bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

34
Franc Tement č. kanonik župnik v Črensovcih 75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE Žižki Kleklovi dnevi ’95

Upload: miha-horvat

Post on 22-Mar-2016

235 views

Category:

Documents


3 download

DESCRIPTION

Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

TRANSCRIPT

Page 1: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

Franc Tement č. kanonik

župnik v Črensovcih

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER

V ŽIŽKE

Žižki Kleklovi dnevi ’95

Page 2: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

izdal: Kleklov odbor Črensovci, 1995 oblikoval: Horvat Jože tisk: miču - tisk radgona

Page 3: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 1

KNJIŽICI NA POT

Sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja smo z veseljem sprejele novico o pripravi na slovesnost 75. obletnice prihoda naših sester v Žižke, za kar je dal pobudo Kleklov odbor v Črensovcih.

Davnega leta 1920 so po Božji previdnosti prišle tri naše sestre v lepo prekmursko vas - ŽIŽKI. Tu so želele živeti “med ljudmi in se truditi za stalno povezanost z Bogom”, kakor je našemu redu naročila ustanoviteljica, mati FRANČIŠKA. Osemindvajset let so bile naše sestre v Žižkih vsestransko dejavne: poučevale in vzgajale so mladino, prirejale gospodinjske in gospodarske tečaje, širile kulturno dejavnost, vodile po šolsko mladino. Upokojeni župnik, Jožef Klekl, jih je povabil v Prekmurje. Leta 1925 je v svojem pismu takratnemu knezoškofu v Mariboru napisal tudi sledeče: “Takoj po Zedinjenju smo po težkih ovirah dobili redovnice v občino Žižki. Ta, skoraj najmanjša tukajšnja občina, je postala središče vsega verskega in narodnega gibanja. Prve ’orlice’ so iz tega gnezda ...”

Žal je leta 1948. vsa njihova dejavnost nasilno prenehala. Tedanja socialistična oblast je samostan brez razloga samovoljno ukinila. “Večna lučka v kapelici samostana je za vedno ugasnila. Mater Ladislavo so pokopali, hišo okupirali, ključe odvzeli. Tako smo se razšle, kamor je katera znala - na tolikere kraje, kolikor nas je bilo...” Tako je sklenila s. Evangelista Kroniko žižkovskih sester.

Šolskih sester v Žižkih ni več. Samostan sredi vasi še stoji kot nema priča nekdanjih dni. Štiri sestre domačinke vsaka na svojem kraju nadaljujejo delo, ki so ga začele njihove

Page 4: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 2

predhodnice pred 75-timi leti. Seme je vzklilo in obrodilo sadove in še prinaša sadove v srcih žižkovskih vaščanov. Gotovo so jim za njihovo nesebično služenje Bogu in ljudem iz srca hvaležni.

Hvala tudi vsem, ki se trudite, da spomin žižkovskih sester ni šel v pozabo. Spomin na dobre šolske sestre v Žižkih želi ohraniti pričujoča knjižica, posvečena 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke. Hvala domačemu župniku Francu Tementu, ki je s pomočjo gradiva Franca Halasa in s pomočjo še nekaterih drugih avtorjev, to spominsko knjižico sestavil. Posebno smo hvaležne črensovskemu Kleklovemu odboru, ki je dal pobudo in se je tudi angažirano zavzel za spominsko proslavo prihoda šolskih sester v Žižke. Hvala vsem članom tega odbora, še posebej dr. K. Bedernjaku, D. Kolenku, J. Horvatu, Š. Ftičarju, A. Törnarju, M. Kebel in drugim. Hvala dipl. inž. Jožetu Horvatu, ki ima največ zaslug, da je ta knjižica izšla. In končno, pa ne na koncu, hvala vsem vaščanom Žižkov, ki gojijo spomin na naše sestre in vsem, ki boste pomagali pri izvedbi spominskega slavja v Žižkih. Hvala tudi vsem dobrim dušam (in teh ni malo!), ki še vedno z ljubeznijo oskrbujejo gomili naših pokojnih sosester Ladislave in Ignacije na žižkovskem pokopališču. Ti dve pokojni sestri nadaljujeta prisotnost naših sester pri vas v - ŽIŽKIH.

Dragi vaščani Žižkov: BOG NAJ NAGRADI VSE VAŠE DOBROTE!

V Slovenski Bistrici, S. mati AVRELIJA PAVEL dne 13. 10. 1995 provincijalka

Page 5: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 3

NASTANEK IN POMEN REDOVNIŠTVA

Jezus je rekel: “So nekateri samski, ker so si samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva” (Mt 19,12). Najstarejše redovništvo v Cerkvi je hrepenenje krščanstva po zmagi duha nad telesom in nemoteni združitvi z Bogom. Že v prvih časih krščanstva so živeli mnogi samski asketi, ki so svoje premoženje delili z drugimi. Ti asketi so bili daljni predhodniki redovništva. Trdnejše oblike si je asketsko življenje izoblikovalo v Egiptu v 3. stoletju. V letih okrutnega preganjanja kristjanov, za časa rimskega cesarja Decija, so se mnogi umaknili v puščavo. Samoto so sčasoma vzljubili in so končno trajno ostali v puščavi. Imenovali so se puščavniki ali eremiti, ki so nekaka druga stopnja redovništva. Ti puščavniki so prebivali v votlinah, šotorih in lesenih kolibah. Hrana so jim bile korenine, molitev, post, miloščina pa sredstvo popolnosti. Najslavnejša meniha puščavnika sta bila sv. Anton iz Kome v Gornjem Egiptu in sv. Pavel iz Teb. Takrat cvetoči meniški pokret je uredil Pahomij (+ 364). Uvidel je, da brez nekih pravil ne bo šlo vse v redu. Prav on si je izmislil pravila meniškega življenja. Sezidal je tudi prvi samostan na otoku Teben sredi Nila leta 320. Samostan je imel številne celice in skupne prostore. Vse celice je obdajal skupni zid. Skupno življenje po določenih pravilih je tretja stopnja redovništva. Iz Egipta so se zasnove redovništva hitro širile v Palestino, Sirijo in Malo Azijo. V Palestini je ustanavljal samostane sv. Hilarijon, v Mali Aziji pa Bazilij Veliki, ki je spisal dvojno pravilo, malo in veliko, za menihe bazilijance. Sestri sv. Antona in sv. Pahomija sta bili prvi samostanski prednici.

