WWF DeutschlandRebstöcker Straße 55D-60326 FrankfurtTel: (+49) 69-7 91 44-202Moerschel@wwf.de

WWF ItaliaVia Orseolo 12I-20144 MilanoTel: (+39) 02-831-332 06s.arduino@wwf.it

WWF ÖsterreichBrixnerstraße 4/Top 9A-6020 InnsbruckTel: (+43) 512-57 35 34-25hermann.sonntag@tirol.wwf.at

WWF SchweizHohlstr. 110CH-8010 ZürichTel: (+41) 1-297-22 37doris.calegari@wwf.ch

WWF France188, Rue de la RoquetteF-75011 ParisTel: (+33) 1-55 25 84 73CSourd@wwf.fr

© C

opyright d

es WW

F International ® W

arenzeichen des W

WF International

Réseau Alpindes Espaces ProtégésMicropolis IsatisF-05000 GapTel: (+33) 49-240 20-00guido.plassmann@alparc.org

InternationalScientific Committeefor Alpine ResearchBärenplatz 2CH-3011 BernTel: (+41) 31-318 70 18icas@sanw.unibe.ch

CIPRA InternationalIm Bretscha 22FL-9494 SchaanTel: (+423) 237-40 30revaz@cipra.org

Alpe:edinstvena naravna

dediščinaVizija ohranitve

biotske raznovrstnosti v Alpah

WWF / Hubert Malin

F S C - C e r t i f i c a t e - N o . : S G S - C O C - 1 5 3 7

17,5%Minimum

By the use of FSC certified woodwe support better management of theforests world-wide.At least 50 % of this paper consists ofde-inked (post consumer) waste paperand FSC fresh fiber cellulose. 17.5 %of the fibers used in the productionprocess of this paper come from forests,managed in a sustainable way, inde-pendently certified according to ForestStewardship Council-guidelines

Predgovor ................................................................................................................................4

Strategija za varovanje alpske raznovrstnosti .................................................................6

Eko-regija pod pritiskom ......................................................................................................8

Biotska raznovrstnost v Alpah ..........................................................................................10

ÎuÏelke: neopazne, vendar zelo pomembne ....................................................................11

Rastlinstvo: encijan in sorodne.........................................................................................12

Ptice: stalno naseljene in selivke .......................................................................................14

Sesalci: Od alpske gozdne miši do volka..........................................................................16

Sladka voda: vrelec življenja .............................................................................................18

DvoÏivke in plazilci: skrivnostno življenje .......................................................................20

Odroãna obmoãja: neobljudena območja .......................................................................21

Vpliv ãloveka na biotsko raznovrstnost v Alpah ............................................................22

Prednostna obmoãja za zavarovanje narave v Alpah....................................................26

Zagotovljena prihodnost za Alpe ......................................................................................28

Zahvala ..................................................................................................................................30

Vsebina

Kolofon:

Izdajatelj: WWF Deutschland, Frankfurt am Main,V okviru programa Evropskega alpskega programa WWF 2003,(1. izdaja, Januar 2004).

Avtor: Frank Mörschel s prispevki sodelavcev: Serena Arduino,Guido Plassman, Michel Revaz in Andreas Weissen.Urednica: Heike Mühldorfer.Oblikovanje: Fluxdesign Bremen, Ralf Wittke.Tisk: medialogik, Karlsruhe.

Delovna skupina:Serena Arduino, Andreas Baumüller, Doris Calegari, Frank Mörschel,Hermann Sonntag, Christine Sourd, Holger Spiegel, Andreas Weissen (WWF);Andreas Götz, Michel Revaz (CIPRA),Engelbert Ruoss, Thomas Scheurer (ISCAR),Boris Opolka, Guido Plassman (ALPARC),in Christoph Plutzar (GIS).

Drugi sodelavci organizacije WWF:N. Gerstl, T. Kaissl, G. Steindlegger, C. Walder (WWF Avstrija),S. Jen (WWF Evropska politična pisarna),C. du Monceau, A.-I. Perrin, E. Petitet, D. Vallauri (WWF Francija),F. Bulgarini, B. Franco, G. Guidotti, I. Pratesi (WWF Italija),F. Antonelli, P. Regato, C. Roberts (WWF Programska pisarna – Sredozemlje),C. Elliker (WWF Švica),J. Reed, D. Robinson, H: Strand (WWF Amerika)

Prevod: Serena Arduino, Elisabetta Luchetti, Studio Michelangelo (I),Andreja F. Gasperlin in Tina Markun (SL), Frank Mörschel (E+D),Donné N. Beyer (D), Danièle Reuland (F).

© 2004 WWF, Frankfurt am Main,Vse pravice pridržane. Ponatis, tudi izjemoma,dovoljen le z dovoljenjem izdajatelja.

Stran

2 3

Zgoraj: Calanda, gora v dolini Rena, blizu mesta Chur, Švica WWF / Juergen Deuble

Spodaj: Schreckhorn, Švica WWF / Andreas Baumüller

Alpe so najbolj raziskano gorovje nasvetu in predstavljajo največje območjebiotske raznovrstnosti v Evropi, ki je ne-ločljivo povezano s kvaliteto življenjaprebivalcev in obiskovalcev tako daneskot v prihodnosti. WWF (Svetovni nev-ladni sklad za varstvo narave) v sodelo-vanju z organizacijami ALPARC (Mrežazavarovanih območij v Alpah), CIPRA(Mednarodna komisija za varstvo Alp) inISCAR (Mednarodna znanstvena komi-sija za raziskovanje Alp) uresničuje pro-ces določanja regij v Alpah, ki imajo za-radi svoje biotske raznovrstnosti prednost.Da bi zbrali vse podatke in dejstva obiotski raznovrstnosti v Alpah, sta v maju(Gap – Francija) in septembru (Alpbach– Avstrija) 2002, potekali dve mednarodnidelavnici, kjer so se srečali znanstvenikiin predstavniki nevladnih organizacij.Delavnice so bile namenjene določitvi ob-močij, na katerih se morajo izvajati nara-vovarst vene aktivnosti za boljše razume-vanje biotske raznovrstnosti v Alpah.Rezultati so podani v tej brošuri.

Pobuda štirih sodelujočih organizacij zaohranjanje biotske raznovrstnosti je veli-kega pomena tudi za Alpsko konvencijo,dogovor med alpskimi državami in Evro-psko unijo, ki vse države podpisnice ob-vezuje, da v čezmejnih gorskih regijahizvajajo politiko trajnostnega razvoja.

Mednarodni dogovor postavlja Alpe zazgled drugim območjem v Evropi in sve-tu. Skupna pobuda za ohranjanje biotskeraznovrstnosti prvič predstavlja zemlje-vid regij s predstavitvijo številnih rastlin,živali in življenjskih okolij, ki imajo viso-ko vrednost biotske raznovrstnosti. Zem-ljevid prikazuje območja, kjer je najprejpotrebno pričeti z dopolnitvami Alpskekonvencije in njenih protokolov in z ures-ničevanjem le teh ter določiti, katere uk-repe bo potrebno izvajati in kako. Na taknačin bodo vidiki biotske raznovrstnostitako na lokalni in regionalni kot tudi nadržavni in mednarodni ravni boljeupoštevani.

Mreža zavarovanih območij v Alpahpredstavlja pomemben inštrument za ohr-anjanje biotske raznovrstnosti. Čeprav sose vezi med upravljavci posameznih zava-rovanih območij utrdile in je bila takoomogočena izmenjava informacij in izku-šenj, je med posameznimi območji še ve-dno prisotna izoliranost. Med njimi niekološki koridorjev. Ostajajo le otočki, kinezadostno varujejo naravno dediščino.Zaradi tega bi bilo izven območij in medzavarovanimi območji, predvsem pa v ob-močjih velike biotske raznovrstnosti,potrebno uresničiti trajne in učinkovitemetode varovanja. Za uresničitev le tehnam Alpska konvencija ponuja pripo-

močke, predvsem njena protokola »Varst-vo narave in okolja« ter »Regionalnoplaniranje in trajen razvoj«.

Organizacije WWF, ALPARC, CIPRA inISCAR si skupaj prizadevajo, da bi ohra-nile biotsko raznovrstnost v Alpah. Pre-pričani smo, da je potrebno vse naravo-varstvene moči usmeriti na območja, kiso definirana kot območja izredne biotskeraznovrstnosti. Želimo zagotoviti, dabodo vidiki biotske raznovrstnosti boljupoštevani v procesih planiranja in da bo-do uresničene primerne in učinkovite me-tode pri upravljanju z ekološko Mrežozavarovanih območij ter da bodo zajetetudi druge regije. Vse štiri organizacijebodo v teh dragocenih območjih biotskeraznovrstnosti pričele izvajati projekte,v katere bodo vključile tudi lokalnoprebivalstvo, pristojne politične organein interesne skupine. V tem smislu pozi-vamo vse naravovarstvenike, da sledijonašemu zgledu in nas podprejo pri ohra-nitvi naravne dediščine Alp.

Alpska konvencija in biotskaraznovrstnost

Konvencija za varovanje Alp (v nadaljevanju

Alpska konvencija) je bila podpisana leta

1991 in je pričela veljati leta 1995. Alpska

konvencija je prva multilateralna pogodba,

ki ureja usklajevanje in sodelovanje med

državami. Tako je tudi vzor drugim gorskim

regijam na primer Karpatom. Konvencija

orisuje principe in nujne ukrepe tako na po-

sebnih območjih kot tudi na gospodarskem

in socialnem področju¹.

