teoretična pojmovanja težav v socialni integraciji

Teoretična pojmovanja težav v socialni integraciji

Zakaj teorije?

Implicitne teorije (predpostavke, predznanja – predsodki (kakšna je razlika?), ki jih imamo, še kako usmerjajo naše delovanje.

Je cilj “vse pozabiti”? Sprazniti glavo? Napolniti? Pridobiti gotovost? Zamajati jo?

• Toliko znanja smo si že nakopičili skozi zgodovino, pa se še vedno sprašujemo ista vprašanja … še vedno nihamo med individualno odgovornostjo, se vračamo k biološkemu pojasnjevanju socialnih pojavov … ZAKAJ?

Temeljna dilema: človek ali družba?

1.Pojasnjevanje odklonskih pojavov z individualnimi - fiziološkimi ali psihološkimi razlagami.

(Od biološkega determinizma do znanstvenih rasizmov)

NEKATARE DELITVE ETIOLOŠIH TEORIJ ODKLONSKOSTI

• Glede na znanstveno disciplino (biološke, psihološke, sociološke, psihiatrične, hormonske, etološke, itd.)

• Indvidualistične/družbene: glede na to, ali pojasnjujo odklonskost z nekimi značilnostmi posameznika ali družbe(nega okolja)

• Ki pojasnjujejo odklonskost prav določenega posameznika ali pa (celoten) obseg odklonskosti v neki družbi

• Deterministične – nedeterministične (voluntaristične, konstruktivistične)

VLOGA IN POMEN ETIOLOŠKIH TEORIJ

• Stvarnost razlagajo, a jo tudi

• utemeljujejo, opravičujejo in s tem oblikujejo.

• Teorije imajo svoj empirični in

• normativni (metateoretični) del. Metateorija zajema ne-eksplicirane, pred-teoretske, izven-znanstvene implicitne vsebine, predvsem o naravi človeka, družbe in njunega odnosa.

Pregledali bomo

- teorije- njihove meta-teoretske vsebine- njihove obravnalne ideologije/filozofije

Primeri obravnalnih filozofij:- resocializacija, korekcionizem, reformizem;- abolicionizem, tolerantnost, odklanjanje;- samopomoč oz. družbena akcija;- administrativna kriminologija oz. socialni menedžment, itd.

Lombroso, konec 19. stoletja: pozitivistična šola, kriminalna antropologija; ideja rojenega zločinca

1. darvinistično izhodišče: dokaz za živalski izvor človeka so atavizmi2. poleg telesnih atavizmov je predpostavljal tudi moralne atavizme – težnja k zlu oz. nagnjenost h kriminalu. Tu ima predpostavko, da so živali nemoralne, (neatavistične) človek pa moralen3. kdor ima telesne atavizme ima tudi moralne4. človek je torej rojen kot zločinec (ali pa ne)

Teorija: zveza med telesom in moralo oz. vedenjem; zločinskost je vidna na zunaj.

Metateorija: dober ali slab je lahko le človek, ne pa družba (ali npr. vzgoja). Družbe torej ni treba spreminjati, kvečjemu človeka diagnosticirati in narediti nekaj z njim. Implicitno družbeno apologetstvo.

Obravnalne ideologije: prehod od načela, naj “kazen ustreza zločinu” k načelu, naj “obravnavanje ustreza zločincu”. Obravnavanje je lahko: uboj, odstranitev, kastracija, “popravljanje”. V Lombrosovih časih ni bilo tehnologije za popravljanje; danes so to ideje zdravljenja, prevzgoje, resocializacije, genetskega inžiniringa, itd.

Zlorabe (ali povsem “naravne” in pričakovane uporabe?) Lombrosovih teorij:

- Musolinijev fašizem: preventivno odstranjevanje- Hitlerjev fašizem in na človeka aplicirana

evgenika (Židje, Slovani, invalidi, duševno bolni, homoseksualci, Cigani, komunisti …)

- Administrativno (torej ne sodno) oddajanje v resocializacijska taborišča v Jugoslaviji (Goli otok)

- Psihiatrizacija političnih oporečnikov v nekdanji Sovjetski zvezi in današnji Rusiji

- Kastracija v Skandinaviji do sredine 60. let in še danes v nekaterih državah USA

H kriminalu naj bi po Sheldonu bili nagnjeni mezomorfi.