Page 6: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 4

Vedno pa je bil glavni posel moških in ženskih menihov delo in molitev. Sv. Anton Puščavnik (rojen 251, nekje v Gor. Egiptu), se je zgodaj odzval božjemu klicu po evangeljski popolnosti in odšel v samoto blizu domačinov. Kmalu postane svetovalec in vodnik prvih krščanskih menihov na vzhodu. Za časa njegovega delovanja doseže Cerkev v Egiptu svobodo. Preden je dozorel za vodnika duš, je tudi sam začutil v sebi slaba nagnjenja. A sv. Anton ni odnehal z molitvijo, postom in s pomočjo milosti je zmagal. Dobro se je zavedal, kako Cerkvi sedaj, ko je svobodna, grozi duh posvetnosti. Najzvestejše učence zbere na komaj dostopni gorski polici, kjer odkrije studenec in dozori za nebesa. Bil je izvrševalec božje besede in ne le poslušalec, zato je postal vzor milijonom duš, ki hrepenijo po popolnosti. Umrl je star 105 let. Kristus je iskreno priporočal tri evangeljske svete: uboštvo, devištvo in vedno pokorščino. V tem je izražena neomajna ljubezen. Imetje, napuh in spolnost odvračajo premnoge od Boga. To so trije temeljni grobokopi človeške sreče. Prav je, da vedno žive ljudje - vzorni verniki v Cerkvi, ki v kali zatirajo te strasti in drugim nudijo svetel zgled. To so redovniki in redovnice v Cerkvi. Ko se je Cerkev preveč vezala na svetne vladarje, kar ji je bilo prej v škodo kot v duhovno korist, so nastopili novi redovi, ki so se odlikovali po svetosti in apostolski gorečnosti. Kot menih in pospeševatelj meniškega življenja z misijonskim življenjem, slovi v tej dobi duhovnega nazadovanja sv. Martin iz Toursa (Galija, + 397). Redovniško vzgojo in organizacijo pa je na zahodu izvedel sv. Benedikt (rodil se je v Italiji l. 480). Z vso močjo se je boril proti duhovni gnilobi tistega časa. V tej junaški borbi s samim seboj in zapeljivimi zankami je Benedikt

Page 7: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 5

dozorel v trdnega, značajnega in izkušenega moža. Sklenil je, da se bo popolnoma posvetil Bogu. Za svoje bivališče je izbral Monte Cassino, kjer je postavil samostan. Napisal je redovniška pravila, katerih vodilo je bilo: “Moli in delaj!” Benediktinci so osvajali svet s križem in plugom. Ta redovniška družina je dala številne odlične bogoznance in pospeševatelje kulture. Sv. Benedikt velja za utemeljitelja zapadnega meništva. V srednejm veku se pojavi še en duhovni velikan, ki da meništvu novega poleta: to je bil sv. Frančišek Asiški. Rodil se je v Assisiju leta 1182. Po hudih mladeniških notranjih bojih, je sklenil posloviti se od svetnega blišča in se posvetiti Bogu. Služiti je hotel Bogu in Božjemu kraljestvu v popolnem uboštvu. Vse svoje imetje je podaril revežem in začel oznanjati evangelij kakor nekoč apostoli “brez denarja, palice in mošnje“. Bil je živa podoba Kristusovih učencev iz prakrščanstva. Pridružili so se mu enako misleči in se imenovali “manjši bratje“. Frančišek je prekipeval od vesele ljubezni do Boga. Vse stvari so mu bile odsev Boga in njegove popolnosti. Nekaj izrednega je njegova ljubezen do narave. Njegova vedra duša je povsod vžigala božjo ljubezen in veselje. Človeštvu je postal velik reformator, ker mu je prinesel večje bogastvo, kot sta mrtva snov in denar - prinesel je duhovno srečo. Redovništvo pri nas v Sloveniji se prav tako kot drugod v svetu, deli v žensko in moško vejo. Redovniško življenje izvira iz skrivnosti Cerkve. Je dar, ki ga Cerkev prejema od svojega Gospoda in ga kot trajen dar življenja nudi verniku, ki ga kliče k zaobljubi evangeljskih svetov. Redovniško življenje je povabljeno, naj v svojih zunanjih oblikah, v govorici našega časa, naznačuje božjo ljubezen vsem.

