik med 3. in 7. letom starosti, dosežejo popolno zmožnost v obeh pogovornih jezikih sorazmerno neodvisno od njune medsebojne sorodnosti.

Kar zadeva glasoslovno podkovanost v drugem jeziku, so se številne raziskave osredotočile na preučevanje tujega naglasa v razmerju do sta-rostne stopnje ob priučitvi drugemu jeziku. Izkazalo se je namreč, da tiči ena od najhujših težav, ki naj bi jo premagal, kdor se loteva učenja tujega jezika, v zmožnosti usvojitve brezhibne izgovorjave, ali z drugo besedo, v zmožnosti govora z naglasom in intonacijo, ki je nerazločlji-va od maternega govorca. Niz študij z otroki, ki so se odselili v tujino pri različni starosti, je izkazal, da so se zgolj otroci, ki so se pogreznili v tujejezično okolje do 8. leta starosti, priučili brezhibni izgovorjavi drugega jezika.4 Sicer pa so nekatere manj obetavne raziskave v zvezi s pojavom tujega naglasa pokazale, da ga je v drugem jeziku mogoče zaznati tudi tedaj, ko se mu je govorec priučil od 3. leta starosti dalje in ne glede na to, kako pogosta je bila njegova raba.5 Kljub temu pa sme-mo trditi, da bo imela oseba, ki se je lotila učenja drugega jezika v zre-lih letih, zanesljivo več možnosti, da ga bo govorila s tujim naglasom, kot pa otrok, ki se je istemu jeziku približal pred 7. letom starosti.6

Če povzamemo: trdimo lahko, da pestijo osebe, ki so bile iz-postavljene drugemu jeziku po nastopu pubertete, pomembne slov-nične in glasoslovne omejitve v primerjavi z osebami, ki so bile druge-mu jeziku izpostavljene preden se je kritično obdobje izteklo. Kot smo

Page 34: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

34

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

že ugotovili, se je otrok, ki je že prestopil prag šole, že naučil ustreznega izražanja v prvem jeziku, zato se mu bo, če se bo na tej starostni sto-pnji lotil učenja drugega jezika, primerilo, da se bo spotikal ob napake zavoljo poskusov, da bi v drugem jeziku uporabljal prijeme (na primer, skladenjske strukture in oblikoslovna pravila), ki se jim je priučil v prvem jeziku. Sicer pa velja opozoriti, da utegneta vaja in uporaba drugega jezika v vsakem primeru prispevati k odpravljanju interferenc prvega jezika v drugem.

Nazadnje pa velja še izpostaviti, da odločajo o uspehu tudi siceršnji dejavniki, ki prispevajo k stopnji govorčeve podkovanosti v drugem jeziku. Odločilnega pomena je še zlasti motivacija, v prvi vrsti otroko-va, predvsem, ko jo z njim delijo starši in institucije, ki jim je zaupano otrokovo usvajanje ali učenje drugega jezika. Ključno vlogo pri odloča-nju o uspehu pri tujih jezikih bodo nazadnje odigrale tudi ožje osebne otrokove lastnosti, kot sta ekstravertirana ali introvertirana osebnost. Naposled je kot pomemben dejavnik tudi okolje. Če je otrok drugemu jeziku sorazmerno skromno izpostavljen in bo zato iz njega prejemal pičlo število vzvratnih informacij in spodbud, ker je, denimo, raba danega jezika v njegovem ožjem okolju omejena, bo proces njegovega usvajanja počasnejši in zahtevnejši.

Page 35: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

35

9 Sta dvojezičnost in večjezičnost vir pozitivnih vplivov na umski razvoj ali pa nemara vzrok motenj?

Že od samega začetka prejšnjega stoletja so dvojezičnost obdajali in jo pogosto še obdajajo predsodki in pomanjkljiva seznanjenost s poja-vom. Veljalo je namreč mnenje, da naj bi hkratno učenje dveh jezikov upočasnjevalo otrokov umski razvoj. Menili so tudi, da utegne zgo-dnja dvojezična vzgoja povzročati težave pri logičnem sklepanju zaradi nenehne zmede med obema jezikoma. Poleg tega je veljalo, da naj bi podkovanost v slehernem od obeh jezikov ostajala v primerjavi s pod-kovanostjo enojezične osebe preveč površna.1

V zadnjih časih pa izsledki raziskav na možganih in preučevanja dvojezične vzgoje prispevajo k izpodbijanju odklonilnih predsodkov o dvojezičnosti. Na začetku 60. let prejšnjega stoletja je študija, ki naj bi ugotovila, ali dvojezična vzgoja dejansko škodi otrokovemu razvoju, pokazala, da so dvojezični otroci izvedli niz verbalnih in neverbalnih

Page 36: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

36

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

preizkusov bolje od svojih enojezičnih vrstnikov.2 Vrsta poznejših štu-dij je potrdila izsledke omenjene pilotske študije oziroma dokazala, da dvojezična vzgoja ne vnaša pomembnejših razločkov v otrokov umski razvoj v primerjavi z enojezično vzgojo.

Skupina raziskav se je sprva osredotočila na jezikovno sestavino otrokovega razvoja in preučevala tako doseženo stopnjo znanja v obeh jezikih kot tudi metalingvistične spretnosti dvojezičnih otrok v pri-merjavi z enojezičnimi vrstniki. Če po eni strani nekateri podatki iz-kazujejo, da premorejo zgodnjedvojezični otroci skromnejši besednjak in so pri izvabljanju ustrezne besede iz spomina nekoliko počasnejši, pa čeprav gre za zaostanek, ki ga nadoknadijo že v prvih obdobjih obveznega šolanja, so po drugi strani prišli na dan nekateri razločki v metalingvističnih sposobnostih.3 Metalingvistično zavedanje pomeni izrecno poznavanje jezikovne zgradbe in možnost namenskega seganja po njej; gre za temeljne spretnosti pri razmahu zahtevnejših oblik rabe govora in pri jezikovnem opismenjevanju. Kaže, da se dvojezični otro-ci odlikujejo po večjem samoniklem vedenju o zgradbi jezika; videti je, kot da bi neposredno zaznavali njegovo notranjo zgradbo in delovanje. Poleg tega pa se zdi, da zato, ker omogoča dvojezičnost otroku izbiro med dvema besedama za izražanje istega pojma, spretneje ločijo med obliko in pomenom dane besede in se bolje zavedajo poljubnosti raz-merja med njima.4

Novejše jezikoslovne študije so pokazale, da ni nikakršne nevarnosti prezgodnjega izpostavljanja otroka drugemu jeziku ter da dvojezičnost otrokom ne povzroča nikakršnih preglavic. Zdi se namreč, da otroci, ki so že od samega rojstva izpostavljeni več kot enemu jeziku, nemudo-ma ločijo med njima(-i) in ju (jih) zmorejo usvajati hkrati; ponujena je bila domneva, da velja to dejstvo pripisati temu, da dvojezičnost po-spešuje zgodnji razmah spretnosti spoznavnega nadzora in prožnosti.5

