bilten ob 50-letnici osnovne šole minke namestnik - sonje

Download Bilten ob 50-letnici Osnovne šole Minke Namestnik - Sonje

Post on 31-Mar-2016

220 views

Category:

Documents

3 download

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Šolsko leto 2011/12

TRANSCRIPT

  • 2

    Vsebina

    Nagovor ravnateljice 2

    Kdo je bilo dekle, po katerem je dobila naa ola ime? 3

    Ravnatelji se spominjajo 4

    Sprehod skozi as 16

    Koliko nas je bilo

    23

    Uenci se spominjajo 25

    Kako nas vidijo drugi

    30

    Leva, desna, ena, dva, Minkina smo etica 32

    Nekaj utrinkov iz naih dejavnosti, projektov

    33

  • 3

    Pravica pravic je pravica iveti,

    biti otrok, za sreo rojen,

    tata in mamo ob sebi imeti

    in jima padati veselo v objem.

    Lepa pravica je tei po trati

    in ne biti kot trava teptan,

    uiti se brati in biti med brati

    enakovreden in spotovan.

    Rasti kot rastejo jelke in bori,

    posluati pesmi, ne pokov granat,

    in potem enkrat ob majniki zori

    rei nekomu: Imam te rad!

    In e: biti dua v svetu brez due,

    majhna svetloba sredi velike teme,

    ali vsaj kaplja v obdobju sue,

    ne biti nihe, a otrok, ki je vse.

    Tone Pavek

    Nagovor ravnateljice

    Za nami je 50 let prehojene poti, tlakovane z usodami posameznikov, ki jim je narava

    namenila ivljenje z druganostjo, in posameznikov, ki so se odloili, da bodo del njihovega

    ivljenja vtkali v svojo poklicno pot.

    Da je bila odloitev ustanoviteljev ole leta 1961 pravilna, nam danes dokazujejo nekdanji

    uenci, ki so kljub posebnim potrebam sprejeti, uspeni in sreni v drubi, katere del so.

    Pot, ki smo jo prehodili do sedaj, ni bila lahka, pustila pa je neizbrisen peat na podroju

    vzgoje in izobraevanja oseb s posebnimi potrebami v Obini Slovenska Bistrica. Kam nas bo

    vodila v prihodnje, ne vemo, saj smo v dananjem asu pria tevilnim spremembam v drubi

    in zakonodaji. Zagotovo pa bo, tako kot doslej, povezana s tevilnimi portvovalnimi in

    razumevajoimi posamezniki, ki si tako ali drugae prizadevajo, da bi bili otroci s posebnimi

    potrebami deleni njim primerne vzgoje in izobraevanja.

    Ravnateljica:

    Klavdija Fridrih

  • 4

    Kdo je bilo dekle, po katerem je dobila naa ola ime?