Page 8: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 6

Vsi redovniki, izvzeti ali ne izvzeti, zavzemajo mesto med sodelavci krajevnega škofa v njegovi pastirski službi. Misijonarska zasaditev in misijonsko širjenje Cerkve potrebujeta navzočnost redovniškega življenja v vseh oblikah že od vsega začetka evangelizacije. Zgodovina potrjuje velike zasluge redovnih družin pri širjenju vere, pri raznih pastoralnih delih, verouku, socialnih ustanovah, bolnicah, sirotišnicah, izobraževanju itd. Nekateri redovi so izrazito molitveno usmerjeni (kontemplativni redovi), ki z molitvijo noč in dan prosijo Božji blagoslov. V Sloveniji sta, med drugimi, izrazito molitvena reda: klarise v Nazarjah in kartuzijani v Pleterjah. Sicer pa imamo na Slovenskem celo vrsto ženskih in moških redov: cistercijane, frančiškane, kapucine, minorite, jezuite, lazariste, klaretince, karmeličanke, uršulinke, šolske sestre sv. Frančiška, uboge šolske sestre, Frančiškanke Brezmadežne, usmiljenke, Marijine bolniške sestre itd.

Page 9: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 7

REDOVNIŠTVO V PREKMURJU PRED KLEKLOM

Številni uničujoči vpadi Turkov in pogoste nalezljive bolezni so povzročili hud padec števila prebivalcev tudi v Prekmurju. Mirnejši časi v 16., 17. in 18. stoletju pa so ugodno vplivali na porast prebivalstva in s tem hkrati števila vernikov v teritorialno prerazsežnih župnijah. Zato so bili takratni župniki precej odvisni od dušnopastirske pomoči redovnih bratov frančiškanov. V 2. polovici 18. stoletja je bilo v turniški pražupniji več kaplanov, ki so bili redovniki; v glavnem frančiškani in en pavlinec. Leta 1655 so ustanovili hrvaški frančiškani svojo kustodijo sedmih moških samostanskih hiš, med njimi tudi v Ormožu. In prav ormoški frančiškani so bili takrat določeni za pomoč prekmurskim župnijam in so imeli zato pravico zbirati tod letni “dohodek”. Madžarski frančiškani iz okolice Monoštra so nekako v istem obdobju zgradili v Murski Soboti samostan z namenom, da onemogočijo delovanje ormoškim frančiškanom v Prekmurju. Zoper samovoljo madžarskih frančiškanov so nastopili svetni in cerkveni dostojanstveniki. Med njimi je bil Štefan Godina, ki je imel svoj dvorec v Črensovcih. Dosegli so, da je frančiškanski general prisodil frančiškansko hišo v Soboti hrvaški provinci. Vse kaže, da je bil ta samostan dolga stoletja, vse do leta 1920 edina redovna hiša v Prekmurju.

Page 10: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 8

KLEKLOVI TRETJEREDNIKI - “REDOVNIKI“

ZUNAJ SAMOSTANSKIH ZIDOV Poleg Srca Jezusovega in Srca Marijinega, je imel Jožef Klekl izredno prijateljski odnos do asiškega reveža sv. Frančiška. Najboljši dokaz za to je tretji red sv. Frančiška Asiškega, ki ga je Klekl ustanovil v Črensovcih 15. 8. 1911 z dovoljenjem krajevnega župnika Boltižara Vugrinčiča in s pooblastilom frančiškanskega provinciala p. Placida Fabijana. Vodstvo tretjega reda je polagalo veliko važnost na zgledno, skoraj samostansko vedenje svojih članov. Kletev in nespodobno govorjenje pri tretjerednikih nista imela domovinske pravice. Tretjeredniki so se izogibali slabih knjig, s svojo naročnino so podpirali samo dober tisk. Ob razcvetu frančiškovega tretjega reda v Črensovcih, je štela bratovščina nad šeststo duš in velika večina se je trudila živeti po vzoru ustanovitelja - sv. Frančiška. Leto po ustanovitvi splošnega tretjega reda, je Klekl ustanovil še deviški tretji red. To vejo tretjega reda opiše Klekl tako-le: “Ta red se imenuje deviški, ker je namen nebeškemu zavetniku Srcu Jezusovemu pridružiti mnogo duš nedolžnih mladeničev in mladenk, ki se morajo držati strogo predpisov, ki bodo polagoma objavljeni in razloženi. Te zaobljube bodo mogli narediti le osebe po naročilu osebnega spovednika in voditelja tretjega reda.” Prav po tretjem redu je želel Klekl prekmurske vernike približati vzorom prvih krščanskih skupnosti. Torej je bil Kleklov tretji red v najširšem pomenu neke vrste meništvo med svetom.

Page 11: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 9

KLEKL POKLIČE V ŽIŽKE ŠOLSKE SESTRE -

HČERE SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA Družba današnjih Frančiškank Brezmadežnega spočetja s kratico FBS, se je prvotno imenovala šolske sestre tretjega reda Svetega Frančiška Asiškega. Leta 1843 jo je ustanovila Antonija Lampel, ki si je ob zaobljubah privzela ime Frančiška. Danes ima ta družba svojo glavno ali materino hišo v Eggenbergu pri Gradcu. Družba se je od vsega začetka posvečala vzgoji zlasti ženske mladine. Še danes so na voljo povsod, kjer jih potrebuje Cerkev. Že čez tri leta (17.2.1846) je novo izvoljena predstojnica, mati Katarina Luegger, pripeljala štiri svoje redovne sosestre v Maribor, kjer so prevzele oskrbo sirotišnice. Več let je bil njihov duhovni vodja Slomškov sodelovec in prijatelj, kanonik Franc Kosar. Pobudo za prihod šolskih sester v Žižke je dal Jožef Klekl. V Kroniki Frančiškank Brezmadežne stoji med drugim: “Na prošnjo velikega domoljuba, župnika v pokoju, stanujočega v Črensovcih, so 24.2.1920 prišle sestre v Žižke, kjer so začele poučevati na tamkajšnji šoli“ (str. 141). Rimskokatoliška verska občina je zgradila enorazrednico v Žižkih leta 1906, pouk pa se je pričel naslednje leto. Prvi učitelj v tej rimokatoliški šoli je bil Lajos Kozlik, zadnji, pred prihodom šolskih sester, pa Štefan Lutar. Klekl je naznanil prihod redovnic v Žižke v Novinah 7.3.1920 v članku “Hčere sv. Ferenca v Žižkih“. Tu piše med drugim: “Šolske sestre so prevzele katoliško šolo v Žižkih v župniji Črensovci. Tako je prišel v to šolo Frančiškov duh, njegov čisti duh, njegov ljubeči