V skladu s to domnevo so nekateri raziskovalci opozorili, da dvo-jezični govorci prednjačijo pri pozornem izvajanju nadzora tudi v si-ceršnjih, ne zgolj jezikovnih spoznavnih poljih.6 Posebej še velja, da so

Page 37: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

37

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

dvojezični govorci zlasti spretni v usmerjanju pozornosti k vsebinsko ustreznim dražljajem ob hkratni izrazitejši sposobnosti preprečevanja dostopa vsebinsko nepomembnim podatkom. Zdi se, da izvira tovr-stna spretnost hkratnega odbiranja in zavračanja predmeta pozornosti iz nenehnega urjenja dvojezičnih govorcev pri uspešnem nadzoru obeh jezikov. Ko se namreč dvojezični govorec izraža v enem od jezikov, ki ju obvlada, stopi v stanje pripravljenosti možganska osnova obeh jezi-kov, zato pa mora govorec jeziku, ki ga v danem trenutku ne namerava govoriti, zoperstaviti delno zaporo, ker je pač v danem prehodnem kontekstu nepotreben. Nazadnje velja opozoriti še na zelo pomemben podatek: kaže, da je zgodnja dvojezičnost na neki način povezana z redkejšim ali poznejšim nastopom prizadetosti po senilni demenci;7 ali drugače, spoznavne prednosti zgodnje dvojezičnosti trajajo skozi vse življenjsko obdobje.

Nenazadnje se kaže zamisliti o drugi vrsti prednosti, ki jih dvojezič-na vzgoja otroka nudi in ki sega onkraj spoznavnih prednosti, ki smo jih doslej obravnavali, in onkraj same jezikovne prednosti obvladova-nja dveh jezikov. V primerjavi z enojezičnim otrokom je dvojezičnemu otroku olajšan dostop do dveh kultur, izuril se bo v strpnosti do dru-gačnih kultur, imel bo več priložnosti za potovanje in užival nedvom-no prednost pri ustrezni zaposlitvi. Če povzamemo: rezultati številnih preizkusov navajajo k ugotovitvi, da prednosti dvojezične vzgoje daleč prekašajo nevšečnosti, zlasti še če upoštevamo ves življenjski lok dvoje-zičnega otroka oziroma odraslega govorca.

Page 38: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

38

10 Kdaj naj se lotimo dvojezične vzgoje in kaj odloča o njeni uspešnosti v predšolski dobi?

Zgodnja dvojezična vzgoja je še danes prejkone neobičajna v marsi-kateri evropski državi in še zlasti v Italiji. Še vedno se nagibamo k prepričanju, da terja učenje dveh jezikov od otroka v najnežnejši sta-rosti prehud spoznavni napor. Pod vplivom tovrstnih mnenj se starši in učitelji pogosto odločajo za odlaganje začetka usvajanja tujega jezika na čas, ko naj bi otrok materni jezik že dodobra obvladal, in sicer v zadnja leta osnovnega šolanja. Vendar pa razlogi, ki so bili obravnavani v dozdajšnjih razdelkih, pričajo o tem, da uspeh uvajanja učenja dru-gega jezika po 8. letu starosti zaostaja za obeti: usvajanje jezika takrat poteka manj samodejno in težje, kot bi si človek mislil, podkovanost v njem pa bo komaj primerljiva s komuniciranjem v maternem jeziku.1

Kot smo prikazali v prejšnjih razdelkih, so možgani od samega rojstva gladko kos hkratnemu ravnanju z dvema jezikoma oz. z več jeziki, sama stopnja obvladovanja nekega jezika, zlasti njegovih gla-

Page 39: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

39

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

soslovnih in oblikoslovno-skladenjskih vidikov, pa je tesno odvisna od otrokove starosti pri njegovem usvajanju. Ali drugače: zaradi svoje gnetljivosti so možgani za govor najbolj dovzetni v prvih letih življe-nja, preden se iztečejo tako imenovana kritična obdobja. Poleg tega pa nudi otrokom zgodnja dvojezična vzgoja nedvomne prednosti na spoznavni in družbeni ravni prav zato, ker pomeni zgodnja dvojezič-nost samonikel proces, ki otroku omogoča, da se jezikoma skozi redno rabo priuči na naraven način, samodejno in brez naprezanja, pač z rabo implicitnega spomina.

Kar zajetna skladovnica nevroznanstvenih podatkov navaja k ugo-tovitvi, da se ni smotrno lotevati usvajanja drugega jezika po 8. letu starosti. Nasprotno: če je naš namen pospeševati dejansko znanje je-zikov in otrokovo dvojezično omiko, se kot očiten ponuja sklep, da se velja pogrezniti v tujejezično okolje kar se da zgodaj, že v otroških jaslih ali v otroškem vrtcu. Pri usvajanju drugega jezika v predšolskem obdobju pa ne zadoščajo le dejavniki, ki so svojski nevropsihološke-mu in spoznavnemu razvoju otroka, pač pa prihajajo v poštev tudi siceršnje zelo pomembne sestavine, ki smo jih omenili v prejšnjih raz-delkih. Med njimi velja opozoriti na delež socialne in čustvene raz-sežnosti. Še zlasti naj bi bilo okolje, v katerem se usvajanje drugega jezika odvija, kar se le da naravno, ali drugače, pospeševalo naj bi rabo jezika pri naravnem občevanju v čim bolj stvarnih okoliščinah raje kot pa v formalnem okolju, osredotočenem na obliko jezika, ki terja zavestno (izrecno) poznavanje in uporabo naučenih pravil o glasoslov-nih in oblikoslovno-skladenjskih pravilih nekega jezika. Poleg tega je nujno tudi, da se v tovrstnem okolju jezika poslužujejo ne le otrokovi učitelji in starši, pač pa tudi njegovi vrstniki, saj se bo prav od njih najlažje učil, kako se jezik uporablja pri sporočanju v naravnih raz-merah. Nazadnje naj bi zato, da bi otrok naravno usvajal drugi jezik v predšolskem obdobju, starši in učitelji ne smeli odmisliti otrokove-ga čustvenega položaja, pač pa naj bi poskrbeli, da se mu prihranijo okoliščine, ki bi utegnile postati vir zadrege ob govornih napakah, ter

Page 40: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

40

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

hkrati pospeševali čustveno ugodne priložnosti; pozorno bi poleg tega veljalo upoštevati tudi otrokovo stremljivost, jo spodbujati ter usmer-jati v vsakdanjo rabo jezika (na primer z igro ali z izštevankami).

Nazadnje bi se morali učitelji odreči ocenjevanju otroka, kot da bi poznal zgolj šolski učni jezik, pač pa naj si raje razlagajo njegove mo-rebitne težave kot naravne stopnje dvojezičnega otroka pri usvajanju šolskih učnih vsebin. Poleg tega velja opozoriti, da se nasploh otroci izogibajo rabi jezika, ki ni njihov materni jezik, čim opazijo, da učitelj njihov materni jezik razume ali celo govori. Zato naj učitelj skrbno pazi, da bo z otroki stalno uporabljal zgolj nematerni jezik.2 To ravna-nje bo prispevalo k preprečevanju mešanja obeh jezikov v otrokovem govoru. Pravilo naj bi veljalo tudi pri zgodnji dvojezični vzgoji, ko starši ne govorijo istega maternega jezika. V takem primeru se bosta lahko odločila, da bosta v družinskem okolju uporabljala le en jezik, ali pa vsak svojega.

