350ela stvarnega prava skozi sodno prakso.doc) · »civilno« pa najdemo v latinskem izrazu civis,...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

LORA LESKOVAR

TEMELJNA NAČELA STVARNEGA PRAVA

SKOZI SODNO PRAKSO

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

TEMELJNA NAČELA STVARNEGA PRAVA

SKOZI SODNO PRAKSO

Študentka: Lora Leskovar Številka indeksa: 71161937 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: dr. Renato Vrenčur

Maribor, september 2016

Zahvala

Za vso pomoč, potrpežljivost in strokovne nasvete ob

izdelavi diplomskega dela se zahvaljujem mentorju prof. dr.

Renatu Vrenčurju.

Zahvala gre tudi mojima staršema, ki sta me med

celotnim študijem podpirala in mi stala ob strani.

Posebej pa bi se rada zahvalila fantu in mojima zlatima

otrokoma Gaji in Niku, brez katerih mi ne bi uspelo.

Lora

Vsebina

1. UVOD ....................................................................................................................... 3

1.1. Tema diplomskega dela ..................................................................................... 3

1.2. Cilji diplomskega dela ....................................................................................... 3

1.3. Metode diplomskega dela .................................................................................. 4

2. SPLOŠNO O STVARNEM PRAVU........................................................................ 6

2.1. Stvarno pravo ..................................................................................................... 6

2.2. Zgodovina stvarnega prava v Sloveniji ............................................................. 7

2.2.1. Obdobje med letoma 1811 in 1945 ............................................................ 7

2.2.2. Obdobje md letoma 1945 in 1991 .............................................................. 8

2.2.3. Obdobje po letu 1991 ............................................................................... 10

2.3. Stvarnopravni zakonik (SPZ)........................................................................... 11

3. POJMI STVARNEGA PRAVA.............................................................................. 13

3.1. Stvar ................................................................................................................. 14

3.2. Sestavina .......................................................................................................... 15

3.3. Nepremičnina................................................................................................... 16

3.4. Posest ............................................................................................................... 17

3.5. Lastninska pravica ........................................................................................... 19

4. POJEM SODNE PRAKSE ..................................................................................... 22

5. NAČELA................................................................................................................. 24

5.1. Pravna načela ................................................................................................... 24

5.2. Temeljna načela stvarnega prava ..................................................................... 25

6. NAČELO OMEJENEGA KROGA STVARNIH PRAVIC.................................... 27

6.1. Vsebinska opredelitev...................................................................................... 27

6.2. Sodna praksa .................................................................................................... 29

7. NAČELO ABSOLUTNOSTI ................................................................................. 30


7.2. Sodna praksa .................................................................................................... 31

8. PREDNOSTNO NAČELO ..................................................................................... 33


8.2. Sodna praksa .................................................................................................... 34

9. NAČELO ZAUPANJA V ZEMLJIŠKO KNJIGO................................................. 37


9.1. Sodna praksa .................................................................................................... 39

10. NAČELO POVEZANOSTI ZEMLJIŠČA IN OBJEKTA.................................. 43

10.1. Vsebinska opredelitev .................................................................................. 43

10.1.1. Prirast .................................................................................................... 45

10.1.2. Gradnja na tujem zemljišču .................................................................. 45

10.1.3. Povečanje vrednosti nepremičnine ....................................................... 45

10.2. Izjeme od načela........................................................................................... 46

10.2.1. Stavbna pravica..................................................................................... 46

10.2.2. Etažna lastnina ...................................................................................... 48

10.2.3. Gradnja čez mejo nepremičnine............................................................ 49

10.3. Sodna praksa ................................................................................................ 50

11. ZAKLJUČEK ...................................................................................................... 53

12. LITERATURA IN VIRI...................................................................................... 54

Lora Leskovar: Temeljna načela stvarnega prava v sodni praksi

1

POVZETEK

Diplomska naloga obsega obravnavo temeljnih načel stvarnega prava in pregled

aktualne sodne prakse.

Diplomsko delo je v celoti predstavljeno na način, da so na začetku posameznih

poglavij teoretične razlage pojmov in načel, obrazloženim ter pojasnjenim institutom pa

so nato dodani tudi primeri iz sodne prakse, tako da je čim bolj nazorno in jasno

prikazano, kako se navedena pravna pravila uporabljajo v sodni praksi, torej v sodbah

sodišč. Prvi del diplomske naloge temelji na osnovah. Pojasnjeni so pojmi, ki so

potrebni za lažje razumevanje samega diplomskega dela. Predstavljen je tudi temeljni

pravni akt, Stvarnopravni zakonik, v katerem so zapisana vsa načela stvarnega prava.

Stvarnopravni zakonik predstavlja osnovo nepremičninskemu urejanju, zato so njegove

navedbe izjemnega pomena za vrednotenje in razlago posameznih institutov, pravnih

praznin in spornih situacij. Temeljna načela stvarnega prava so za sam stvarnopravni

zakonik temeljnega pomena, saj se ravno z njihovo pomočjo lahko zgradijo najtrdnejši

temelji stvarnega prava. Drugi del diplomskega dela pa je namenjen podrobni

predstavitvi petih temeljnih načel stvarnega prava in njihovim ključnim vlogam v

slovenski sodni praksi.

Bralec tega diplomskega dela lahko spozna tako podobnosti med teorijo in sodno

prakso, kot tudi različne interpretacije zakonskih določb na področju stvarnega prava.

KLJUČNE BESEDE: načela stvarnega prava, načelo omejenega kroga stvarnih pravic,

načelo absolutnosti, prednostno načelo, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, načelo

povezanosti zemljišča in objekta


2

THE FUNDAMENTAL PRINCIPLES OF SUBSTANTIVE

LAW THROUGH JUDICIAL PRACTICE

SUMMARY

The thesis covers discussion of fundamental principles of property law and overview of

current legal practice.

At the beginning of every chapter in this thesis, there is a theoretical explanation of

concepts and principles, added cases of legal practice follow the explained institutes, so

that it is all described thoroughly and clearly how stated law rules are used in legal

practice, in court judgements. The first part of the thesis basis on foundations. We

explained the concepts that are necessary for general understanding. We also introduced

the fundamental legal instrument, Property Code, in which all principles of property law

are written. The Property Code is a foundation for estate regulations, therefore its

references are especially important for valuation and explanation of individually

institutes, legal emptiness and disputable situations. Fundamental principles of property

law are crucial for The Property Code because with its help we can build the strongest

foundation of property law. The second part of the thesis is a detailed presentation of

five fundamental principles of property law and their crucial roles in Slovene legal

practice.

The reader of this thesis can acknowledge the similarities between the theory and legal

practice as well as the different interpretations of law provisions in property law area.

KEY WORDS: principles of property law, limited circle of property rights principle,

principle of absoluteness, preferentially principle, the principle of trust in land register,

connectedness of land and facility principle


3

1. UVOD

1.1. Tema diplomskega dela

V diplomskem delu bom predstavila temeljna načela stvarnega prava, tako v teoriji kot

tudi v praksi. Sama tema se mi zdi izredno zanimiva, saj menim, da je s pomočjo sodne

prakse najlažje pojasniti in obrazložiti zakonske navedbe, ki so marsikomu same po sebi

nerazumljive. Ker pa je za lažje razumevanje potrebno razumevanje določenih pojmov,

povezanih z načeli stvarnega prava, bom na samem začetku diplomskega dela pojasnila

pojem stvarnega prava in opredelila razvoj stvarnega prava skozi zgodovino. Nadalje

bom pojasnila tudi sam pojem sodne prakse in pojem pravnih načel.

V nadaljevanju se bom osredotočila predvsem na predstavitev samega pojma temeljnih

načel stvarnega prava, nato bom vsako načelo posebej obrazložila, se opredelila do vseh

njihovih možnih interpretacij, nato pa bom vsako načelo posebej, tudi zaradi lažjega

razumevanja, podkrepila s sodno prakso. Skratka, v posameznih poglavjih se bom

najprej osredotočila na teoretične razlage posameznega pojma, nato pa bom institutom

dodala primere iz sodne prakse, tako da bo jasno in nedvoumno razvidno, kako se

pravna pravila uporabljajo v sodbah sodišč.

Menim, da je predstavitev praktičnih primerov za boljše razumevanje samih načel

stvarnega prava nujna, saj bom tako najlažje prikazala kompleksnost ter različnost tega

pojma od primera do primera.

1.2. Cilji diplomskega dela

Temeljni cilji diplomske naloge so naslednji:

• predelati stvarnopravni zakon in druge pravne predpise ter ostalo strokovno

literaturo, ki se nanaša na temo diplomske naloge,

• predstaviti temeljna načela stvarnega prava, njihov namen in učinke, na kratko

opisati tudi njihov zgodovinski razvoj,


4

• predstaviti sodne odločbe, ki so oprte na predstavljena načela stvarnega prava in

z njihovo pomočjo prikazati vsebinsko vpletenost načel na celotnem področju

stvarnega prava.

Skratka, cilj diplomskega dela je učinkovito predstaviti problematiko načel stvarnega

prava, saj le ta predstavljajo kažipot pri interpretaciji posameznih določil.

1.3. Metode diplomskega dela

V diplomski nalogi bom ustrezno uporabila več veljavnih znanstvenih metod, ki bodo

privedle do željenih rezultatov raziskovanja in opisovanja, in sicer:

• opisna metoda

• primerjalna metoda

• analiza pravnih virov

• metoda deskripcije

• metoda analize

• metoda sinteze

V prvem, teoretičnem delu diplomskega dela bom uporabila opisno in deskriptivno

metodo, ki temelji na proučevanju teorije in zapisov domače in tuje literature. S

preučevanjem le-te bom poskusila predstaviti pojem stvarnega prava, pojem sodne

prakse in pojem pravnih načel. V nadaljevanju diplomskega dela pa bom vsebinsko

opredelila še temeljna načela stvarnega prava. Z metodo analize bom razčlenila

kompleksne miselne tvorbe (npr. sodbe) na njihove sestavne dele, saj je z

raziskovanjem vsakega sestavnega dela posebej, možno znanstveno resnico spoznati na

bolj enostaven način. Pomembno vlogo pri izdelavi mojega diplomskega dela bo imela

tudi metoda sinteze, pri kateri gre za postopek znanstvenega raziskovanja in

pojasnjevanja stvarnosti s pomočjo združevanja in sestavljanja enostavnih miselnih

tvorb v bolj kompleksne miselne tvorbe. Pri tem sestavljanju in združevanju gre za

iskanje skupnih lastnosti, skupnih elementov, pojavov, procesov, odnosov omenjenih

enostavnih miselnih tvorb.