2. Pojasnjevanje odklonskih pojavov kot družbenih

Emile DURKHEIM

• Njegova teza: Družbena dejstva kot so kriminal oz. stopnje kriminala v določeni družbi lahko razložimo le z analiziranjem edinstvenih družbenih razmer, kot je na primer zlom družbenih norm v družbi.

Zakaj je Durkheimov pristop radikalno sociološki?

Ker od teoretikov zahteva, naj ostanejo na ravni družbenega pri

svojih analizah ali razlagah družbenih pojavov, ne pa da iščejo morebitne psihološke ali biološke

razloge zanje.

• Durkheimova teorija temelji na tem, da je kriminal mogoče razložiti z analiziranjem, kako ta dejansko pomaga ohranjati »delujočo« družbo, »družbo, sposobno preživeti«. Na tako pojmovanje umeščenosti kriminala v družbo se kasneje nanaša pojem funkcionalizem.

Nadaljne teorije, ki odklonskost razumejo »družbeno« so:

• Razlage SOCIALNE DEZORGANIZACIJE;

• Razlaga »različnih vrednot« in »KULTURNEGA KONFLIKTA«.

• Perspektive funkcionalizma in teorije socialne dezorganizacije, so se stekale v teorijo anomije (breznormja), katere avtor je Robert MERTON.

• Kar je že Durkheim, kasneje pa Merton poimenoval anomija, so chicaški teoretiki poimenovali socialna dezorganizacija.

Oboje predpostavlja, da so povečane stopnje deviantnosti rezultat strukturnih pogojev v družbi oz. da je tudi deviantnost sama strukturni pojav.

Čikaška šola

Šola urbane sociologije

Ekološka šola/ekološke študije

• Chicago, 1915-1940

Ključni pojem Čikaške šolo urbane sociologije

Pojem/proces/stanje socialne dezorganizacije: kadar družbena (skupnostna) pravila, norme, navade, vrednote, itd. slabijo (postajajo nejasna, zmedena, konfliktna) do te mere, da ne morejo več smiselno vplivati, usmerjati, nadzorovati vedenja članov te skupnosti.

Tri velike raziskovalne teme/področja, ki so izšla iz Čikaške šole:

• tema skupnosti in skupnostnega dela (oz. skupnostne orientacije v preventivnem/kurativnem delu)

• tema mladostniških združb, skupin, klap, gengov (street corner society, visenje)

• tema socialnih sprememb, urbanizacije, industrializacije, predvsem prehitrega in neuravnoteženega socialnega razvoja

Dva ključna pojma v ekoloških/prostorskih študijah:

• privlačujoči objekti (kjer se dogajajo dejanja)

• gostitvena območja (kjer živijo “storilci”)

Vpliv darvinizma v Čikaški šoli: močnejši v tekmi za dobrine izpodrivajo šibkejše.

• (drugačna) Variacija na isto temo: socialni darvinizem (tudi sociološki biologizem: način razlage socialnih pojavov z značilnostmi bioloških subjektov). Pojmovanje, da Darvinova načela tekme med vrstami in zmage bolj prilagojenih vrst veljajo tudi za socialno življenje ljudi, torej da so bolj uspešni bolj uspešni zato, ker so – v enakopravnem boju - objektivno boljši.

• Tri preprosta pojmovanja ideologije: a. specifičen pogled na svet (razumevanje in utemeljevanje sveta); b. tako razumevanje sveta (povezano s subjektovimi interesi), ki dokazuje,

da je svet, kakršen je, najboljši, sprejemljiv, utemeljen; c. (marksisitično:) napačen pogled na svet, ki spregleduje ali zanika

možnost drugačnih pogledov oz. drugačnih možnih svetov.

Ključni pojem Čikaške šolo urbane sociologije

Pojem/proces/stanje socialne dezorganizacije: kadar družbena (skupnostna) pravila, norme, navade, vrednote, itd. slabijo (postajajo nejasna, zmedena, konfliktna) do te mere, da ne morejo več smiselno vplivati, usmerjati, nadzorovati vedenja članov te skupnosti.

SKUPNOST – množica ljudi (»-nost« ?), ki sodijo skupaj, ki imajo »nekaj skupaj«, ki pripadajo drug drugemu

Mnogo različnih uporab te besede:

- verska, (Amiši), človeška, plemenska, zamišljena,nacionalna, znanstvena, družinska, terapevtska, (film Idioti), samostanska, zavodska, lokalna.

Čikaška šola govorila predvsem o lokalni oz. teritorialni skupnosti .

Skupina in skupnost

V običajni uporabi se pojma uporabljata tako, kot da:

je skupnost večja, obsega več kot primarno skupino, več skupin.