Naj sklenemo, da vse kaže na to, da je za uspešno usvajanje druge-ga jezika v predšolskem času nujno pritegniti niz soodvisnih sestavin, med katerimi velja še zlasti upoštevati družbeno, jezikovno, spoznav-no, duševno in čustveno komponento.

Page 41: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

41

11 Govorne motnje pri dvojezičnih otrocih

Govorne motnje pomenijo v razvojnem obdobju dokaj pogosto teža-vo. Odvisne so lahko od pridobljenih vzrokov (afazij), od razvojnih motenj, kot so na primer naglušnost, umska zaostalost in avtizem. Sicer pa zadeva največji delež govornih motenj otroke, ki nimajo ne čutnih težav, ne umskih, pa tudi ne očitnih nevroloških poškodb. Te otroke muči specifična govorna motnja.

11.1. Afazije pri dvojezičnih otrocih. Najpogostejše pridobljene govorne motnje v otroški dobi so afazije. Gre za izgubo nekaterih vidikov govora zaradi možganske poškodbe. Najpogostejši vzroki afazije pri otrocih so lobanjske travme in mo-žganske novotvorbe, precej manj pogost vzrok pa je lahko virusna okužba (encefalitis) ali bolezen ožilja (možganska kap). Afazije so pri otrocih potemtakem govorne motnje zaradi nevroloških bolezni, ki so nastopile potem, ko se je govor pri njih že razvil, v splošnem med 3. in 15. letom starosti. Govorna pomanjkljivost, ki nastopi ob možganski

Page 42: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

42

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

poškodbi, lahko kaže tudi bolezenske znake, ki so lastni različnim obli-kam afazije pri odraslih bolnikih, vendar prevladuje pri otrocih oblika netekoče afazije.

Ko poškodba prizadene eno ali več možganskih govornih središč, se pri otroku rada pojavi izguba zmožnosti tekočega izražanja vse do oblik pravcate onemelosti, se pa nasploh razmeroma ohranja zmožnost razumevanja. Kak mesec po travmi si otrok z govorom razmeroma zadovoljivo opomore. Ko je od poškodbe minilo kako leto, se otroko-ve jezikovne zmožnosti zdijo v celoti ozdravljene, vendar je popolna ozdravitev, kot so pokazale številne študije, zgolj navidezna. Dogaja se namreč, da je tudi pri otrocih, ki so si pri vnovični usvojitvi govora odlično opomogli, zaznati skozi vse življenje rahle hibe pri najzahtev-nejših oblikah besednega razumevanja in izražanja. Druge hibe, ki so pogosto navzoče pri otroški afaziji, so motnje pri branju, pisanju in računanju.

Preučevanje pridobljenih afazij pri dvojezičnih otrocih je pokazalo, da sta vrsta in stopnja afazije pri prvem jeziku nasploh primerljivi s tistima v drugem jeziku. Poleg tega se je izkazalo, da se bosta ne glede na to, katerega jezika se logoped loti zdraviti, oba jezika, ki ju otrok obvlada, v njegovem znanju vzporedno obnavljala (enako velja za več jezikov pri večjezičnem otroku). Potemtakem ni nikakršnega znanstve-no utemeljenega razloga, ki bi narekoval omejevanje rabe jezika na enega samega pri afazičnih dvojezičnih otrocih.1

11.2. Umska zaostalost pri dvojezičnih otrocihKar nekaj nevrolingvističnih študij je pokazalo, da osebe, ki boleha-jo za umsko zaostalostjo, pestijo značilne govorne hibe. Z ozirom na dejstvo, da so besednjak, pomenoslovje, pragmatika in govorna ana-liza tesno povezani z umskim razvojem, je pričakovanje težav na tem področju seveda utemeljeno. Pač pa sta glasoslovje in skladnja govorni sestavini, ki sta sorazmerno neodvisni od umskih zmožnosti. Ko torej umsko zaostalega otroka mučijo težave z razumevanjem ali s proizvo-

Page 43: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

43

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

dnjo glasov ali slovnične težave, imamo opravka s pravcato govorno motnjo, ki je umski zaostalosti pridružena.

Downov sindrom je bolezen, pri kateri je poleg umske zaostalosti zaznati tudi govorno motnjo. Pri otrocih z Downovim sindromom opažamo namreč razvojne hibe pri artikulaciji in pri oblikoslov-no-skladenjskih tvorbah. Nedavne študije na dvojezičnih otrocih z Downovim sindromom so pokazale, da se njihove težave pojavljajo v obeh jezikih na približno isti stopnji kot pri enojezičnih otrocih z Downovim sindromom. To pomeni, da dvojezična vzgoja pri otrocih z Downovim sindromom ter splošneje pri umsko zaostalih otrocih ne povzroča nobenih težav pri jezikovnem razvoju.2

11.3. Specifične govorno-jezikovne motnje (SGJM) pri dvojezičnih osebahSGJM so motnje pri usvajanju govora, ki prizadevajo otroke, ki sicer niso slušno ali umsko prizadeti in ki jih navidez ne tarejo nevrološke, psihiatrične ali značilnejše socio-kulturne težave. Izračuni kažejo, da kakih 7% predšolskih otrok boleha za SGJM, pri tem pa je pogostost 2 do 3 krat večja pri dečkih. Številni otroci s tovrstnimi motnjami so levičarji, večina med njimi (dobra polovica) pa ima med družinskimi člani še koga (očeta, mater, brata ali sestro) z isto težavo.3 Povzročiteljev SGJM še ne poznamo. Skupina ameriških raziskovalcev je zasledila, da imajo otroci s specifično govorno-jezikovno motnjo težave s prepozna-vanjem nekaterih značilnih jezikovnih glasov (posebej še zaporniških soglasnikov b, p, d, t, k, g), ker se ti glasovi v „govorni verigi“ pojavlja-jo s hitrostjo, ki je za njihovo zmožnost slušnega zaznavanja previsoka.4 Obravnava angleške družine, v kateri je več kot polovica članov bole-hala za specifično govorno-jezikovno motnjo, je omogočila izsleditev odklona v specifičnem genu (FOXP2).5 To navaja k domnevi, da uteg-ne v nekaterih primerih tičati vzrok SGJM v specifični genski napaki.

Potrebno je razlikovati med otroki z zamudnim govornim razvojem (t. i. late talkers) ter otroki s specifično govorno-jezikovno motnjo.

Page 44: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

44

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Otroke s SGJM lahko mučijo težave z razumevanjem govora in z nje-govim proizvajanjem. Težave pri razumevanju govornih glasov, besed ter slovničnih vidikov pomenijo hujšo obliko bolezni. Drugi otroci s SGJM sicer nimajo težav z razumevanjem, pač pa se jim pretežno za-tika pri besednem izražanju. Pri njihovem izvajanju zasledimo številne premore in oblikoslovno-skladenjske napake. Tretja skupina ima zlasti artikulacijske težave. Hkrati pa je pri poznih govorcih (late talkers) ra-zumevanje govora za njihovo starostno stopnjo izvrstno, zamujajo pa pri razvoju izraznih zmožnosti, ne da bi pri tem izkazovali siceršnjih bolezenskih znamenj otrok z razvojno disfazijo.