5

V drugem delu diplomskega dela pa se bom posvetila raziskovalnemu procesu, kjer

bom z zbiranjem, analizo in interpretacijo podatkov ter predvsem z razlago sodb sodišč,

poskušala priti do zaključka mojega dela in upam, da bom lahko čim bolj nazorno

opredelila in pojasnila katera so temeljna načela stvarnega prava. Predvsem pa želim

preprosto in učinkovito predstaviti, kako pomembna so načela za samo razumevanje

stvarnega prava in kako pomembna so predvsem pri odločanju o pravicah in

obveznostih iz stvarnega prava.


6

2. SPLOŠNO O STVARNEM PRAVU

Civilno pravo je splošen izraz za več pravnih področij, ki urejajo zapletene odnose med

ljudmi, med pravnimi subjekti in v kombinaciji med ljudmi in pravnimi subjekti.

Civilno pravo je torej celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in

premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti enakopravni. Sam izvor besede

»civilno« pa najdemo v latinskem izrazu civis, ki pomeni državljana.1 Civilno pravo se

deli na obligacijsko pravo, dedno pravo, družinsko pravo in na stvarno pravo.2

Slednjemu se bom tudi posvetila v diplomskem delu.

2.1. Stvarno pravo

Stvarno pravo je del splošnega civilnega prava, ki ureja razmerja med subjekti glede

objektov, prav tako pa je del premoženjskega prava, saj se ukvarja z vprašanjem

stvarnih pravic. Stvarno pravo namreč obsega pravne norme, ki urejajo stvarne pravice.

Poenostavljeno bi lahko rekli, da stvarno pravo ureja odnose med ljudmi glede nekega

predmeta oz. glede objekta pravice. Posledično stvarno pravo ureja tudi premoženjska

razmerja med posamezniki. Kot so zapisali tudi Vrenčur in drugi v njihovem delu

Stvarno pravo, je stvarno pravo del splošnega civilnega prava, ki v pravnih razmerjih

med posamezniki ureja razmerje pripadnosti in oblasti na stvareh. Njegova funkcija pa

je zagotavljanje posameznikove oblasti nad stvarjo, s tem pa je posamezniku posledično

omogočeno, da si prilašča tudi vse koristi, ki izvirajo od stvari, saj je za vse stvarne

pravice značilno, da učinkujejo proti vsem, torej erga omnes.3 Pravice stvarnega prava

so torej izključujoče narave. Kljub temu, da je moč zaslediti veliko definicij stvarnega

prava, ki določajo, da je stvarno pravo del splošnega civilnega prava, ki v pravnih

razmerjih med posamezniki ureja razmerje pripadnosti in oblasti na stvareh, pa Vrenčur

opozarja, da so nepravilna stališča, ki pravijo, da stvarno pravo ureja odnos med

posameznikom in stvarjo, ter pravi, da kot vsako drugo pravo, stvarno pravo ureja

1 Tratnik, Vrenčur: Omejitve lastninske pravice in posebni pravni režimi na nepremičnini, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 181. 2 http://www.odvetnik-mele.si/civilno-pravo, 15.02.2016. 3 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 39.


7

odnos med posamezniki v zvezi s stvarjo.4 Stvarno pravo nam tako v razmerju do

drugih posameznikov, daje oblast. Le-ta pa je zagotovljena tudi nosilcu

lastninskopravnega razmerja. Zagotavljanje oblasti nosilcu lastninsko pravnega

razmerja pa je bistvo samega stvarnega prava.

2.2. Zgodovina stvarnega prava v Sloveniji

Poznana zgodovina stvarnega prava sega vse do Justinijanove kodifikacije. Stvarno

pravo kot pojem namreč izvira iz pandektistične delitve civilnega prava. Posledično je

moč sklepati, da izvira iz samih pandekt oziroma digest kot poglavitnega dela Corpusa

Iuris civilis Justinijanove kodifikacije rimskega prava.5 Pandektistična teorija se je

razvila konec 18. in v začetku 19. stoletja. Je prva teorija, ki je začela logično in

poglobljeno graditi civilnopravni pojmovni sistem. Pod omenjeno pandektistično

sistematiko danes razumemo delitev civilnega prava na pet delov, in sicer na splošni

del, stvarno, obligacijsko, družinsko in dedno pravo.6 Vsekakor lahko povlečemo

smernice z današnjo delitvijo civilnega prava na obligacijsko pravo, dedno pravo,

družinsko pravo in na stvarno pravo. Za potrebe lažjega razumevanja stvarnega prava

skozi diplomsko delo, pa je smiselno pojasniti časovni razvoj stvarnega prava na

območju Republike Slovenije, ki ga lahko okvirno razdelimo v tri obdobja.7

2.2.1. Obdobje med letoma 1811 in 1945

V omenjenem obdobju je stvarnopravna razmerja urejal avstrijski državljanski zakonik

(ABGB) oz. Občni državljanski zakonik (ODZ), ki je bil sprejet s cesarskim patentom

01. 06. 1811, v večjem delu Habsburške monarhije pa je pričel veljati s 01. 01. 1812.8

Ima zelo specifičen koncept, saj izhaja še iz Gajevih institucij, materija pa je urejena 4 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 39. 5 Prim: Berden v: Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 53. 6 Berden v: Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 54. 7 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 44. 8 Juhart, Občni državljanski zakonik, faksimilirana izdaja iz leta 1928 in spremna beseda v knjižici, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 5.


8

drugače, kot pri ostalih kodifikacijah. Je sicer blizu rimskih konceptov, razlikuje pa se

pri ureditvi posesti. ODZ se je na območju Republike Slovenije uporabljal ves čas, ko je

bilo to ozemlje še del Habsburške monarhije. Po njenem razpadu je ostal kot vir

civilnega prava tudi v kasnejši Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Vpliv ODZ-ja

še vedno ostaja, saj slovenska stvarnopravna terminologija še vedno izhaja iz

avstrijskega prevoda ODZ. Iz časa Hamburške monarhije izhajata namreč tudi zemljiška

knjiga in zemljiški kataster, kot temeljni nepremičninski evidenci.9 Omenjeni evidenci

še danes delujeta na istih osnovah, prav tako pa sta se tako slovenska teorija kot tudi

praksa, dolga leta razvijali ravno na podlagi določb Občnega državljanskega zakonika.10

2.2.2. Obdobje med letoma 1945 in 1991

Čas od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve Republike Slovenije najlažje

opišemo kot čas državne in družbene lastnine. To je bilo obdobje bistvenih sprememb.

Za to obdobje je značilna zakonodaja, na podlagi katere se je posameznikom odvzemala

lastninska pravica in se na odvzetem premoženju vzpostavljala državna lastnina.

Takratna ljudska oblast je to premoženje imenovala splošno ljudsko premoženje. V tem

času je bila izpeljana agrarna reforma, zaplemba premoženja sovražnikom in

nacionalizacija premoženja. Tako posameznik od svojega kapitala ni mogel živeti. Na

tej podlagi se je oblikovala družbena lastnina, ki je predstavljala temelje združenemu

delu in socialističnim samoupravnim odnosom.11

Družbenoekonomska ureditev je temeljila na družbeni lastnini, združenem delu in

samoupravnih odnosih, hkrati pa je bistveno posegla v stvarnopravna razmerja, vendar

pa stvarnopravnih institutov kljub vsemu ni izničila. Ti so se ohranili povsod, kjer je

sistem dopuščal zasebno lastnino, saj je bila omejena na stvari, ki niso omogočale

prisvajanja vrednosti in kapitalskih dohodkov. Stvarno pravo pa se je razvijalo

predvsem na področju nepremičnin. Bistvena značilnost tega obdobja je, da je na

določenih stvareh lahko obstajalo samo pravno razmerje družbene lastnine in da je bila

na teh področjih klasična zasebna lastnina odrinjena na stranski tir. Tako so bila v

9 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 45. 10 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 45. 11 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 45.


9

družbeni lastnini predvsem produkcijska sredstva ter nekatera zemljišča in objekti. Tako

so bila npr. stavbna zemljišča samo v družbeni lastnini, posamezniki pa so pridobili

lastninsko pravico na objektu, postavljenem na zemljišču.12 Za posamezna

lastninskopravna razmerja med posamezniki so se po letu 1945 na podlagi Zakona o

razveljavljanju pravnih predpisov,13 uporabljala stara pravna pravila, v kolikor niso bila

v nasprotju z načeli nove ustavne ureditve ali pa nadomeščena z novimi predpisi. Ravno

zaradi odsotnosti lastne ureditve stvarnega prava se je tako posredno ohranil v »veljavi«

dobršen del stvarnopravnih določb ODZ.14 Tako so za območje Slovenije še vedno

veljala pravila Občega državljanskega zakonika iz leta 1811, s tremi novelami iz let

1914, 1915 in 1916, v kolikor seveda niso bila v nasprotju s tedanjo državno

ureditvijo.15

Leta 1980 je bil sprejet Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je skopo in na

ravni nekdanje SFRJ v zgolj devetdesetih členih urejal poleg temeljnih načel še

lastninsko pavico, ki pa je bila v skladu s takratno družbenopolitično ureditvijo močno

relativizirana, služnostno pravico, zastavno pravico, posest, pravice tujih oseb in

pristojno pravo v primeru kolizije republiških oz. pokrajinskih zakonov. 16

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je nastajal ravno v času, ki je najbolj

povzdigoval družbeno lastnino, torej v času, ko sta bila samoupravljanje in družbena

lastnina na vrhuncu. V večjem delu zakona gre za klasično kodifikacijo stvarnega prava.

