biltenFbS 26|10|14

Vlado novak,prejemnik borštnikovega prstana 2014»Nič posebnega nisem in to je morda pred-nost,« je pred leti v intervjuju za časopis Delo o svojem videzu izjavil Vlado Novak. A prav ta »nič-posebnost« je danes eden najbolj prepoznavnih in posebnih igral-skih obrazov slovenskega gledališča, filma in televizije. Vlado Novak je vse. Je smeh in solze, prefinjenost in robatost, resnobna trpkost in groteska, stvarnost in simbol, eruptivna ustvarjalnost, silovita energija in svoboda … je umišljen dramski lik in hkrati dober znanec iz sosednje ulice.Igralec Vlado Novak, prvak Drame Sloven-skega narodnega gledališča Maribor, se je rodil leta 1952 v Mariboru, kjer je leta 1974 diplomiral na prvi stopnji Visoke ekonom-sko-komercialne šole. Še isto leto se je vpi-sal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. »Ekonomist enostavno nisem mogel biti. Da ostane zdrav, mora človek početi to, za kar je rojen. Če čez leta ugotovi, da mu ustreza kaj drugega, se vsak pameten človek pač prekvalificira,« pravi Novak, ki je tisto, za kar je rojen, spoznaval že kot ustvar-jalec v mariborskem amaterskem gledališču Slava Klavora. Čeprav se je s prvo vlogo v poklicnem gledališču (Cosmo de Medici v Bre-chtovem Galileu) spoprijel že leta 1972 v Drami SNG Maribor, vse ni bilo tako premočrtno in enostavno. V nekem intervjuju je izjavil, da pri osemnajstih pravzaprav ni vedel, kaj bi rad. Preizkušal je življenje in življenje je preizkušalo njega. Ekonomija, igralstvo, služenje vojaškega roka, zaposlitev za pol leta v Tovarni avtomobi-lov, angažma v Primorskem dramskem gleda-lišču v Novi Gorici v sezoni 1976/77, naslednje leto uspešno opravljena avdicija v maribor-skem gledališču in prva sezona v redni službi v Drami SNG Maribor v sezoni 1977/1978 …Pot je bila začrtana. Zmagalo je gledališče. Leta 1981 je absolviral študij dramske igre in umetniške besede na AGRFT in kasneje tudi diplomiral. Postal je član igralskega ansam-bla Slovenskega ljudskega gledališča Celje, čez leto se je vrnil v mariborsko Dramo, za krajši čas kot vršilec dolžnosti umetniškega vodje, nato kot igralec.Vlado Novak je v svoji izjemni gledališki karieri v mariborski Drami in drugih gle-dališčih po Sloveniji odigral več kot 120 vlog. Že od samega začetka ga srečujemo kot ustvarjalca velikih, nosilnih dramskih karakternih vlog. O kreiranju gledaliških in filmskih vlog je v intervjuju za časopis Delo leta 2009 povedal, da »vsako čustvo

pomaga, če je pravo. Sicer pa moji liki zme-raj spijo v sosednji, ne v moji sobi. Včasih, ko je lep dan, jih vzamem s sabo«.Če bi želeli našteti vse pomembne in vrhunske vloge Vlada Novaka, bi dobili zapis obsega tele-fonskega imenika. Zato se osredinimo na tiste, ki so jih kot presežne prepoznale in ga zanje nagradile tudi številne strokovne komisije. Za vlogo Simona Vebra v Jančarjevem Velikem bri-ljantnem valčku je leta 1985 prejel nagrado Pre-šernovega sklada, Borštnikovo nagrado za igro in Borštnikovo nagrado občinstva. Strokovna žirija Borštnikovega srečanja je v obrazložitvi zapisala: »Junaka naših dni v vrtincu repre-sivnega sistema je Vlado Novak upodobil z dostojanstveno držo, silovito notranjo energijo, izraženo z zadrževano, vseskozi obvladujočo in v napetosti rastočo igro.« V Velikem briljan-tnem valčku je Novak ponovno zaigral tudi po tridesetih letih, v sezoni 2012/2013. Tokrat je blestel v vlogi Volodje. »Kot bolničar Volodja je natančno, z močno igralsko prezenco odmerjal teror in prevzem oblasti v zavodu,« je ob pred-stavi v Mladini zapisala Vesna Teržan.Novakova umetniška pot je prav posejana z Borštnikovimi nagradami. Leta 1989 je prejel Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Janningsa v Koršičevem Modrem angelu, leta 1993 Borštnikovo nagrado za epizodno vlogo za vlogo Simeonov-Piščika v Češnjevem vrtu A. P. Čehova, leta 1996 Borštnikovo nagrado za igro in nagrado občinstva Borštnikovega srečanja za vlogo Roberta v Pinterjevi Prevari. Leta 2004 je bil nagrajen za vlogo Williya Lomana v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika, za katero je Matej Bogataj v Dnevniku zapi-sal: »Njegov Willy je odigran natančno s pravo mero med prepričljivostjo in blagim karikiranjem, je pogrbljen, na črto zlikan možiček z zalizanimi lasmi, mali človek, ki se pogovarja sam s sabo, ki se ves čas trudi z nekakšno prijaznostjo, ki je na robu servil-nosti, ker pa spodaj vse vre, se včasih prevesi v izbruh, v trenutno in nevarno jezo, ki pa jo spet hitro potlači pod prisiljen, poklicni nasmešek.« Za svoje delo na gledaliških odrih je prejel tudi Glazerjevo listino, Maru-lićevo nagrado v Splitu, Srebrni grb mesta Maribor in leta 2013 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.Vlado Novak je igralec, ki enakovredno obvladuje celoto in detajl. Ima neverjetno sposobnost vživljanja in transformacije, obenem pa zna, kadar tako zahtevata vloga

in režijski koncept, ohranjati tudi zdravo dis-tanco in prefinjen humor. Enako dobro zna biti intelektualno vzvišen in zajedljiv kakor tudi človeško topel in ranljiv. Razpon njego-vih vlog priča o talentu zavidljivega formata. Kot izrazito karakteren igralec je seveda tudi ljubljenec filmske kamere. Na filmu in tele-viziji je odigral več kot 60 vlog. Filmski kritik Damjan Vinter je o njegovi nepozabni vlogi mehanika Gajaša v Petelinjem zajtrku zapisal: »Vlado Novak je neposreden, iskren in proni-cljiv obenem. Prijazen in trmast. Vedno iščoč novih spoznanj in morda zaradi tega kdaj pa kdaj nestrpen, a nikoli zlonameren. Kot bi se v njem prepletale lastnosti neštetih odigra-nih vlog. Lahko je tragična figura Velikega briljantnega valčka, prefrigan trgovski potnik, vase zagledan plemeniti meščan ali pa Gajaš, preprost avtomehanik z velikim srcem. Vlado Novak, dobitnik številnih gledaliških in film-skih priznanj, ob pisani niansi razpoloženj, bogati paleti misli in kritično razmišljujočem pogledu na svet ostaja zvest samemu sebi. In se, pred kamero ali na odru, večer za večerom razdaja občinstvu.«Novak je igralska žival – tako so ga po enem od igralskih presežkov z občudo-vanjem in zavistjo poimenovali igralski kolegi. In res, ta metaforična oznaka sežema bistvo njegovih vsestranskih igralskih kvalitet. Na odru je živalska energija, osredotočena in usmerjena v cilj, ne glede na to, kaj se dogaja na poti. V igri združuje instinkt, prebrisanost, moč alfa samca, individuuma, ki vodi in usmerja. Hkrati pa zmore biti igralski prvak Vlado Novak del tropa, igralske družine, ki sebe in svojo posebnost vsak trenutek harmonizira s celoto.»Če sem odkrit, sem si šel včasih ob pogledu v ogledalo na živce. Do tega sem imel vso pravico, saj si gredo na živce tudi lepotci in misice. Zdaj ne bi želel biti dru-gačen. Tudi v detajlu ne,« je izjavil o sebi. Tudi gledališki, filmski in televizijski gle-dalci ter poznavalci in ljubitelji slovenske kulture ne bi želeli, da je drugačen, saj je tak, kot je, zvezda stalnica v zenitu umetni-ške popolnosti. In naj ne bo drugačen tudi v prihajajočih gledaliških sezonah. Tudi v detajlu ne. Vlado Novak, slovenski igralec, prejemnik Borštnikovega prstana 2014.

Mojca Jan Zoran

Poročilo strokovne žirijeAmelia Kraigher, selektorica 49. Festi-vala Borštnikovo srečanje, je v tekmo-valni program uvrstila 11 predstav; na festivalu smo jih zaradi objektivnih razlogov videli le 10. Nevladne organizacije – če odmislimo eno koprodukcijo – v tekmovalnem programu niso sodelovale, so pa se na njem predstavila skoraj vsa slovenska javna gledališča.Zasledimo štiri režiserska imena, ki se ponavljajo od lani, ko je tekmovalni program izbral drug selektor. Režiser Jernej Lorenci in režiserka Mateja Kole-žnik sta letos sodelovala na Borštniko-vem srečanju vsak s po dvema uprizo-ritvama, medtem ko so se na festivalu prvič predstavili režiserji mlajše gene-racije Igor Pison, Kaja Tokuhisa in Natalija Manojlović. V primerjavi z lani zasledimo tudi presenetljivo število mladih igralk in igralcev (tistih, starih do 30 let) – našteli smo jih kar 13 v šestnajstih vlogah.

Priča smo bili izjemno raznovrstnim dramskim oziroma besedilnim predlo-gam uprizoritev: igralčevemu mono-dramskemu avtoportretu (Zakulisje prvakov); trem slovenskim klasičnim dramskim besedilom (Svatba, Kralj na Betajnovi in Mrtvec pride po ljubico), post-dramskemu tekstu, sestavljenemu iz dveh monologov (Zapiranje ljubezni), fra-gmentarnemu filozofskemu eseju (Vzgoja stoika), ameriški klasiki (Naše mesto), dramatizaciji sodobnega nemško-sloven-skega romana (Angel pozabe) in dvema dramskima predlogama japonskega izvora (Prijatelji in Moderne nô drame). Precej raznolika je tudi žanrska obar-vanost predstav, pri čemer pa vendarle prevladuje razmišljujoči, resnobni, temačnejši duh, komedije v čisti formi letos nismo videli. Tekmovalni program Borštnikovega srečanja predstavlja tisto najbolj rele-vantno, najboljše, kar je na slovenskih odrih nastalo. Seveda gledališka pro-dukcija niha, kakšno sezono je njena bera bogatejša, drugič bolj uborna.

Letošnji izbor je v primerjavi z lanskim nekoliko skromnejši, čeprav ob tem kaže tudi stabilnost in vitalnost. Ena bistvenih nalog gledališča je razvoj in uveljavitev nacionalne dramatike, zato smo veseli, da smo si v tekmoval-nem programu lahko ogledali pet upri-zoritev, temelječih na slovenskih dram-skih predlogah. Slovenska besedila so torej obsegala polovico tekmovalnega programa, kar je najboljše razmerje v zadnjih letih. Sklepamo torej lahko, da slovenska dramatika, bodisi klasična bodisi sodobna, uspešno nagovarja čas, v katerem živimo.

Strokovna žirija v sestavi:Tea Rogelj, predsednicaJasen Boko Tomasz KubikowskiBarbara Orel Petra Vidali

V Mariboru, 26. oktobra 2014

Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev

SvatbaRudija Šelige v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana

Uprizoritev Svatba korenito prestavi Šeli-govo kombinacijo absurda in poetičnosti v naš čas. Notranjo logiko teksta posvoji in jo radikalno prizemlji, hkrati pa spod-mika vzročno-posledično sosledje, tako da se mora to v uprizoritvi v vsakem prizoru znova vzpostavljati. Dramaturgija in režija kontrastov nas prisilita, da preskakujemo iz lahkotnega smeha v krvave obračune, za vsakim vogalom nas čaka nelagodje naše razpadajoče sedanjosti. Rablji niso več le

votli in cinični nesrečniki, so banalni uni-čevalci, ki uživajo v spektaklu, žrtvi pa sta še bolj ranjeni in razcefrani. Gledališče krutosti je postalo skoraj razposajeno. Vse je drugače, a še vedno isto, skupnost svojo frustracijo ponovno razrešuje z nasiljem nad nemočnim posameznikom. Celoten igralski ansambel režijsko zamisel ure-sničuje kolektivno in individualno pre-pričljivo ter ustvari zgoščeno in stabilno atmosfero.

nagrada za najboljšo režijo

Mateja Koležnikza režijo uprizoritve Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in Prijatelji v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Režija je umetnost združevanja raznolikih elementov uprizoritve z namenom ustva-riti prepričljivo odrsko celoto. Je umetnost navdihovanja in vodenja igralcev, tako posameznika kot skupine; je umetnost prenosa situacij iz tistih, zajetih v dram-sko predlogo, v tiste, ki zaživijo na odru in sestavljajo edinstven uprizoritveni univerzum. Režija Mateje Koležnik je v letošnjem tekmovalnem izboru nepreko-sljiva. Soočila se je z zelo zahtevnima in

povsem različnima dramskima predlo-gama, obema izhajajočima iz japonske kulture: sanjskimi, poetičnimi »mini dra-mami« in dramo Koba Abeja, postavljeno v obsesivno bližino »gledališča absurda«. Nagrado podeljujemo za detajlirano, pre-finjeno in skrajno disciplinirano tkanje uprizoritvene mreže, ki v stiku z gleda-liškimi tradicijami vzhoda ustvarja samo-svojo odrsko poetiko.

Posebna nagrada žirije

Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst – za vizualno in zvočno podobo

Vizualna in zvočna podoba Modernih nô dram izhaja iz temeljne dramaturško-režijske zasnove. Poigravanje z dualizmom, neločljivo vtkanim v klasično nô dramo, pripelje do spojitve inventivnih vizualnih in zvočnih elementov uprizoritve. Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe in

odrsko gibanje se harmonično prepletajo z zvočnimi elementi, od tonskih efektov in estetike radijske drame do nevsiljive, a vseprisotne glasbe. Vizualno in zvočno oblikovanje je dramaturško-režijskemu konceptu enakovredni ustvarjalni dejavnik; uspešno združuje tradicionalno in sodobno v koherentno odrsko vizijo.

tri nagrade za igro

Nina Ivanišinza vlogo Lenke v uprizoritvi Svatba v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Igranje mentalno zaostale osebe kot glavne, lirične junakinje uprizoritve pred-stavlja številne izzive in še več nevarno-sti, saj se pri tem zlahka zaide v pretira-vanje ali manko izraza. Zahteva izostreno senzibilnost, ki se skriva za nezmožnostjo komuniciranja, a hkrati mora nagovarjati. Takšno igranje ne sme biti preveč gro-teskno in tudi ne preveč sentimentalno, niti trivialno in niti shematično. Vzbu-

jati mora simpatijo, hkrati pa jo mora znati v določenih trenutkih prekiniti, da vzpostavi jasno razločen svet lika. Nina Ivanišin se je izognila vsem tem pastem in zasnovala nepozabno figuro ženske--otroka z velikimi začudenimi očmi; tako kot nenadoma vzcveti v veselju, zapade tudi v obup, ob tem pa vzpostavi svoj lastni ritem intelektualnega in čustve-nega razumevanja sveta.

Janez Škofza vlogo Očeta v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Angel pozabe ob presežni besedilni pre-dlogi dolguje svojo moč predvsem angel-skemu igralskemu deležu. Redukcija, ki jo dramatizacija vzpostavi pri postavitvi akterjev z babico in mamo v eni igralki, še bolj poudari vlogo »nedeljenega« očeta, te nebogljene in travmatizirane avtori-tete. Oče Janeza Škofa z ganljivim spletom

norosti, bolečine in milosti ustvari pretre-sljivo intimno in protivojno pričevanje. Z nenehno maničnostjo, vzponi in padci in z maksimalno intenzivnostjo v tragičnih in komičnih momentih diktira ritem upri-zoritve in izriše zagotovo enega najmoč-nejših šibkih očetov slovenske literature, dramatike in odra.

Barbara Cerarza vlogo Nje v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Barbara Cerar je kot Ona, centralni lik v Angelu pozabe, postavljena pred zahtevno nalogo – izpeljati mora dramaturški lok od deklice, ki se čudi svetu in ga skuša razumeti, preko dekleta, ki se odloči za svojo pot in jo tudi udejanji, in končno do pesnice, ki najde svoj jezik, svoj izraz.Barbara Cerar ne podaja deklice z zuna-njimi, telesnimi znaki otroštva, ampak s čudenjem, navdušenjem nad spoznava-

njem okusov, vonjav, barv, narave in babi-činega poganskega misticizma. Podaja jo s prostodušnostjo, s kakršno otroci doje-majo svet. Barbara Cerar kot Ona vseskozi in vedno bolj vsrkava, odseva, a se tudi ograjuje od osebnih travm staršev in babice ter travm z manjšinstvom zaznamovanega okolja. Na odru raste in dozoreva pred nami, ob tem pa nas s svojim žarom vseskozi pri-klepa, vedno znova očara in gani.

Nagrada za dramaturgijo

Goran Ferčec za dramaturgijo uprizoritve Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst

Dramaturški koncept petih Mišimovih enodejank, temelječih na predlogah nô iger, izhaja iz odločitve, da najkomple-ksnejša od njih, Hanjo, prevzame vlogo povezovalne zgodbe. S takšno zasnovo vstopi uprizoritev v ustvarjalni dialog s tradicijo nô iger, ki je podlaga nove ina-čice, videne skozi Mišimovo interpretacijo

tradicije. Namesto petih, med seboj strogo ločenih enot, Moderne nô drame z inven-tivnim dramaturškim prijemom posta-nejo dramska celota ter hkrati ohranjajo dualizem klasične nô drame. Dramatur-gija vzpostavi ustvarjalno razpravo s kla-sičnim konceptom, da bi ustvarila novo, izvirno dramsko strukturo.

Nagrada za scenografijo

Branko Hojnik za scenografiji v uprizoritvah Svatba v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Kralj na Betajnovi v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Drame SNG Maribor

Scenografija Branka Hojnika stopa v izviren avtorski dialog z dramskim besedilom in vzpostavlja svet, v katerem posamezni znakovni sistemi odra prepričljivo zaživijo; vselej v integralnem prepletu z režijsko zamislijo, tako da drug drugega poganjata, ne le osmišljata, temveč izmenjaje vodita igro. Scenograf v Svatbi Rudija Šelige in režiji Jerneja Lorencija vzpostavi poligon za ritual represivne podreditve posameznika v prisilne družbene mehanizme. Obredje

prehoda vpne med realizem in mitološko poetizacijo in ga iz verodostojne gostilniške situacije iz socialističnih osemdesetih pripelje v našo sodobnost. V Cankarjevem Kralju na Betajnovi v režiji Eduarda Milerja na skupnem prizorišču – domu, gostilni in cerkvi hkrati – sugestivno zariše temačno vzdušje, v katerem se odrske realnosti, od sanjskih do nadrealnih, vzajemno oplajajo in razgrnejo kot univerzalni prostor danes še kako aktualne politične drame.

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaAmelia Kraigher, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentkaMojca Planšak, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetahGordana Lacić, koordinatorka Fokusa Španija Jasmina Godec, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Nevenka Pašek in Špela Lešnik, promocija in oglaševanjeMojca Kolar, koordinatorka študentov Darko Štandekar, tehnični vodjaNenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Nika Arhar in Katja Čičigoj, voditeljici pogovorov o predstavahNina Šorak, voditeljica pogovorov Fokusa Španija

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Janez Hočevar, Mojca Jan Zoran, Vinko Möderndorfer, Metod Pevec, Alja PredanStrokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan Maribor, oktober 2014

Bilten FBSISSN 2385-8818

nagrada za mlado igralko

Ana Urbancza vlogo Prve Micike v uprizoritvi Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Ana Urbanc naseljuje svet poetične drame Svetlane Makarovič kot poosebljenje ide-ala romantične ljubezni, ki ne pristaja na kompromise in se lahko izpolni le v radi-kalni odločitvi za smrt s svojim ljublje-nim. Ko izstopa iz prostora igre, z izbrano odmerjenimi gestami komentira lik, ven-dar to ni odmik od vloge, temveč pogled

onkraj, ki odpira vrata v skrivnost, v vednost in magijo zunaj tuzemskega biva-nja. Ana Urbanc vodi Prvo Miciko v svet onkraj iger moči, v katerem si hrepenenje in tesnoba podajata roke, izbiro za ljube-zen pa igralka prežarja v fantastičnem dotiku s sublimnim in lepoto grozljivega.

Nagrada za glasbo

Branko Rožman za glasbo v uprizoritvi Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Glasba skladatelja Branka Rožmana v predstavi Mrtvec pride po ljubico zdaleč presega funkcijo spremljave ali zgolj ustvarjanje atmosfere ali podčrtavanje razpoloženj, je eden od najpomembnejših akterjev uprizoritve. Orkester, ki ga sesta-vljajo igralci in dva glasbenika, ustvarja nekakšen novi jezik, sestavljen iz besed in iz glasbe. Glasba nas opozarja na arhe-tipsko, iz katerega črpa besedilo, sledi

njegovi ritmičnosti, in jo hkrati ustvarja, igralci med seboj – pa tudi z glasbeni-koma in občinstvom – ne komunicirajo več le z besedami, ampak tudi z inštru-menti, harmonikami. In tudi glasba stopa v dialog z igralci, se z njimi spogleduje, jih tolaži, jim narekuje razpoloženja, ob tem pa komentira odrsko dogajanje in daje ritem uprizoritvi.

Nagrada za vizualni prispevek

Gašper Brezovar za oblikovanje videa v uprizoritvi Vzgoja stoika v izvedbi Anton Podbevšek Teatra

Video oblikovanje Gašperja Brezovarja sledi dvojnosti misli portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoe – po eni strani vizualizira »nered« osnovnega junaka, po drugi izrisuje racionalni, analitični tok njegovih misli. Včasih – kadar ponazarjajo pisateljeve pronicljive miselne vzorce – so video

podobe razpoznavno sporočilne, drugič – ko se dotaknejo njegovega emotivnega sveta – bolj asociativne. A vseskozi jih zaznamuje likovna izčiščenost; Gašper Brezovar z njimi dopolnjuje koncept in režijo uprizoritve Vzgoja stoika, ob tem pa tudi zvesto sledi prepoznavni estetiki Anton Podbevšek Teatra.

Nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2013/2014)

Mrtvec pride po ljubicoSvetlane Makarovič v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Prešernovega gleda-lišča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Predstava Mrtvec pride po ljubico je v temelju zaznamovana z dvojnostjo, ki se zarisuje že v razcepljenosti glavne juna-kinje in skozi katero se odpira prostor med surovo zemljo in molčečim nebom. Nepremostljivi prepad med banalnostjo preživetja in krhkimi ideali se na odru razstavlja kot razčarani svet, v katerem ustvarjalci predstave vsem osrednjim vsebinskim poudarkom poetičnega

besedila poiščejo na videz preproste, toda pretehtane in natančne uprizori-tvene rešitve. To sozvočje elementov se prelije v pretresljivo fresko, ki ji dajeta odločilni ton prav naivna plemenitost in pritajena pošastnost, med katerima niha tragičnost človeške eksistence.