V zadnjih letih je bilo več raziskovalnih projektov namenjeno preu-čevanju govornih motenj pri dvojezičnih otrocih.6 Skupni izsledki teh raziskav so omogočili pojasnitev nekaterih temeljnih postavk: a) dvo-jezični otroci izkazujejo enak govorni primanjkljaj v obeh jezikih; b) razvoj govora pri dvojezičnih otrocih s SGJM je primerljiv z razvojem pri enojezičnih otrocih s SGJM; c) dvojezični otroci s SGJM nimajo nikakršnih pragmatičnih težav z rabo obeh jezikov; d) želeti je, naj se zdravljenje govora odvija pri jeziku, v katerem poteka šolski pouk; priporočljivo pa je, da se odvija tudi pri drugem jeziku, pogosto s po-močjo družinskih članov.

Skupni izsledki dozdajšnjih znanstvenih raziskav kažejo, da dvoje-zičnost ni vir dodatnih težav pri otrocih s SGJM, poleg tega pa prav noben znanstven podatek ne navaja k sklepu, da utegne opustitev rabe enega jezika prispevati k razvoju drugega. Ta preudarek pa ne velja zgolj dvojezičnim otrokom, pač pa ga je mogoče raztegniti tudi na enojezične otroke s SGJM, ki se nameravajo lotiti učenja drugega je-zika. Nobenega znanstveno izpričanega razloga ni, zaradi katerega naj bi otroka s SGJM „razbremenili“ usvajanja drugega jezika. Seveda pa bo v tem primeru usvajanje drugega jezika lahko počasnejše in morda drugačno od otrok v primerjalni skupini.

Page 45: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

45

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

11.4 Disleksija pri dvojezičnih otrocih. Disleksija pomeni specifično motnjo usvajanja bralnih spretnosti. Gre za otroke z normalnim umskih in govornim razvojem brez nevroloških hib ter brez čustvenih, gmotnih, kulturnih ali socialnih težav. Pri dia-gnozi disleksije je potrebno upoštevati ocene umskega (IQ) in jezikov-nega razvoja ter ocene otrokovih bralnih spretnosti. Otroci z disleksijo odstopajo pri bralnih spretnostih za najmanj dve standardni deviaciji pri pravilnosti, hitrosti in razumevanju branja. Po nekaterih izračunih naj bi ta motnja prizadevala kakih 5% osnovnošolskih otrok.7

Disleksija se pojavlja pretežno pri otrocih moškega spola. K njej znatno prispeva dednostni dejavnik. Večina raziskovalcev priznava, da disleksijo spremljajo nekateri specifični primanjkljaji. Nasploh so pri disleksikih prisotni zmanjšan kratkoročen verbalni spomin (delovni spomin), težava z glasovno členitvijo besed, težava z izvabljanjem be-sed iz besednjaka (primanjkljaj v dostopnosti besednjaka). Veliko po-zornosti so znanstveniki namenili mogočemu razmerju med razvojno disleksijo in specifičnimi govorno-jezikovnimi motnjami. Omenjene so bile tudi možne težave z razlikovalno zaznavo verbalnih dražljajev, hibami vida in pozornosti ter pomanjkljivo avtomatizacijo (nezado-stno delovanje malih možganov). Številni z disleksijo povezani geni (DYX1C1 na kromosomu 15; KIAA0319 na kromosomu 6) opravlja-jo odločilno vlogo pri možganskem razvoju.8

V zadnjih letih je bilo opravljenih kar nekaj raziskav na dvojezič-nih disleksičnih otrocih. Prvi podatek, ki pa je temeljnega pomena, kaže, da dvojezičnost ne povzroča, ne pospešuje in tudi ne poslabšuje morebitne disleksije. Tako pogostost motnje kot pogostost težav pri branju sta pri dvojezičnih otrocih primerljivi z motnjami in težava-mi pri enojezičnih otrocih. Tudi če spremljata disleksijo pomanjkljiv delovni spomin in težave s črpanjem iz besednjaka, to še ne pomeni, da se otrok s to motnjo ne more naučiti drugega jezika. Seveda lahko način in stopnje učenja rahlo odstopata od tistih pri otroku, ki nima težav z učenjem.9

Page 46: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

46

12 Pojavi mešanja jezikov in preklapljanja med njimi

Pri dvojezičnih osebah nastopata dva značilna pojava, in sicer pre-klapljanje (t. i. switching) iz enega jezika v drugega in mešanje jezikov (t. i. mixing). Preklapljanje pomeni sprotno odločitev za ali proti rabi nekega jezika. Že pri 22 mesecih je dvojezičen otrok zmožen ustrezne izbire jezika glede na jezikovno okolje. Odloča se namreč za rabo jezi-ka, ki ga v danem trenutku lahko razumejo vse navzoče osebe. Pri pos-vojenih otrocih so tako opazili, da razmeroma kmalu opustijo materni jezik, ko opazijo, da ga sogovorci ne razumejo. Zmožnost odločitve za rabo nekega jezika z določenim sogovorcem in/ali v danem okolju sodi k pragmatičnim vidikom besednega sporočanja. Znanstveniki so opa-zili, da se lahko pri dvojezičnih otrocih s poškodbami čelnega režnja pojaviti bolezensko preklapljanje, ali z drugo besedo, sogovorca lahko nagovorijo v jeziku, ki ga ta ne razume, pa čeprav se tega natanko za-vedajo, a se temu ne morejo upreti.1

Prepletanje jezikovnih kodov (tj. code-mixing) je pri dvojezičnih govorcih dokaj pogost pojav. Pogostost jezikovnega prepletanja pri

Page 47: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

47

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

dvojezičnem govorcu je odvisna od mnogih dejavnikov, med njimi je najpomembnejši način usvajanja jezikov. Če se je otrok naučil obeh jezikov v skladu s pravilom „ena oseba – en jezik“, kar pomeni, da je vsak od staršev stalno uporabljal z otrokom zgolj en jezik, bodo pojavi jezikovnega prepletanja razmeroma omejeni. Prav tako bodo pojavi je-zikovnega prepletanja zelo omejeni, če se bo otrok enega jezika naučil v družinskem okolju, drugega ali tretjega pa v šolskemu jezikovnemu okolju. Drugi dejavnik, ki utegne vplivati na prepletanje jezikov, pa tiči v njegovi družbeni sprejemljivosti. Nekatere kulture so namreč je-zikovnemu prepletanju naklonjene, druge ga odklanjajo. V primeru možganskih poškodb z afazijo lahko nastopijo pojavi patološkega pre-pletanja na vseh jezikovnih ravneh: v glasoslovju, v besednjaku in v oblikoslovno-skladenjskem pogledu.2 Pač pa ni zaznati pri dvojezičnih otrocih s specifičnimi govorno-jezikovnimi motnjami (SGJM) pogo-stejšega jezikovnega prepletanja kot pri enojezičnih otrocih s SGJM.3

Page 48: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

48

13 Gluhost in dvojezičnost

Gluhost pomeni eno najhujših čutnih hib. Merijo jo tako, da se mo-rajo preiskovanci odzivati na različno visoke in različno glasne zvo-ke (zvočna avdiometrija) ali pa na različno glasno izgovorjene besede (glasovna avdiometrija). Glasnost zvokov oziroma glasov se meri v de-cibelih (dB). Najtišji glas ustreza šepetanju (približno 30 dB), najglas-nejši pa kričanju (100 dB), sicer pa lahko seže oglušujoč šum letala ali koncerta rock glasbe tudi do 130 dB. Glede na stopnjo izgube sluha ločimo različne vrste naglušnosti.