Slabše je bilo urejeno področje nepremičnin. Zaradi delitve zakonodajne pristojnosti je

ta zakon urejal le temeljna pravna razmerja, medtem ko so bila druga stvarnopravna

razmerja prepuščena ureditvi republik. V tem obdobju pa se je kot posebna oblika

lastninske pravice uveljavila tudi etažna lastnina.17

Skratka, kljub vsemu naštetemu, je omenjenemu zakonu v največji možni meri, vsaj na

premičninskem področju, uspelo ohraniti lastninski koncept stvarnega prava. Na 12 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 46. 13 Uradni list FLRJ, št. 86/1946 14 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2010, str. 23. 15 Berden v: Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 54. 16 Berden v: Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 54. 17 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 47-48.


10

nepremičninskem področju pa je bilo ohranjanje lastninskega koncepta veliko težje, saj

je bila zasebna lastnina na zemljiščih bodisi količinsko omejena, bodisi odpravljena, kar

je veljalo npr. za stavbna zemljišča. 18

2.2.3. Obdobje po letu 1991

Po osamosvojitvi Slovenije so se stvarnopravna razmerja vrnila v klasične okvire, kot

jih poznajo v primerljivih evropskih okvirjih. Prva leta po osamosvojitvi so

zaznamovali procesi denacionalizacije, privatizacije in lastninjenja. Denacionalizacija je

bila v prvi vrsti namenjena odpravi krivic, ki so se posameznikom zgodile v času

socialistične oblasti na premoženjskem področju. V postopku denacionalizacije se je

posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom vračalo prej odvzeto premoženje. S

tem je prišlo do spremembe družbene lastnine v klasično zasebno lastnino. Izraza

lastninjenje in privatizacija imata vsak svoj pomen, prav tako gre po vsebini za dva

ločena postopka, kljub temu, da se izraza v zakonodaji, praksi in vsakdanjem jeziku

pogosto uporabljata nenatančno, nedosledno ali celo kot sinonima. Lastninjenje tako

označuje proces preoblikovanja družbene lastnine v klasično lastnino, medtem ko je

privatizacija proces, s katerim se lastnina iz sfere oseb javnega prava prenaša na

posameznike in na osebe zasebnega prava. 19

Ob osamosvojitvi je Slovenija prevzela v svoj pravni red tudi Zakon o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih, in sicer na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo

Temeljne ustanovne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije20, ki je

določil, da se v Sloveniji do izdaje ustreznih lastnih predpisov smiselno uporabljajo kot

republiški predpisi tudi zvezni predpisi, ki so veljali v Sloveniji ob uveljavitvi tega

zakona, v kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu republike Slovenije in v kolikor ni s

tem zakonom drugače določeno.21 Zatorej je bila vse do uveljavitve Stvarnopravnega

18 Juhart, Položaj Stvarnopravnega zakonika v sistemu civilnega prava, Podjetje in delo, št. 6-7/2002, str. 1369. 19 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 49. 20 Uradni list RS, št. 1/1991, 95/1994. 21 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 26.


11

zakonika možna uporaba pravil Občnega državljanskega zakonika na tistih področjih, ki

jih Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni uredil.22

2.3. Stvarnopravni zakonik (SPZ)

Do najpomembnejše sistemske spremembe na področju stvarnega prava je prišlo

oktobra leta 2002, s sprejetjem Stvarnopravnega zakonika (SPZ)23, ki je začel veljati 1.

januarja 2003.24 Sprejetju SPZ-ja je sledilo tudi sprejetje novega Zakona o zemljiški

knjigi (ZZK-1),25 ki je prilagojen materialnopravnim spremembam in predvsem oživitvi

zemljiškoknjižnega dovolila kot elementa za vknjižbo pravic na podlagi zasebnih

listin.26 Stvarnopravni zakonik ureja nadvse pomembno področje in predstavlja dolgo

pričakovano kodifikacijo stvarnega prava. Velika prednost zakonika je bila v tem, da je

na enem mestu uredil, kar je bilo do sedaj razporejeno po vrsti drugih zakonov (npr.

zastavne pravice in etažno lastnino). Prav tako so s sprejetjem SPZ-ja stopile v veljavo

dobrodošle novosti, kot so zemljiški dolg, fiduciarna zavarovanja in stavbna pravica.

Med stvarnimi služnostmi so že dobro poznane osebne služnosti natančno in pregledno

obdelane. Novost je bila stavbna pravica »superficies«, ki je bila v praksi zelo

dobrodošla in prav gotovo pogosto uporabljena možnost, saj je določene pravne

situacije poenostavila in tako sprostila poslovni ter pravni promet. Večji poudarek je

tudi na temeljnem načelu zaupanja v zemljiško knjigo, kar prispeva k pravni varnosti.27

Poleg vsega omenjenega je SPZ prinesel tudi izrecno ureditev pravice stvarnega

bremena in osebnih služnosti, glede katerih so se prej uporabljala pravna pravila

Občnega državljanskega zakonika. Prav tako je SPZ urejal tudi dve obligacijski pravici,

in sicer prepoved odtujitve ali obremenitve in odkupno pravico.28

22 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 26. 23 Uradni list RS, št. 87/2002. 24 Grgurevič v: Odvetnik, Glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, Leto IV, št. 3 (16), oktober 2002, str. 1. 25 Uradni list RS, št. 58/2003. 26 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 51. 27 Grgurevič v: Odvetnik, Glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, Leto IV, št. 3, str. 1. 28 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 29.


12

Vsekakor je sprejeti SPZ opredelil tudi temeljna načela stvarnega prava in pojasnil

temeljne pojme. Za potrebe mojega diplomskega dela bom v nadaljevanju najprej

pojasnila temeljne pojme stvarnega prava, saj menim, da je razumevanje le-teh

ključnega pomena za pravilno razumevanje in dojemanje temeljnih načel stvarnega

prava. Samo razumevanje teorije je zelo pomembno, saj služi lažjemu razumevanju

sodne prakse.


13

3. POJMI STVARNEGA PRAVA

Poglavitni razlog za to, da bivša država ni poznala celovite kodifikacije stvarnega prava,

temveč je bilo to pravno področje delno urejeno v več zakonih, je bila delitev

zakonodajnih pristojnosti med federacijo in republikami v SFRJ. Te ureditve so pustile

vrsto pravnih praznin, ki jih je SPZ poskušal zapolniti. Tako so nove definicije osnovnih

stvarnopravnih pojmov stvari, sestavine, pritikline in nepremičnine, ki se bistveno

razlikujejo od definicij teh pojmov skladu s pravnimi pravili ODZ v našem dosedanjem

pravu.29 Kot je zapisal Juhart v svojem delu, stvarnopravni zakonik prinaša pomembno

novost, saj prinaša definicije stvarnopravnih pojmov. Pomen teh definicij pa je toliko

večji, saj vplivajo na celoten sistem civilnega prava in s tem tudi v druga pravna

razmerja.30

Pojmovno definicijo stvari in njenih pojavnih oblik je moč najti v drugem delu

stvarnopravnega zakona z naslovom temeljni pojmi. Pojmi, ki so opredeljeni kot

temeljni pojmi stvarnega prava so opredeljeni od 15. do 23. člena. V teh členih so

pojasnjeni pojmi stvari, sestavine, pritikline, nepremičnine, javnega dobra, plodov,

zbirne stvari, premoženjske pravice in pojem zemljiškoknjižnega dovolila. Juhart,

Tratnik in Vrenčur pa so v svojem delu Stvarno pravo opozorili, da je moč opaziti, da se

vse definicije temeljnih pojmov nanašajo na stvari kot objekte lastninske pravice in

njihove posebne pojavne oblike. Edina definicija, ki se ne ukvarja s stvarjo kot

predmetom stvarnih pravic, je definicija zemljiškoknjižnega dovolila, ki je obravnavana

v okviru zemljiške knjige. 31

Menim, da so za razumevanje problematike mojega diplomskega dela najpomembnejši

pojmi stvar, sestavina in nepremičnina, zato bom le-te v nadaljevanju podrobneje

obrazložila in tako omogočila lažje razumevanje temeljnih načel stvarnega prava,

katerim se bom posvetila v drugem delu diplomskega dela. Kljub temu, da

stvarnopravni zakonik ne podaja splošne definicije pojma posest in lastninska pravica,

29 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 31. 30 Juhart, Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 28-29. 31 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 61.


14

se bom kljub vsemu dotaknila tudi teh dveh pojmov, saj menim, da sta za samo

razumevanje problematike zelo pomembna.

3.1. Stvar

Stvarnopravni zakonik je v 15. členu opredelil:

»(1) Stvar je samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje.

(2) Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko

obvladuje.«32

V Stvarnopravnem zakoniku so kot temeljne lastnosti stvari opredeljene samostojnost,

telesnost in obvladljivost. Zgolj po definiciji pojma stvari, ki je podana v 15. členu SPZ

pa pojem stvari določata dve temeljni merili, ki sta telesnost in obvladovanje. Tako je

stvar telesna, če zapolnjuje prostor, element telesnosti pa se nanaša na naravne lastnosti

stvari. Merilo obvladljivosti pa je izpolnjeno, kadar si lahko človek stvar podredi, nad to

stvarjo izvršuje svojo oblast, skratka, kadar jo obvlada s svojimi ravnanji.33 Pojem stvari

se tako razširja na netelesne energije in valovanja. Temeljna delitev stvari s stališča

načel stvarnega prava je delitev stvari na enovite in sestavljene. Tako je stvar enovita, če

gre za enoten kos materije, kot je kamen, kos lesa,...34 Je pa res, da so v naravi le redke

stvari enovite. Iz gospodarskega vidika so pomembnejše sestavljene stvari, do katerih

pride po naravni poti ali s človekovi ravnanjem. Sestavljena stvar je tako povezava

večih samostojnih stvari, ki s tem gospodarsko postanejo del sestavljene stvari.35

32 15. člen SPZ. 33 Kovač, Osnove nepremičninskega prava, Konzorcij višjih strokovnih šol za izvedbo projekta IMPLETUM, Zavod IRC, Ljubljana, 2010, str.8. 34 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 63 35 Kovač, Osnove nepremičninskega prava, str. 8.