Devet podpisnic dogovora (Nemčija, Fran-

cija, Italija, Liechtenstein, Monako, Avstrija,

Švica, Slovenija in Evropska unija) poudarja

naravno in kulturno bogastvo Alp, njen po-

men za prebivalce in obiskovalce, potrebo

po še močnejšem čezmejnem sodelovanju

kot tudi nujnost, da so pri uresničevanju

gospodarskih interesov upoštevane eko-

loške zahteve. Države se zavedajo, da Alpe

predstavljajo enega zadnjih pribežališč za

ogrožene rastlinske in živalske vrste. S pod-

pisom soglašajo, da človek z naraščajočim

pritiskom vedno bolj ogroža alpsko regijo in

njene ekološke funkcije. Z Alpsko konvenci-

jo je bil tako narejen prvi korak k celoviti po-

litiki varovanja in ohranjanja Alp. Da bi do-

segle cilje, so se države podpisnice obve-

zale, da bodo uresničile določene ukrepe

dvanajstih tematskih območij in da bodo te

ukrepe vključile tudi v protokole. Do danes

je bilo izvedenih in sprejetih 8 protokolov,

med drugim »Hribovsko kmetijstvo«, »Ener-

gija«, »Turizem in prosti čas« in »Promet«.

Vse protokole so doslej ratificirale le tri pod-

pisnice.

Za ohranitev biotske raznovrstnosti v Alpah

sta najpomembnejša protokola »Varstvo

narave in nega tal« ter »Urejanje prostora in

trajnostni razvoj«. Ta dva protokola sta

pričela veljati decembra 2002. Mednarodni

dogovor bi bil lahko mogočen instrument,

če bi vse države podpisnice dogovora ta

protokol dokončno ratificirale in ga pričele

udejanjati.

Spostovane bralke in bralci !

¹⁾ celotno besedilo Alpske konvencije in vseh protokolov je objavljeno na spletni strani www.alpenkonvention.orgali www.cipra.org

dr. Thomas Scheurer

ISCAR, direktor

Andreas Götz

CIPRA, direktor

dr. Guido Plassmann

ALPARC, direktor

dr. Claude Martin

WWF, generalni direktor

4 5

p

p

p

p

p

p

p

0 100 200 km

Base MapWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

Alpe so pravi čudež narave. Velika raz-novrstnost različnih življenjskih prostorovnavdušuje človeka že dolgo časa: tople,obsežne doline, nizko gričevje, globokegorske soteske ter ledene in kamnitepuščave gorskih vrhov. Alpe obvladujejonaravni, včasih že kar nasilni, spremin-jajoči se procesi, ki so značilni za ta pro-stor: viharji, snežni in kamniti plazovi,poplave in ostre zime. V zelo kratkem ča-su lahko povzročijo opustošenje, vendarhkrati vedno znova poskrbijo za nov živl-jenjski prostor, v katerem najdejo svojprostor živali in rastline. Ti procesi so po-gonska sila biotske raznovrstnosti. Vendarpa so za ljudi, živeče v Alpah, včasih tudiuničujoče. Le to pa močno vpliva načloveško razmišljanje in s tem v zvezi sepojavljajo vprašanja glede gospodarjenjaz naravo. Da je prisotnost različnih vrst

živali in rastlin v tem prostoru tako velika,gre zahvala predvsem dinamičnim proce-som in raznovrstnim življenjskim pro-storom. Zaradi tega štejemo Alpe k 238najpomembnejšim ekoregijam² na zemlji,Global 200 (glej preglednico, str. 7).

Alpe niso le največja, temveč tudi najboljogrožena srednjeevropska naravna regija.Že danes lahko rečemo, da je narava vAlpah že na veliko krajih močno spre-menjena ali uničena zaradi človeških po-segov. Strateški osnutek, ki bi zavarovalbiotsko raznovrstnost celotne alpske regi-je in jo ohranil za prihodnje generacije,še ni bil izveden. Obstaja le nekaj pobud,ki se ukvarjajo z biotsko raznovrstnostjo

Strategija za varovanje alpskeraznovrstnosti

Razmišljanje v eko-regijah– nova naravovarstvena strategija

V devetdesetih letih preteklega stoletja se je WWF identificiral z 238

posebno dragocenimi svetovnimi ekoregijami. Tudi Alpe spadajo med

regije Global 200. Izbrane regije predstavljajo najpomembnejše in

najdragocenejše primere vseh obstoječih tipov življenjskih prostorov.

Če nam v teh 238 eko-regijah uspe zavarovati biotsko raznovrstnost,

bomo obvarovali tudi številčnost vseh rastlinskih in živalskih vrst na

zemlji. Tudi mednarodne organizacije, npr. evropski organi za okolje in

Svetovna banka, so Global 200 priznali in prevzeli. Druga naravovarst-

vena združenja kot »The Nature Conservancy« in »Conservation

International« so eko-regionalno varstvo narave sprejeli kot glavno

naravovarstveno strategijo.

Naravovarstvo v eko-regijah zajema pomembne korake: razvijanje vizije

za biotsko raznovrstnost, identifikacija prednostnih območij za varstvo

biotske raznovrstnosti, razvoj in uresničitev ekoregionalnega akcijskega

načrta. Glavne značilnosti pri tem so velikost območja (nanaša se na

celotno eko-regijo), razvoj dolgoročne vizije (trajajoče vsaj 50 let),

združevanje biotske raznovrstnosti z družbeno-ekonomskimi faktorji,

osnutek na znanstveni podlagi, partnerstvo z ostalimi udeleženci kot

tudi vključitev interesnih skupin.

alpske regije. Zaradi tega je WWF v svo-jem ekoregionalnem naravovarstvenemosnutku ob sodelovanju z organizacija-mi ALPARC, CIPRA in ISCAR razvil vi-zijo za ohranitev biotske raznovrstnosti vAlpah. Da bi biotsko raznovrstnost ohra-nili za prihodnje generacije, so bila do-ločena najpomembnejša območja, na ka-tera naj bi se v prihodnosti usmerila vsaprizadevanja. V obsežnem akcijskemnačrtu bodo določeni ukrepi tako na ekoregionalni kot na regionalni ravni. Samona takšen način lahko poskrbimo za dol-goročno varovanje naše naravne dediščinev Alpah.

Alpski dragulji

Izbrana območja, ki jih je še posebno pot-rebno varovati, predstavljajo dragulje Alp.

Schreckhorn, Švica WWF / Juergen Deuble

Italija 17,1%

Liechtenstein 0,6%

Slovenija 13,3%

Francija 29,3%

Nemčija 13,5%

Zavarovana območja valpskih deželah(narodni parki, regjiski parki,naravni rezervati > 100 ha)

²⁾ Ekoregija je ekosistem, ki zajema relativno obseÏnovodno obmoãje ali pokrajino, v kateri Ïivi karakteristiãnageografska naveza naravnih Ïivljenjskih skupnosti.

Z eko regionalnega vidika so to najpo-mem bnejše regije biotske raznovrstnosti.To ne pomeni, da so območja zunaj tehbrez vrednosti. Nasprotno: pomemben jevsak kvadratni meter Alp. Vendar, če že-limo, da bodo naša, že tako omejenasredstva kar najbolj učinkovito porablje-na, moramo združiti moči. To pomeni, damorajo biti človeške aktivnosti v pred-nostnih območjih še posebej nadzorova-ne. Vsi smo odgovorni, da te draguljeAlp ohranimo, saj si njihove izgube res-nično ne moremo privoščiti.

Zemljevid 1: Alpske ekoregije v okviruAlpske konvencije. Avstrija zavzema 28,5%Alp, Italija 27,6%, Francija 21,4%, Švica13,1%, Nemčija 5,8%, Slovenija 3,5%,Liechtenstein 0,08% in Monako 0,001%.

6 7

morsko višino (z vrhom Mont Blanc) inskrivajo veliko število vrst kamnin inmikroklimatov. To je razlog za izjemnoraznovrstnost živih bitij, ki tam živijo. Čepogledamo samo številnost vrst, je todosežek za v Guienessovo knjigo rekor-dov. Vendar pa so vrste le del prisotneraznolikosti v tem prostoru (glej pregled-nico, str. 9)

Nič nas torej ne sme čuditi, da so bile Al-pe v dveh svetovnih raziskavah o raznoli-kosti vrst izbrane za območje je globalne-ga pomena. Najprej so bile s strani organi-zacije WWF uvrščene v projekt Global200 in zaradi tega spadajo med 238 najpo-membnejših in najbolj raznovrstnih po-krajin na svetu (preglednica str. 7). Poleg

tega pa sta WWF in IUCN (Mednarodnazveza za ohranitev narave) s študijo»Centri raznovrstnosti rastlinstva« Alpeuvrstili med 234 pokrajin, ki dokazujejonajvečjo raznovrstnost rastlinstva nasvetu.