Blaga naglušnost je oznaka za blažjo izgubo sluha pri osebah, ki ne zaznavajo glasov med 20 in 40 dB (težave pri poslušanju govora v šumnem prostoru ali šepetanja). Izguba sluha je zmerna, ko oseba ne prepoznava glasov med 40 in 70 dB (nezmožnost slediti normalnemu pogovoru). Pri tovrstni naglušnosti koristi uporaba ojačevalnih pripo-močkov. Pri težji izgubi sluha oseba ne prepoznava zvokov med 70 in 90 dB (prizadeta sta poslušanje govora in šumov v okolju). Pri težki iz-gubi sluha oseba ni zmožna zaznavati zvokov, ki so glasnejši od 90 dB.

Ločimo predverbalno gluhost, ki je nastopila pred usvojitvijo govora,

Page 49: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

49

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

ter postverbalno gluhost, če je poškodba nastopila po usvojitvi govora. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v poprečju vsak tisoči otrok prizadet po težki obojestranski izgubi sluha (polovico primerov pa povzroča nevro-senzorna motnja), v povprečju pa je vsak tristoti otrok blažje slušno prizadet.

Med težje posledice otroške gluhosti sodi nezmožnost usvojitve go-vora. Že v antiki so vedeli, da se otroci z zgodnjo naglušnostjo težko naučijo govoriti ter da od rojstva gluhi otroci postanejo gluhonemi. Čeprav je usvajanje govora po vsej verjetnosti deležno nadzora speci-fične genske zasnove, je poslušanje govora v prvih letih življenja nepo-grešljiv dejavnik njegovega razvoja. Pri odraslem človeku še tako težka izguba sluha prizadene njegove občevalne spretnosti v veliko manjši meri. Hujša ali težka preverbalna gluhost lahko povzroči nezmožnost usvajanja govora, sodelovanja v medčloveških odnosih ter opisme-njevanja. Otroke s takšno obliko gluhosti že nekaj časa zgodaj zau-pamo logopedu. V primeru umsko neprizadetih otrok s preverbalno gluhostjo je kljub znatnemu naporu samih otrok in logopedov uspeh pri razvoju govornih sposobnosti le redkokdaj zadovoljiv, saj ostajajo napake v izgovorjavi, v prozodiji ter v skladnji.

Otroci s prirojeno gluhostjo se veliko lažje in naravno naučijo zna-kovno govorico. Kaže, da je skupnost gluhonemih že v antiki upora-bljala znakovno govorico. William Stokoe (1919–2000) je sredi prej-šnjega stoletja dokazal, da je znakovna govorica jezikovno urejena in zasidrana na istih ravneh in v istih strukturah kot govor. S tem je iz-koreninil močno razširjeni predsodek, da pomeni jezik kretenj „nižje“ sredstvo sporazumevanja. Psiholingvistične študije so pokazale, da so otroci s prirojeno gluhostjo naravno nagnjeni k usvajanju znakovnih govoric na način in s hitrostjo, ki sta primerljiva z načini in hitrostjo otrokovega usvajanja govora. Od tod priporočilo, naj se gluhi otroci čim prej usmerijo v usvajanje domače znakovne govorice ter hkrati besedne govorice, ki naj omogoči sporazumevanje s svetom glasovnega jezika in opismenjevanje.1

Page 50: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

50

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

V osemdesetih letih je bila izpopolnjena kirurška tehnika, ki omo-goča, da se v polžek otrok, ki so prizadeti po nevrosenzorni gluhosti, vstavi posebna elektronska naprava, ki posnema delovanje notranjega ušesa. Gre za sistem prepoznavanja govornih zvokov z ugotavljanjem formantov in formantnih prehodov, ki so značilni za posamezne samo-glasnike in soglasnike. Ti podatki se prek radijskih valov prenašajo v sprejemni sistem, ki nadzira večkanalno elektrodo v notranjosti polž-ka. Sistem v vsakem zvoku govora prepozna značilni formant in pošlje njemu ustrezen dražljaj v osnovno opno notranjega ušesa tja, kjer bi ga sicer naravno vzbudil dani zvok. Gre v bistvu za rekonstrukcijo delo-vanja notranjega ušesa s pomočjo bionske naprave.

Ta tehnika se je izkazala pri osebah (otrocih in odraslih), ki so oglu-šele po usvojitvi govora. Elektronska naprava jim je omogočila, da so po ustreznem logopedskem urjenju zlahka prepoznavali govorne zvo-ke. Tudi pri predjezikovni gluhosti se je izkazalo, da je bila ob dovolj zgodnji vstavitvi naprave (med 18. in 36. mesecem starosti) usvojitev govora primerljiva s tisto pri slušno neprizadetih otrocih.2 Trenutno ni znanstvenih razlogov, ki bi navajali k domnevi, da otroci z bionskim vstavkom v polžku niso kos usvojitvi dveh ali več jezikov.

Page 51: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

51

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Page 52: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

52

Opombe

1. Govor kot možganska funkcija1 – Caplan, 1996; Fabbro, 1996.2 – Fabbro, 2001b; Caplan, 2002a.

2. Metode preučevanja organizacije govora v možganih1 – Caplan, 2002a.2 – Fabbro, 1996; 2001a; Denes in Pizzamiglio, 1996; Caplan, 2002b. 3 – Gazzaniga in drugi, 2002.4 – Neville in drugi, 1992; Neville, 1995; Denes in Pizzamiglio, 1996; Caplan, 2002a; Fabbro, 2004a.5 – Fabbro, 1996; Crescentini in drugi, 2008.6 – Caplan, 2002a.

3. Usvajanje prvega jezika1 – Tager-Flusberg, 2002.2 – Lentin, 1979; Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2002; Fabbro, 2004a.3 – Locke, 1995; Fabbro, 2004a.4 – Fabbro, 2004a.

4. Vloga spomina pri usvajanju jezikov1 – Baddeley, 1992; Squire in Kandel, 2000.2 – Fabbro, 1996; Fabbro, 2004a.

Page 53: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

53

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

3 – Miller, 1956; Atkinson in Shiffrin, 1968.4 – Schacter in Moscovith, 1984; Rovee-Collier in drugi, 2000.5 – Fabbro, 2004a.6 – Zanini in drugi, 2004; 2010.7 – Tulving, 1972; 2002.8 – Baddeley, 2000.9 – Gathercole, 1998; Leonard, 1998.

