blazno resno zadeti

Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije in prevajanja, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v uredništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užitkom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel podobo, kot si sam jo zamišlja.

Desa Muck (1955) živi v Mokronogu, na po-deželju, s tremi hčerkami, psom, štirimi mačkami in konjem. Zgodbe si je izmišlje-vala že kot otrok, za preživetje pa je ka-sneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, pože-la nešteto aplavzov v gledališču … Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdu-šeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih posegajo tudi generacije današnjih otrok.

Desa me je vsake toliko pobarala, kako je kaj na sceni in kako dilam z oboževalkami, s pubertetnicami. Če bi takrat vedel, da bom nastopal v knjigi Blazno resno zadeti, bi morda odgovarjal blazno bolj resno.

Vlado Kreslin

Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami00,0

0 €

BLAZNO RESNO ZADETI oprema.indd 1 9/14/11 8:06:47 AM

7

1.

UVOD, ZA KATEREGA SE BOM NA VSE KRIPLJE TRUDILA, DA NE BO DOLGOČASEN, IN GA MORATEMORATEMORATE PREBRATI

Ko sem pripravljala spremembe k drugi izdaji (Ne nehat brat! Ne velja!), sem z grozo ugotovila, da se je na področju odvisnosti ogromno spremenilo. Tra-va (marihuana) ni več nedolžna družabna droga, temveč je postala resen problem. O kokainu skoraj-da nisem pisala, ker je bil v Sloveniji redek pojav, danes je koka, čeprav vsi vedo, kako je nevarna, či-sto običajna na zabavah predvsem višjega družbe-nega sloja. Mnogi menedžerji, gospodarstveniki in celo kak politik pa ga vlečejo non stop kot sloni, da

BLAZNO RESNO zadeti prelom_KOR3.indd 7 10/6/11 9:50:41 PM

8

zdržijo tempo. In še težko jih pogruntaš. Jemanje heroina se ni bistveno povečalo, komune za odva-janje od odvisnosti pa so zrasle kot gobe po dežju. Zelo učinkovito deluje tudi nekaj ustanov in pro-jektov z usposobljenimi prostovoljci. Tudi v mojem živ ljenju se je v teh dvajsetih letih vse spremenilo. Takrat sem imela šele dve hčerki, zdaj imam tri in vse so že odrasle. Imela sem tudi moža, za katere-ga sem že takrat namigovala, da med nama ni vse v


9

redu. No, zdaj ga nimam več, sicer je živ in zdrav. Prišel je mobitel, pa računalnik na vsak slovenski sekret in s tem tudi nova odvisnost od računalniš-kih igric in interneta. Spremenila se je celo država in njena ureditev. Vse se je spremenilo, le Kreslin je ostal Kreslin. Kaj pa zdaj? Ker sem precej lene sor-te, me je misel, da bi morala celo knjigo napisati še enkrat, navdala z globoko potrtostjo. Po osemintri-desetih kremšnitah in zaboju čokoladnih bonbonov sem se domislila rešitve. Zakaj bi kaj dosti spremi-njala? Knjiga je v bistvu zgodovinski dokument in ima zgodbo, ki se lahko dogaja kadarkoli. No, bom že kaj dopisala in kaj malega vrgla ven (medtem sem se tudi sama spremenila kot pisateljica in kot človek), toda zakaj ne bi privoščila zadovoljstva vaši generaciji, da bi se lahko posmehovala, kako smo bili takrat bedni. In koliko veselja bo imela s tem šele naslednja generacija, čez dvajset let. Kar pred-


10

stavljam si pogovore o tej knjigi v daljni bodočno-sti:

»Pa to ne moreš verjet, stari! Heroin so jemal! Kaki debili!«

»Hudo! In travo so kadili in da ne govorim o či-kih! Res moreš verjet, da so bili tako zaostali še v tem stoletju!«

»Ja, in to rock pevci, igralci, umetniki pa tak folk, ko vemo, da so pametnejši od ostalih ljudi. In baje je blo ogromno folka odvisnega od alkota.«


11

»To je blo stoprocentno res. V prirodoslovnem muzeju majo še dones spravleno flašo šnopsa, da lahko vsi vidjo. Ampak tole posluš … Eni so se menda navlekli na računalniške igrice!«

»Tega pa ne verjamem! To pa totalno nakla-daš!!!«

»Res, no! Ej, ti, a ni bil tvoj pradedek odvisen od računalniških igric?!«

»Je bil, ja! Ampak ga je kmal pobral. Kaj bi pa po-čeli? A gremo na Triglav? Tko mal, za žur.«

»A si ti normalen?! Na Triglavu ob tem cajtu ni-maš kam stopit. Sploh je na vseh hribih totalna gu-žva. Lahko gremo kar tako malo tečt.«

»Okej, zvečer bi šli pa lahko v teater. Al pa či-tat?!«

»Ja, stari, to mi deli! Čitat!«No ja, saj bodo mogoče tudi govorili drugače.