Page 12: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 10

duh ... Pozdravljene v Prekmurju! To so prve redovnice, ki bodo učile otroke v našem kraju... Rože naj bodo, katerih vonj naj napolni Dolinsko, Goričko in Ravensko, katerih čista lepota naj privlači k sebi malo in veliko, da se spolni želja njihovega velikega učitelja (Frančiška): Moj Bog in moje vse! ... Kaj naj bodo še? Žitnica slovenskega duha, ki bo nasitil Prekmurce. Od njih naj se otroci učijo ljubiti in spoštovati materin jezik, svoj narod in svojo domovino!“ Sprejem šolskih sester v župnijski cerkvi v Črensovcih in v šoli v Žižkih je bil nadvse prisrčen. Tri sestre: Ladislava, Rudolfina in Petronila so prišle najprej v črensovsko župnišče. Žižkovski otroci, lepo okrašeni z venčki, so jim v procesiji prišli naproti. Tri deklice so jih pozdravile in jim izročile šopke vrtnic ter jih prisrčno pozdravile. Procesija se je nato zgubila v ogromni črensovski cerkvi, kjer so sestre skupno z otroci nekaj časa molile. Župnik Jožef Čačič jim je podelil blagoslov, nakar se je procesija odpravila proti Žižkom. Z njimi so šli urednik Novin (Klekl), župan Štefan Kralj, predsednik šolskega odbora Martin Žižek, Stanko Mihael in številno občinstvo. Pred šolo je stal velik slavolok z napisom: “Bog vas živi med nami!“. V šoli jih je pozdravil župnik Čačič. Sestram je obljubil vsestransko pomoč, otroke pa opomnil, naj sestre pridno ubogajo in se skrbno učijo. V začetku je poučevala sestra Ladislava Pavel iz Cankove. Pouk ročnega dela je vodila sestra Petronila Kegel iz Križevec pri Ljutomeru, sestra Rudolfina Domanjko pa je bila zadolžena z vodstvom gospodarstva. Vse tri sestre so stanovale nekaj let, dokler si niso zgradile lastne hiše, v šoli. Stanovanje je bilo zelo skromno. Tudi sicer so živele skromno, pač v slogu asiškega ubožca sv. Frančiška.

Page 13: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 11

Gasilski dom (1936) in šola (1906) v Žižkih Naj še kratko odgovorimo na vprašanje, zakaj je bilo potrebno klicati na pomoč v prekmurske šole učiteljske moči iz krajev onstran Mure in zakaj se je Klekl odločil za redovnice in zakaj prav za vejo redovnic - frančiškank? Glavni vzrok je bil vsekakor hudo pomanjkanje usposobljenih učiteljev, ki je nastalo v Prekmurju po končani prvi svetovni vojni. Takrat so številni madžarski učitelji zapustili službena mesta v Prekmurju in odšli domov na Madžarsko. Številnih izpraznjenih mest pa ni bilo mogoče zapolniti v kratkem času. Iz Novin z dne 1. 2. 1920 izvemo, da so odgovorni gremiji za takratno prekmursko šolstvo prejeli le 55 prošenj za učiteljevanje, ostalo pa je kar 117 nezasedenih učiteljskih mest. Kje torej najti ustrezno izšolane učiteljske moči? Kako torej zapolniti hudo zevajočo vrzel v prekmurskem šolstvu? Poleg tega so iz hrvaško-srbskih banovin prihajala vse pogostejša priporočila, če že ne javne zahteve, naj bi tudi v Sloveniji bila učni jezik srbohrvaščina. Tega pa nikakor niso

Page 14: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 12

mogli ravnodušno opazovati slovensko misleči laiki in duhovniki, med njimi na prvem mestu Jožef Klekl, bogojanski župnik Ivan Baša, Ivan Jerič in še številni drugi. Poleg te hude prosvetne zagate, pa je imel Klekl pred očmi moralno-etnično prihodnost prekmurske mladeži. Njemu in somišljenikom ni bilo vseeno, v kakšnem duhu bodo na novo nastavljeni učitelji vzgajali prekmursko mladino v rimo katoliških šolah. Na to je Klekl ponovno opozarjal prekmursko javnost v Novinah. Klekla pa je po priključitvi prekmurskega šolskega sistema na slovenskega oz. jugoslovanskega, namreč močno zanimalo vprašanje statusa prekmurskih rimo katoliških šol. V svojem članku “Šol ne podržavimo“, ki je izšel v Novinah Slovenske Krajine 26. 9. 1920, piše Klekl, da so šole v Jugoslaviji, razen v Bosni, Hercegovini in v Prekmurju, državne. Hkrati ostro nastopi proti težnjam takratnih šolskih oblasti, naj bi tudi v Prekmurju šole prešle v državno last. Boji se, da bi v take šole prišli tudi veri odtujeni učitelji. Razen tega naglaša, da bi se s podržavljenjem prekmurskih šol zgodila Cerkvi nepopravljiva krivica. Da je bila Kleklova bojazen glede podržavljenja prekmurskih cerkvenih šol upravičena, je potrdila bodočnost. Okoli trideset let je prišlo prav zaradi načrtovanega podržavljenja cerkvenih šol do resnega pravnega spora. V bran ohranitve rimo katoliških šol v Prekmurju se je oglasil tudi knezoškofijski ordinariat v Mariboru oz. mariborski škof kot apostolski administrator za Prekmurje. V svojem znanem odloku z dne 22. 12. 1930, št. 1505/5 je naglasil, da s predvideno ukinitvijo rimo katoliških šol še ni izrečena razsodba o pripadnosti njihove imovine. V črensovski župnijski kroniki je iz tistega časa opisan pravni spor med črensovsko občino in črensovskim rimo katoliškim župnijskim uradom prav zaradi ukinitve do tedaj obstoječega stanja pripadnosti cerkvenih šol. Leta 1933 je tedanja banska uprava, na predlog občine Črensovci, izvedla preknjižbo imena “rimo katoliške