5. Možgani dvojezičnih otrok1 – Fabbro, 1996; Marini in Fabbro, 2007.2 – Vaid, 2002.

6. Usvajanje ali učenje drugega jezika pri otroku1 – Fabbro, 1996; Fabbro, 2004a.2 – Fabbro, 1996.3 – Bialystok, Craik, Green in Gollan, 2009; Bialystok, Luk, Peets in Yang, 2010; Pertot, 2011.4 – Deuchar in Quay, 2000; Vihman, 2002.5 – Bialystok, Craik, Green in Gollan, 2009.6 – Fabbro, 2004a.

7. Kritična obdobja pri usvajanju jezikov1 – Fabbro, 2004a.2 – Fabbro in Paradis, 1995.3 – Fabbro, 2004a; Urgesi in Fabbro, 2009.4 – Flege in drugi, 1995; Weber-Fox in Neville, 1996; Wartenburger in drugi, 2003.5 – Perani in drugi, 1998.6 – Neville in drugi, 1992; Fabbro, 2004a.7 – Kim in drugi, 1997; Chee in drugi, 1999.8 – Wartenburger in drugi, 2003.9 – Fabbro, 2004a.

Page 54: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

54

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

8. Starost pri usvajanju drugega jezika in njegovo obvladovanje1 – Fabbro, 2004a.2 – Johnson in Newport, 1989; Long, 1990.3 – Epstein in drugi, 1996.4 – Flege, 1991; Flege in Fletcher, 1992.5 – Flege in drugi, 1995.6 – Fabbro, 2004a.

9. Sta dvojezičnost in večjezičnost vir pozitivnih vplivov na umski razvoj ali pa nemara vzrok motenj?1 – Fabbro, 2004a.2 – Peal in Lambert, 1962.3 – Bialystok in Craik, 2010.4 – Cummins, 1978; Bialystok in Hakuta, 1994.5 – Kovács in Mehler, 2009a; 2009b; Byers-Heinlein, Burns in Werker, 2010.6 – Emmorey, Luk, Pyers in Bialystok, 2008; Bialystok in Craik, 2010; Barac in Bialystok, 2012.7 – Bialystok, Craik in Freedman, 2007; Bialystok in Craik, 2010.

10. Kdaj naj se lotimo dvojezične vzgoje in kaj odloča o njeni uspešnosti v predšolski dobi?1 – Fabbro, 2004a.2 – Taeschner, 2003.

11. Govorne motnje pri dvojezičnih otrocih1 – Fabbro, 1996; 1999; 2004b. 2 – Kay-Raining Bird in drugi, 2005.3 – Bishop, 1997; Leonard, 1998.4 – Merzenich in drugi, 1996.5 – Lai in drugi, 2003.

Page 55: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

55

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

6 – Fabbro in Marini, 2010; Paradis in drugi, 2011, str. 199-231.7 – Zoccolotti in drugi, 2005; Vicari in Caselli, 2010.8 – Dehane, 2009.9 – Paradis in drugi, 2011, str. 233-259.

12. Pojavi mešanja jezikov in preklapljanja med njimi1 – Fabbro in drugi, 2000.2 – Fabbro, 1996; 1999.3 – Paradis in drugi, 2011, str. 97.

13. Gluhost in dvojezičnost1 – Sacks, 1990; Pizzuto in Volterra, 1999. 2 – Peterson in drugi, 2010.

Page 56: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

56

Bibliografija

Atkinson, R.C. in Shiffrin, R.M. (1968). Human memory: A proposed system and its control processes. V Spence, K.W. in Spence, J.T. The psychology of learning and motivation Vol. 2 (str. 89–195). New York: Academic Press. Baddeley, A.D. (1992). La memoria umana. Teoria e pratica. Bologna: Il Mulino.Baddeley, A. (2000). The episodic buffer: A new component of working memory. Trends in Cognitive Sciences, 4, 417-423.Barac, R. in Bialystok, E. (2012). Bilingual Effects on Cognitive and Linguistic Development: Role of Language, Cultural Background, and Education. Child Development, 83, 413-422.Bialystok, E. in Craik, F.I.M. (2010). Cognitive and Linguistic Processing in the Bilingual Mind. Current Directions in Psychological Science, 19, 19-23.Bialystok, E., Craik, F.I.M. in Freedman, M. (2007). Bilingualism as a protection against the onset of symptoms of dementia. Neuropsychologia, 45, 459–464.Bialystok, E., Craik, F.I.M., Green, D.W. in Gollan, T.H. (2009). Bilingual minds. Psychological Science in the Public Interest, 10, 89-129.Bialystok, E. in Hakuta, K. (1994). In Other Words: The Science And Psychology Of Second-language Acquisition. New York: BasicBooks.Bialystok, E., Luk, G., Peets, K.F. in Yang, S. (2010). Receptive vocabulary differences in monolingual and bilingual children. Bilingualism: Language and Cognition, 13, 525–531.Bishop, D.V. (1997). Uncommon Understanding. Hove: Psychology Press.

Page 57: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

57

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Byers-Heinlein, K., Burns, T.C. in Werker, J.F. (2010). The roots of bilingualism in newborns. Psychological Science, 21, 343-348.Caplan, D. (1996). Language: Structure, processing, and disorders. Cambridge, MA, US: The MIT Press.Caplan, D. (2002a). Language, Neural Basis of. V Ramachandran, V.S. (ur.), Encyclopedia of the human brain, Vol. 1(str. 657-669). San Diego: Elsevier. Caplan, D. (2002b). Language Disorders. V Ramachandran, V.S. (ur.), Encyclopedia of the human brain, Vol. 1(str. 645-655). San Diego: Elsevier. Chee, M.W.L., Caplan, D., Soon, C.S., Sriram, N., Tan, E.W.L., Thiel, T. in Weekes, B. (1999). Processing of visually presented sentences in Mandarian and English studied with fMRI. Neuron, 23, 127-137.Crescentini, C., Mondolo, F., Biasutti, E. in Shallice, T. (2008). Supervisory and routine processes in noun and verb generation in nondemented patients with Parkinson’s disease. Neuropsychologia, 46, 434-447.Cummins, J. (1978). Bilingualism and the Development of Metalinguistic Awareness. Journal of Cross-Cultural Psychology, 9, 131-149.Dehane, S. (2009). I neuroni della lettura. Milano: Cortina.Denes, G. in Pizzamiglio, L. (1996). Manuale di Neuropsicologia. Normalità e patologia dei processi cognitivi. Bologna: Zanichelli.Deuchar, M. in Quay, S. (2000). Bilingual acquisition. Oxford: Oxford University Press.Emmorey, K., Luk, G., Pyers, J.E. in Bialystok, E. (2008). The source of enhanced cognitive control in bilinguals: evidence from bimodal bilinguals. Psychological Science, 19, 1201-1206.Epstein, S.D., Flynn, S. in Martohardjono, G. (1996). Second Language acquisition: Theoretical and experimental issues in contemporary research. Behavioral and Brain Sciences, 19, 677-758.Fabbro, F. (1996). Il cervello bilingue. Roma: Astrolabio.Fabbro, F. (1999). The Neurolinguistics of Bilingualism. Hove: Psychology Press.Fabbro, F. (2001a). The Bilingual Brain: Bilingual Aphasia. Brain and Language, 79, 201-210.