Skupina je manj obvezna, »-nost« je težja, bolj obvezujoča, (totalitarna).

Skupnost so ljudje, ki jim ni vseeno in/ali ki si zato »jemljejo« pravico posegati v druge.

Gre za skupne vrednote in norme (neformalna socialna kontrola).

Mnoštvo uporab te besede kaže na najbolj značilno človekovo značilnost: normativnost oz. normotvornost, socialno vezanost. Človek je bitje, ki oblikuje dinamične in total(itar)ne skupnosti.

Čikaška šola: v socialno dezorganiziranih skupnostih ni več skupnih (sprejetih) norm, vrednot, običajev, ki bi ljudi usmerjale in povezovale, in ki bi jih usposabljale za »pravo«, funkcionalno sodelovanje v družbi. Zato se začnejo množiti oblike odklonskega vedenja.

Zato skupnostno delo, skupnostni projekti, preventivni projekti lokalne skupnosti:

dejavnosti obujanja, spodbujanja, jačanja, razvijanja skupnosti z različnimi (zunanjimi, strokovnimi) namenskimi intervencijami.

Vendar: … teza --- skupnosti več ni.

Skupnostno poseganje nas zanima takrat, kadar skupnosti več ni, ali pa kadar jo je preveč, vendar njene usmeritve ne maramo (Cigani).

Lokalna skupnost je:• prostorsko razmejena, • relativno integrirana večdimenzionalna struktura • posameznikov, skupin in institucij, • pri kateri najdemo oz. ki izpolnjuje naloge• zadovoljevanja skupnih potreb (skupne aktivnosti)• občutke pripadnosti in navezanosti (tim. psihološka

skupnost)• občutke (so)odgovornosti in zavedanje skupnih pravil• relativno jasno vrednotenje (torej ne ravnodušnost;

pozitivno ali negativno)• relativno prostovoljnost članstva (vendar obstajajo tudi

»usodnostne« skupnosti /Wilfert/).

Vaja: Moja skupnost

Pomisli, kaj je tvoja skupnost. Kaj vse jo sestavlja, kateri so njeni elementi, člani.

Na list papirja nekam nariši najprej simbol sebe, nato pa ostale elemente svoje skupnosti. Odnose med vsemi narisanimi elementi/simboli lahko spet označiš z različnimi simboli (barvami, oznakami, vrstami povezav, itd.)

Kriteriji za analizo slike Moja skupnost I.

• jo sestavljajo osebe, skupine, institucije, »režimi«?

• velikost (glava, soba, ulica, soseščina, vas, mesto, svet, kozmos)

• zaokroženost, integriranosti (strnjenost ali razpršenost; skladnost ali raztrganost)

• narava odnosov v njej (tesni, ohlapni; obvezni, prostovoljni, vsiljeni, izbrani, prisilni, »usodnost«)

• je »tu« ali »tam«?

Funkcionalistične teorije odklonskosti

Zgodovinski kontekst funkcionalizma

Čas po 2. svetovni vojni, ki je pomenil

• zmagoslavje nad fašizmom, največjim zlom v zgodovini doslej (1950 1965)

• preusmeritev dotlej vojne industrije v industrijo potrošniških dobrin, kar je bil začetek masovnega bogatenja srednjega sloja

• obdobje (vizijo in tudi njeno uresničitev) “neomejene rasti”: dve in pol desetletji rastoče ekonomije, polne zaposlenosti in višanja življenjskega standarda

Zato nastaja/prevladuje predstava “najboljšega sveta”, oz. dveh takih svetov, ki med seboj tekmujeta: Zahod in Vzhod in hladna vojna med njima.

V tem času ni prisoten (in ne prevladuje) kritičen pogled na družbo; ni kake predstave, da bi bila družba slaba ali (rasno, slojevsko, spolno) razdeljena.

Dve dimenziji razumevanja (konceptualiziranja) družbe

Družba je:Harmonična, dobra,

enotna, neproblematična,

popolna

Konfliktna, slaba, razcepljena,

problematična, nepopolna

Vnaprej dana, nespremenljiva, (v ospredju je vidik ohranjanja)

funkcionalizem

“(Iz)delana”, posledica človeških prizadevanj, (v ospredju je vidik spreminjanja)

Funkcionalistične teorije odklonskosti

Teorije konsenza, urejenosti, harmonije

Funkcionalizem je v splošnem paradigma, ki predpostavlja, da je družba urejena funkcionalno (primera/metafora biološkega organizma, npr. drevesa). Načelno vsaka stvar obstaja zato, ker ima svojo funkcijo. Funkcionaloizem vidi družbo kot harmonično, urjeno (najboljši od vseh možnih svetov) in ne vidi oz. ne poudarja družbenih nasprotij.