Page 15: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 13

šole v Črensovcih“ v naziv “šolska občina v Črensovcih“. Takratni župnik Matija Zadravec je zoper preknjižbo vložil priziv, ki je šel do najvišje banovinske instance. Prizivu je banovina ugodila. Pri tem je ostalo do izbruha druge svetovne vojne, pa tudi med madžarsko okupacijo.

Page 16: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 14

ŠOLSKE SESTRE GRADIJO V ŽIŽKIH

LASTNO HIŠO - SAMOSTAN

Kmalu po prihodu v Žižke, so sestre družno z vaščani spoznale, da bo treba misliti na odprtje še enega razreda. To je pomenilo, da bodo morale sestre iskati zasebno stanovanje, ali pa zgraditi lastno hišo. Težko izvedljivo je bilo eno in drugo, a so se sestre odločile za drugo inačico: gradile bodo samostan v Žižkih. Tu so se zanašale na dobra srca vaščanov in na božjo pomoč od zgoraj. Kljub hudi gospodarski krizi tridesetih let, so začele z gradnjo meseca maja 1928. Del zemljišča sta jim poklonila Matija in Katarina Cigan, po domače “Kotnjekovi“, drugi del pa so sestre kupile od grofice Zichy. Zidarska dela je prevzel zidarski mojster Ivan Čurič iz Žižkov, tesarska dela Ivan Mesarič iz Lipovec, mizarska pa mojster Jožef Doma iz Trnja. S posojilom je sestram priskočila na pomoč črensovska hranilnica in posojilnica. Ves dolg so sestre do začetka druge vojne poravnale.

Samostan v Žižkih (dograjen leta 1929)

Page 17: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 15

Sestre so se preselile v “svoj samostan“ 15.9.1929. Naslednje leto jim je samostansko kapelo slovesno blagoslovil dekan Ivan Baša. Sestrska kapela je bila posvečena Sveti Tereziji Deteta Jezusa. Poslej so žižkovske sestre imele lastno streho nad glavo, hkrati pa so omogočile, da so žižkovski znanja željni otroci, dobili še en razred.

SAMOSTAN V ŽIŽKIH - ŽARIŠČE PROSVETE IN KULTURE

V času bivanja šolskih sester v Žižkih, so se tam zvrstili številni kulturni dogodki. Pod mentorstvom tamkajšnjih sester pri raznih prireditvah so z veseljem in uspešno sodelovali ne le šolarji, ampak tudi mladinci in starejši vaščani. Poleg vsakoletnih miklavževanj, božičnic in občutenih proslav ob materinskem dnevu, so sestre z amaterskimi igralci naštudirale marsikatero igro in igrico. Naj jih samo nekaj navedem: “Kraljestvo palčkov“, “Ljubim svoj jezik“, “Ukradeno božično drevesce“, “Krivoprisežneš“, “Kaznovana radovednost“, Finžgarjeva “Veriga“, “A njega ni ...“, itd. Mnogo so učile petje, zlasti s. Alfonza iz Male Polane. Šolarje in mladino so pripravljale na pevske nastope pri bogoslužju v njihovi kapeli in črensovski cerkvi ter za državne praznike. Sestre v Žižkih so bile vsestransko dejavne. Poleg poučevanja šoloobveznih otrok, so priredile številne gospodinjske tečaje. Pod njihovim vodstvom je bil tudi tečaj, ki ga je naročila celo banska uprava in so ga sklenili zelo uspešno 3. 3. 1932. Ena ali druga tečajnica je pozneje nadaljevala šolanje na kmetijski šoli.

Page 18: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 16

Že v jeku druge svetovne vojne, 25. 2. 1940, so v Žižkih prisrčno proslavili 20. obletnico prihoda šolskih sester. V imenu občine je pozdravil upraviteljico šole s. Ladislavo in sosestre župan, starešina pa jim je v imenu vasi izročil častno listino za njihovo požrtvovalno delo. Govorili so še drugi: gasilci, gojenke; vsakdo je želel izkazati hvaležnost dobrim sestram. Med odličnimi gosti je bila mati provincialka, domači župnik s kaplanom, dr. Josip Meško iz Maribora, dr. Klar itd. Na večerji je bilo okoli 80 gostov.

Gospodinjski tečaj leta 1936

Page 19: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 17

Tečajnice s sestrami in visokimi gosti

Srečanje sester v Žižkih

Page 20: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 18

Sestre z mladino

SESTRE V ŽIŽKIH MED VOJNO Med vojno so Prekmurje okupirali Madžari, ki pa se samostanov in cerkvenih ustanov k sreči niso dotaknili. Čeprav so vsiljevali učenje madžarščine in mladino množično rekrutirali med “levente“, so sestre v Žižkih ves čas okupacije poučevale v materinščini.