Ljudje v Alpah

Alpe so tudi domovina 14 milijonov ljudiiz osmih držav3 z različnimi kulturami injeziki. Glede na Alpsko konvencijo zaje-majo površino 191.000 kvadratnih kilo-metrov – to je več kot polovica Nemčije.Na enem kvadratnem kilometru živi pov-prečno 68 ljudi. Vendar pa je potrebnoomeniti, da poselitev ni enakomerna, tem-več je zgoščena predvsem v dolinah.Ljudje so v Alpah živeli že pred 7.500 le-ti, v kameni dobi. Že od takrat ves čas ži-vijo v borbi s pogosto ne prav prijaznonaravo. Na vzpetinah v velikih dolinah inv nizkem gorovju so nastale majhne na-selbine, ki spominjajo na življenjsko pri-jazne otočke. Kasneje so se naselbinerazširile po vsej dolini, vse do stranskih

močij je že zavarovanih, kar je od 20%do 25% celotnega ozemlja v Alpah. Drža-vna vlada se je močno prizadevala zadoločitev zavarovanih območij: narodnihparkov, naravnih in pokrajinskih parkov,naravnih rezervatov, biosfernih rezervatovin za izvajanje drugih dopolnilnih zakon-skih naravovarstvenih ukrepov. Kljubtemu pa so zavarovana območja pogostoizolirana. Morala bi se povezati prekoekoloških koridorjev in preko drugihustreznih ukrepov zavarovanih območij.

Eko-regija pod pritiskom

dolin. Strme in surove gore so bile za tra-jno naselitev neprimerne, vendar pa soprav prišle v poletnem času, ko so paslidrobnico. Poljedelstvo poljedelstvo inživinoreja sta tako dala Alpam karakteri-stično podobo kulturne krajine, ki danesigra pomembno vlogo pri ohranjanju pe-strosti. Z naraščajočo industrializacijo inglobalizacijo se danes tradicionalno ob-delovanje ne izplača več. Zaradi tega jeekstenzivnega obdelovanja vedno manj,intenzivnega z velikimi posestvi v dolinahpa vedno več, kar ima usodne poslediceza raznovrstnost. Letno obišče Alpe večkot 120 milijonov turistov. Za to potrebu-jejo prometno infrastrukturo in preno-čišča. Turizem ogroža tudi že do sedaj še

neokrnjene predele. Promet pa ne naraščale zaradi vedno večjega števila turistov,ampak tudi zaradi vse večjega trgovanjamed alpskimi državami. Istočasno pa na-rašča tudi število dnevnih migracij v večjamesta v Alpah. Raznovrstnost je resnoogrožena tudi zaradi vedno večje porabevode in sicer za namakanje polj, prido-bivanje energije in predvsem za pitje. Al-pe so najpomembnejši rezervoar pitnevode v Evropi in zaradi tega so prisotnitudi močni interesi zunaj Alp.

Varstvo narave zaradi tradicije

Varstvo narave v Alpah ima že dolgo tra-dicijo. Veliko ekološko pomembnih ob-

Alpe so ena izmed poslednjih regij cen-tralne Evrope, kjer je še prisotna neokrn-jena narava. Veliko teh območij je ševedno težko dostopnih in zaradi tega šenedo-taknjenih.

Alpe pa so obenem tudi izjemne in čudo-vite. So ena izmed zadnjih utrdb narave vborbi z vedno večjimi zahtevami človešt-va, ki njen osnovni izvor in prihodnostpoizkuša spremeniti in pogosto celo uniči-ti. Gorska pokrajina Alp se močno razli-kuje od nizkih pokrajin v Evropi in to jodela edinstveno. Gore ločujejo mediter-ansko južno Evropo s suhimi dolinami odsrednje Evrope, v kateri prevladujejo list-nati gozdovi. Alpe so labirint gorskih ve-rig in dolin, ki ležijo do 4.800 metrov nad

Zgoraj: Širjenje mesta v dolino Saas, Švica WWF / Andreas Weissen

Spodaj: Gorski pašniki, Montafon, Avstrija WWF / Hubert Malin

Raznovrstnost živalskih in rastlinskihvrst v Alpah

\ Približno 30.000 živalskih vrst,od teh:

\ okoli 20.000 živalskih vrst nevretenčarjev

(to je le groba ocena),

\ okoli 200 vrst valečih ptic,

\ okoli 80 živalskih vrst sesalcev (med njimi tudi

takšne, ki se v Alpah zadržujejo le občasno),

\ 21 vrst dvoživk (ena izmed teh je endemična),

\ 15 vrst plazilcev.

\ Približno 13.000 rastlinskih vrst:\ okoli 4.500 vrst praproti (to je 39% celotnega

rastlinstva Evrope, več kot 400 vrs

je endemičnih),

\ okoli 2.500 vrst lišajev,

\ okoli 800 vrst mahu,

8 9

0 100 200 km

InsectsWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

Biotska raznovrstnost je »Aroma živl-jenja«. Zajema raznolikost genov, vrst,ekosistemov in vseh procesov, ki ohranja-jo življenje na zemlji.

Opisati biotsko raznovrstnost je zahtev-na naloga. Čeprav so Alpe eno izmednajbolj raziskanih gorskih sistemov sveta,le malo vemo o različnih sestavah razno-likosti vrst v tem prostoru. Na primerne poznamo niti vseh vrst nevretenčarjev,ki živijo v Alpah, kaj šele vse gene inprocese. To je razlog, zaradi kateregavečina študij sicer govori o biotski raz-novrstnosti, vendar je to delo omejeno lena določene vrste in ekosisteme. Tudinaša študija tukaj ni izjema.

Vedenje o populaciji vrst in ekosistemihv Alpah je pogosto omejeno zaradi regio-

ninformaalnih in političnih meja v Alpah.Poleg tega so prisotne velike razlike primeto-diki zbiranja in obdelave podatkovv posameznih državah in regijah. Da biodstranili to oviro, je Evropski alpski pro-gram organizacije WWF ( WWF Euro-peanAlpine Programme) pričel zbirati podatkeo raznolikosti vrst in družbeno-ekonoms-kih povezavah, ki v enaki meri veljajoza celoten alpski prostor. Podatki so bilinato preneseni v Geografski informacijskisistem (GIS). Na podlagi teh informacijin ugotovitev naravovarstvenih strokovn-jakov iz alpskih dežel, so bile za Alpe

Nevretenčarji³ so majhne živali in zaraditega je njihova pomembnost pogostopodcenjena. Vendar pa je na naši zemljiprav teh živali največ: žuželke, črvi, pajki,raki in polži. In če bi vse te živali stehtaliskupaj, bi bile težje od vseh vretenčarjev⁴skupaj (sloni, kiti in ljudje). O nevret-enčarjih vemo zelo malo, kar ne velja leza Alpe, ampak za ves svet. Po ocenahsodeč, je v Alpah vsaj dvajsetkrat več vrstnevretenčarjev kot vretenčarjev. Že samopo podatkih iz Koroške vemo, da tamživi 8.500 vrst nevretenčarjev. Približno

izbrane tipične vrste in ekosistemi. Izbiraje bila bolj kompromis med pomemb-nostjo raznovrstnosti in razpoložljivostjodoločenih informacij. Območja, ki so na-jbolj pomembna za eno skupino živalskevrste (rastline, žuželke, plazilci in dvoživ-ke, ptice in sesalci) in za sladkovodneekosisteme, so strokovnjaki v ustreznovelikem merilu vnesli na zemljevid Alp(zemljevidi 2-7).

Gorski travniki v dolini Buschlaber, Avstrija WWF / Andreas Baumueller

Biotskaraznovrstnostv Alpah

³⁾ Vse živali brez hrbtenice: npr. žuželke, črvi, pajki,raki in polži

⁴⁾ Vretenčarji so živali, ki imajo hrbtenico: sesalci, plazilci,dvoživke, ribe in ptice

Zemljevid 2: Območja, ki sonajpomembnejša za ohranjanje žuželk v Alpahpo kriterijih, opisanih v besedilu. 33% teh vrst je ogroženih, za to pa ob-

stajata dva razloga: izguba in uničenje nji-hovega življenjskega okolja.

Pričujoča študija se ukvarja predvsem zmetulji in hrošči, saj so to edine vrstenevretenčarjev, o katerih obstajajo podatkiiz vseh delov Alp. Ob tem nismo izbralile območij, kjer se nahaja veliko endemič-nih metuljev in hroščev, temveč tuditakšna, kjer se pojavlja več vrst metuljevin drugih vrst žuželk.

Apolon (Parnassius apollo) WWF / Anton Vorauer

Planinski kozliček(Rosalia alpina)

Dietmar Nill

ÎuÏelke: neopazne, vendar zelo pomembne

10 11

0 100 200 km

FloraWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

Kochov svišč (Gentiana acaulis), planika(Leontopodium alpinum) in rododendron(Rhododendron ferrugineum in R. hirsu-tum) so verjetno najbolj poznane alpskerastline. Vendar so to le štiri od skupno4.500 različnih vrst višjih rastlin, ki uspe-vajo v Alpah (kar je 39% evropskega rast-linstva). Od teh raste ena šestina samo vvisokogorju. Poleg tega obstaja v Alpahpribližno 900 različnih rastlinskih združb,karakterističnih kombinacij različnihvrst rastlin, ki pokrivajo večje površine.Ogromna raznovrstnost predstavlja oviropri izbiri določenega števila rastlinskihvrst in tipov vegetacije za raziskave. Kl-jub temu pa je nekaj izrednih rastlinskihskupin in tipov vegetacije, ki so v ospred-ju in so tipične za Alpe. Raziskave so po-kazale slednje:

Ožja območja endemičnih vrst: Od4.500 rastlinskih vrst v Alpah, je 350 vrst(8%) prisotnih le v Alpah ali samo v ne-katerih delih Alp. Ne najdemo jih nikjerdrugje. Te endemične vrste je mogoče na-jti le visoko v Alpah, kjer ostri življenjskipogoji omejujejo rast rastlin, ali pa vobmočjih, ki so med pleistocensko doboostala skoraj brez ledu, tem rastlinam paso kot zatočišča služili obronki gorskihlokov. Tukaj danes raste večina vrst, ki somalo razširjene, npr. določene vrstekamnokrečev (Saxifraga diapensioides,S. tombeanensis, S. burseriana), viseča(Zoisova) zvončnica (Campanula zoysii)ali kranjska lilija (Lilium carniolicum).