Vendar pa odklonskost še vedno obstaja in je počasi ni mogoče več spregledovati.

Zato morajo tudi funkcionalisti razviti svoje teorije odklonskosti, ki bodo nekako skladne s predstavo najboljšega od vseh možnih svetov.

Kajti tudi teoretiki so del družbe in družbenega občutja in občutijo potrebo, da svoj intuitivni pogled na družbo prelijejo v teorijo (oz. obstoječe stanje teoretsko legitimirajo).

Različni pristopi in teze:

a) tudi odklonskost je funkcionalna (Durkheim leta 1895; a ga odkrijejo 60 let kasneje). Primer funkcionalnosti prostitucije.b) funkcionalno celoto vzpostavlja družbena kontrola; kjer jo je premalo in je nezadostna, nastane odklonskost. Potrebna je resocializacija (psihologija, pedagogika, socialno delo, psihiatrija) c) družba omogoča sprejemljiv(ejše)e vloge, ki odklonskost umeščajo in umirjajo. Vloga (psihiatričnega) bolnika; “medikalizacija” in “psihiatrizacija” odklonskosti.

Merton izhaja iz funkcionalizma in ga presega s svojo teorijo anomije (breznormnosti). V njej pokaže, da odklonskost ni tuja “najboljši izmed vseh družb”, temveč da ta družba odklonskost sama poraja.

Povzetek

Funkcionalizem pravi, da je družba najboljša od vseh družb, torej so lahko slabi le devianti.

Rešitev vidi v resocializaciji – “popravljanju” slabo uspelih osebkov.

Kjučna družbena praksa je “reformizem” – male reforme, ki (naj) v družbi nič ne spremenijo. ZDA: “vojna proti revščini”.

Pomemben prispevek TEORIJ PRESTOPNIŠKIH SUBKULTUR je v tem, da so pokazale, da so različne vrednostne orientacije, ki so prisotne v družbah, smiselna posledice različnega izhodiščnega družbenega položaja posameznikov oz. družbenih skupin. Ta vidik ruši predpostavko o mogočem vrednostnem konsenzu v družbi.

Družba je dinamična in spreminjajoča se celota prav zato, ker ni “statusa quo” ki bi ga lahko dosegli, ker v njej obstajajo neštete različne silnice odzivi.

Ločimo lahko

• eksogene (zunanje) - migracije, kulturni konflikt

in

• endogene (notranje), družbena protislovja, notranji konflikti, anomija.

1.Delinkventni dečki (Albert COHEN);

2. Sistem različnih možnosti (Richard CLOWARD in Lloyd OHLIN);

3. Delavska kultura (W.B.Miller)

Nekatere pomembnejše razlage odklonskih subkultur:

1. Delinkventni dečki (Albert COHEN)

• Mladi iz nižjega razreda pogosteje odklonski• Šola, množični mediji, predstavniki širše družbe širijo vrednote srednjega

razreda, kot so tekoče izražanje, pismenost, odlaganje zadovoljstva, čistoča, urejenost, pridnost, ...

• Otroci nižjega razreda kmalu ugotovijo, da se ta »igra« odvija po pravilih, ki niso njihova. Ta občutek je imenovan »statusna frustracija«.

• Razvijati začnejo skupinsko obliko alternativnega vrednostnega sistema, katerega cilji bodo lažje uresničljivi oz. bodo usklajeni z njihovim družbenim položajem.

• Kar ustvarijo je nova kultura: gre za ustvarjanje skupnih standardov in medsebojno preverjanje sledenja tem standardom;

• Kar ustvarijo je obenem subkultura: te norme, to kulturo sprejmejo tisti, ki jim sprejetje tega na nek način koristi ter si nudijo medsebojno podporo za nadaljnji obstoj teh norm

• Cohen je tokom opazovanja teh kultur opazil iracionalnost in negativizem v njihovem vedenju. To ga je pripeljalo do sklepa, da delinkventi, ne le zavračajo družbene norme, pač pa jih celo postavljajo na glavo, saj sprejemajo vrednote, ki so diametralno nasprotne splošno sprejetim in so take, ki jih dominantna kultura najostreje obsoja.