Page 21: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 19

SVOBODA JE PRINESLA

TUDI ŠTEVILNA RAZOČARANJA IN KRIVICE Med štiriletno vojno je tudi velika večina Prekmurcev hrepenela po svobodi. Že kmalu po osvoboditvi pa je prav tako velika večina Prekmurcev začela doživljati bridka razočaranja. Tu se želim omejiti na šolstvo in versko svobodo. Ne le to, da tovariši, ob zgledovanju na velikega “brata“ J. V. Stalina niso več upoštevali statusa rimokatoliških šol in njihovega imetja. V šolah so prepovedali molitev, križi iz šolskih učilnic so romali na smetišča; kmalu so iz šole pregnali tudi verouk. Vzgoja mladeži se je morala izvajati po smernicah nezmotljive in vseodrešujoče partije. Treba je bilo zbrati vse sile, da se čim prej ustvari raj na zemlji. Po petdesetih letih vidimo, koliko škode je povzročilo “zatiranje“ Boga in njegovih večno veljavnih norm. Povojna, izrazito protiverska oblast, je povzročila hude krivice tudi Cerkvi v Sloveniji. Tudi šolske sestre v Žižkih in njihov samostan so prišli pod njen udar. Decembra 1948 je prišel iz Lendave kratek, a zelo krivičen odlok, s katerim so tamkajšnje sestre morale samostan zapustiti. Samostan je oblast nacionalizirala in ga preimenovala v “Dom počitka“. Žalostne dneve pregnanstva so doživele s. Gabrijela Pernat iz Cirkovec, s. Jerneja Kranjec iz Polane, s. Alfonza Gomboši iz Male Polane, s. Miroslava Ranfl in s. Evangelista Koštric. S seboj so smele vzeti zgolj nekaj osebne prtljage. Zaslužne sestre so se znašle na cesti. Dne 27. 12. 1948 so možje iz okraja izročili črensovski cerkvi kapelsko opremo. Tako je konec leta 1948 prenehalo obstojati odlično versko-kulturno-prosvetno žarišče.

Page 22: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 20

Vaščanom Žižkov ostaja v nepozabnem spominu nadvse vzorno redovno in molitveno življenje nekdanjih šolskih sester. Grobovi na pokopališčih najbolje odslikavajo odnos živih do mrtvih. Ko mi čas dopušča, rad obiščem žižkovsko pokopališče, kjer med številnimi vaščani počivata šolski sestri Ladislava in Ignacija. Njuna grobova sta tesno drug ob drugem. Nobena nima sorodnikov v Žižkih. In vendar sta grobova skrbno negovana. Tudi v najhujši sončni pripeki je sveže cvetje na njunih gomilah. Ali ni to dejstvo dovolj jasna govorica, kako zelo so vaščani Žižkov spoštovali SVOJE SESTRE! In jih še spoštujejo!

Zadnje počivališče s. Ladislave PAVEL

Page 23: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 21

SESTRA LADISLAVA PAVEL

Sestra Ladislava PAVEL (1883 - 1948), dolgoletna učiteljica v Žižkih

Naj bo še posebej nekaj vrstic tega sestavka posvečenih odlični učiteljici in pronicljivi pedagoginji, s. Ladislavi Pavel. Kot zelo izobražena žena je vsa leta bivanja v Žižkih zavzemala vodilno vlogo. Tu je preživela v dobrem in slabem celih 28 let, vse do jeseni 1948, ko je morala zaradi akutnega vnetja slepiča v čakovsko bolnišnico. Tam je čez dva meseca umrla. Šestega decembra so jo prepeljali v Žižke. Devetega decembra 1948 je črensovski župnik Ferdinand Herman opravil zanjo v sestrski kapeli pogrebno sveto mašo. Še isti dan je bil njen pogreb na Žižkovskem pokopališču. Pogrebna maša zanjo je bila hkrati poslednja maša v samostanski kapeli.

Page 24: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 22

HVALEŽNI VAŠČANI ŽIŽKOV

Če bi danes vprašali vaščane Žižkov, kako bi se zahvalili zaslužnim šolskim sestram ob 75. obletnici njihovega prihoda k njim, bi verjetno dejali tako ali podobno: Vsem sestram, ki še uživajo toploto Božjega sonca na zemlji, želimo še dolgo, od Boga blagoslovljeno življenje. Vsem, ki pa so se že ločile s tega sveta, naj jih nagradi On, ki je najpravičnejši PLAČNIK in PLAČILO! Hvaležni vaščani Žižkov.

Sestra Evangelista s prvoobhajanci in župnikom F. Tementom

Page 25: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 23

TRI SESTRE PREGNANKE - V ČRENSOVSKI ŽUPNIJSKI

SKUPNOSTI Tri redovnice: pokojna s. Evangelista, s. Regina in s. Vendelina Gonza - usmiljenka, so še desetletja po žalostnih dogodkih pregnanstva, ostale v črensovski farni skupnosti. Tu so tako rekoč do zadnjega diha nesebično pomagale v pastoraciji tako, ali drugače. Njihovo delo bo ostalo zapisano v tukajšnjih župnijskih analih, še z žlahtnejšimi črkami pa v knjigi plačila pri Bogu. Vrlim sestram smo iz vsega srca hvaležni. Zmolimo zanje od časa do časa kak očenaš zahvale!