Mogoče človeštvo še vedno ne bo dovolj zrelo, da bi


12

lahko živeli brez odvisnosti. Morda bodo iznašli nove droge, ker jim še ne bo jasno, da je odvisnost beg. Ker se ne čutimo sposobne za reševanje težav, ki nam jih podtakne življenje. Pa še to: niso vse od-visnosti škodljive za zdravje. Obstajajo tudi zdrave in koristne. Kakšne pa so, vam bo nakazala tale knji-ga, pa čeprav je še iz prejšnje-ga stoletja.


13

2.

NEKEGA POPOLDNEVA, konec AVGUSTA …

Bil je 27. avgust. Kot sem napisala v uvodu, proti koncu prejšnjega stoletja. Sedela sem v čakalnici pri psihologinji, ki se ukvarja s težavami mladostnikov. Bili sva dogovorjeni za pogovor o razširjenosti drog med slovensko mladino. Obetala sem si veliko za-nimivih informacij za knjigo, ki je pred vami. Silno dobro se namreč prodaja vse, kjer karkoli piše o dro-gah, in kar naprej se stoka, da je pri nas premalo storjenega na tem področju.

Prijetno obtežena s svojim človekoljubnim po-slanstvom sem dremavo razmišljala o slivovi piti,


14

ki me je čakala doma pod prtičkom. Ko sem jo vzela iz pečice, je bila videti prav posrečena.

Razmišljala sem tudi, zakaj vsi ti mladi ljudje v čakalnici potrebujejo pomoč psihiatra. Le kako so mogli pasti tako nizko?! Meni se kaj takega ne bi moglo zgoditi, sem zadovoljno pomislila. Vsi ti mla-doletni bodoči samomorilci, norci, narkomani in množični morilci so sedeli, brali ali strmeli predse, kot da ne nosijo v sebi vse te pošastne zmede. Na-

sprotno, v čakalnici se je slišalo le škripanje superg pacienta, ki je bil, čeprav je divje bezljal sem ter

tja, neločljiv del te spokojne podobe.

Tedaj pa nenado-ma – BUM, TRESK! Kot bi v tišino čakal-


15

nice butnili vsi zvoki naenkrat! Pred nami se je zna-šlo nekaj, kar je spominjalo na dekle, in čeprav je bilo v čakalnici še polno praznih stolov, se je počila poleg mene.

»Mater, spet sem zamudila!« je sopihala in vr-gla torbo na sredo čakalnice.

Ker sem imela občutek, da pričakuje odgovor, in ker nisem želela sprožiti kakega samomora, sem se vljudno pozanimala:

»Ste naročeni?«»Šur, ampak za prejšnji teden. Kje mam pa cajt!

Tale teden so se mi namreč dogajale blazne reči! Kaj pa je s tabo? A si v depri?«

»Oh? Mar sem videti v depresiji?« sem se hudo-mušno nasmehnila. Ta je pa dobra! Kje pa imam čas za malodušje, potrtost in podobne neumnosti, ki ta-rejo lene mladostnike!

»Taka si kot bi ti milijon dolarjev padlo v drek,«


16

je dejalo dekle, pobralo torbo in začelo brskati po njej. Ko sem jo opazovala, sem se z nemajhnim ugodjem zavedela, kako lična in urejena gospa sem! Punca se letos očitno še ni umila in preoblekla, pa je bil že avgust. Oranžne lase je imela zlepljene v dolge štrene, gumbe na telovniku odtrgane, rob na krilu odparan in ko sem ošinila njene noge, me je skoraj kap! Bosa stopala je imela ovita z rumenim lepilnim trakom in na svetovnem prvenstvu umaza-nih nog bi naši državi prinesla vsa odličja!

Iz torbice je privlekla cigarete in si eno prostodu-šno prižgala. Zalil me je val ogorčenja in pokazala sem ji napis KADITI PREPOVEDANO!