2. Sistem različnih možnosti (Richard CLOWARD in Lloyd OHLIN; Delinquency and opportunity).

• Njuna teorija zasnovana na konceptu anomije, kulturne transmisije in diferencialnih asociacij.

• Tako kot legitimna sredstva niso vsem v enaki meri dostopna, velja podobno tudi za nelegitimna sredstva. Oboje je odvisno od posameznikovega položaja v družbeni strukturi.

• Avtorja ločila tri oblike subkultur: • a) kriminalno subkulturo (stabilna, integrirana geta omogočajo

organiziranost kriminala, mladostniki se poslužujejo učinkovitih, pa čeprav kriminalnih stilov življenja, k temu jih usmerja tudi stabilna socialna kontrola)

• b) konfliktno - skupine so osredotočene na nasilje in medsebojne fizične obračune, osnovni mehanizem za dosego statusa je nasilje (družbeno dezorganizirana geta, taka območja svojim prebivalcem ne nudijo niti legitimnih niti nelegitimnih sredstev, med-generacijska integracija je slaba …)

• c) umik – vanjo vstopijo posamezniki, ki ne uspejo ne z legitimnimi ne z nelegitimnimi sredstvi na poti k uspehu. Status ti mladostniki iščejo v ožjih solidarnostnih skupinah, v večini primerov gre za skupine odvisnikov.

3. Delavska kultura – avtonomni kulturni milje, ki proizvaja mladoletniško delinkvenco (Walter B. MILLER).

• Primarno otroke vzgaja »gospodinjstvo«, občasno ali trajno odsotni očetje, socializacija se zato odvija na nivoju vrstniške skupine.

• Delavska kultura; delinkventne adolescentske subkulture so le posebno intenzivna manifestacija in maksimizacija značilnosti, že tako značilnih za delavski razred (žilavost, možatost, pogum, sposobnost ugnati drugega, odrezavost, pripravljenost tvegati, želja po aktivnosti, neodvisnost od avtoritet a hkrati iskanje statusa in pripadnosti znotraj skupine.

• Walter B. MILLER v nasprotju s COHENOM meni, da

mladoletniška delinkvenca torej ni iracionalna in ne želi postavljati na glavo vrednot širše družbe, pač pa gre le za prilagoditev teh mladostnikov svojemu bodočemu položaju.

Subkulturni teoretiki so skupaj s pripadniki chikaške šole tudi izpostavili in razdelali pomen interakcije – kolektivno, odnosno in skupinsko osnovo nastanka družbenih odnosov in s tem tudi družbenih »odklonov«.

SIMBOLIČNI INTERAKCIONIZEM

Poskus?

• Tudi v nadaljnjih pristopih k razlagam odklonskosti so veljali poudarki interaktivnih procesov (odnosov), preko katerih posameznik razvije vzorce vedenja, tudi prestopniškega. Še vedno pod vplivom chicaške šole, so se nadaljnji teoretiki in raziskovalci v veliki meri osredotočili na posledice, ki jih nosi posameznik, ki je »označen« za devianta.

• TEORIJA STIGME se osredotoča na rezultate interakcije med deviantom in nekom – zastopnikom družbe, ki ga želi sankcionirati. Teorija nazorno prikazuje, da izvajalci socialne kontrole, prej kot da zmanjšujejo ali popravljajo vedenje, na katerega se odzivajo, v resnici to vedenje pomagajo ponavljati, ga perpetuirajo in učvrščujejo prestopnikovo sliko o sebi kot prestopniku.

• Eden od namenov in doseženih ciljev teorije stigme je bil preusmeriti pozornost od individualnega prestopnika k tistim posameznikom in skupinam v družbi, ki identificirajo, aretirajo, sodijo, kaznujejo ali se trudijo rehabilitirati, pomagati, prevzgajati.

• Radikalna sociologija: vse družbene pojave, tudi odklonske je mogoče pojasniti le na način, da se jih postavi v širši družbeno-politični okvir. Naloga teorije je, da poveže dejanja posameznikov z družbeno strukturo ter z globalno organizacijo same družbe. Odklonskost je v tem smislu odraz boja med družbenimi podskupinami, ena od njegovih oblik.

• Radikalni sociologi so pozornost usmerili tudi na odklonsko delovanje državnih in političnih organov, ki delujejo v smeri zoževanja človekove svobode: neupoštevanje zagotovljenih človekovih pravic, brutalizacija mehanizmov socialne kontrole, ustvarjanje ekonomskih monopolov, ki povečujejo izkoriščanje, institucionalne oblike diskriminacije in drugo.