Ožja območja redkih vrst: V nekaterihdelih Evrope, npr. v Bergamu ali v Enga-dinu (Švica), je veliko redkih vrst, ki ima-jo velik pomen za ohranitev rastlinskeraznovrstnosti v Alpah.

Velika, povezana območja gozdov: Čese Alp ne bi dotaknila človeška roka, bibila vegetacija pod gozdno mejo iz meša-nega listnatega gozda in v višjih legah iziglastega. V večini gorskih gozdov je bilogozdarjenje več sto let omejeno ali celoprepovedano zaradi varovanja naselbinv dolinah pred naravnimi katastrofami,kot so snežni ali zemeljski plazovi. Večinateh gozdov še danes slovi po svoji prvo-bitnosti in so zatočišče redkim vrstam.Istočasno pa delujejo tudi kot koridorji zaštevilne druge živalske vrste (npr. divjipetelin, rjavi jelen, srna, volk, ris in med-ved).

Suha območja s prilagojeno vegetacijo:

Klima v Alpah se občutno spreminja – odAtlantske na obronkih gora in na robupa do kontinentalne klime v dolinah cen-tralnih Alp. Suhe doline v centru Alp sodom specifičnih rastlin kot npr. različnihvrsta trav rodu stipa ali vrst družine me-tuljnic, kot npr. grahovec (tragantovec)in osivnica (Astragalus sp., Oxytropis sp.)in posebne ledinaste združbe s stipo in bil-nico (npr. Festuca valesiaca).

Rastlinstvo:encijan in sorodne

Zemljevid 3: Najpomembnejšaobmočja za varovanje flore v Alpah pokriterijih, opisanih v besedilu.

Kochov svišč (Gentiana acaulis)Michael Hesse

Kranjska lilija (Lilium carniolicum) WWF / Andreas Weissen

Življenjska okolja s posebnimi ekološ-

kimi fenomeni (izbrana življenjska okoljaposebnega ekološkega pomena): Obsta-ja nekaj posebnih življenjskih okolij, kiso značilni za Alpe. Tukaj se odvijajoposebni ekološki fenomeni, npr. mahoviali pokrajine čelne morene. Večina tehobmočij je še nedotaknjenih in ima zara-di tega velik pomen.

Od zgoraj navzdol:Berardia subacaulis WWF / Andreas Weissen

Planinski kozliček (Campanula zoysii) WWF / Andreas Weissen

Kernerjev mak (Papaver kerneri) WWF / Andreas Weissen

1312

0 100 200 km

BirdsWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

V Alpah gnezdi več kot 200 vrst ptic, nas-lednjih 200 pa se tu ustavi med svojimpreseljevanjem. V Alpah endemičnih vrstptic ni. Zaradi človekovega zasledovanjaso bile ogrožene zlasti ujede, kot so pla-ninski orel (Aquila chrysaetos), sokolselec (Falco peregrinus) in brkati ser (Gy-paetus barbatus). S pomočjo mednarod-nih varovalnih ukrepov se je število brka-tih serov zopet uravnovesilo. Brkati ser,ki je bil v začetku 20. stoletja v Alpahpopolnoma iztrebljen, je sedaj v neo-krnjenih delih ponovno naseljen, zahval-jujoč ambicioznemu evropskemu projek-tu ponovne naselitve. Število sokolovselcev je prav tako naraslo. Kljub temupa je uničevanje življenjskega prostoravelik problem predvsem za ptice selivkein vodne ptice. Ob tem so bili upošte-vani naslednji kriteriji:

Za ptice pomembna območja: Območ-ja, ki so pomembna za ptice po celemsvetu, je določila organizacija »Bird Lifeinternational« ob sodelovanju s številnimistrokovnjaki. Označena so bila kot »za

ptice pomembna območja », (»ImportantBird Areas« – okrajšano IBA). Območje,ki dobi naziv IBA, mora izpolnjevati do-ločene kriterije: biti mora okolje ene aliveč ogroženih vrst; ali pa je del večjegaštevila območij, ki skupaj tvorijo življen-jsko okolje in so omejene pri porazdelit-vi ali pri življenjskem prostoru; ali pa jeobmočje življenjsko okolje velikemu šte-vilu ptic selivk ali celim jatam. ObmočjeIBA je večinoma velikega pomena zarazlične vrste ptic, kar je dober kriterij zaizvedbo te študije.

Območja visoke vrednosti za tipično

alpske ptice: Večina ptic živi v nižjeležečih predelih. Le okrog 50 vrst gnezdinad 2000 m nadmorske višine. Še manjvrst ptic lahko označimo kot alpske ptice,kot npr. navadna kotorna (Alectoris grae-ca) ali dular (Charadrius morinellus).Druge vrste so omejene na eno samo ob-močje, kot npr. gorske gozdove. Tam živi-jo divji petelin (Tetrao urogallus), triprstidetel (Picoides tridactylus) in grliček(Serinus citrinella). Nekatere živijo tudi

Ptice: stalno naseljene in selivke

Dular (Charadrius morinellus) A. Jordi

Siva žolna (Picus canus) Manfred Delpho

Zemljevid 4: Najpomembnejša območjaza varovanje ptic v Alpah po kriterijih,opisanih v besedilu.

Smrdokavra (Upupa epops) SVS, Zürich

vzdolž reke, kot npr. mali martinec, brež-nik (Actitis hypoleucus). Ob tem pa obsta-ja še nekaj posebnih vrst, ki so raztresenepo celotnem alpskem omočju, kot npr.slegur (Monticola saxatilis) in navadnakotorna (Alectoris graeca). Te vrste pticin še nekatere druge zaslužijo posebnopozornost. Če so bili strokovnjaki mnenja,da preko IBA ta območja niso bila dovoljzastopana, so bila za te vrste izbrana šedruga, dodatna območja.

Navadna kotorna (Alectoris graeca) SVS, Zürich

Divji petelin (Tetrao urogallus)SVS, Zürich / Tero Niemi

14 15

0 100 200 km

MammalsWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

Kadar pomislimo na sesalce, imamo predočmi rjavega medveda, kozoroga ali jele-na. Vendar poleg teh opaznih in zanimivihpredstavnikov sesalcev obstaja v Alpah ševeč vrst majhnih in neopaznih sesalcev,ki živijo v skritih kotičkih. V Alpah živiokrog 80 vrst sesalcev, predvsem miši,rovke, voluharice in netopirji. Tri vrstežive le v Alpah: bavarska uharica (Micro-tus bavaricus) in alpska gozdna miš (Apo-demus alpicola) ter gamsi iz gora Char-treuse (Rupicapra rupicapra cartusiana).Za študijo so bile največjega pomenanaslednje živali:

Veliki plenilci: vrnitev volka (Canis la-pus), risa (Lynx lynx) in rjavega medveda(Ursus arctos) v njihova nekdanja okolja,je velik uspeh za varstvo narave v Alpah,čeprav se še vedno pojavljajo predsodki.Kljub vsemu so integrirani del alpskenarave. Alpe so danes pomembno življen-jsko okolje za velike plenilce v zahodniin centralni Evropi in imajo poglavitnovlogo pri preživetju in razmnoževanju tehvelikih in lepih živali. Strokovnjaki soizbrali območja, v katerih danes ti velikiplenilci vzgajajo svoje mladiče in živijo,poleg teh pa je še nekaj drugih vrst, ki sopotencialni priseljenci.

Veliki rastlinojedci: kozorog je bil pre-ganjan tako dolgo, dokler ni skoraj izu-mrl. Ko je bil v 19. stoletju zavarovan inponovno naseljen, se je njihovo številopovečalo in danes ni več v nevarnosti.Gams (Rupicapra rupicapra) in jelen(Cervus elaphus) sta še dva tipična pred-stavnika rastlinojedcev v Alpah. Gamsi sodanes zelo razširjeni in niso več ogroženi.Jeleni pa so za naravovarstveno upravl-janje večji izziv. Tradicionalne poti jelena,ki se seli na pašnike od poletja do zime,so bile s strani človeka prekinjene (npr.zaradi intenzivnega poljedelstva v dolinahkot tudi zaradi cest), tako da dostop doobmočij, kjer jeleni prezimujejo ni bilmogoč. Ker je bil potisnjen v manj pri-merno življenjsko okolje in zaradi poman-jkljivega upravljanja, je poškodoval goz-dove, pogosto takšne, ki človeka ščitijopred snežnimi in zemeljskimi plazovi. Za

Sesalci: Od alpske gozdne miši do volka

Rjavi medved (Ursus arctos) WWF-Canon / Kevin Schafer

Zemljevid 5: Najpomembnejša območjaza varovanje sesalcev v Alpah po kriterijih,opisanih v besedilu.

to študijo so bila izbrana območja, v kate-rih so zastopani vsi trije veliki rastlinojed-ci, kot tudi območja z optimalnimi živl-jenjskimi pogoji za parklarje.

Majhni in srednje veliki sesalci: Polegže omenjenih endemičnih vrst, alpskegozdne miši in bavarske uharice, so po-membni tudi netopirji. Severni netopir(Eptesicus nilssonii) predstavlja tipičnoalpsko vrsto (čeprav je prisoten tudi vseverni Evropi). Podkovnjaki (Rhinolo-phus euryale, R. ferrumequinum, R. hip-posideros) potrebujejo za svoje spanjejame in so zelo občutljivi na motnje. Veči-noma živijo v dolinah do 1000 m nadmor-ske višine. Vidre (Lutra lutra) živijovečinoma še v neoporečnih življenjskihokoljih. Omejene so na lokalna območjav Alpah. Za to študijo so bila izbranaobmočja, ki so za te vrste pomembna.

Volk (Canis lupus) WWF / Chris M. Bahr

Ris (Lynx lynx) WWFSeverni netopir

(Eptesicus nilssonii)Dietmar Nill

Alpska miš (Apodemus alpicola)WWF Švica

16 17

0 100 200 km

FreshwaterWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

Alpe so najpomembnejši vodni rezervoarv Evropi. Tudi reke Rona, Ren in Nadiža,ki imajo velika tokovna območja izvenAlp, izvirajo v alpskih regijah. Več kot80 vrst rib živi v alpskih jezerih in rekah,z naraščanjem nadmorske višine torej vvišjih legah pa se število vrst močnozmanjšuje. Ribe, ki živijo tako v velikihrekah, kot so Donava, Ren, Rona in Na-diža kot tudi v njihovih alpskih pritokih,so še posebej odvisne od ribjih vrst v reč-nem ustju. Donava je povezana s Črnimmorjem, Ren s Severnim morjem, odkoder so lososi nekoč množično poto-vali po reki navzgor. Za Rono in Nadižoso značilne vrste rib Sredozemskega mor-ja.Večina alpskih jezer je bila nekoč sko-raj praznih, prisotne so bile le nekaterevrste rib. Oba vidika – stekanje! ribjihvrst iz oddaljenih regij v alpske reke inprisotnost posebnih vrst rib v manjšihjezerih in vodotokih vplivata na edinst-venost rek in jezer v Alpah.

Istočasno pa potoki in reke v Alpahodnašajo s seboj velike količine proda aligrušča, kar dolgoročno gledano uničujestare življenjske prostore in ustvarja nove.Zaradi tega veljajo naravni potoki in rekeza visoko dinamične sisteme, ki so za

Alpe tipični in istočasno izrednega pome-na. Nedotaknjene reke in potoki so hkratibio – koridorji tako v Alpah kot tudi vsosednjih regijah.

Ribiči poskušajo v alpska jezera in rekeže od srednjega veka naseliti ribe, karvpliva na značilne in endemične vrste ne-vretenčarjev ter na lokalno populacijopostrvi (Salmo trutta fario, Salmo truttamarmorata). Naselitev eksotičnih vrst valpske vode je eden izmed usodnih inuničujočih posegov človeka v živalstvoAlp. Poleg tega je bilo za pridobivanjeenergije zajezenih tudi veliko rek. Ločnapodročja so bila odrezana od dinamičnihrek in uničena, kar je povzročilo velikeprobleme v dolinah zaradi visoke vodespomladi. 90% alpskih rek danes ni več

Sladka voda: vrelec življenja

Velika žagarica (Mergus merganser)SVS, Zürich

Zemljevid 6: Najpomembnejša območja za varovanjevodnih ekosistemov v Alpah po kriterijih, opisanihv besedilu.

takih kot so bile nekoč. Dramatično stanješe posebno opozarja na to, da je potreb-no ostale, še nedotaknjene reke, kot npr.Tagliamento v Italiji, zavarovati. Zapričujočo študijo so strokovnjaki izbraliposlednje reke z nedotaknjenimi ločinamiali nedotaknjenim zgornjim tokom.

Potočna postrv (Salmo trutta fario) Marek P. Krzenien

Gorski potok, blizu Kühtai, Avstrija WWF / Anton Vorauer

Ena zadnjih neobljudenih rek v Alpah – Tagliamento, Italija Arno Mohl

18 19

0 100 200 km

Amphibians and ReptilesWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

0 100 200 km

Remote AreasWWF European Alpine Programme

–––– National Boundary

–––– Alpine Convention Boundary

Dvoživke in plazilci so prav posebne ži-vali. V Alpah obstaja le malo vrst, ki zasvoj obstoj potrebujejo čisto poseben živ-ljenjski prostor. To je še posebej vidno prijamskem močeradu (Speleomantes strina-tii), ki resnično živi le v jamah. V Alpahživi 21 vrst dvoživk in 15 vrst plazilcev.Vrsta močerada (Salamandra lanzai) jeendemična in živi samo na zelo majhnemobmočju v Kottskih Alpah. Nobena drugavrsta ni prisotna le v Alpah, čeprav pla-ninskemu močeradu in navadnemu gaduživljenje le v pretežno gorskih in obgor-skih predelih ugaja. Zaradi spremembv tradicionalnem kmetijstvu, osuševanjamočvirnatih predelov in zaradi prekinit-ve migracijskih poti je večina dvoživkogrožena, ker je uničen njihov življenjskiprostor.

V Alpah obstaja še nekaj zadnjih, resnič-no neobljudenih območij v Evropi. Zaradioddaljenosti od človeške infrastrukture,so takšni lahko ostali in jih je zaradi tegapotrebno še posebej zavarovati. Pa ven-dar, kako odročne so Alpe v resnici? Tu-kaj živi več kot 14 milijonov ljudi. Polegtega pride v Alpe letno še 120 milijonovturistov.

Nedavno je bila izvedena študija⁵, v katerije bilo raziskanih 831 odročnih območij,ki so še neobljudena. To pomeni, da tamni cest, železnic, industrijskih območij,kabelskih tras, vodovodnih napeljav aličesa podobnega. Ta območja merijo sku-paj 32 km2, najmanjše območje meri0,04km2 in največje 1.387 km2. 69 ob-močij je večjih od 100 km2, večinajih leži v visokih in nedostopnih gorskihregijah.

Vendar pa pri izbiri prednostnih območijta območja niso bila enakovrednoupoštevana kot npr. drugi parametri biots-ke raznovrstnosti. Informacije so bileuporabljene predvsem za grobo razmeji-

DvoÏivke in plazilci:skrivnostno življenje

Odroãna obmoãja:neobljudena območja

Za pričujoče študijeso bila izbrana območja,v katerih žive redkevrste dvoživk in plazilcev in kjer živi en-demična vrsta močeradov ter območja, vkaterih na majhnem prostoru živi velikovrst dvoživk in plazilcev, kot sta na pri-mer spodnja dolina Ticino in dolina Rone.

Zemljevid 8: Odročna območja, kjer še nicest, železnic, mest, industrijskih območij,kabelskih tras, vodovodov itn.

Zemljevid 7: Najpomembnejšaobmočja za varovanje dvoživkin plazilcev v Alpah po kriterijih,opisanih v besedilu.

⁵⁾ Kaissl 2002: Mapping the wilderness of the Alps– a GIS-based approach, Univ. Dunaj

le, če je bilo na tem območju najti poseb-ne primere ali ožja območja biotske raz-novrstnosti.

Smokulja (Coronella austriaca) Franco Andreone

Jamski močerad (Speleomantes strinatii) Enrico Lana

»Tri sestre«, Liechtenstein WWF / Juergen Deuble

Jelen (Cervus elaphus) WWF / Reinhold Hell

tev območij, kjer je prisotnih veliko žival-skih vrst in jih lahko tudi identificiramo spomočjo polaganja enega zemljevidabiotske raznovrstnosti na drugega (prekri-vanje zemljevidov). Odročno območjeje bilo tako vključeno na prednostno listo

Planinski močerad (Salamanda atra) WWF / Anton Vorauer

20 21

Vpliv ãloveka na biotskoraznovrstnost v Alpah

Zgoraj: Grenobel, Francija WWF / Juergen Deuble

V sredini: Nasad jabolk v Meranu, Italija WILDLIFE / O. Diez

Spodaj: Delo v gozdu WWF-Canon / Edward Parker

Zgoraj: Krmilnica za divjad pozimi, Avstrija WWF

Desno: Košnja na Tirolskem, Avstrija WWF / Andreas Baumueller

Vsaka strategija za ohranitev biotske raz-novrstnosti, ki hoče uspešno izvesti svo-je cilje, mora ob tem upoštevati gospo-darski, družbeni in politični razvoj regije.Nekateri vplivi, na primer poljedelstvo,neposredno vplivajo na biotsko raz-novrstnost. Tudi drugi vplivi imajo nega-tivno vlogo (narodna in mednarodnapolitika ali pritiski turizma).