    Ali nai uenci sploh vedo, po kom se imenuje naa ola in kdo je bila ta oseba? Ali to vedo vsi zaposleni v njej? Kaj pa ostali Bistriani? Naa ola je dobila ime po mladi in pogumni partizanki, ki je bila stara komaj 16, kot so sedaj nekateri nai uenci, ko je izgubila ivljenje v borbi proti okupatorju skupaj z ostalimi borkami in borci Pohorskega bataljona. Minka Namestnik se je rodila 26. 8. 1926 v Ruah. V druini je bilo est otrok. Stari so bili lastniki vejega posestva. Z najstarejo sestro Berto sta najlepa leta otrotva preiveli pri dedku in babici. Sestre se spominjajo, da je Minka gojila do dedka posebno ljubezen in mu kot njegova velika ljubljenka sedi na krilu na vseh druinskih fotografijah. Dedek je zelo rad pripovedoval zanimive zgodbe, s katerimi ju je ob veerih razveseljeval. Minka je bila dobrosrna in prijazna deklica, a tudi trmasta in uporna. Zelo rada je preivljala as z ivalmi. e posebno ji je bil pri srcu konj, ki ga je skrbno krmila in krtaila; z njim je navezala prav poseben odnos. Nekega dne, ko je bila Minka pri konju, jo je le-ta nenadoma pohodil. Teta, ki jo je uvala, je Minko odnesla v hio in ji oskrbela rano. Medtem ko sta bili v hii, sta zagledali konja, kako gleda skozi okno, kakor da bi preverjal, ali je Minka dobro. Tik pred vojno je Minka obiskovala meansko olo v Mariboru. Tam je pokazala veselje za rona dela. Veliko je vezla in pletla. Njen zadnji pulover, rde pulover, ki ga je spletla, jo je grel v zadnjem boju, kjer je pokazala svoje veliko junatvo. Bluzo, ki jo nosi na fotografiji in krasi hodnik na oli, je izvezla sama in prinesla domov prav na dan, ko je pobegnila med partizane. V oli je bila Minka pridna in delavna. Izuila se je za trgovsko pomonico. Sestra jo opisujejo kot dekle, ki je ves as skrbelo za svoj videz. Brila si je noge in negovala obrvi, da so vedno v loku vile nad njenimi modrimi omi. Lep obraz pa so obkroali gosti, temni lasje. e zelo mlada se je med vojno odloila pomagati domai Ruki eti. Partizane je oskrbovala s hrano in obleko, kljub temu da je bilo takrat zelo nevarno sodelovati z narodnoosvobodilno vojsko. Sama je odla med partizane 13. 10. 1942. Njeno partizansko ime je bilo Sonja. Pridruila se je Ruki eti, padla pa je na Pohorju 8. 1. 1943 kot borka v enskem vodu Pohorskega bataljona.

    Zahvaljujemo se Minkinim sestram Nui, Malki in Lidiji,

    da so prijazno delile z nami spomine na svojo junako sestro.

    Minka Namestnik - Sonja

  • 5

    Ravnatelji se spominjajo

    Vida Potisk upraviteljica (1961-1962) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Hudi asi, skromno, malo denarja.

    Kaj vas je spodbudilo, da ste se odloili za tako zahtevno delovno mesto? Imela sem e opravka s taknimi otroki in tudi zanimalo me je to delo.

    Kakni so bili neko pogoji za delo? Slabi prostori, premalo zaposlenih, malo denarja in slab pogled na olo.

    Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo olo? 37 otrok, to so bili trije oddelki.

    Kakna je bila prepoznavnost in odprtost ole v ojem okolju v tistem asu ? Slaba prepoznavnost, vsi so mislili, da so v oli norci.

    Med katerimi obolskimi dejavnostmi so lahko izbirali uenci? Obolskih dejavnosti je bilo zelo malo. Z ostalimi olami nismo sodelovali. ola sama pa je imela lepe proslave, kjer so uenci nastopali brez treme.

    Kakno je bilo sodelovanje in vkljuevanje starev pri vzgoji in izobraevanju? Sodelovanje starev pri vzgoji je bilo slabo.

    Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? Vedenjskih izbruhov nismo imeli, ni bilo ivnih uencev, otroci so sicer bili bolj zaprti, niso bili tako komunikativni, kot so danes.

    Kaken je va pogled na vzgojo in izobraevanje v olah danes, v primerjavi z leti, ko ste bili ravnateljica? Danes se ne gleda tako ozko, teje pa je dobiti zaposlitev. V izobraevanju je ogromen napredek, otroci se vkljuujejo v veliko razlinih dejavnosti. V olah pa ni ve kolektivizma, slabo se ukrepa proti nasilju in uitelj ima zelo malo vpliva.

    Kaj menite o vkljuevanju otrok s posebnimi potrebami v veinske osnovne ole? Ideja mi je ve. Imajo pa uitelji teave pri pouku. Nadarjeni uenci so na izgubi, otrokom s posebnimi potrebami pa se ne dajo vse monosti za ivljenje.