Page 58: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

58

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Fabbro, F. (2001b). The Bilingual Brain: Cerebral Representation of Languages. Brain and Language, 79, 211-222.Fabbro, F. (2004a). Neuropedagogia delle lingue. Come insegnare le lingue ai bambini. Roma: Astrolabio. Fabbro, F. (2004b). Neurogenic Language Disorders in Children. Amsterdam: Elsevier.Fabbro, F. in Marini, A. (2010). Diagnosi e valutazione del linguaggio nei bambini bilingui. V Vicari, S. in Caselli, C. (ur.), Neuropsicologia dello sviluppo. Bologna: Il Mulino. Fabbro, F. in Paradis, M. (1995). Acquired aphasia in a bilingual child. V Paradis, M. (ur.), Aspects of Bilingual Aphasia (str. 6783). London: Pergamon Press. Fabbro, F., Skrap, M. in Aglioti, S. (2000). Pathological switching between languages following frontal lesion in a bilingual patient. Journal of Neurology, Neurosurgery, and Psychiatry, 68, 650-652.Flege, J.E. (1991). Age of learning affects the authenticity of voice-onset time VOT in stops consonants produced in a second language. Journal of the Acoustical Society of America, 89, 395-411. Flege, J.E. in Fletcher, K.L. (1992). Talker and listener effects on the perception of degree of foreign accent. Journal of the Acoustical Society of America, 91, 370-389.Flege, J.E., Munro, M.J. in MacKay, I.R.A. (1995). Factors affecting strength of perceived foreign accent in a second language. Journal of the Acoustical Society of America, 97, 3125-3134.Gathercole, S. E. (1998). The development of memory. Journal of child psychological psychiatry, 39, 3-27.Gazzaniga, M.S., Ivry, R.B. in Mangun, G.R. (2002). Cognitive Neuroscience: The biology of the mind (2nd ed.). New York: W.W. Norton.Johnson, J.S. in Newport, E.L. (1989). Critical period effects in second language learning: The influence of maturational state on the acquisition of English as a second language. Cognitive Psychology, 21, 60-99.Karmiloff, K. in Karmiloff-Smith, A. (2002). Sentieri del linguaggio. Milano: McGraw-Hill.

Page 59: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

59

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Kay-Raining Bird, E., Cleave, P., Trudeau, N., Thodhardottir, E., Sutton, A. in Thorpo, A. (2005). The language abilities of bilingual children with Down syndrome. American Journal of Speech_Language Pathology, 14, 187-199.Kim, K.H.S., Relkin, N.R., Lee, K.M. in Hirsch, J. (1997). Distinct cortical areas associated with native and second languages. Nature, 368,171-174.Kovács, Á.M. in Mehler, J. (2009a). Cognitive gains in 7-month-old bilingual infants. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 106, 6556–6560.Kovács, Á.M. in Mehler, J. (2009b). Flexible Learning of Multiple Speech Structures in Bilingual Infants. Science, 325, 611-612.Lai, C.S., Gerelli, D., Monaco, A.P., Fisher, S.E. in Copp, A.J. (2003). FOXP2 expression during brain development coincides with adult sites of pathology in severe speech and language disorder, Brain, 126, 2455-2462.Lentin, L. (1979). Il bambino e la lingua parlata. Roma: Armando. Leonard, L.B. (1998). Children with Specific Language Impairment. Cambridge, Mass.: The MIT Press. Locke, J.L. (1995). The Child’s Path to Spoken Language. Cambridge, Mass.: Harvard University Press.Long, M.H. (1990). Maturational constrains on language development. Studies in Second Language Acquisition, 12, 251-285.Marini, A. in Fabbro, F. (2007). Psycholinguistic models of speech production in bilingualism and multilingualism. V Ardila, A. in Ramos, E. (ur.), Speech and Language Disorders in Bilinguals (str. 47-68). New York: Nova Science. Merzenich, M.M., Jenkins, W.M., Johonson, P., Scheiner, C., Miller, S.L. in Tallal, P. (1996).Temporal processing deficits of language-learning impaired ameliorated by training, Science, 271, 77-81.Miller, G.A. (1956). The magical number seven, plus or minu two: some limits to our capacity for processing information. Psychological Review, 63, 81–93.Neville, H.J.(1995). Developmental specificity in neurocognitive development in humans. V Gazzaniga, M.S. (ur.), The Cognitive

Page 60: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

60

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Neurosciences (str. 219-231). Cambridge, Mass.: The MIT Press. Neville, H.J., Mills, D.L. in Lawson, D.S. (1992). Fractionating language: different neural subsystems with different sensitive periods, Cerebral Cortex, 2, 244-258. Paradis, J., Genesee, F. in Crago, M.B. (2011). Dual Language Development and Disorders. Baltimore: Paul Brookes.Peal, E. in Lambert, W. (1962). The relation of bilingualism to intelligence. Psychological Monographs, 76, 1–23.Perani, D., Paulesu, E., Sebastian Galles, N., Dupoux, E., Dehaene, S., Bettinardi, V., Cappa, S. F., Fazio, F. in Mehler J. (1998). The bilingual brain. Proficiency and age of acquisition of the second language. Brain, 121, 1841-1852.Pertot, S. (2011). Dvojezično ostroštvo: navodila za uporabo - L’infanzia bilingue: istruzioni per l’uso. Trst – Trieste: ATS-ZCZ”Jezik-Lingua”. Peterson, N.R., Pisoni, D.B. in Miyamoto, R.T. (2010). Cochlear implants and spoken language proccesing abilities, Restororative Neurology and Neuroscience, 28, 237-250.Pizzuto, E. in Volterra, V. (1999). Deafness and sign language. V Fabbro, F. (ur.), Concise Encyclopedia of Language Pathology (str. 179-186). Amsterdam: Elsevier. Rovee-Collier, C., Hayne, H. in Colombo, M. (2000). The Development of Implicit and Explicit Memory. Amsterdam: Benjamins.Sacks, O. (1990). Vedere voci. Milano: Adelphi.Schacter, D.L. in Moscovith, M. (1984). Infants, amnesics, and dissociable memory systems. V Moscovith, M. (ur.), Infant Memory (str.173-215). New York: Plenum Press. Squire, L.R. in Kandel, E.R. (2000). Memory. From Mind to Molecules. New York: Scientific American Library.Taeschner, T. (2003). L’insegnante magica. Roma: Edizioni Borla.Tager-Flusberg, H. (2002). Language Acquisition. V Ramachandran, V.S. (ur.), Encyclopedia of the human brain, Vol. 1 (str. 617-629). San Diego: Elsevier.