»Pravila so zato, da se kršijo,« je rekla in puhnila vame dim. Sklenila sem, da si bom te besede zapo-mnila, prav mi bodo prišle v knjigi, ko bom opiso-vala brezčutnost mladih narkomanov.

»In kaj boš zdaj naredila, stara moja? Boš šla na


17

policijo al boš rajši poklicala gasilce?« me je vpra-šala.

Pogreznila sem se v stol in dostojanstveno ob-molknila. K sreči so se kmalu odprla vrata in psiho-loginja me je prijazno povabila naprej.

»Hej! Tale stara šminka je pri-šla za mano! Spet zgajnate pro-tekcijo!« se je zadrlo dekle, psi-hologinja pa ji je odvrnila:

»Molči, Žuža! Zakaj pa ne prideš takrat, kot je dogovorjeno. Nauči se izpolnjevati svoje obvezno-sti. In ugasni cigareto.«

Naj najprej pojasnim, da je bilo to v časih, ko še ni bilo prepovedano kajenje v javnih prostorih. Ja, tudi taki časi so bili nekoč. Ne boste verjeli, ampak ko sem bila vaših let, se je kadilo celo v kinu in na avtobusu, v zdravniških


18

čakalnicah in ko si prišel v ordinacijo k zdravniku, te je sprejel z zrelim

kadilskim kašljem, iz pepelnika pa so se usipali čiki, tako je bil poln. Torte v slaščičarnah so

imele okus po postanem pepelu. Na sestankih po podjetjih so ljudje padali pod mizo od zadušitve s cigaretnim dimom in moški nikakor niso mogli pred ženami skriti dejstva, da so bili v gostilni, ker so jim suknjiči izdatno smrdeli po cigaretnem dimu.

Zdaj pa se vrnimo v čakalnico pri psihiatru. To dekle je bila torej Žuža in tako je izgledalo moje prvo srečanje z njo.

Psihologinja me je prijazno poslušala, ko sem ji razložila svojo potrebo po tem, da me podpre z in-formacijami, kajti vedno je dobro imeti v žepu ka-kega strokovnjaka. Saj veste, če bi se po branju moje


19

knjige cele trume slovenskih najstnikov začele dro-girati ali pa bi me napadli strokovnjaki, češ da se ni-mam pravice vtikati v te reči, bom lahko rekla, naj se obrnejo na psihologinjo, ki je bila vir mojih in-formacij. Da psihologinja ne bi opazila nakan, ki jih imam z njo, sem ji s solzami v očeh razlagala:

»Veste, samo to si želim, da bi naši otroci razu-meli, kako nevarne so droge. Tako se mi smilijo vse te žrtve mamil! Kako boleča mora biti njihova osamljenost in neiz-polnjena potreba po ljubezni, da se morajo tolažiti s temi rečmi!? Moja edina želja je, da bi jim kako pomagala, ven-dar tega brez vaše pomoči goto-vo ne bom zmogla!«

»Joj, kako ste to lepo pove-dali, gospa Desa!« se je razneži-


20

la psihologinja in mi zagotovila svoje sodelovanje. Ko sem jo prosila, če mi lahko omogoči srečanje s kakšnim mladim narkomanom, je takoj pripravlje-no dejala:

»Seveda, lahko se pogovorite kar z Žužo Adamič, z dekletom, ki ste jo spoznali v čakalnici!«

Čeljust se mi je pobesila do tal.»Mislite tisto smrkljo, ki je kadila?!«Res je bila videti kot kokoš, ki se je cel teden vr-

tela v centrifugi, toda kaj ni nekam preveč živahna in rejena za zasvojenko?! Narkomanke so vendar blede in podočnjakaste! Brezvoljno polegajo na-okrog ali pa se valjajo v krčih abstinenčne krize.

»Izraza narkoman ne uporabljamo več,« mi je blago pojasnila psihologinja. »Reče se zasvojenec ali odvisnik. Za Žužo bi težko rekli, da je zasvojenka, vsekakor pa poskusi skoraj vsako drogo, ki ji pride pod roko. Takim primerom rečemo eksperimenta-


21

torji. Ker je begavka, je je povsod dovolj in se na sce-no, kjer se gibljejo odvisniki, zelo dobro spoz na.«

Psihologinja je urno stopila k vratom, jaz pa sem se trudila skriti razočaranje. Želela sem si podhra-njenega in tresočega se narkomana, takega, ki je či-sto na koncu, takega, ki bo resnično potreben po-moči! Zanj se bom lahko materinsko zavzela, ga hodila obiskovat na psihiatrično kliniko in mu s svojo vero vanj rešila življenje. Lahko bi se z njim slikala za revije. Ko je bil še podhranjen in tresoč in ko je bil že zdrav in vesel. Njegova hvaležnost bo večno plačilo za moj trud in v knjigi bi lahko na-drobno opisala svoj uspeh. Tista punca zunaj pa ni bila niti podhranjena niti tresoča, hvaležnosti pa ni premogla niti za mušji drekec.