Page 26: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 24

SEZNAM SESTER, KI SO DELOVALE V ŽIŽKIH

S. LADISLAVA PAVEL, S. OROSLAVA ERJAVEC, S. PETRONILA KEGL, S. BOGOMILA OLET, S. RUDOLFINA DOMANJKO, S. LINA MLAKAR, S. ZORA VUK, S. SOFRONIJA KOZAR, S. VEKOSLAVA BUDJA, S. ANDREJA PIŠEK, S. BENFICIJA FARKAŠ, S. PAVLA CAF, S. LIGVORIJA RADUHA, S. FRANČIŠKA POTOČNIK, S. JERNEJA KRANJEC, S. IGNACIJA PRŠA, S. FELICITA COTMAN, S. ALFONZA GOMBOŠI, S. BOŽIDARA FICKO, S. GEORGIJA ERJAVEC, S. BERTILA SAGADIN, S. GABRIJELA PERNAT, S. AMALIJA LAVRENČIČ, S. MIROSLAVA RANFL, S. EVANGELISTA KOŠTRIC in druge Vsem še živim in že pokojnim šolskim sestram v Žižkih veljajo Gospodove besede, ki jih je svoj čas naslovil na svoje učence: “Vi, ki ste vse zapustili in šli za menoj, boste prejeli stokratno in dobili v delež večno življenje“ (Mt. 19,29).

Page 27: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 25

GRENKI SPOMINI NA LETO 1948

Ko sem se 24. novembra l. 1948 peljala z avtobusom iz Prekmurja (Žižki) proti Slov. Bistrici, me je v Lendavi, kar na avtobusu, legitimiral policaj in mi rekel, da sem aretirana. Morala sem iti z njim v tamkajšnji zapor. Bila sem zelo vznemirjena in prestrašena, saj so dva meseca prej odpeljali v zapor tri sestre iz provincialne hiše v Slov. Bistrici. Porinili so me v eno veliko sobo, kjer je bilo veliko žensk raznih starosti. Takoj so me obkrožile in spraševale, zakaj so me zaprli. Seveda nisem vedela zakaj, le jokala sem. Njihovo sočutje in topla beseda ter občutek, da le nisem sama v tem strašnem prostoru, me je potolažilo. Naslednji popoldan pa je prišla po mene neka partizanka in mi rekla, da moram z njo. Šle sva na železniško postajo. Vso pot sem neutolažljivo jokala, da me je končno vprašala, kaj mi je in zakaj jokam. Povedala sem ji, da imam teto, s. Ladislavo, ki me je kot otroka sprejela k sestram v samostan in mi nadomeščala mamo, zdaj težko bolno v čakovski bolnici ter da se bojim, da je ne bom več videla. Moje besede in solze so jo ganile. Rekla mi je, da me bo peljala k njej na obisk, vendar o tem ne smem nikomur nič povedati. Hvaležno sem se ji s pogledom zahvalila, ker govoriti nisem mogla od ganjenosti. Še velikokrat sem se v življenju spomnila, na to dobro žensko in prosila dobrega Boga, naj ji povrne. Ko sva prišle tja, so bile naše sestre še v službi na oddelkih, so se me najprej razveselile, ko pa so zagledale še moje spremstvo, so se tudi one zelo prestrašile, saj so slutile, kaj je z mano. Govoriti nismo smele. Pokazale so bolniško sobo s. Ladislave. Teta me je začudeno pogledala in me vprašala, kam grem in kaj dela tista ženska v sobi. Rekla sem ji, da ne vem in da grem nazaj v Slov. Bistrico. Gotovo pa je slutila, kdo

Page 28: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 26

je “tista ženska“. Težko je bilo slovo, obisk kratek in zadnji, ker je že čez 12 dni umrla. Ob odhodu iz bolnice, so mi dobre sestre pripravile nekaj malice in tople copate. Proti večeru sva prispela v Poljčane, kjer so bili zapori. Peljali so me v neko klet, kjer je bila majhna okenska odprtina brez šip in skozi je padal sneg. Ko so mi vzeli vse, kar sem imela s seboj in so se za menoj zaklenila vrata, sem neutolažljivo trkala, jokala in prosila, naj me pustijo domov. V odgovor mi je paznik vrgel metlo, češ naj si pometem sobo. Kar naenkrat pa sem zaslišala trkanje ob steno, kar mi je prineslo veliko tolažbe in občutek, da le nisem sama v tej grozni hiši in nekdo sočustvuje z mano. Ko sem si pometla, sem si poiskala najbolj čisti kotiček na ležišču. Vse je bilo zelo umazano, zato sem kar v plašč zavita čepela na enem samem koncu postelje. Drugi dan so me spraševali, ali vem, zakaj sem tu med zaporniki. Seveda nisem znala odgovoriti, saj nisem imela nobenega občutka krivde. Povedali so mi, da sem izdajalka in sovražnik ljudstva, ker imam brata domobranca. V torbici so namreč našli pismo (ki je bilo prvo po par letih), kjer se je javil domačin, da je živ in zdrav. Pa to še ni bilo vse. Navadno so me zasliševali ponoči pri močni svetlobi. Spraševali so me vse mogoče o sestrah, o življenju v samostanu, kaj je katera rekla čez oblast, kaj smo delale, da smo razširjale protidržavno literaturo, letake, itd. O vsem tem jaz seveda nisem imela pojma. Potem so me pa zopet pomilovali, ker sem tako zaslepljena, ker so me izkoriščale sestre. Nagovarjali so me, naj napišem izjavo, da je bil v samostanu teror in da so me samo izkoriščali. Seveda sem vse to zanikala in rekla, da sploh ne vem, kaj pomeni beseda “teror“, vem pa to, da sem v samostanu našla dom in mi je vsaka sestra hotela nadomeščati mamo, ki je zgodaj umrla in sem bila v sirotišnici. Ob misli, da hočejo iz mene narediti izdajalko, da bi na tako podel način dosegli svoj namen, mi je bilo še veliko bolj hudo.