15

3.2. Sestavina

Stvarnopravni zakonik je v 16. členu opredelil:

» (1) Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge

stvari.

(2) Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči

od glavne stvari.«36

Kot lahko razberemo že iz same definicije pojma sestavine, je lahko predmet stvarnih

pravic samo sestavljena stvar. V trenutku nastanka sestavljene stvari tako njeni

posamezni sestavni deli izgubijo svojo pravno samostojnost, torej lastnost pravne stvari.

Dandanes je večina stvari sestavljenih iz več sestavnih delov. Lahko rečemo, da so

zgradbe in vsi njihovi deli ( npr. okna, vrata, zidovi, opeka) sestavina nepremičnine, na

kateri stoji. Če vzamem za primer opeko. Le-ta je samostojna stvar in predmet stvarnih

pravic toliko časa, dokler ni vzidana. Ko pa se vzida, postane sestavni del zgradbe,

katera postane sestavni del zemljišča. Če pa se hiša enkrat podre, postane opeka spet

samostojna stvar. Sestavni deli praviloma namreč delijo pravno usodo glavne stvari, kot

je določeno v skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta, ki ga bom podrobneje

predstavila v nadaljevanju.37 Sestavina je torej vse, kar se v skladu s splošnim

prepričanjem šteje za del druge stvari. Tako tudi Stvarnopravni zakon pozna zgolj eno

vrsto sestavin, in sicer tiste, ki s spojitvijo z glavno stvarjo izgubijo svojo pravno

samostojnost. Kaj pa se šteje za sestavino druge stvari, pa je treba določiti na podlagi

splošnega prepričanja.38 Ta relativno novi standard, ki pa ga bo morala sodna praksa

natančneje konkretizirati, pa je širši od kriterija negospodarnosti ločitve glavne stvari in

sestavine, ki se je zagovarjal pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika.39 Tratnik je

v svojem delu tako opredelil, da je kriterij splošnega prepričanja izpolnjen zlasti v dveh

primerih, in sicer če glavne stvari in sestavine ni mogoče ločiti, ne da bi se poškodoval

eden ali oba predmeta, ali, če se glavna stvar brez sestavine šteje za nekompletno

oziroma nedokončano. V prvem primeru gre tako za trdno povezavo v fizičnem smislu, 36 16. člen SPZ. 37 Prim: Kovač, Osnove nepremičninskega prava, str. 8. 38 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 42. 39 Prim: Juhart, Pojem nepremičnine in načelo superficies solo cedit, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 564.


16

medtem ko gre v drugem primeru predvsem za primere, ko je ločitev obeh predmetov

sicer možna, vendar pa se mora glavna stvar brez sestavine, glede na svoj namen, šteti

za nedokončano. Vsak od navedenih primerov posamezno kaže na sestavljeno stvar in

ne gre za kumulacijo obeh pogojev.40

3.3. Nepremičnina

Stvarnopravni zakon je v 18. členu opredelil:

» (1) Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi

sestavinami.

(2)Vse druge stvari so premičnine.«41

Kot izhaja že iz same določbe v zakonu, je temeljna delitev stvari, ki jo srečujemo v

večini pravnih redov, delitev na premične in nepremične stvari. Na to opozori tudi

Tratnik v svojem delu, kjer je zapisal, da poleg enotnih pravil, ki veljajo za vse vrste

stvari, sta se v pravnih redih izoblikovala tudi poseben pravni režim za premične stvari

in poseben pravni režim za nepremične stvari. Med navedenima so bistvene razlike pri

prenosu lastninske pravice, prav tako pa so nekatere stvarne pravice možne le na

nepremičninah (npr. stvarna služnost, stvarno breme, zemljiški dolg in stavbna pravica).

Ravno zaradi navedenega je kvalifikacija neke stvari kot premičnine in nepremičnine

zelo pomembna tudi zato, da vemo, ali zanjo velja premičninski ali nepremičninski

pravni režim.42

Kot osnovno obliko nepremičnine tako razumemo zemljiško parcelo, ki jo določa drugi

odstavek 16. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin.43 Parcela je tako strjeno

zemljišče, ki leži znotraj ene katastrske občine in je v zemljiškem katastru označena kot

parcela s svojo parcelno številko. Prav tako pa je zemljiška parcela tudi osnova za

evidentiranje nepremičnin v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi, kombinacija

parcelne številke in oznake katastrske občine pa tako zagotavlja enolično obliko

40 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 42. 41 18. člen SPZ 42 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 44. 43 Zakon o evidentiranju nepremičnin, Ur. l. RS, 47/2006.


17

identifikacije.44 Nepremičnina je torej zemljišče, skupaj z vsemi objekti, ki so sestavine.

V slovenskem pravu je nepremičnina torej opredeljena zgolj kot zemeljska površina, ki

je edina nepremičnina po sami naravi stvari.45 Avtorji dela Stvarno pravo pa opozarjajo,

da je definicija pojma nepremičnine v prvem odstavku 18. člena SPZ nepopolna, saj je

za nepremičnino treba šteti tudi druge samostojne stvari, ki izhajajo iz zemljišča ali pa

so z njim trdno povezane. Gre torej za primere, ki odstopajo od načela povezanosti

zemljišča in objekta. Tako za nepremičnino štejmo tudi posamezen del stavbe, vendar

samo, če je na zemljišču s stavbo ustanovljeno pravno razmerje etažne lastnine.

Smiselno enako velja tudi za stavbo, ki je lahko samostojen predmet stvarnih pravic,

samo, če je zgrajena na podlagi stavbne pravice. Strnemo lahko, da imajo v našem

pravnem sistemu pravni status nepremičnine:

• zemljiške parcele;

• posamezni deli stavbe, če je zemljišče s stavbo v razmerju etažne lastnine, in

• stavba, če je zgrajena na zemljišču na podlagi stavbne pravice, za čas njenega

trajanja.46

Pojem nepremičnine je torej enak pojmu zemljišča oziroma zemljiške parcele. Takšna

definicija se je v naši literaturi zagovarjala že pred SPZ.47 Pomembno pa je poudariti, da

Zakon o zemljiški knjigi uporablja širši pojem nepremičnine, ki poleg zemljiških parcel

zajema že omenjeno stavbno pravico in posamezne dele v etažni lastnini.48

3.4. Posest

Stvarnopravni zakon v 24. členu določa:

»Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest).

Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima

neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).«49

44 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 67. 45 Berden, Tratnik, Vrenčur, Rijavec, Frantar, Keresteš, Juhart, Novo stvarno pravo, Zbirka Codex Iuris, Maribor, 2002, str. 34. 46 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 68. 47 Juhart, Pojem nepremičnine in načelo superficies solo cedit, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 562. 48 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 45. 49 24. člen SPZ.


18

Lahko rečemo, da je posest pravno dejstvo dejanskega stanja, da ima nekdo v oblasti

določeno stvar. Posest je neposredna, kadar imamo neposredno dejansko oblast nad

stvarjo. Neposredni posestnik je tako tisti, ki izvršuje neposredno oblast nad stvarjo.

Neposredna posest pa se izgubi, če neposredni posestnik preneha izvrševati oblast nad

stvarjo. Posest pa je lahko tudi posredna, v primeru, kadar nekdo drug izvršuje dejansko

oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli

pravnega naslova. Pomembno pa je poudariti, da posest ni pravica.50 Zato tudi ni

pomembno, ali ima tisti, ki ima stvar v posesti, tudi kakršnokoli pravico do posesti.

Posestnik je zato lahko npr. tudi tat, ki stvar ukrade ali pa tisti, ki je neko stvar našel in

se je odločil, da jo obdrži.51 Pravna vez med posredno in neposredno posestjo se

imenuje posestno posredovalno razmerje, ki se lahko oblikuje kot stvarna pravica na tuji

stvari in kot obligacijsko razmerje. Lahko rečemo, da je posest fenomen stvarnega

prava, ker je njena pravna narava posebna, saj gre za kategorijo, ki izhaja iz določenega

dejanskega stanja in ne priznava pravice.52 Je pa res, da je neposredna posest pogoj za

posredno. Tako ima izguba neposredne posesti za posledico izgubo posredne posesti,

razen če neposredni posestnik postane posredni. Do takšnega primera pride, če npr.

lastnik, ki živi v stanovanju, odda stanovanje v najem. Ker pa je pojem posesti v SPZ

zelo širok, obstaja velika razlika med posestnikom, ki je hkrati lastnik in posestnikom,

ki je zgolj najemnik.53

27. člen SPZ:

»Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik.

Kdor ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in priznava višjo pravno oblast

posrednega posestnika, je nelastniški posestnik.«54

Tako zakon v 27. členu SPZ ločuje tudi med dvema temeljnima kategorijama posesti, in

sicer med lastniško in med nelastniško posestjo. Lastniški posestnik je tako tisti, ki ima

stvar v posesti, kot da je njegova, medtem ko je nelastniški posestnik tisti, ki ima stvar v

posesti brez volje imeti jo za svojo in ki hkrati priznava višjo pravno oblast posrednega 50 Prim: http://www.stvarno-pravo.si/stvarno-pravo/posest, 02.03.2016. 51 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 49. 52 Prim: Kovač, Osnove nepremičninskega prava, str. 9. 53 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 49. 54 27. člen SPZ.


19

posestnika. Skratka, izraz »lastniški« ne pomeni, da bi moral biti lastniški posestnik

vedno lastnik stvari, ampak je dovolj, da se kot lastnik obnaša.55

3.5. Lastninska pravica

Lastninska pravica je osrednja pravica civilnega prava, temeljna človekova pravica in

ustavna kategorija.56 Lastnina je tako človekova pravica in za stvarno pravo temeljna

oblastna pravica na stvari. Imeti lastninsko pravico pomeni imeti pravico stvar v oblasti,

jo uporabljati in uživati na najobsežnejši dovoljen način ter z njo razpolagati.57 Iz

navedenega je moč sklepati, da je lastninska oblast eden ključnih pojmov vsakega

pravnega reda, hkrati pa je najvišja pravna oblast, ki jo lahko ima pravni subjekt nad

pravnim objektom.

Zato se ni čuditi, da nekateri avtorji pojmujejo lastninsko pravico kot osrednjo pravico,

na kateri temelji sistem stvarnega prava. Zagovarjajo stališče, da je lastninska pravica

najširša oblastvena pravica, ki imetniku omogoča izvajanje vseh oblastvenih pravic, ki

jih pravni viri dovoljujejo. Tako je lastnina najširša oblast, ki jo lahko znotraj pravnega

reda priznavamo v odnosu do stvari. Lastnina kot takšna vsebuje tri upravičenja, in

sicer:

- pravico uporabe,

- pravico izkoriščanja,

- pravico nezlorabe. 58

Pravica do zasebne lastnine je zaradi njene pomembnosti inkorporirana tako v

mednarodne, kot tudi v nacionalne pravne predpise. V stvarnopravnem zakonu je tako v

37. členu opredeljena:

55 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 53. 56 Kovač, Osnove nepremičninskega prava, str. 10. 57 Prim: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lastninska_pravica, 03.03.2016. 58 Kovač, Osnove nepremičninskega prava, str. 5.


20

37. člen SPZ:

»(1) Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na

najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja

lahko določi samo zakon.

(2) Lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj, razen če zakon določa

drugače.«59

V prvem odstavku 37. člena je lastninska pravica opredeljena kot pravica imeti stvar v

posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Vidimo

lahko, da je lastninska pravica pojmovno vezana na pojem stvari, torej na telesne

objekte. Iz drugega odstavka omenjenega člena pa izhaja, da lastninska pravica ne more

biti vezana na pogoj ali rok. S tem se namreč omejuje možnost začasnih ali pogojnih

prenosov lastninske pravice, razen v zakonsko določenih izjemnih primerih.60

Posebnost lastninske pravice je tako, da je trajna, zato tudi pridobitev lastninske pravice

ne more biti vezana na pogoj ali rok. Glede nepremičnin velja to pravilo absolutno, kar

pomeni, da ni mogoč pogojni ali začasni prenos lastninske pravice na nepremičninah.61

Lastninska pravica kot takšna je tako pomembna, da je varovana tudi z najvišjim

pravnim aktom v Sloveniji, Ustavo RS.62

33. člen Ustave RS:

»Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«63

67. člen Ustave RS:

»Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena

gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Zakon določa način in pogoje dedovanja.«64

59 37. člen SPZ. 60 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 64. 61 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 207. 62 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006, 47/2013. 63 Ustava RS, 33. člen. 64 Ustava RS, 67. člen.


21

Lastnik lahko svojo stvar uporablja v skladu s svojimi interesi in željami, tako lahko

npr. uživa njene plodove, lahko jo odsvoji, obremeni ali pa uniči. Ta njegova

upravičenja tvorijo pozitivni vidik lastninske pravice, medtem ko negativni vidik

pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske

pravice.65

Kot smo lahko razbrali, je lastnina resnično temeljna in z ustavo zagotovljena pravica,

zato so skladno z načeli pravne države postavljeni tudi temeljni okviri dopustnosti

poseganja vanjo. Ti okviri so določeni v 67. členu Ustave RS, po katerem so dopustni

posegi v lastninsko pravico samo z zakonom in zaradi doseganja njene ekonomske,

ekološke in socialne funkcije.66

65 Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1980, str.13-14. 66 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 64.


22

4. POJEM SODNE PRAKSE

Izraz „sodna praksa“ pomeni pravila in načela, ki so razvita v sodbah in sodnih mnenjih

sodišč. Pri odločanju v zadevi sodišča razlagajo pravo, kar je del sodne prakse. Sodna

praksa se objavlja na različne načine, tako v pravnih poročilih in pravnih dnevnikih, na

spletnih straneh sodišč, v pravnih podatkovnih zbirkah,...67

Dejstvo je, da sodbe in mnenja sodišč razlagajo pravo. Te razlage lahko nato citirajo

druga sodišča ali organi kot „precedenčne primere“ in z njihovo pomočjo razlagajo,

podkrepijo in utemeljujejo svoje odločitve. Vpliv sodne prakse je pomemben zlasti na

območjih ali delih območij, na katerih ne velja t. i. zakonodaja, ki jo sprejme

zakonodajni organ. Zato lahko rečemo, da lahko v določenih okoliščinah pravo nastaja

tudi na sodiščih.68

Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče ni dolžno upoštevati kot

absolutno referenco. To pomeni, da mora posamezen sodnik v posameznih oz.

določenih primerih vedno ravnati tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število

primerov iste vrste, prav tako pa je njihovo dejansko stanje v praksi sicer le redko

ponovljivo.69

V nekaterih državah je sodna praksa glavni vir prava, sodne odločbe najvišjih sodišč, ki

odločajo o pravnih sredstvih, pa se štejejo za predpise, ki bi jih bilo treba oz. jih je treba

uporabiti pri odločanju o podobnih pravnih sporih (t.i. »zavezujoči precedens«). V

številnih drugih državah (zlasti med tistimi, ki sledijo tradiciji civilnega prava, ki izvira

iz rimskega prava) sodišča niso strogo zavezana uporabljati pravil in načel sodne

prakse.70

Kot sem že pojasnila, naše civilno pravo temelji na rimskem pravu, zato je iz že

povedanega mogoče sklepati, da sodna praksa v Sloveniji ni formalen vir prava. Sodna

67 https://e-justice.europa.eu/content_case_law-11-sl.do, 04.03.2016. 68 Prim: https://e-justice.europa.eu/content_case_law-11-sl.do, 04.03.2016. 69 Prim: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 04.03.2016. 70 https://e-justice.europa.eu/content_case_law-11-sl.do, 04.03.2016.


23

praksa torej predstavlja sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih

virov prava. Absolutno zavezujoči viri prava v Sloveniji so le akti zakonodajalca, bodisi

slovenskega, bodisi evropskega. Zato Ustava, zakonodaja, ratificirani mednarodni

sporazumi in evropska zakonodaja predstavljajo t.i. primaren vir prava. To so tisti viri,

ki zarisujejo okvir prava na abstraktni ravni. Namen slovenskih sodišč pa je predvsem

polnjenje vsebine v okvir prava z njegovo konkretizacijo in razlago.71

V Sloveniji je sodni sistem organiziran hierarhično, po piramidni strukturiranosti.

Najvišjo strokovno instanco predstavlja Vrhovno sodišče, ki ga lahko štejemo za vrh

sodne uprave. Njegovi temeljni nalogi sta razvoj prava in zagotavljanje enotne uporabe

zakona.72 Kot sem že pojasnila, slovenski pravni sistem ne priznava sodne prakse

formalnega vira prava, zato lahko posledično sklepamo, da odločbe hierarhično višjih

sodišč formalno ne zavezujejo hierarhično nižjih sodišč. Lahko rečemo, da primeri iz

sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno,

temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije.73 Po Zakonu o sodiščih74 pa so

zavezujoča le načelna pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate

vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje.75 V praksi pa se je izkazalo, da

takšna načelna pravna mnenja pogosto upoštevajo tudi nižja sodišča.76

Skratka, tehtni in prepričljivi argumenti, ki jih sodišče uporabi pri svojem odločanju, so

lahko povsem uporabni v podobnih primerih. Namen sodne prakse same kot take je tako

v seznanitvi s primeri, ki pravno in analitično razrešujejo postopkovna ali vsebinska

vprašanja in v njihovi uporabi ter nadgradnji argumentacije.77

71 http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 04.03.2016. 72 Masleša, Za enotnost sodne prakse, Pravna praksa, št. 49-50/2010, str.3. 73 http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 04.03.2016. 74 Zakon o sodiščih, Ur. l. RS, št. 94/07. 75 110. člen ZS 76 https://e-justice.europa.eu/content_member_state_law-6-si-maximizeMS-fi.do?clang=sl&member=1, 04.03.2016. 77 http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2014102916284504/, 04.03.2016.


24

5. NAČELA

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pojem načela definiran kot »kar kdo

sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenj.«78 Lahko rečemo, da je

načelo torej tisti zakon ali pravilo, iz katerega sledi posledica. Je pa res, da ima vsako

strokovno področje svoja načela in pravila, iz katerih izhaja oziroma iz katerih nato

podrobnejše ožje interpretira in definira določena pravila in zakone. Tako seveda velja

tudi za področje prava, kjer menim, da imajo pravna načela ključno vlogo, saj so le-ta

temeljni smerokazi za vsako posamezno področje in posledično za sistem kot celoto.

5.1. Pravna načela

Načela so torej tista abstraktna pravila, ki obvladujejo pravno vejo kot celoto.79 So

izjemnega pomena za vrednotenje in razlago posameznih institutov, predvsem takrat, ko

je možna različna interpretacija določene razlage. Poleg navedenega pa so pravna načela

odlična metoda za zapolnjevanje pravnih praznin in spornih situacij.80 Pomembno je

omeniti, da pravna načela niso neposredno uporabna in da posredujejo le vrednostno

merilo, kako naj ravnamo v pravnih razmerjih, v katerih smo nosilci pravnih pravil.

Pravna načela od nas terjajo, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero. Prav tako pa bi

lahko rekli, da so pravna načela vrednostni temelj, ki ga udejanjamo prek tipov vedenja

in ravnanja. Pomembno je, da se zavedamo, da pravno načelo posreduje le vrednostno

merilo (npr. vestnost in poštenje), kako naj ravnamo v pravnih razmerjih, v katerih smo

nosilci določenih tipov vedenja in ravnanja.81

78 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovška ZRC SAZU, dostopno na: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=na%C4%8Delo&hs=1, 05.03.2016. 79 Berden v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 56. 80 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 77. 81 Prim: Martinek, Načelo prostovoljnosti v mediaciji, 2013, str. 4.


25

5.2. Temeljna načela stvarnega prava

V našem pravnem sistemu nimamo posebne ureditve splošnega dela civilnega prava,

zato so posamezna temeljna načela vključena v sistemske zakonike s tega področja.

Ravno zaradi tega pride tudi do situacij, ko se nekatera načela podvajajo in jih v

primerljivi vsebini najdemo v različnih predpisih. Takšen primer je npr. načelo

prepovedi zlorabe pravic, ki vsekakor spada med temeljna načela celotnega

civilnopravnega področja, kljub temu, da prepoved zlorabe pravic najdemo tako v

Stvarnopravnem zakonu kot tudi v Obligacijskem zakonu.82

Stvarnopravni zakon je celovito in sistematično opredelil temeljna načela stvarnega

prava. Sicer je res, da v nasprotju z nekaterimi drugimi področji civilnega prava večina

načel ni neposredno uporabnih, so pa brez dvoma izjemno pomembna za razlago vseh

zakonskih določb, še posebej tedaj, ko so mogoče različne gramatikalne interpretacije.

Ravno zaradi tega lahko postavljena temeljna načela razumemo predvsem kot nosilne

stebre, ki služijo pri razlagi in uporabi vseh zakonskih določb.83

Kot sem že omenila, je stvarno pravo del civilnega prava, zato zanj veljajo vsa tista

načela, ki so značilna za civilno pravo. Ta načela so načelo enakopravnosti strank,

načelo prenosljivih pravic, načelo premoženjske sankcije, svobodna iniciativa strank,

načelo dispozitivnosti norm in kumulativnost teh načel. Poleg vseh navedenih načel pa

pozna stvarno pravo tudi specifična načela, kot so: načelo stvarnih pravic, načelo

stvarnopravnosti, načelo sposobnosti stvari, načelo numerus clausus stvarnih pravic,

načelo specialnosti in iz njega izpeljano načelo povezanosti zemljišča in objekta, načelo

stvarnih pravic kot posebne oblike absolutnih pravic, načelo kavzalnosti sporazuma o

prenosu, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, načelo prioritete, načelo publicitete,

načelo vrstnega reda, prepoved zlorabe pravic, načelo domneve dobre vere, načelo

domneve lastništva, načelo izvedenosti, načelo domneve o popolnosti oblike, načelo

zaščite dobrovernega graditelja in posest kot načelo.84

82 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 77. 83 Juhart, Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, str. 21. 84 Berden v: Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 57.


26

Ker je teh načel zelo veliko, se bom v mojem diplomskem delu osredotočila na resnično

najbolj temeljna načela stvarnega prava, ki so v sodni praksi tudi največkrat upoštevana.

Za ta načela menim, da so osnova in temelj, na katerem temelji stvarno pravo. Načela,

ki jih bom v nadaljevanju podrobneje predstavila tako skozi teorijo kot tudi skozi sodno

prakso, so načelo omejenega kroga stvarnih pravic, načelo absolutnosti, načelo

povezanosti zemljišča in objekta, načelo zaupanja v zemljiško knjigo in prednostno

načelo.


27

6. NAČELO OMEJENEGA KROGA STVARNIH

PRAVIC

6.1. Vsebinska opredelitev

Načelo omejenega kroga stvarnih pravic oz. načelo omejenega števila pravic stvarnega

prava je nujno zaradi izključujoče narave stvarnopravnih položajev. Pravice stvarnega

prava, ki v skladu z dognanji sodobne teorije civilnega prava pomenijo oblastvene

premoženjske pravice, lahko svojo funkcijo v pravnem sistemu zagotavljajo samo, če

učinkujejo erga omnes, torej proti vsakomur.85 Tudi pripadnost kot osnovno

premoženjsko razmerje učinkuje proti vsakomur, zato je nujno, da so pravice stvarnega

prava vnaprej določene z zakonom. Tako torej nihče tretji ne more, brez pravne

podlage, poseči v izvrševanje oblasti imetnika stvarnopravne pravice. Ravno zato mora

biti število takšnih pravic omejeno. Numerus clausus je načelo omejenega števila

stvarnih pravic. To načelo izhaja iz dejstva, da so stvarne pravice izključujoče ter da

nastanejo le po volji zakona in ne po volji posameznika. V našem pravnem redu tako

obstajajo samo tiste stvarne pravice, ki so zakonsko določene, tako, da nihče ne more

imeti stvarne pravice, ki ni zakonsko določena. Skratka, subjekti ne morejo prostovoljno

ustvarjati novih stvarnih pravic.86 Tako je določeno tudi zaradi varnosti pravnega

prometa.

Stvarnopravni položaji morajo tako biti zaznavni in znani, saj lahko samo v tem primeru

pričakujemo njihovo spoštovanje. Pravice stvarnega prava so naštete v 2. členu SPZ:

2. člen SPZ:

“Stvarne pravice so:

- lastninska pravica, - zastavna pravica,

- služnosti, - pravica stvarnega bremena,

85 Juhart, Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, 2002, str. 22. 86 Georgievski, Primerjalno pravna ureditev na področju stvarnega prava v Sloveniji in Makedoniji, 2014, str. 8.


28

- stavbna pravica.«87

Krog stvarnih pravic pri nas tako sestavljajo lastninska pravica, zastavna pravica, ki je

lahko posestna ali neposestna, prav tako pa je lahko na premičnini ali na nepremičnini,

služnostna pravica, ki se deli na stvarne in osebne služnosti, pravica stvarnega bremena

in stavbna pravica, ki imetniku omogoča postavitev objekta na, pod ali nad tujim

zemljiščem.

Vse naštete stvarne pravice lahko razvrstimo tudi v dve kategoriji. V prvo kategorijo

spada lastninska pravica, ki je hkrati tudi temeljna pravica stvarnega prava. Če na stvari

obstaja le ena pravica stvarnega prava, je to nujno lastninska pravica. Vse druge stvarne

pravice pa imenujemo stvarne pravice na tuji stvari ali omejene stvarne pravice. Za te

pravice je značilno, da lahko obstajajo na stvari samo poleg lastninske pravice in zato

tudi pomenijo njeno omejitev. Lastnik stvari namreč na imetnika omejene stvarne

pravice prenaša del svoje lastninske oblasti in v tem delu se mora umakniti imetniku

omejene stvarne pravice. Imetnik pa lahko vsebino svoje pravice zaradi stvarne narave

uveljavlja proti vsakomur, torej jo lahko uveljavlja tudi proti lastniku samemu.88

Skratka, omejene oz. izvedene stvarne pravice so pravice, ki so izvedene iz lastninske

pravice in dajejo upravičencu določena upravičenja glede tuje stvari. Lahko rečemo, da

gre v primerjavi z lastninsko pravico za manj obsežne pravice, nikakor pa ni primeren

izraz, da so to manj kakovostne pravice. Upravičenja lastnika so le bolj obsežna od

upravičenj imetnikov stvarnih pravic.89

Že omenjena tipska prisila je kot načelo določena zaradi varnosti pravnega prometa.

Omejenost števila stvarnih pravic pomeni, da drugih stvarnih pravic ni in jih tudi ni

mogoče ustanavljati po volji strank. Ampak omejenost števila stvarnih pravic stvarnega

prava pa seveda ne pomeni tudi njihove popolne vsebinske določenosti. Tako je za

nekatere pravice stvarnega prava značilno, da se njihova vsebina določi šele v

posameznem primeru. Tipičen primer takšnih pravic stvarnega prava sta stvarna

87 2. člen SPZ. 88 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 79. 89 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 35.


29

služnost in stvarno breme. 90 Obe pravici sta namreč določeni abstraktno kot pojmovni

kategoriji in dobita svojo vsebino šele v konkretnem stvarnopravnem razmerju.91

Iz vsega povedanega je moč razbrati, da je načelo numerus clausus tako manifestacija

kogentne narave zakonskih določb o stvarnih pravicah. Kot sem že omenila, so

dopustne samo tiste pravice, ki jih kot takšne določa zakon, tako da stranki ne moreta s

pravnim poslom sami ustvariti novih stvarnih pravic. Prav tako pa je kogentno

predpisana tudi vsebina stvarnih pravic, tako da je stranki sami ne moreta spreminjati.92

6.2. Sodna praksa

VSK sodba Cp 427/2009 z dne 29.09.2009:

Dejstvo, da sta pokojnika živela skupaj ne ustvarja stvarnopravnih posledic kot pri

zakonski zvezi, niti noben drug zakon na to takrat ni vezal takšnih posledic. Zakon o

registraciji istospolne partnerske skupnosti namreč nikjer ne določa retroaktivne

veljave. Tožnica bi morala zatrjevati in izkazati namen pridobivanja premoženja, in to

ne skupnega (ampak solastnega), saj za nastanek skupnega premoženja (in iz tega

naslova možnosti za pridobitev lastninske pravice) ni bilo veljavne zakonske podlage

(načelo zaprtega kroga stvarnih pravic – oz. načelo numerus clausus stvarnih pravic -

2. člen SPZ).

90 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 78. 91 Glej 213. in 249. člen SPZ. 92 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 34.


30

7. NAČELO ABSOLUTNOSTI


Pravice stvarnega prava spadajo v družino absolutnih oz. izključujočih pravic civilnega

prava, katerih značilnost je, da učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb. Torej so

stvarne pravice absolutne, kar pomeni, da učinkujejo proti vsakomur, medtem ko so npr.

obligacijske pravice praviloma relativne in učinkujejo le proti določeni osebi (dolžniku).

Obligacijska pravica se tako nanaša samo na udeleženca razmerja, zato ji rečemo tudi

relativna pravica.

5. člen SPZ:

»Imetnica oziroma imetnik (v nadaljnjem besedilu: imetnik) stvarne pravice lahko

uveljavlja svojo pravico proti vsakomur.«93

Velika razlika med obligacijskimi in stvarnimi pravicami je torej v možnostih

uveljavljanja proti drugim, saj lahko stvarno pravico uveljavljamo proti vsem, medtem

ko obligacijske pravice učinkujejo le v razmerju med strankami pravnega posla. Za lažje

razumevanje same problematike, je smiselno razliko ponazoriti s primerom hoje čez tuje

zemljišče. V kolikor se npr. hoja čez tuje zemljišče ustanovi kot stvarna služnost, bo le-

ta učinkovala proti vsem pravnim naslednikom. Torej jo bo lahko vsak lastnik

zemljišča, v korist katerega je služnost ustanovljena, izvrševal proti vsakemu lastniku

zemljišča, po katerem služnost poteka. Takšen dogovor pa bi lahko lastnika zemljišč

sklenila tudi z obligacijsko pogodbo, saj je predmet obligacije lahko tudi dopustitev

določenega ravnanja. Ampak kaj hitro bi se lahko zapletlo že pri pravnem nasledstvu.

Če bi morebiti obveznost dopuščati hojo čez zemljišče še prešla na dediče, na kupca

takšna obveznost lahko preide samo, v kolikor pravni naslednik prevzame dolg svojega

prednika. Da neka pravica učinkuje proti vsem, pa je posebej pomembno tudi v primerih

stečaja in izvršbe.94

93 5.člen SPZ 94 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 80.


31

Posebnost stvarnih pravic je tudi, da obstajajo na stvari, ne glede na to, kje se stvar

nahaja.95 Bistvo stvarne pravice je zagotavljanje oblasti. Za zagotavljanje in izvrševanje

oblasti pa je pomembno, da lahko imetnik stvarne pravice zahteva od vsakogar, da to

oblast spoštuje in tako ne posega v njeno izvrševanje.96

Načelo lahko ponazorimo tudi s primerom, da v kolikor lastnik odsvoji neko premično

stvar, ki je obremenjena z omejeno stvarno pravico, pridobitelj v skladu z načelom

absolutnosti stvarnih pravic pridobi lastninsko pravico, ki je omejena s to omejeno

stvarno pravico. Pomembno pa je poudariti, da lahko imajo stvarne pravice absoluten

učinek samo, če je njihov obstoj znan tretjim, saj se od tretjih ne more zahtevati, da

spoštujejo pravice, obstoj katerih jim ni znan. Tako da, v kolikor pridobitelj v dobri veri

misli, da premičnina ni obremenjena, pridobi premičnino prosto bremen.

7.2. Sodna praksa

VSL sklep II CP 3123/2013 z dne 12.02.2014:

Imetnik stvarne pravice lahko uveljavlja svojo pravico nasproti vsakomur, ki posega v

njegov stvarnopravno varovani položaj brez pravnega temelja. Tako nihče ni dolžan

drugemu brez odmene nuditi prostega prehoda preko svojega zemljišča, če za to ne

obstoji neka pravna podlaga.

VSK sklep I Cp 1535/2005 z dne 30.01.2007:

Če se zahteva, da se izvršba izreče za nedopustno, in gre za dve izvršbi in tudi dve

terjatvi, je pomembno, ali je v obeh izvršilnih zadevah za obe terjatvi zaznamovana

izvršba, saj se šele z zaznambo zagotovijo učinki zaznambe, kot jih določa Zakon o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Z zaznambo sklepa o izvršbi upnik glede na določbo 170.

čl. ZIZ pridobi zastavno pravico na nepremičnini. Učinki le-te so taki, da učinkujejo

tudi proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ko je

enkrat zaznamovan sklep o izvršbi, v primeru, če ima drugi upnik terjatev do dolžnika 95 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 35. 96 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 80.


32

(ali isti upnik kako drugo terjatev, ki jo terja v nekem drugem izvršilnem postopku), le-

ta pristopi k že začeti izvršbi (2. odst. 171.čl. ZIZ). Tožeča stranka kot upnik je torej

pridobila zastavno pravico, ki ima učinke tudi zoper tretjega, ki po njenem nastanku

pridobi lastninsko pravico na nepremičnini.

VSL sodba II Cp 1925/2012 z dne 19.12.2012:

V sklepu o dedovanju določena prepoved odsvojitve in obremenitve ni odločitev o

dedovanju zapuščine (kar je predmet odločanja v zapuščinskem postopku), ampak gre

za med dediči sklenjeno pogodbo civilnega prava. Ta ima absolutne učinke, če je

sklenjena med starši in otroci ter se kot takšna lahko vpiše v zemljiško knjigo.


33

8. PREDNOSTNO NAČELO


V bistvu bi prednostno načelo ali načelo vrstnega reda najlažje pojasnili kot načelo, kjer

imajo starejše stvarne pravice prednost pred mlajšimi stvarnimi pravicami (prior

tempore, potior iure). To načelo npr. pomeni, da se v primeru več hipotek na isti

nepremičnini, hipotekarni upniki poplačajo drug za drugim, v skladu z načelom

nastanka njihovih pravic in ne sorazmerno.97

6. člen SPZ:

»Če obstaja na isti stvari več stvarnih pravic, ima prej pridobljena stvarna pravica iste

vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico.«98

Izraz »prior tempore, potior iure« v dobesednem prevodu pomeni »hitrejši po času,

močnejši po pavici«. Omenjena pravica pride posebno do izraza, ko gre za stvarne

pravice, ki se medsebojno izključujejo. Takšna pravica je v prvi vrsti lastninska pravica.

Najlažje pojasnimo in ponazorimo pravico na primeru. Če npr. A proda isto

nepremičnino B-ju in C-ju, bo postal lastnik tisti, ki bo prvi vložil zemljiškoknjižni

predlog za vpis lastninske pravice.99

Prednostno načelo nam torej pove, katera stvarna pravica med več stvarnimi pravicami

na isti stvari ima prednost. Strnemo lahko, da ima prej pridobljena stvarna pravica iste

vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico. To pravilo rešuje primere, ko

gre za konkurenco pravic, ki se rangirajo in ne izključujejo. Iz sodb sodišč, ki jih bom

povzela v nadaljevanju, je lepo razvidno, da kadar gre za področje nepremičninskega

prava, je relevanten trenutek vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis. Tako se tudi

zastavni upniki poplačajo v enakem vrstnem redu kot so nastale njihove zastavne

pravice.

97 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 36. 98 6. člen SPZ. 99 Simrajh, Zaznambe, 2012, str. 9.


34

Zato tudi ni pomembno, kdaj je bil sklenjen pravni posel oz. kdaj je bilo izdano

zemljiškoknjižno dovolilo. Saj kadar si med seboj konkurira več vpisov, ima prednost

tisti, ki je bil prvi vložen pri zemljiškoknjižnem sodišču. Zemljiškoknjižno sodišče

namreč ob sprejemu vloge označi dan, uro in minuto prejema. Res pa je tudi, da so

možne izjeme od načela vrstnega reda, vendar morajo biti posebej določene v zakonu.

Tako je na podlagi izrecne zakonske določbe sicer mogoče spreminjati vrstni red

hipotek in zemljiških dolgov. Sprememba vrstnega reda pa temelji na soglasju vseh

tistih, ki imajo pravni interes.

8.2. Sodna praksa

Odločba Ustavnega sodišča U-I-47/15-8 z dne 24.09.2015:

Upoštevati je potrebno vrstni red ustanovitve hipotek; ker hipoteka v večini primerov

nastane z vpisom v zemljiško knjigo, je praviloma odločilen trenutek vpisa. Prednost pri

poplačilu, ki se ravna po vrstnem redu časovne pridobitve hipoteke, je izpeljana tudi v

izvršilni zakonodaji. Širše gledano, je prednostno načelo (6. člen SPZ), po katerem ima

prej pridobljena stvarna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno

pravico na isti stvari, eno temeljnih načel stvarnega prava.

VSL sklep III Cp 978/2009 z dne 01.04.2009:

Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih in opravlja vpise po vrstnem redu, ki se določi

po trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma ko je

zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni

dolžnosti. Zato kasneje vpisana plomba ni ovira, da se izpodbijani vpis ne bi opravil.

VSK sklep CDn 253/2014 z dne 25.09.2014:

Vprašanje je, ali je med zemljiškoknjižnim postopkom dopustna sprememba predloga,

podobno kot je v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), urejena sprememba tožbe. V

zemljiškoknjižnem postopku se določbe ZPP, ki dopuščajo spremembo tožbe

uporabljajo le smiselno. Upoštevati je treba vse posebnosti zemljiškoknjižnega postopka

in njegova temeljna načela, zlasti načelo vrstnega reda. Prav zato spreminjanje


35

predlogov načeloma ni možno, ker bi predlagatelj na ta način lahko izigral načelo

vrstnega reda, saj bi dosegel vpis z učinkom pred vložitvijo spremenjenega predloga.

VSL sklep I Cp 2499/2009 z dne 09.09.2009:

Načelo vrstnega reda je razdelano tudi v 122. členu ZZK-1, ki izrecno določa, da dokler

ni pravnomočno odločeno o vpisih v posameznem postopku, ni dovoljeno odločati o

vpisih glede iste nepremičnine v postopku, ki se je začel kasneje. Tako ni mogoče

odločati po uradni dolžnosti o vpisu na podlagi sklepa določenega sodišča, ne da bi se

predhodno v skladu z načelom vrstnega reda reševanja vpisa odločalo o vpisu na

podlagi predloga, ki je bil podan pred tem in je še v reševanju na sodišču.


Pravilnosti izdane začasne odredbe in zatrjevanih napak v določeni pravdni zadevi ter

izvršilnem postopku, s strani zemljiškoknjižnega sodišča ni dopustno presojati.