• To razumevanje odklonskosti je širše od doslej omenjenih; zajema ne le žrtve pač pa tudi ustvarjalce družbenega reda.

Če zavzamemo distanco do pojma odklonskost, se nam seveda zastavlja vprašanje: Kaj sploh je ODKLONSKO? In takoj za tem odgovor, da je to, kaj je odklonsko, stvar definicije. Nobeno vedenje namreč ni samo po sebi (inherentno) odklonsko, deviantno ali kriminalno. Tu pridemo do kritike delitve družbenih pojavov na patološke in normalne – kritika socialne patologije.

(*primer Singapur … odklonsko jene imeti klime v prostoru).

• Tako sledenje nekim normam kot njihovo kršenje sta odvisna od tega, kje in kako so te norme vzpostavljene v določeni skupini oz. družbi. Določeno vedenje bo uradno ali javno spoznano za odklonsko, če oškoduje ali prizadene tiste z dovolj politične moči, da sprožijo pritožbo ali pa ko je označitev nekega dejanja za deviantno v službi interesov nosilcev družbene moči. Iz tega sledi, da so mnoga vedenja, ki jim pravimo odklonska, pravzaprav odraz političnih bojev med interesnimi skupinami. Zmožnost ene interesne skupine, da kot odklonsko definira vedenje, na splošno povezano z »drugo« skupino, lahko razumemo kot pomemben simbol moči, prestiža in statusa.

Konformizem družbenega raziskovanja in delovanja- usmerjenost na ohranjanje obstoječega družbenega reda

• Obstaja nevarnost, da kot strokovnjaki (tudi socialni pedagogi) sodelujemo z drugimi družbenimi institucijami, ki poskušajo ohranjati status quo v družbi in dramatiziramo deviante, tiste vidne in tradicionalno z manj družbene moči (ulične kriminalce, džankije, prostitutke, …), s tem jih dodatno demoniziramo ter predvsem odvračamo pozornost z institucionalnega nasilja politično močnih, ekonomsko- politične elite, ki imajo nenazadnje tudi moč pri oblikovanju in udejanjanju kazenskega prava in katerih delovanje je zelo verjetno na ključnih točkah povezano z našimi »predmeti obravnav«.

KAKO TOREJ DELOVATI?

Mogoče je delovanje na treh nivojih:

1.Individualnem (npr. prilagajati priseljence, da ne bodo izstopali in povzročali problemov?)

2.Vključevanje (npr. ustvarjanje novih poti, kako se bodo lahko na nov način vključili v obstoječo družbo)

3.Delovanje na družbo kot celoto (npr. seznanjanje družbe z vprašanjem priseljencev in s tem spreminjanje javnega mnenja, ideologij ter s tem preoblikovanje družbe kot take…)

Zaključki: KAJ VSE TO POMENI ZA NAS, SOCIALNE PEDAGOGINJE/PEDAGOGE?

• Razumevanje pojavov usmerja našo optiko tega, kje vidimo problem.

• Družbeno obrobje je gibalo družbe; “družbeni problemi” pa so vselej simptom družbe kot celote.

• Odklonski posamezniki predstavljajo “ostanek”, tisto neintegrirano v družbi; potlačeno, nesprejeto; po Baudrillardu je v »ostanku«, v neintegriranem ali potlačenem skrito ravno bistvo družbe; tisto, kar jo kot celoto najbolj definira (a česar se po drugi strani najbolj otepa in boji).

• O podobnem govori Freire: “Obrobneži, devianti? Od vselej so bili znotraj družbe; ne zunaj nje!”

• Odklonski posamezniki so strelovodi za stres, ki ga povzroča nelagodje bivanja v družbi; odvajajo naše skupne napetosti (pravi antropolog La Barre). Je torej njihova odklonskost tudi naša stvar; saj smo del tega, kar oni povnanjajo, preko interakcij z nami so namreč postali in ostajajo to kar so.

• Mladi so odlični pokazatelji splošnega družbenega stanja. (če to želimo videti ali ne …)

KAKO POTEMTAKEM:

• Dati obravnavanim ali raziskovanim obrobnim družbenim skupinam moč?

• Spregovoriti z njihovimi besedami – jim posoditi svoj glas - Rising girl’s anger; Freire: vzgajati in izobraževati za družbeno spremembo ?

• Slišati njihove glasove (in razumeti njihovo simboliko) – primer nesprejemljivih, nasilnih spolnih vlog ?