    Spremljate ivljenje in delo nae ole? al ne, ker nisem ivela tukaj.

    e bi bili sedaj ravnateljica, kaj bi spremenili ali naredili drugae, kot ste v asu ravnateljevanja? Gotovo bi kaj spremenila. Spremenila bi takratno kategorizacijo, saj se je nekaterim otrokom zgodila krivica, da so prili na posebno olo.

  • 6

    Ali pogreate tista leta? Ne, utrujena sem odla v pokoj. Vkljuevanje upokojenih uiteljev v pedagoki proces e bi obstajala monost, ali bi se vkljuili? Ne, ne. Pedagokih delavcev je preve.

    Kako preivljate leta po upokojitvi? Kaj ponete? Ni posebnega.

    Marija Jerebic upraviteljica (1963-1966) Dopolnila sem 89 let in bom poskusila odgovoriti na nekaj vpraanj, kolikor se bom e spomnila. Na O v Slov. Bistrici sem pouevala pod vodstvom ravnatelja Jurija Novaka, ki me je povabil (kot zastopnik tedanje obine - oddelka za olstvo), naj se prijavim na razpisano prosto mesto ravnatelja Posebne osnovne ole v Slov. Bistrici. Prva ravnateljica je bila ga. Vida Potisk. Ko sem prejela odlobo o imenovanju v.d. upraviteljice Posebne osnovne ole, sem s tem nazivom opravljala svoje delo le nekaj ve kot tri leta, v izredno tekih pogojih. Obenem pa sem kot izredna tudentka Pedagoke akademije v Ljubljani obiskovala predavanja za ortopedagoge in tudi diplomirala. Spominjam se, da sem svoje delo rada opravljala in sem se trudila, da ga, kljub e vedno tekim povojnim asom in tekim pogojem za delo ter obilici obveznosti v svoji druini, opravim dobro. Zaradi preobremenjenosti z vodenjem ole sem se po 3-4 letih ravnateljevanja odloila za delo v razredu, ki me je izredno zanimalo in mi je bilo v zadovoljstvo. Dajalo mi je obilo monosti tudi za stike s stari otrok in za sodelovanje z njimi, zaradi esar je bilo moje vzgojno-izobraevalno delo uspeneje. Tudi v primerih kombiniranih motenj v razvoju, zlasti

  • 7

    pa e pri vedenjsko teavnih uencih, kjer je bilo potrebno izredno veliko potrpljenja in razumevanja ter primerne rahloutnosti. Po upokojitvi, al, nisem imela ve monosti sodelovati v vzgojno-izobraevalnem procesu. Nekaj asa sem sicer honorarno delala na osnovni oli na renjevcu, ko sem v 2. razredu nadomeala razredniarko in kasneje e eno olsko leto v oddelku za delovno usposabljanje na osnovni oli s prilagojenim programom v Ravnah na Korokem. Kasneje pa sem sprejela ponujeno honorarno delo tajnice v Drutvu invalidov Slov. Bistrica. Pozneje pa sem e samo uvala svoje vnuke. Zadnja leta sem se vkljuila v dom upokojencev v Polzeli. Sodelujem v bralnem klubu, pevskem zboru in obasno v lastno razvedrilo napiem e kakno pesem. Zelo rada berem, zlasti leposlovje, recitiram (na pamet Preerna, Akerca, Gregoria in upania), sodelujem v razpravah o raznih poljudnih temah, vasih iz literature ali vsakdanjega ivljenja. V kolikor mi dovoljuje zdravje in visoka starost, se udeleujem tudi druabnih dejavnosti. Zelo rada pomagam invalidom.

    Slavko Kleindienst ravnatelj (1966-1972) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Bil je razpis in sem se prijavil. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odloili za tako zahtevno delovno mesto? Spodbujali so me. Ravnatelj sem bil tiri leta.

    Kakni so bili neko pogoji za delo? Ko sem priel v olo, je bil internat v strahotnem stanju, pogoji za delo pa zelo slabi. Za vse otroke je bila samo ena banja, balkon je visel, ker ni bil podprt, samo ena uilnica, ki je bila hkrati tudi suilnica, v popoldanskem asu pa je bila v njej vzgojna skupina.

    Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo