Sreda, 9. oktober 2013

Sobota, 19. oktober 2013 | 1

19. 10. 201320.00Stara dvorana

Zakaj Festival spričo teh časov?Če se ozremo na naslovnice časnikov, po obrazih ljudi v naši bližini, na splošno nezadovoljstvo in (kar je najbolj zaskr-bljujoče) naraščajočo apatijo, se lahko brez slabe vesti vprašamo, čemu sploh gledališki festival. Čemu? Morda zato, da pokažemo, da (še) smo. Ali ker čutimo pripadnost neki neotipljivi gotovosti, ki nas žene v vedno novo ustvarjanje, ki ga ritualno podelimo s strokovno javnostjo, žirijo in publiko? Gre za smelost? Napuh? Prevzetnost? Ali vztrajamo v prihajanju na Festival zgolj zaradi neke nostalgije, daljnega čustva, ki nam vzbuja domač-nost in pripadnost? Naši odgovori, izgo-vori in pojasnila, lahko osvetlijo temeljno vprašanje: Zakaj smo tu?Nacionalni gledališki festival je več od izložbenega prikaza naše najboljše pro-dukcije. Je identifikator, ki nam vsako leto pokaže, kdo smo bili in kdo bomo. Kaže nam ljubezen do jezika in spodbuja dia-log ter sožitje med različnimi uprizoritve-nimi praksami in nacionalnostmi. Bor-štnikovo srečanje je v teh čudno mračnih časih lahko snop luči, ki nam kaže, da pot naprej je. Od vseh strani zasuti z novi-cami, ki ne dajejo upanja, postane umik v temo dvorane, umik v spovednico, kjer se lahko soočimo s sabo, svojimi strahovi in to delimo z liki, ki živijo in umirajo ter s sogledalci v intimni skupnosti gledali-šča. Vsakega od nas prižene v mariborski jesenski čas nekaj drugega. Morda prav umik pred časom, ki se je zažrl v naše kosti in postal paranoja vseh generacij. Festival spričo teh časov mora ostati, ne le zaradi ustvarjalcev, ampak zaradi vseh, ki jim na hladne večere lahko nudi uteho ali kaže cilj. In vsi vemo, da je noč tik pred prvim svitom najbolj temna.

Rok Andres

foto

: ba

rba

ra

čefe

rin

Črna žival žalostTrodelna drama sodobne nemške dramatičarke Anje Hilling Črna žival žalost pod tak-tirko režiserja Ivice Buljana, ki je uvrščena v tekmovalni program 48. FBS, je zgodba o brezbrižnosti in hedonizmu, o katastrofi ter o spoznanju in trpljenju. Trije pari, pred-stavniki mladega sodobnega višjega sloja, na pikniku sredi gozda brezskrbno pomen-kujejo in se družijo. Odnosi med njimi se izrisujejo, vendar so še vedno zabrisani pod tančico pretvarjanja. Po malomarnosti zanetijo požar, ki se sprevrže v katastrofo, saj se glavni junaki začnejo boriti za življenja, enemu izmed parov celo umre otrok. Po požaru opazujemo junake, kako se različno in vsak zase trudijo preboleti in dojeti, ter kako travma vpliva na spremembe in razkroj njih samih in njihovih medsebojnih odnosov.Besedilo uvrščajo v dramatiko novega brutalizma in če bi morali z eno besedo ozna-čiti dramo, bi bila to ravno beseda brutalno. Na začetku drama postavlja v ospredje brezbrižnost in individualizem mladih, med melanholijo in sarkazmom pa je v zraku tudi čutiti zloveščo napoved. Avtorica sama označi dramo kot »bombastično« in z osre-dnjim dogodkom, požarom, se brutalnost in bombastičnost prepleteta v srhljivo tra-gedijo. Neizrečena, a zelo resnična, nad vsem dogajanjem in protagonisti bdi narava s svojo vsemogočnostjo, ki preko naravne katastrofe poseže še do vprašanja človeka v njej.Da, žalost je črna žival, zato se pripravite na kričanje, znoj, jok, ogenj, jezo in norost. In ne bo katarze, ker je tudi v resničnem življenju ni. SK

Na začetku sem hotela, da bi liki padli, prestali šok iN Nato kot

običajNo živeli Naprej. toda potem je bilo drugače. ogeNj, Nekaj

ogNja je ostalo, liki so spremeNjeNi; morda je prepozNo, toda Nekaj

se je zgodilo. temu Ne bi rekla čustvo, ampak spozNaNje. spozNaNje

o lastNi NičNosti. z Njim so liki večji kot kadar koli. AnjA Hilling“”

biltenFbS0219|10|13

19. 10. 201320.00Stara dvorana

foto

: na

da

žga

nk

19. 10. 201318.30Velika dVorana - tribuna

AnjA Hilling

Črna žival žalost Naslov izvirnika Schwarzes Tier TraurigkeitMestno gledališče ljubljanskoPredstava traja 2 uri in 35 minut in ima en odmor.Premiera: 17. 2. 2013 Veliki oder, Mestno gledališče ljubljansko

Prevajalec Jaša DrnovšekRežiser Ivica BuljanDramaturginja Petra PogorevcScenografija Numen & Ivana RadenovićKostumografka Ana Savić GecanAvtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik SmrekarLektor Martin VrtačnikOblikovalec svetlobe Andrej KoležnikAsistentka dramaturginje Anja Krušnik CirnskiAsistentka kostumografke Sara Smrajc ŽnidarčičKondicijski trener Ivan BizjakPrevajalka odlomka iz homerske Himne Dionizu Jera Ivanc

igrajoPaul Sebastian CavazzaMiranda Tina PotočnikJennifer Jana ZupančičOskar Jure HenigmanMartin Lotos Vincenc ŠparovecFlynn Domen ValičPripovedovalka, Ona Jette Ostan Vejrup On Milan Štefe

la machine de Molière (Molière stroj)Produkcija študentov V. semestra v sodelovanju s Cankarjevim domom Predstava traja 2 uri in 40 minut in ima en odmor

Režiserka Nina Rajić KranjacDramaturg Vid HajnšekOblikovalec videa Vid HajnšekOblikovalec svetlobe David OrešičKostumografki Klavdija Jeršinovec, Anja KertScenografki Tina Mohorko, Nina Rajić Kranjac

Moliere stroj? Moliere stroj. Mehanika. Matematika. Narava člo-veka. Komedija. Postali smo stroj za uprizarjanje človeških hib, na katere je že davno tega opozarjal Molière. Z matematično natanč-nostjo, s pomočjo sestavljanja po zakonitostih mehanike Jean -Baptiste Poquelin Molière zagrabi človeške slabosti in jih skozi karikaturo oblikuje v predmet posmeha. In prav naše nezavedno je njegovo gorivo, ki ta stroj poganja. Napolnimo motor, da nas odpe-lje v deželo komedije, kjer bomo vzklikali: Molière stroj! igrajo Nejc Cijan Garlatti, Lovro Finžgar, Lena Hribar, Patrizia Jurinčič, Nataša Keser, Anja Novak, Nik Škrlec, Urška Taufer

Repnik : RuHsAm : myHRe

Also sprach Cage

GVR babaLAN v koprodukciji z Festivalom Ex Ponto (KD B-51) in Centrom urbane kulture Kino ŠiškaPredstava je v angleškem jeziku in traja 57 minut. Premiera: 18. 9. 2012 Center urbane kulture Kino Šiška

Režiser in scenarist Vlado Repnik GotvanOblikovalec svetlobe David Cvelbar Oblikovalec zvoka Brane ZormanFotografinja Nada ŽgankSnemalec in montažer Vlado Repnik GotvanTehnika Tomaž Gorkič, Jure Vlahovič

izvajalci Ingrid Berger Myhre, Martina Ruhsam, Vdor Realnega

nastopajoči v filmu Burkhard Stangl, Jan Ritsema, Simone Forti, Peter Weibel, Isao Nakamura, Christine De Smedt, Gerard Buquet, Rose Beermann, Meg Stuart, Graciela Carnevale, Reinhild Hoffmann, Joana von Mayer Trindade, Sigrid Gareis, Adriana Gabriela Gheorghe, Anja Katharina Arend, Bertrand Flanet, Marina Abramović, Luzie Hanna Karolina Meyer, Georg Schöllhammer, Ruti Sela, Boris Charmatz, Anna Donderer, Marcus Steinweg

Kako je govoril Cage?Performans Vlada G. Repnika, akademskega slikarja, gledali-škega in radijskega režiserja, se poslužuje konceptov in poda-janj, ki se jih je loteval John Cage, kontroverzni glasbeni ino-vator. V svojih delih je Cage nenehno širil meje glasbene ume-tnosti, zavračal tradicionalne vzorce ter se poglabljal v zvočno pokrajino z eksperimentiranjem in improvizacijo. Performans z nenehnim preskakovanjem med različnimi mediji onemogoča sistematiziranje po predalih in gledalce preizkuša v prilagaja-nju na nova in spreminjajoča se performativna sredstva. Zdru-žuje film, ples, petje in govor. Ne poteka po nam znanem in udobnem načinu – z zemeljskimi vzročno-posledičnimi korela-cijami, ampak nas potisne v svet čustev, domišljije in sanj, kjer se ruši konsistentnost. Kot se je Cage želel osvoboditi form in je razmišljal o zvočni pokrajini izven konvencionalnega dojema-nja, a znotraj osebne in naključne izkušnje, tako v skladbi 4'33, v kateri ni nobenega namerno ustvarjenega zvoka, kot v skladbi Imaginary Landscape No. 4, ki je napisana za dvanajst radijskih sprejemnikov, je tudi predstava s performarkama v živo, Ingrid Berger Myhre in Martino Ruhsam, prepletena na način, ki omo-goča različne interpretacije in nam prepušča prostor za osebna doživljanja. Osvobodite se predsodkov in sistematiziranja. Pre-pustite se nematerialnemu! SK

19. 10. 201320.00štuk

Sobota, 19. oktober 2013 | 3

teater proti ekonomiji in obratnoMedtem ko se sprašujem v kakšno nave-zavo med tema navidez tako nasprotujo-čima se pojmoma se bom spustila, pobr-skam po spletu in najdem zaskrbljujoče malo zadetkov. Kot da se ekonomija ne zadeva teatra in teater ne ekonomije. Navsezadnje, ali ekonomisti ne hodijo v teater in ali teater ne preizprašuje nenehno ekonomskega sistema in situa-cije? Pravzaprav se teater nenehno loteva ekonomije, ekonomija pa teatra znotraj ekonomije, vendar nikoli ne komunici-rata neposredno. Navezav in povezav je veliko: ekonomika teatrov, teatralnost ekonomije, ekonomska tematika v teatru, vpliv gledališke produkcije na gospo-darsko rast, pravo vprašanje pa je njuna interakcija, torej, kaj si lahko medsebojno ponujata.

Artistična dividenda oziroma kaj umetnost da ekonomiji?

Dolgo se je doprinos umetnosti k regio-nalnemu gospodarskemu razvoju podce-njeval, saj so v študije večinoma vključe-vali le prihodke večjih artističnih organi-zacij, pozabljali pa so na aspekte neinsti-tucionalne umetnosti, samozaposlenosti umetnikov, izvoza in prodaje umetniških dogodkov na tujem, doprinosa umetni-ške sfere pri spodbujanju dizajna, mar-ketinga in kreiranja drugih izdelkov in seveda participiranje pri inoviranju.V zadnjih letih se dojemanje obzorja umetnosti v ekonomiji izboljšuje, recimo v letu 2012 je organizacija NGA (Natio-nal Governors Association) izdala publi-kacijo, ki ponuja rešitve, primere iz praks in predlaga spodbude za razvoj kreativne industrije, ki bi v končni fazi pomagale kratkoročno zagnati regionalni razvoj ter dolgoročno pripomogle k razvoju gospo-darstva, ki temelji na inovacijah in je traj-nostno usmerjen. Uvodni del dokumenta nakaže, kako naj bi umetnost, kultura

in dizajn spodbujali gospodarsko rast in sicer tako da ustvarjajo hitrorastoče in dinamične grozde, pomagajo zrelim ekonomijam postati konkurenčne, zago-tavljajo glavne sestavine za inovacijske prostore, katalizirajo skupnostno revita-lizacijo in dostavljajo bolj usposobljeno delovno silo. (NGA, 2012, str. 8)Skozi primere dobrih praks v ameriških mestih in splošnih smernic gospodar-skega razvoja lahko vidimo, da je vedno večji poudarek na dizajnu in kreativno-sti. Velika podjetja (Google, Apple) so v dizajnu videla konkurenčno prednost in tako uspela, razvita zrela gospodarstva vedno več vlagajo v razvoj, človeški kapi-tal in znanje. In kaj drugega je dizajn če ne rezultat inovativnega umetniškega razmišljanja? In, ali niso nove rešitve, dvomi, razvoj nove opreme, storitve ali izdelka umetniška dela?

Gledališki oder piedestal za kritiko

Torej, kje se med umetnostjo in korelaci-jami vidi vpliv gledališča?S kritičnimi besedili, z aktualnimi in sodobnimi postavitvami, z angažiranimi igralci in dojemljivo in aktivno publiko se je teater povzdignil v glasnika druž-benih pojavov, v odprt prostor, kjer se poziva za revolucijo, kjer se odpirajo in čistijo stare rane, kjer se opozarja na družbene krivice in kjer se vedno več in vedno bolj provokativno poskuša vplivati in angažirati publiko.Gledalci, ki so bili dolgo časa pasivni, so z vzponom postdramskega gledališča vedno bolj vključeni v predstave. Topori-šič piše, da se teatralnost od dramatične premika k analitični in samoreflektivni teatralnosti in ni nič več namenjena le prezentaciji na odru, ampak interakciji s publiko in njihovi provokaciji, soočenju in aktivaciji. (Toporišič, 2007) Aktivna in

kritična publika, ki se oblikuje v teatru (s teatrom), pa je obenem tudi angaži-rana in vedoželjna delovna sila oziroma močan človeški kapital.

neskončno kroženje vzročnih povezav

Teater je del ekonomskega sistema in navsezadnje ga ta tudi zalaga s kapitalom za delovanje, s tematiko in tudi s publiko. Po drugi strani pa se v teatru preiz-prašuje in aktivira državljane, publiko, gospodarske subjekte. Samorefleksija je prvi korak pri spreminjanu stvari in sistemov, ki nam onemogočajo boljše in polno življenje.Sodelovanje teh dveh sfer lahko prinese ogromno sinergij in ob pravi »uporabi« lahko zakorakata v kolesje medseboj-nega sožitja (umetnost producira kri-tično, aktivno delovno prebivalstvo in ekonomija priskrbuje sredstva in »kon-kretnejše« komponente). Dejstvo pa je, da dokler ne bomo znali sprejemati kon-struktivne kritike in je tudi uporabljati, do takrat bosta pač ločeni vsaka v svojem predalu.In medtem ko bomo čakali, da ekonomi-sti začnejo obiskovati teater in gledališč-niki začnejo brati ekonomske tekste, se lahko tolažimo s tem, da umetnost tako ali tako najbolje deluje brez sredstev, eko-nomija pa brez umetnosti. Pa vendar se sama ne bi podpisala pod taka razmišlja-nja. SK

Refleksija: Dvojina za tri pare in štiri plesalkeŽivljenje je narejeno za dva. Ob mizi sta dva stola. Dva kozarca za šampanjec. Dva čokoladna bonbona v škatlici. Svet je narejen za dva. Tudi ples je narejen za dva. Za Pio in Pina Mlakarja je bil prav gotovo. Korak v dvoje po Pii in Pinu koreografov Gregorja Luštka in Rosane Hribar v produkciji Anton Podbevšek teatra in Flote Ljubljana, raziskuje odnos med plesalcema – enkrat sinhronost, drugič konflikt. Glasba najde svoj par v tišini.Navdih za predstavo je življenje para – para, ki je življenje in nena-zadnje svojo zvezo posvetil plesu. Spremljamo ju skozi tri pare: Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, Rosano Hribar in Gregorja Luštka ter Petro Zupančič in Jana Ravnika. Vsak izmed njih pri-poveduje na svoj način, vsi pa izžarevajo idejo, ki jo lahko danes iščemo z lupo. Po eni strani iskanje enakosti in popolne sinhrono-sti v gibu in izraznosti, po drugi pa zanimivejši konflikt in reak-cija. Dvojnost ustvarja dinamiko, ustvarja napetost in omogoča sprostitev, natančna koreografija, ki je tesno povezana z glasbo in njeno odsotnostjo pa gledalca nagovarja z gibom in ne z bese-