Toda – bilo je prepozno, že je stala pred mano.Psihologinja ji je razložila, kaj želim, in Žuža se je

namrdnila:


22

»Poznam take! Spet ena tistih, ki se ji vsi smi-ljo, dokler so dovolj daleč od nje! Potem pa kaj gan-ljivega naškrabajo v cajtenge in se hvalijo, koliko so naredile za človeštvo! Sam jest se poserjem na tvoj svetniški sij. Svetniški siji so zlagani!«

Ker me je psihologinja budno opazovala, sem ji kljub krivičnim besedam, ki so me doletele iz nje-nih ust, dobrohotno ponudila svojo vizitko, prepri-čana, da si bo iz nje takoj zvila cigareto in vanjo na-tresla kakšna grozna mamila.

Ko sem odhajala, je psihologinja žarela kot direk-torica ženitne posredovalnice, ki je spravila skupaj izredno obetajoč par.


23

3.

JUHU, PA SMO TU!

Naslednje jutro je pri naših vratih pozvonilo že ob sedmih. Svoji hčerkici sem oblačila za v vrtec. Se mi je kar zdelo, da ob tej uri ne more biti kaj neprijetnega, toda tisto, kar je stalo pred mojimi vrati, je bilo hujše kot brigada Jehovih prič na poživilih! Tam je stala Žuža, na podboje pa se je poleg nje naslanjala fantovska prikazen, zaraščena in še bolj umazana od Žuže, ter mežikala vame s krvavo podplutimi očmi.

»Haj!« je veselo rekla Žuža. »Pa


24

smo prišli! Najboljš, da kar začneva z delom! Še prej pa bi kakšno malenkost pojedla, da mi bo šla bese-da laži iz ust, tale kolega pa bo mal zalegel in zaspal. Do fula je uničen od ekstazija in pelinkovca.«

Ekstazi se je takrat šele pojavil in sem tudi sama takrat prvič slišala zanj.

»Mislila sem, da se bova za sestanek dogovorili po telefonu,« se mi je kot zdrobljen led strkljalo med zobmi.

»Telefon je smrt za medčloveške odnose. Družba si ga je omislna za to, da bomo imel več časa za na-kupvajne!« je zdrdrala.

Spet parola! Že včeraj jih je bila polna. »PRA-VILA SO ZATO, DA SE KRŠIJO!« pa »SVET-NIŠKI SIJI SO ZLAGANI!« itd. Le kje jih pobi-ra?!

Stopila je v dnevno sobo in padla naravnost pred deklici, ki sta strmeli vanjo kot v leteči krožnik.


25

»Hej, otroke maš!« je zaklicala. »Pa sem mislna, da si ena tistih, ki jim je škoda materni-ce!«

Sklonila se je k deklicama. Takoj

sem pomislila na razne nalezljive bo-

lezni, ki razsajajo med narkomani – če nič drugega, uši. Punčki sem potegnila proč. Žuža se je zravnala:

»Vstan, Dolfi, greva! Tuki cvikajo, da se bojo česa nalezli!«

Postalo me je sram. Končno moram tudi kaj tvega-ti, če hočem rešiti slovensko mladino pred pogubo.

»Ne ne, kar izvolita!« sem pohitela. »Mož bo pe-ljal deklici v vrtec, mi pa bomo lahko v miru spili skodelico kave!«


26

Konec koncev jima res lahko dam tisto kavo in jima medtem izpulim kakšno koristno informaci-jo. Ko sem jima kazala pot v dnevno sobo, sem se gostoljubno nasmihala, obletavale pa so me take misli: Vsaj umila bi se lahko, prašiča nemarna! Vode je povsod dovolj! In gumbe bi si lahko prišila! In kakšno izražanje! Mladi zdravi ljudje bi vendar lah-ko kaj koristnega počeli. Ampak kjerkoli bi to po-čeli, bi itak vse pokradli ali uničili. Mogoče je vse-eno bolje, da ne počnejo nič.

Tako sem mislila in za rešitev slovenske mladi-ne stisnila zobe, čeprav mi je pogled na Dolfija, ki je svaljkal svojo umazanijo po mojem kavču, pov-zročal globoko bolečino. In da ne govorimo o tem, kakšne negativne vibracije so zapuhtele iz njego-vih nogavic, ko si je sezul čevlje in v hipu zasmr-čal.

»Dons smo bolj slabo spal,« je razložila Žuža.


27

»Šest se nas je drenjal na ping pong mizi v neki kle-ti. A lohk že enkrat dobim za jest?«

Peljala sem jo v kuhinjo in s skrčenim srcem opa-zovala, kako je v nekaj minutah pogoltnila kilo kru-ha z maslom in vrč bele kave. Nato je dobrovoljno rignila in se zleknila čez mizo.

»Super je blo! Mater sem se nažrla! Zdej mi dej pa en čik!«


28

»Pri nas ne kadimo.«»Hej! Tole je pa nizek udarec! Sej se mi je kar

zdel, da si članica gibajna UMRIMO ZDRAVI.«Le kje pokrade vse te parole, sem pomislila in jo

prepirljivo vprašala:»Hočeš reči, da me obsojaš, ker ne kadim?!«»Ah, briga me!« je zamahnila z roko. »Sama si

kriva, ker si za to prikrajšana! Moti me sam to, da nimaš čikov. Mogoče se pa tvojmu tastarmu kakšen valja po žepih?«

To bi bilo nemogoče, kajti moj mož je najostrej-ši nasprotnik kajenja. Kadar pozimi pridemo v go-stilno, začne takoj odpirati okna in vleči gostom ci-garete iz ust. Če kdo umre, pa tudi če je padel z drevesa, poznavalsko reče: »Gotovo je kadil!«

Žuža je vprašala:»Predvidevam, da se ne zadevata niti z dobrim

starim alkotom?«


29

»Tako je.«»Džizas! Kaj pa pol sploh mate od živlejna?«»Marsikaj.«»No, kaj na primer?«»Imamo ...«Začela sem napeto razmišljati. Pravzaprav ... No,

kajpada imamo ogromno od življenja, vendar se ti-sti trenutek kot zakleto nisem spomnila ničesar.

»Vsaj spodoben zajtrk imamo, če nič drugega!« sem končno bleknila in bilo mi je žal. Ne bi se sme-la bahati pred nekom, ki nima ničesar.

»Močna stvar v živlejnu, tale zajtrk!« je veselo od-vrnila. »Ampak vidiš, tud jest sem dobila zajtrk, brez da bi se mi blo treba kej dost matrat za njega.«

»Hočeš reči, da mora človek kaditi, zato da ima kaj od življenja?! Toda jaz sem nekoč kadila, pa ni bilo zato moje življenje nič bolj pestro in razburlji-vo. Rajši sem se odvadila, da s kajenjem ne bi ogro-


30

žala zdravja svojih otrok, ki nista nič kriva za to, če se njuni materi ves dan bedasto kadi iz ust.«

»Sej sem vedla! Tisti, ki ste nehal kadit, ste najbolj pasji!«

»Res se nisem zato mučila z odvajanjem,

da mi bo zdaj vsak nevzgojen kreten

puhal pod nos!«»Ja ja, sej si heroj!

Dobivala boš borčevsko pokojnino, ker si se tako noro borila s tobakom!«


Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije in prevajanja, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v uredništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užitkom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel podobo, kot si jo sam zamišlja.

Desa Muck (1955) živi v Mokronogu, na podeželju, s tremi hčerkami, psom, štirimi mačkami in konjem. Zgodbe si je izmišljevala že kot otrok, za preživetje pa je kasneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, požela nešteto aplavzov v gledališču … Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdušeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih posegajo tudi generacije današnjih otrok.

Desa me je vsake toliko pobarala, kako je kaj na sceni in kako dilam z oboževalkami, z najstnicami. Če bi takrat vedel, da bom nastopal v knjigi Blazno resno zadeti, bi morda odgovarjal blazno bolj resno.

Vlado Kreslin

Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami24,9

4 €

BLAZNO RESNO ZADETI oprema.indd 1 9/28/11 2:49:26 PM

blazno resno zadeti

Documents