Page 61: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

61

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Tulving, E. (1972). Episodic and semantic memory. V Tulving, E. in Donaldson, W. (ur.), Organization of Memory (str. 381–403). New York: Academic Press. Tulving, E. (2002). Episodic Memory: From Mind to Brain. Annual Review of Psychology, 53,1–25.Urgesi, C. in Fabbro, F. (2009). Neuropsychology of Second Language Acquisition. V Ritchie, W.C. in Bhatia, T.K. (ur.), The New Handbook of Second Language Acquisition (str. 357-376). Bingley: Emerald. Vaid, J. (2002). Bilingualism. V Ramachandran, V.S. (ur.), Encyclopedia of the human brain, Vol. 1(str. 417-434). San Diego: Elsevier. Vicari, S. in Caselli, M.C. (2010). Neuropsicologia dello sviluppo. Bologna: Il Mulino.Vihman, M.M. (2002). Getting started without a system: From phonetics to phonology in bilingual development. International Journal of Bilingualism, 6, 239–254.Wartenburger, I., Heekeren, H., Abutalebi, J., Cappa, S., Villringer, A. in Perani, D. (2003). Early Setting of Grammatical Processing in the Bilingual Brain. Neuron, 37, 159-170.Weber-Fox, C.M. in Neville, H.J. (1996). Maturational constraints on functional specializations for language processing: ERP and behavioral evidence in bilingual speakers. Journal of Cognitive Neuroscience, 8, 231-256.Zanini, S., Tavano, A. in Fabbro, F. (2010). Spontaneous language production in bilingual Parkinson’s disease patients: Evidence of greater phonological, morphological and syntactic impairments in native language. Brain and Language, 113, 84-89.Zanini, S., Tavano, A., Vorano, L., Schiavo, F., Gigli, G.L., Aglioti, S.M. in Fabbro, F. (2004). Greater syntactic impairements in native language in bilingual Parkinsonian patients. Journal of Neurology, Neurosurgery, and Psychiatry, 75, 1678-1681.Zoccolotti, P., Angelli, P., Judica, A. in Luzzatti, C. (2005). I disturbi evolutivi di lettura e scrittura. Roma: Carocci.

Page 62: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

62

O avtorjih

Cristiano CRESCENTINIGlavne poklicne in didaktične izkušnje

- Od januarja 2012

Raziskovalec z doktorskim naslovom na Oddelku ved o človeku Univerze v Vidmu ter na Oddelku za psihologijo Univerze „La Sapienza“ v Rimu.

- Od leta 2011

Docent za področje biologije psihičnih pojavov in fiziološke psihologije ter razvojne psihologije na dodiplomskih smereh športnih ved ter gibalnih ved na Univerzi v Vidmu.

- Od leta 2004 do leta 2011

Doktorat iz Nevroloških ved (2004-2008) ter raziskovalec z doktorskim naslovom (2009-2011) na visoki šoli SISSA v Trstu, v bolnišnici Ospedale SM Misericordia v Vidmu, na znanstveno-raziskovalnem zavodu IRCCS Fundacije Santa Lucia v Rimu ter na Birkbeck College v Londonu.

- Julija 2004: Diploma iz Psihologije na Univerzi v Firencah.

Izbor avtorjevih mednarodnih objav:

Crescentini, C. et al. (2013). Mental transformation of objects and

Page 63: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

63

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

bodies. Different developmental trajectories in children from 7 to 11 years old. V tisku. Developmental Psychology.

Crescentini, C. et al. (2012). Two networks involved in producing and realizing plans. Neuropsychologia, 50, 1521-35.

Crescentini, C. et al. (2011). Interference from retrieval cues in Parkinson’s disease. Neuropsychology, 25, 720-33.

Crescentini, C. et al. (2011). Mechanisms of rule acquisition and rule following in inductive reasoning. The Journal of Neuroscience, 31, 7763-74.

Crescentini, C. et al. (2010). Item retrieval and competition in Noun and Verb generation: an fMRI study. Journal of Cognitive Neuroscience, 22, 1140-57.

Crescentini, C. et al. (2008). Supervisory and Routine Processes in Noun and Verb Generation in Nondemented Patients with Parkinson’s Disease. Neuropsychologia, 46, 434-47.

Franco FABBRO Glavne poklicne in didaktične izkušnje

- Od 2006: Redni profesor otroške nevropsihiatrije na Oddelku za vede o človeku Univerze v Vidmu.

- Od 2003 do 2009: Dekan Fakultete pedagoških znanosti Univerze v Vidmu.

- Od 2001 do 2006: Redni profesor fiziologije na Fakulteti pedagoških znanosti Univerze v Vidmu.

Page 64: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

64

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

- Od 2000: Znanstveni referent na znanstveno-raziskovalnem zavodu IRCCS E. Medea (pri Združenju La Nostra Famiglia) v kraju San Vito al Tagliamento (PN).

- Od 1991 do 1999: Univerzitetni raziskovalec človeške fiziologije na Fakulteti za Medicino in Kirurgijo Univerze v Trstu.

- Od 1988 do 1991: Bolnišniški asistent na oddelku za otroško nevropsihiatrijo znanstveno-raziskovalnega zavoda IRCCS Burlo Garofolo di Trieste.

- Novembra 1986: Opravil specialistični študij iz nevrologije na Univerzi v Veroni.

- Oktobra 1982: Diplomski izpit iz Medicine in Kirurgije na Univerzi v Padovi.

Znanstvene objave:

Je avtor več kot 200 objav v obliki knjižnih poglavij, znanstvenih razprav v mednarodnih ravijah ter knjig. Mednje sodijo med drugimi:

Fabbro, F. (1996). Il cervello bilingue. Neurolinguistica e poliglossia. Roma: Astrolabio.

Fabbro, F. (1999). The Neurolinguistics of Bilingualism. Hove: Psychology Press (druga izdaja leta 2003).

Fabbro, F. (2004). Neuropedagogia delle lingue. Roma: Astrolabio.

Fabbro, F. (2010). Neuropsicologia dell’esperienza religiosa. Roma: Astrolabio.

Fabbro, F. (2012). Manuale di Neuropsichiatria infantile. Roma: Carocci.

Page 65: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA
Page 66: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

Cristiano Crescentini in Franco Fabbro

Nevropsihologija dvojezičnosti pri otrocih

Založnik

Associazione Temporanea di Scopo – Ciljno začasno združenje Jezik-Lingua

Prevod iz italijanščine v slovenščino

Ravel Kodrič

Oblikovanje in uredniško delo

Mladika Z.z o.z.

Tisk

Grafica Goriziana

Naklada

500 izvodov

Trst, 2014

Pričujoča publikacija je na voljo v elektronski obliki na spletni strani www.jezik-lingua.eu.

Projekt sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev

Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

Vsebina publikacije ne odraža nujno stališča Evropske unije. Za vsebino publikacije je odgovoren izključno

Ats – Czz JEZIK-LINGUA.

ISBN 978-88-7342-209-9

Page 67: BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

Cristiano Crescentini in

Franco Fabbro

Nevropsihologija dvojezičnosti

pri otrocih

Cristiano Crescentini e

Franco Fabbro

Neuropsicologia del bilinguismo

nei bambini

ISBN 978-88-7342-209-9

BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

ISBN 978-88-7342-209-9

BREZPLAČNI IZVOD COPIA GRATUITA

• N

evro

psih

olog

ija d

voje

zičn

osti

pri o

troc

ih

Neuropsicologia del bilinguism

o nei bambini