dami, ki se pojavljajo mimogrede, ne s svetlobo, ki spremlja doga-janje in ne z glasbo, ki še več pomeni, kadar je ni.Izogiba se vlogi spremljevalke, tako da se raje umakne, s čimer daje plesu še večji zagon, vzdržuje pozornost in gledalcu odpira nov pogled na ples, ki ga morda ni bil vajen – kako naj razumemo ples brez glasbe?V ospredje stopijo koraki, tisti v dvoje, troje, četvero ali pa kar posamezno (flamenko Ane Pandur), dih in nazadnje še glas. Nekaj objektov v prostoru se s svetlobo zlije v oder, ki je namenjen zgolj plesu, koreografija pa prevzame prednost pred režijo. Videti je, da je vsak trenutek predstave, ki ni ples, prav tako delček natančne koreografije, kar prinaša nenehno napetost, hkrati pa mir, rahlo-čutnost in poetičnost ter dviga Pio in Pina korak nad trden vsak-danji svet. AM

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaPrimož Jesenko, selektor Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBarbara Hribar, koordinatorka nizozemskega fokusaNevenka Pašek, promocija in oglaševanjeŠpela Lešnik, organizatorka prodajeDarko Štandekar, tehnični vodja

Nenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Voditeljici pogovorov o predstavahNika Arhar in Katja Čičigoj

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Alja Predan, Ivo Svetina Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan

Bilten FBS - vsakodnevni informator Avtorji in ustvarjalci: študentke FF UM/prostovoljke Viktorija Aleksovska, Martina Ferlinc, Nikita Holc,Tjaša Karba, Urša Kac, Vita Zgoznik, Tamara Zanerštudent AGRFT UL Tamara Babić, Kaja Balog, Varja Hrvatin, Sandi Jesenik, Alenka Mrakovčič, Iza Strehar, Pia Vatovec, Nina Zupančič, Žan Žveplan prostovoljke Anja Bunderla, Petra Bratušek, Sara Korošec, Ana Lorger, Tina MarohPomočnik urednice Rok Andres

Maribor, oktober 2013

Dnevniški zapis: Maske in podobe v igri življenjaNavsezgodaj se mi je porodilo vprašanje, zakaj pri večini svojih vrstnikov naletim na takšno zavračanje gledališke umetnosti in umetnosti kot takšne nasploh. Zanimivo se mi zdi dejstvo, da večina ljudi ne mara koncepta igre, v vsakdanjem življenju pa si pravzaprav vsi tako radi nadejamo določene maske, podobe, s katerimi živimo in tako igramo »igro« življenja. V svojem umu si je vsak posameznik zmožen ustvariti cel svet poln ljudi, upoštevajoč različne osebnosti oziroma podobe nas samih. Vsako ustvar-jeno podobo smo zmožni do potankosti izpi-liti in jo uporabiti, ko se nam zdi primerno. Tako postanemo umetniki prenarejanja in razkazovanja lastnih podob in smo prepri-čani v obstoj vsake izmed njih. Večji del življenja se tako urimo v tem, da spretno uporabljamo in popolnoma obvladamo svoje podobe. Do potankosti razdelamo svoja pre-pričanja, svojo osebnost, sleherno dejanje in sleherni odziv. Ne glede na to, kakšne podobe si dejansko želimo, pa velika večina živi v objemu že obstoječih oblik, pod okle-pom tistih, ki so družbeno sprejete. Druž-bena ozkoglednost tako množično zatira vse kar je nenavadnega, vse kar daje ljudem neko drugo perspektivo, kar jim odpira naj-različnejša vprašanja o njihovem obstoju, o biti. Povsem normalno je, da vsak posame-znik teži k določeni varnosti in brez dvoma le to hitro najdemo v že začrtanih okvirjih. Zanimivo pa je, da smo znotraj njih veliko-krat nesrečni. Zatiramo svoje lastno bistvo in se pretvarjamo, da smo kljub vsej zlaga-nosti boljši od ostalih. Pa nas to izpopol-njuje? Nam to daje polnost življenja h kateri vsi stremimo? TZ

foto

: mat

ej k

rist

ov

ič i

n b

ošt

jan

la

h