Še posebno v Alpah, kjer je kulturna raz-nolikost velika, je družbeno-ekonomskein politične trende težko posploševati.Posamezni vplivi se od regije do regijerazlikujejo in nimajo (poljedelstvo aliturizem). Promet ali klimatske spremem-be pa v nasprotju z drugimi vplivajo naAlpe kot na celoto. Naslednji našteti fak-torji pa občutno vplivajo na biotsko raz-novrstnost v Alpah:

Demografski razvoj:Doline brez upanja

Ljudje se najprej naselili višje ležeča ob-močja v velikih alpskih dolinah, ker sobila ta območja najlažje dosegljiva in sonudila najboljše pogoje za lov in polje-delstvo. Od tu so se naselja razširila poceli dolini in tudi v manjše, stranske doli-ne. Lahko dostopne doline Rone, Rena,reke Inn in Nadiže so že izgubile večinosvojega biološkega bogastva. Mesta, vasiin naselja se še vedno širijo, kar bo pripel-jalo do urbanizacije in povzročilo degra-diranje pokrajine in s tem bodo uničeneše zadnje rastlinske in živalske vrste, kiso že sedaj na robu preživetja. Visoko ur-banizirane doline s svojo prometno infra-strukturo (npr. avtoceste) so kot nepre-magljiva ovira za veliko vrst in prepreču-jejo oblikovanje ekološke mreže.

Po drugi strani pa prebivalci jugovzhod-nih in južnih Alp (Drim, Piemont, Liguri-ja, Friaul in slovenske Alpe) odhajajo izgorskih regij v mesta v lažje dostopne do-line – in za seboj puščajo velika, opustelaobmočja. Večina alpskih občin leži podnadmorsko višino 1000 m. Višje leži lenekaj mest, predvsem stalno rastoči turi-stični centri kot sta Chamonix in Davos.

Poljedelstvo:Intenzivno proti ekstenzivnemu

Najpomembnejšo dejavnost pri izkoriš-čanju tal še vedno predstavlja kmetijstvo.Intenzivno kmetijstvo narašča zlasti vširokih dolinah in v dobro dostopnih po-bočjih gora, kar predvsem zaradi uporabeumetnih gnojil povzroča ogromne izgubebiotske raznovrstnosti. Znotraj alpskih su-hih območij se intenzivno prideluje zelen-java, sadje in grozdje. Večina gozdnih inbolj odročnih gorskih pobočja se ne upo-rablja v pridelovalne namene.

Za visokogorje je značilno ekstenzivnopašništvo. Tradicionalna in zahtevna pa-noga iz roda v rod izumira in je ni možnonadomestiti z ekološkim kmetijstvom.Večina teh površin je danes opuščenih.Biotska raznovrstnost upada, ker te paš-nike počasi prerašča grmovje in zaraščagozd.

Gozdarstvo:gorski gozdovi kot zadnji branik

Glede na izrabo tal je gozdarstvo v alpskiregiji druga največja dejavnost. Velikogozdov v dolinah, tudi posebno dragocenigozdovi z livadami, se je moralo že um-akniti naseljem, cestam, mestom in ure-ditvam rečnih bregov. Preostala gozdnaobmočja lahko danes najdemo le še nagorskih pobočjih, kjer še vedno pokrivajovelike površine. Za te gozdove se večino-ma dobro skrbi, saj so glavna zaščita predsnežnimi in zemeljskimi plazovi. Večinagozdov je ohranjena v prvotnem stanju,vendar je motena njihova naravna meto-dika (dopuščanje razpada nekega odmrle-ga drevesa). Večina gozdnih območij jelahko dostopna preko gozdnih cest. Nekajprvotnih (pra) gozdov, skupno 665 ha,pa leži v bolj odročnih območjih, do ko-der je bila izgradnja gozdnih cest pre-draga.

22 23

Prometna konica na brenerski avtocesti, Avstrija/Italija Podjetje za ekološke raziskave / Oswald Baumeister

JadralnopadalstvoWWF / Anton Vorauer

Taljenje ledenika Altesch, Švica WWF / Andreas Weissen

Čisto zgoraj: Jez v Maritimskih Alpah, Francija WWF / Andreas Weissen

Zgoraj: »Smučarski cirkus« pred Matterhornom, Švica WWF / Andreas Weissen

Turizem: brezobzirna zabavav prostem času?

Na leto obišče Alpe 120 milijonov turi-stov. Na voljo je več kot 5000 milijonovležišč. V preteklih letih je vedno bolj po-pularen tako imenovani »aktivni alizabavni » dopust; vožnja z gorskimi kole-si, deskanje na snegu in jadralno padalst-vo. Prav ti načini preživljanja dopustakrnijo tudi odročna, ekološko dragocenaobmočja.

Prav smučanje je za naravo najbolj ško-dljiv šport. V Alpah je danes okrog 300smučarskih središč. 10.000 sedežnic inžičnic služi na več kot 3.400 km2 smu-čišč, načrtujejo se nove. Izgradnja smu-čišč in sedežnic uničuje cele pokrajine.Vedno bolj pogosto se uporabljajo napra-ve za zasneževanje, kar zaradi masivneizrabe vode in elektrike kot tudi zaradidodajanja kemičnih in bioloških sredstevpovzroča še več težav v okolju (npr. vŠvici).

Voda je življenje

V Alpah so v preteklosti zajezili, reguliraliin izravnali veliko rečnih in potočnihstrug. Območja, kjer so veliki vodni rezer-voarji, so bila odrezana od rek in spre-menjena v poljedelske površine ali grad-bena območja. V naravnem stanju jedanes le še okoli 10 % rek. Alpskih vodase ne uporablja le za pitno vodo, temvečje namenjena tudi za namakanje kmetijs-kih površin in za pridobivanje električneenergije. Vsi ti ukrepi imajo velik vplivna rastlinski in živalski svet alpskih voda.Ker Alpe veljajo za pomemben vodni re-zervoar Evrope, je močan tudi zunanji pri-tisk. V preteklem desetletju - po uniču-jočih poplavah, kot npr. na reki Draviv Avstriji in na Roni v Švici, so bili izve-deni številni ukrepi za izgradnjo zaščit vprimeru, če se kaj takšnega ponovi. Tiprojekti dajejo obema rekama več prosto-ra in ščitijo prebivalstvo pred morebitni-mi poplavami.

Transport: vpliv prometa

Alpe predstavljajo naravno oviro za tran-zitni promet. Letno prečka Alpe skoraj150 milijonov ljudi. Ob tem je potrebnoomeniti, da 83% turistov prečka Alpe zavtom, le 17% z vlakom. Osebni avtomo-bili naredijo letno več kot 70 milijard km,tovorna vozila 1,3 milijarde km. Glede naocene bo tovorni promet naslednjih 20 letvečji za 100%, medtem ko bo prometoseb večji le za 50%. Toda železnice soizkoriščene le do 50%. Dodatno naraščatudi promet znotraj Alp, predvsem zaradidnevnih vozačev v večja mesta in zaradipreživljanja prostega časa v naravi. Pro-met v mesta zaradi prevoza na delo je žedanes večji kot tranzitni. Velik vpliv imatudi turizem. Povzroča promet predvsemna alpskih cestah v odročnih območjih.Število območij, ki so večja od 1.500 km2

in do katerih ne peljejo gozdne ceste, seje v obdobju od 1963 do 1993 zmanjšaloiz 31 na 14.

Klimatske spremembe:Alpe se ogrevajo

Svetovne klimatske spremembe so v Al-pah že močno vidne: ledeniki se topijo inalpske rastline se umikajo v višje predele.V desetih letih so se umaknile od pol doštirih metrov. Dolgoročno bodo izrinjenev vedno višje predele in jih bodo nado-knadile rastline iz nižjih predelov in totako dolgo, dokler umik ne bo več možen.Tako bo večina teh posebnih rastlin, kiobstajajo le v Alpah, izumrla. Naslednjeposledice klimatskih sprememb so vdoreksotičnih rastlin in invazija povzročitel-jev bolezni z juga, ker zanje visoko goro-vje ne bo več mrzla ovira za rast. V regijiTicino lahko ta učinek opazujemo žedanes, saj so se v gozdovih pričele boho-titi zimzelene rastline in palme. Posledicasestave rastlinskih skupnosti bo močnovplivala tudi na prehranjevalno mrežo.

Poleg visokih temperatur pa je vedno več-ja verjetnost, da se bo občutno spreme-nila tudi količina padlega dežja in snega.Vedno več bo ekstremnih pojavov, poplavali snežnih plazov. Zaradi višjih tempera-tur se bodo zmanjšala tudi območja, kiso bila sedaj ves čas pod ledom, kar bopovzročilo erozijo gorskih pobočij in pla-zove kamenja ali prsti.