Page 29: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 27

Prosila sem Boga, naj mi pomaga, da vzdržim. Tri dni in tri noči so me z lepimi in grdimi besedami nagovarjali, naj bom pametna in vse napišem, kar mi bodo narekovali. Hvala Bogu, ostala sem trdna in rekla, da me lahko tudi ubijejo, ali naredijo, kar hočejo, jaz lagala ne bom in nikoli ne bom delala sestram krivice. Tudi to sem rekla, da take grobosti, s katero se oni znašajo nad menoj, še nikoli nisem doživela in je tudi ne morem prenesti. Tretji dan proti večeru so mi rekli, da lahko grem in mi vrnili torbico, ostalo pa nisem več videla. Ko sem se vrnila v Slov. Bistrico v samostan, so bile sestre zelo vesele in smo se zvečer v cerkvi z molitvijo zahvalile dobremu Bogu, da sem vse srečno prestala. Čez dva tedna pa je prišla obtožnica po pošti, v kateri so mi sporočili, da moram plačati kazen 300 din, ker se nisem prijavila v Prekmurju, ko sem bila tam za par dni. Seveda nismo imele denarja, da bi plačale; sestre so mi rekle, da moram še enkrat v zapor za en mesec, kot je bilo zapisano v obtožnici. Rešila me je s. Vincencija, ki je bila takrat še v službi in si je izposodila denar ter plačala določeno vsoto. Pozneje sem bila še velikokrat zaslišana. Vedno, ko sem videla uniformo, sem se tresla. s. Avrelija Pavel

Page 30: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 28

SESTRA EVANGELISTA IN NJENE PESMI

Sestra Evangelista Koštric (1914 - 1992) Sestra EVANGELISTA KOŠTRIC se je rodila v verni družini v Žižkih 2. 6. 1914. Po končani meščanski šoli v Lendavi, se je vpisala na Državno učiteljišče v Mariboru, kjer je tudi diplomirala. Že zgodaj je začela pisati razne priložnostne pesmi; številne od njih imajo umetniško vrednost. Seveda je bila pokojna sestra v prvi vrsti odlična pedagoginja in katehistinja. Bila je prva povojna katehistinja v Sloveniji s kanoničnim poslanstvom. Celih 21 let je poučevala verouk v Beltincih in Črensovcih. Vsi, ki so šli skozi njeno šolo, jo imajo v najlepšem spominu. Umrla je 1. 6. 1992 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopana. Še posebej vsem njenim učencem jo priporočamo v hvaležno molitev! Prav bo, da v tej spominski brošuri, izdani ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke, predstavimo javnosti dve njeni pesmi.

Page 31: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 29

TRNJEVA KRONA

(novomašniku)

Pred tabo v vsej lepoti svet, veselja spev, mladostni cvet

in kot na nebu milijoni, žare dragulji v zlati kroni. Uživanje in zemsko slast, ponuja svet ti v tvojo last.

A tebi se ne proži roka, te ne mika čast visoka,

ker to vse je varljiva stvar, ugasne v grobu zlate krone žar.

Sam izbral si trnjevo pot, veselje tvoje je Gospod, zato je tvoj delež: mir, oltar ti bo srečen vir.

Novomašnik,

če molitev ti bo spremljevalka zvesta, bo lažja ti življenja cesta.

(s. Evangelista Koštric)

Page 32: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 30

POZDRAV ŠKOFU OB BIRMI

Majnik cvete, majnik poje, majniški Kraljici pesem krasno,

po vsem svetu tisočglasno.

V naših srcih v cvetju maja, z Marijo slednji hip,

vas pozdravlja srca utrip.

Čujte želje preiskrene, kar vas prosimo z vso mlado silo:

SVETEGA DUHA darov podelite nam obilo!

Milosti, ki jih prejeli

bomo z blagoslovom vaših rok, naj bogate obrode sadove,

v srcih nas otrok.

Mi pa obljubimo, da odprli duše bomo na stežaj,

naj posije vanje - sončni Božji maj!

(s. Evangelista Koštric)

Page 33: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 31

Uporabljena literatura in ostali pripomočki: F. Halas, zbrano gradivo o šolskih sestrah v Žižkih; I. Zelko, Sad ljubezni do Boga in domovine; F. Mihelčič, Cerkvena zgodovina - vzori in boji, Ljubljana, 1964; Naše življenje v Cerkvi, Celje, 1995; Katekizem Katoliške Cerkve, Ljubljana, 1993; F. Tement, Šolske sestre v Žižkih, Stopinje 1993, M. Sobota; F. Tement, Rimokatoliške šole v Črensovcih, tipkopis, 1995.

Page 34: Bilten ob 75. obletnici prihoda šolskih sester v Žižke

75. OBLETNICA PRIHODA ŠOLSKIH SESTER V ŽIŽKE

stran: 32

NA POBUDO JOŽEFA KLEKLA SO MED NAMI

OD 1920 DO 1948 UČILE, VZGAJALE IN MOLILE

ŠOLSKE SESTRE

Hvaležni vaščani Žižkov 22. okt. 1995

Vsebina spominske plošče na samostanu šolskih sester v Žižkih