24 25

A

B

D

E

C

F

GH1

H2

I

J

K

L

M N

OPQ

R

S

T

U

V

W

0 100 200 km

Priority areas, protected areasWWF European Alpine Programme

Priority Areas

Reservation Areas

Regional Nature Park

Special Protection

National Park Area

National Park Periphery

0 100 200 km

Priority Conservation Areas in the Alps

A Alpi Marittime – Alpes Maritimes (Italia/France) B Alpi Cozie– Gran Paradiso – Queyras – Massif de Pelvoux – Massif de la Vanoise(Italia/France) C Diois en Drôme (France) D Mont Ventoux enProvence (France) E Vercors (France) F Alpes Vaudoises (Suisse)G Alpi Pennine – vallée du Rhône – Oberwallis (Italia/Suisse/Schweiz) H1 Sottoceneri H2 Sopraceneri nel Ticino (Svizzera)I Alpi Orobie – Grigne (Italia) J Bündner Rheintal (Schweiz)K Alpstein – Churfirsten (Schweiz) L Engadina – Stelvio/Stilfser Joch(Svizra/Italia) M Brenta – Adamello – Baldo – Alto Garda (Italia)N Dolomiti Bellunesi (Italia) O Karwendel – Isar (Österreich)P Lechtal (Österreich) Q Allgäu (Deutschland) R Dolomiti d’Ampezzo(Italia) S Berchtesgaden (Deutschland) T Hohe Tauern (Österreich)U Karnische Alpen/Alpi Carniche – Tagliamento – Julische Alpen/AlpiGiulie/Julijske Alpe – Karawanken/Karavanke (Österreich/Italia/Slovenija) V Koralpe (Österreich) W Oberösterreichische Kalkalpen– Niedere Tauern (Österreich)

Priority Areas

0 100 200 km

Overlap of Biodiversity MapsWWF European Alpine Programme

1

2

3

4

5

6

Priority Areas

Biotsko raznovrstnost je vedno potrebnovarovati na celotni površini neke regije.Vendar pa je danes problem predvsem pripridobitvi finančnih sredstev in osebja,kar pomeni, da se je potrebno omejiti naobmočja, kjer so naravovarstvene aktiv-nosti še posebno pomembne. Zemljevid9 predstavlja območja, kjer je naravovar-stvo še posebej potrebno in je izrednegapomena za Alpski prostor. Te cone seimenujejo prednostna območja. Tukaj jeprisotno največje število živali, rastlinin ekosistemov v alpski regiji. Vendar paobmočja izven teh ne smemo označiti za»izgubljeno zemljo«. Pomembna so zaeno ali drugo živalsko vrsto, za določenerastline in ekosisteme. Prednostna območ-ja pa veljajo za bisere Alp.

Kako je nastal zemljevid?

Zemljevid 9 je nastal tako, da smo vsezemljevide biotske raznovrstnosti (2-7)položili enega na drugega. Regije s pov-prečno največjim prekrivanjem so bileidentificirane kot prednostna območja Alp(zemljevid 10). Vključena so tudi tistaobmočja, ki ležijo blizu teh regij (zemlje-vid 8). Nastala prednostna območja smonato analizirali glede na to, ali res vse-bujejo vse biogeografske regije Alp, kottudi vsa (potencialna) območja rastlinstva.Obe analizi potrjujeta prisotnost obehfaktorjev v omenjenih prednostnih ob-močjih.

Prednostna obmoãjaza zavarovanje naravev Alpah

Zimska pokrajina v Regijskem parku Vercors, Francija WWF / Juergen Deuble

Zemljevid 9: Prednostna območja za varovanje narave vAlpah – ta območja so »dragulji« med najdragocenejšimiobmočji v Alpah. Naravovarstvene aktivnosti se morajoizvajati predvsem na teh območjih.

Zemljevid 10: Določitev prednostnih območij. Zemljevid prikazuje rezultat polaganjaenega zemljevida biotske raznovrstnosti na drugega (zemljevidi 2-7). Regije s povprečnonajvečjim prekrivanjem so označene temneje in so hkrati jedro prednostnih območij.

Zemljevid 11: Prednostna in zavarovana območja. Zavarovana območja igrajopomembno vlogo pri zavarovanju biotske raznovrstnosti, čeprav to ni edina možnost.Zavarovana območja pri izbirnih kriterijih za prednostna območja niso igralapomembne vloge. Res pa je, da je 59% prednostnih območij tudi zavarovanih,14% od teh je narodnih parkov.

Soteska Verdon, Francija WWF / Andreas Baumueller

vo, razvoj trgov za regionalne proizvode,obnova uničenih življenjskih prostorovin med drugim označitev novih kot tudiizboljšanje že obstoječih zavarovanih ob-močij. Po temeljiti analizi trenutne situa-cije v vsakem od teh prednostnih območijse morajo oblikovati natančni načrti zauresničitev na regionalnem in lokalnemnivoju. Nato je potrebno določiti točnemeje prednostnih območij, ker obstoječizemljevid le grobo prikazuje njihovo ob-sežnost in pozicijo.

Vizije za prihodnost

WWF in partnerji sledijo viziji, s pomočjokatere se bo izredna biotska raznovrstnostohranila tudi za prihajajoče generacije.Prepričani smo, da je to mogoče. Zemlje-vid 9 prikazuje pot, kako bomo ta cilj do-segli. Da bi vsa prednostna območja oz-načili tudi kot zavarovana območja, nipredvideno. Obstaja namreč več drugihukrepov za zavarovanje teh območij: raz-voj odgovornega turizma, ekološko us-merjeno kmetijstvo, trajnostno gozdarst-

26 27

Poglejmo 30 ali 50 let v prihodnost. Kakobodo izgledale Alpe? Bodo še vedno krajnepojmljive lepote? Bomo ob jutranjemsprehodu še vedno srečali kozoroge, gam-se in jelenjad? Bomo imeli to srečo, da seiz oči v oči srečamo z volkom, ki bo prednami bežal v gozd? Ali se čudili lepotibrkatega sera, ki kraljevsko kroži nad do-lino? Bomo v teh gorah še našli mir in sa-moto, da umirimo duha? Bodo še obstaja-le majhne vasice, planinske koče inpašniki? Če povzamemo: ali za Alpe šeobstaja prihodnost?

Jasen odgovor organizacije WWF in nje-nih partnerjev se glasi: da! Alpe imajo pri-hodnost, če bomo pričeli trajno delovatizdaj. Trajnost ni le teoretični koncept ne-kih akademskih krogov ali okoljevarst-venih skupin. Trajnost je edina pot, ki bodolgoročno omogočila preživetje člo-veštva – naših otrok, vnukov in pravnu-kov. To pomeni, da ne porabimo več vi-rov, kot se jih pod naravnimi pogoji lahkoobnovi in da ob tem ohranimo tudi biots-

ko raznovrstnost. To pa zahteva sode-lovanje vseh družbenih skupin, od politič-nih do kulturnih. Trajnost je spoznanje,da niso pomembna le ekonomska insocialna vprašanja, temveč je potrebnoleto uravnotežiti tudi v skladu z ekolo-škimi potrebami.

Kot prvi korak ima naša alpska pobudni-ca cilj definirati ekološke potrebe in sicerz določitvijo prednostnih območij visokeekološke vrednosti v Alpah. Potrebnopa je ponoviti, da območja zunaj teh nesmemo razvrednotiti. Prednostna območjaso pač dragulji v že tako dragocenih Al-pah. Vsa ta območja je potrebno vklju-čiti v celostno politiko. Predvsem je pot-rebna previdnost pri razvoju ekonomskihukrepov v prednostnih območjih – priizgradnji stanovanjskih in industrijskihobmočij ali turističnih centrov. Ekološkiinteresi morajo imeti prednost pred eko-nomskimi in socialnimi interesi. Včasihje potrebno za mreženje in utrjevanjestarejših zavarovanih območij sprejeti inoznačiti tudi nova območja. Poleg tegamoramo spodbujati trajno gozdarstvo,ljudi podpirati pri ekološkem načinu kme-tovanja, zmanjšati promet, spremenitipolitiko Evropske skupnosti, šolskimotrokom in odraslim približati ekološki,okolju prijazen način življenja, subven-cionirati lokalne občine in drugo. Obstajaveliko različnih orodij, s katerimi lahkodosežemo trajnost. V nekaterih obmo-čjih jih je potrebno izvajati istočasno, vdrugih posamično.

Naša alpska pobuda je opisala in določilaobmočja v Alpah, ki so izrednega pomenaza biotsko raznovrstnost. Vendar pa smoob tem pozabili omeniti, kateri so pogla-vitni koraki, ki so v teh območjih potreb-ni. Naslednji korak bo torej temeljita ana-liza prednostnih območij, da se prepoznaže obstoječe probleme in se pričnejo uva-jati konkretni ukrepi. Organizacija WWFin njeni partnerji tega ne morejo izvestisami. Ta naslednji korak zahteva vple-

tenost vseh interesnih skupin in oseb vomenjenih območjih, če omenimo le ne-katere: lokalni politiki, kmetje, turističnadruštva, znanstveniki, nevladne organiza-cije in upravljavci zavarovanih območij.

Organizacija WWF in njeni partnerji soprepričani, da so predstavljeni zemljevidiin informacije lahko v pomoč tudi dru-gim, katerih cilj je ohranitev biotske raz-novrstnosti v Alpah. Tukaj prikazana vizi-ja naj bo prevzeta s strani ljudi, ki odlo-čajo tako na lokalni, regionalni, državni,kot tudi na mednarodni ravni. Zemljevidiin predlogi naše alpske pobude so pri-spevek k uresničevanju naravovarstvenihciljev Alpske konvencije, enega izmedobetavnih mednarodnih dogovorovza zagotovljeno prihodnost Alp. Mi bomonadaljevali z naravovarstvenimi akcijami v izbranih območjih. Ukrepajmoskupaj!

Zagotovljena prihodnostza Alpe

Gorsko pašništvo v Avstriji Podjetje za ekološke raziskave / Oswald Baumeister

Proizvodnja ovčje volne, Innervillgraten, AvstrijaPodjetje za ekološke raziskave / Oswald Baumeister

Modra taščica (Luscinia suecica)SVS, Zürich

Molža koz v Švici Podjetje za ekološke raziskave / Oswald Baumeister

Einselejeva orlica (Aquilegia einseleana)WWF / Andreas Weissen

28 29

Projekt je podprlo nemško Zvezno ministrstvo za okolje,varstvo narave in varnost reaktorjev ter nemški Zvezni uradza okolje.

Zgoraj omenjena podporna organa ne prevzemata odgovor-nosti za pravilnost, točnost in popolnost navedenega, kottudi ne za upoštevanje osebnih pravic tretje osebe. Ni nujno,da so izrečena mnenja in pogledi v skladu s tistimi, ki jih podapodporni organ.

Dodatna finančna sredstva za publikacijo je zagotovilo itali-jansko Ministrstvo za kulturo in varstvo spomenikov kot tudiTeleatlasu za posredovanje GIS podatkov.

Ministero per i Beni e le Attività Culturali

Še posebna zahvala gre Mednarodnemu letu gora, mestuGap, Državnemu botaničnemu konzervatoriju Gap – Charan-ce (Conservatoire Botanique National de Gap-Charance),Inštitutu za naravovarstveno biologijo, rastlinsko in pokrajins-ko ekologijo univerze na Dunaju in forumu Alpinum 2002 zafinančno in organizacijsko podporo pri izvedbi dveh delavnic(v Gapu – Francija in Alpbachu – Avstrija).

Organizacija WWF in partnerji prevzemajo vso odgovornostza katerekoli netočnosti in napake, ki se še skrivajo v tejbrošuri in v rezultatih projektov.Zgoraj omenjene organizacije so omogočile dostop do podat-kov in informacij, sodelovale so pri delavnicah ali pa kritičnopreverjale zemljevide in besedila. Brez njihovega truda inpripravljenosti za posredovanje informacij, podatkov in znan-ja, ta projekt ne bi bil izvedljiv.

Zahvala Agencija Republike Slovenije za okolje v okviru Ministrstvo za okolje, prostor in energijo,Ljubljana (J. Kristanc);Alpine Network of Protected Areas-ALPARC, Gap & Chambéry (A. Bousquet, E. Brancaz,S. Nunes Veloso, M. Zurbach);Amt der Tiroler Landesregierung, Innsbruck (J. Kostenzer, R. Lentner);Amt für Wald, Natur und Landschaft, Liechtenstein-AWNL, Vaduz (M. Fasel);Associazione Razze Autoctone a Rischio di Estinzione-RARE (R. Fortina);Bayerisches Landesamt für Umweltschutz, München (A. Liegl, S. Kluth, J. Voith);Bayerisches Landesamt für Wasserwirtschaft, München (W. Binder);Bayerisches Landesanstalt für Landwirtschaft, Institut für Fischerei, Starnberg (E. Leu-ner);BirdLife Deutchland-NABU (H. Hötker);BirdLife International, Wageningen (D. Callaghan, S. P. Nagy);BirdLife Italy-Lega Italiana Protezione Uccelli, Parma (C. Celada);BirdLife Liechtenstein;BirdLife Österreich (A. Landmann, A. Ranner);BirdLife Slovenia-Dopps (T. Jancar);BirdLife Switzerland-Schweizer Vogelschutz-SVS, Zürich (W. Müller);Bund Naturschutz in Bayern e.V., München (C. Margraf);Bundesamt für Naturschutz, Bonn (U. Bohn);Bündner Natur-Museum, Chur (T. Briner, J.-P. Müller);Bureau d’Études Biologiques, Aigle (R. Delarze);CEMAGREF, Grenoble (J.-J. Brun);Centre Alpin de Phytogéographie, Fondation J.-M- Aubert, Champex-Lac (J.-P. Theuril-lat);Centre du Réseau Suisse de Floristique-CRSF, Chambésy (B. Bäumler);Centre Suisse de Cartographie de la Faune, NeuchČtel (Y. Gonseth);Conservatoire Botanique National Alpin, Gap (U. Collombier, J.-P. Dalmas, L. Gerraud,J.-C. Villaret);EAWAG-Eidg. Anstalt für Wasserversorgung, Abwasserreinigung und Gewässerschutz,Dübendorf & Kastanienbaum (T. Gonser, A. Peter);Ecole Polytechnique Fédérale de Lausanne-EPFL, Laboratoire dynamiques (M. Perlik);Econat, Yverdon-les-Bains (G. Berthoud);European Environmental Agency;European Topic Centre, Nature Protection and Biodiversity-ETC/NPB, Paris (D. Evans);Fachhochschule Weihenstephan, University of Applied Sciences,Fachbereich Wald und Forstwirtschaft (J. Ewald);Forum Européen de la Montagne, Gland (L. Soubrier);M. Franzen;Interakademische Kommission Alpenforschung-ICAS, Bern (V. Kaufmann, A. Latif);International Bearded vulture Monitoring (R. Zink);International Commission for the Protection of the Alps-CIPRA International (A. Ullrich);Istituto di Ecologia Applicata, Roma (Luigi Boitani);Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica, Ozzano Emilia (E. Dupré, P. Genovesi);Istituto Oikos, Varese (L. Pedrotti);KORA-Koordinierte Forschungsprojekte zur Erhaltung und zum Managementder Raubtiere in der Schweiz, Bern (U. Breitenmoser, F. Zimmermann);Laboratoire d’Ecologie Alpine-LECA, Université Joseph Fourier, Grenoble (J.-L. Borel,P. Ozenda);Laboratoire d’Ecologie Alpine-LECA, Université de Savoie, Le Bourget du Lac (C. Miaud);Landesbund für Vogelschutz in Bayern e. V.-LBV (M. Jakobus, A. von Lindeiner);Large Carnivore Initiative for Europe (W. Pratesi Urquhart);Léavital;Monitoring Institute for Rare Breeds and Seeds in Europe-SAVE, St. Gallen (H.-P. Grü-nenfelder);Museo Regionale di Scienze Naturali, Sezione di Zoologia, Torino (F. Andreone);Museo Tridentino di Scienze Naturali, Trento (B. Maiolini);Muséum National d'Histoire Naturelle-MNHN, Paris (J. Moret);Nationalpark Berchtesgaden (H. Franz);Nationalpark Hohe Tauern (R. Zink);Nationalpark Kalkalpen (E. Weigand);Naturhistorisches Museum der Burgergemeinde Bern (K. Grossenbacher);Office National de la Chasse et de la Faune Sauvage, Eybens (J. Michallet);Office pour la Protection de l’Insecte et son Environnement-OPIE (P. Dupont);Oikos Inc., Dom_ale (M. Harmel);Parco Nazionale dello Stelvio (L. Pedrotti);PLA project group landscape + conservation, Walpertskirchen (A. Ringler);C. Schütz;Stiftung Landschaftsschutz Schweiz-SL/FP, Bern (C. Neff);Technische Universität München, Wildbiologie und Wildtiermanagement,Wissenschaftszentrum Weihenstephan (W. Schröder, I. Storch);Teleatlas;Tiroler Landesmuseum Ferdinandeum, Innsbruck (P. Hümer);Triglavski Narodni Park (T. Menegalija);UNESCO Biosphäre Entlebuch, Schüpfheim;United Nations Environment Programme– World Conservation Monitoring Centre-UNEP/WCMC;Universitą degli Studi dell’Insubria, Dipartimento di BiologiaStrutturale e Funzionale, Varese (A. Martinoli);Universitą degli Studi di Milano, Dipartimento di Biologia,Sez. Botanica Sistematica e Geobotanica (C. Andreis);Universitą degli Studi di Roma “La Sapienza”, Dipartimento di BiologiaAnimale e dell’Uomo (L. Boitani);Universitą degli Studi di Torino, Dipartimento di Biologia Vegetale (F. Montacchini);Universitą degli Studi di Torino, Dipartimento di Scienze Zootecniche (R. Fortina);Universität Erlangen (W. Bätzing);Universität Innsbruck, Institut für Geographie (A. Danzl, E. Gärtner);Universität Innsbruck, Institut für Naturkunde und Ökologie (A. Landmann);Universität Innsbruck, Institut für Zoologie und Limnologie (L. Füreder, A. Wille);Universität Marburg, Fachbereich Biologie, Fachgebiet Naturschutz (H. Plachter);Universität München (S. Schmidtlein);Universität Wien, Institut für Botanik (H. Niklfeld);Universität Wien, Institut für Ökologie und Naturschutz (G. Grabherr, H. Pauli);Universität Wien, Zoologisches Institut, Abt. Evolutionsbiologie (B.-A. Gereben-Krenn,H. Krenn);Université de Savoie, Le Bourget du Lac (C. Miaud);Université de GenŹve, Laboratoire de Biogéographie (J.-P. Theurillat);Université Joseph Fourier, Grenoble (J.-L. Borel);Univerza v Ljubljani (A. Brancelj);VAUNA e. V., Oberammergau (K. Elmauer, U. Wotschikowsky);Veterinärmedizinische Universität Wien, Forschungsinstitut für Wildtierkunde und Öko-logie (F. Reimoser);Ville de Gap (P. Bernard-Reymond, M. Halbout);

30 31