Zemljiškoknjižni postopek je formalen postopek, saj v njem sodišče odloča o pogojih za

vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na

podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi.

Posledica načela vrstnega reda kot procesnega pravila je, da obstaja procesna ovira za

odločanje o vpisih v kasneje začetih postopkih, dokler ni pravnomočno odločeno o vpisu

v postopku, ki je bil začet prej.


Zemljiškoknjižno sodišče mora o vpisih odločati po vrstnem redu (in po stanju stvari), ki

se določi po trenutku, ko je prejelo listino, na podlagi katere odloča o vpisu po uradni

dolžnosti. Dejstvo, da je bil sklep o izvršbi kasneje razveljavljen, pa bo zemljiškoknjižno

sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 90. člena ZZK-1 na podlagi obvestila izvršilnega

sodišča upoštevalo po uradni dolžnosti tako, da bo dovolilo izbris zaznambe izvršbe.

VSK sklep CDn 357/2012 z dne 23.10.2012:

Eno od temeljnih načel zemljiškoknjižnega prava je načelo vrstnega reda, ki v

procesnem smislu pomeni, da se zemljiškoknjižne vpise opravlja po vrstnem redu, ki se


36

določi v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma listino,

na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, v materialnem smislu pa načelo

vrstnega reda pomeni, da se vrstni red stvarne pravice določi po trenutku, od katerega

začne učinkovati vpis te pravice.


37

9. NAČELO ZAUPANJA V ZEMLJIŠKO KNJIGO


Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je v stvarnopravnem zakonu poudarjeno kot

posebno načelo, ki je po vsebini in pravnih posledicah osrednje načelo pravnih razmerij

na nepremičninah. Gospodarsko gledano so pravna razmerja na nepremičninah

pomembnejša od pravnih razmerij na premičninah, zato lahko omenjeno načelo

povzdignemo celo v eno temeljnih načel civilnega prava.100 Takšna ureditev je zelo

pomembna ravno zaradi varstva pravnega prometa. Kot tako, je tako pomembno načelo

seveda povzeto tudi v stvarnopravni zakon, ki določa:

10. člen SPZ:

»Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so

vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.«101

V skladu z omenjenim, ne sme trpeti škodljivih posledic tisti, ki v pravnem prometu

pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, kot izhajajo iz zemljiške knjige.102

Poenostavljeno lahko rečemo, da kar je v zemljiški knjigi vpisano, to velja. Tako se

namreč tudi preprečuje, da bi bili tretji lahko oškodovani zaradi nepravilnih vpisov.103

Pri pojasnjevanju vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, večinsko stališče

poudarja dva elementa.104 Če pogledamo iz pozitivnega stališča, lahko rečemo, da

pozitivni učinek načela pomeni, da na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so

vpisane v zemljiško knjigo. V kolikor pa pogledamo iz negativnega stališča pa lahko

rečemo, da negativni učinek načela pomeni, da pravica na nepremičnini, ki ni vpisana v

zemljiško knjigo, ne obstaja. Povzamemo lahko, da pozitivni učinek utrjuje resničnost

zemljiške knjige, negativni učinek pa njeno popolnost.105 Načelo zaupanja deluje v

korist dobroverne osebe kot neizpodbojna domneva.

100 Berden, Novo stvarno pravo, Studio Linea, Maribor, 2002, str. 23. 101 10. člen SPZ. 102 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 38. 103 Finžgar, Stvarno pravo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 1952, str. 10. 104 Stanković, Orlič, Stvarno pravo, Naučna knjiga, Beograd, 1986, str. 571. 105 Josipović, Stvarno pravo, Informator, Zagreb, 1998, str. 213.


38

Cilj načela zaupanja v zemljiško knjigo je kot sem že omenila varstvo pravnega prometa

in predvsem zaupanje v pravni promet, saj od skrbne osebe pričakujemo, da pozna

zemljiškoknjižno stanje, ko vstopa v pravna razmerja na nepremičninah. Zatorej oseba,

ki se v pravnih razmerjih opira na zemljiškoknjižne podatke o pravicah, se lahko zanese,

da so ti podatki pravilni, in zato oseba ne sme trpeti nobenih škodljivih posledic. Na

nekakšen način se je morala določiti načelna usmeritev, komu naj zakon v določenem

konfliktu podeli pravno varnost. Zato je obveljalo pravilo, da naj gre pravno varstvo v

dvomu tistemu, za katerega varstvo izhaja iz zemljiške knjige, kar posledično krepi

varstvo zaupanja v pravni promet. Pomembno je, da so zadeve kot takšne dognane in

jasne, saj bi v nasprotnem primeru zemljiška knjiga izgubila svoj pomen kot

nepremičninska evidenca.106

Vsebina načela zaupanja v zemljiško knjigo je predvsem odgovor na vprašanje, ali

določena stvarna pravica obstaja ali ne in kdo je imetnik te pravice. Vsebinska omejitev

tega načela pa uporabo načela omejuje samo na podatke o pravicah, zato dometa načela

zaupanja nikakor ne smemo razširjati na druge zemljiškoknjižne podatke, ki niso

neposredni podatki o pravici. Tako npr. ni mogoče zaupati zemljiškoknjižnemu podatku

o izmerah nepremičnine, vrsti njene rabe oz. njenem pravnem statusu. Ti podatki se

namreč v zemljiško knjigo prevzemajo iz zemljiškega katastra, ampak katastrski

predpisi pa ne določajo načela zaupanja v katastrske podatke. Tako da, če gledamo zgolj

na vsebino načela zaupanja s stališča vrste predpisov, lahko ugotovimo, da se načelo

nanaša predvsem na vknjižbe in predznambe. S tema dvema vrstama vpisov se v

zemljiško knjigo namreč vpisuje nastanek, sprememba ali prenehanje pravic na

nepremičninah.107

Za lažje razumevanje lahko predmetno načelo ponazorim na čisto enostavnem in vsem

razumljivem primeru. Npr. A je prodal B-ju nepremičnino na podlagi nične pogodbe in

B se je vpisal v zemljiško knjigo, čeprav ni pridobil lastninske pravice. Za dobroverne

tretje pa velja, kot da bi bil B lastnik nepremičnine. V primeru, da B nepremičnino

odsvoji dobrovernemu C-ju, bo le-ta kljub B-jevi razpolagalni nesposobnosti pridobil

lastninsko pravico. Glede varstva proti priposestvovalcu pa najdemo posebno izpeljavo

106 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 86. 107 Prim: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, str. 86-87.


39

načela zaupanja v zemljiško knjigo v drugem odstavku 44. člena SPZ, ki določa, da

pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v

dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s

priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.108 V nadaljevanju bom

povzela tudi primer iz sodišča, ki se nanaša ravno na razlago drugega odstavka 44. člena

v povezi z 10. členom SPZ.

9.1. Sodna praksa

VSL sodba I Cp 3496/2012 z dne 19.06.2013:

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je veljalo že v času pred uveljavitvijo SPZ in ZZK-1.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje brezpogojno, saj je potrebna namreč

dobra vera. Le-ta se domneva. Izhodiščni položaj je namreč v načelu zaupanja v

zemljiško knjigo, medtem, ko je slaba vera izjema, ki jo mora zatrjevati in dokazati

nasprotnik. V zvezi s tem je treba upoštevati, da ima novi pridobitelj nepremičnine t. i.

poizvedovalno dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost. Raziskati mora zunanje

okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je

nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Tako je toženec dolžan z ustrezno mero

skrbnosti poizvedovati o morebitnih pravicah tretjih zgolj, v kolikor na takšno možnost

nakazujejo določene okoliščine.

VSK sklep I Cp 536/2005 z dne 06.06.2006:

Že 4. odst. 5. člena Zakona o zemljiški knjigi je varoval tiste, ki so se zanesli na podatke

zemljiške knjige in je določal, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese

na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti

škodljivih posledic. Pri tem je seveda potrebno upoštevati, da so načelo zaupanja v

zemljiško knjigo skupaj s publicitetnim načelom in načelom zakonitosti vpisa v zemljiško

knjigo, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, njihov namen pa je predvsem varstvo

pravnega prometa. Vendar pa tudi ta načela niso absolutna, saj se na načela lahko

sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri.

108 Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 38.


40

VSK sodba I Cp 662/2006 z dne 06.09.2006:

Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni

mogel vedeti, da je lastnik neka druga oseba. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se ne

nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje

izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se

zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oz. se nanj lahko sklicuje samo tisti, ki

ni vedel, ali ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim

stanjem.

VSK sodba I Cp 28/2006 z dne 19.09.2006:

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 44. člena SPZ. To določbo

pravilno povzema, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo

tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s

priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, vendar si to določbo

napačno interpretira. Obravnavano določilo je namreč potrebno razlagati v povezavi z

10. členom SPZ (načelo zaupanja v zemljiško knjigo), ki določa, da kdor v pravnem

prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški

knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz dikcije navedenega določila

jasno izhaja, da se to nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino

dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo

poskuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet, v tej obravnavani zadevi pa ne gre

za pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, ampak na podlagi

dedovanja.

VSL sodba I Cp 418/20144 z dne 22.09.2011:

Ker obstoječa, ampak nevknjižena služnost na zunaj ni bila jasno vidna, tožencu ni

mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben pri raziskovanju okoliščin, ki bi lahko kazale na

obstoj pravice, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Zato se je lahko

zanesel na zemljiškoknjižne podatke.


41


Glede tožbenega zahtevka, ki temelji na priposestvovanju, mora prvo sodišče

upoštevati, da zemljiškoknjižno stanje določene nepremičnine ni absolutno merilo za

presojo dobrovernosti njenega pridobitelja. Načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige

namreč ni absolutno, saj velja le ob pogoju dobrovernosti. Pridobitelj se ne more

uspešno sklicevati na zemljiškoknjižno stanje (na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne

podatke), če je vedel, da tretji izvršuje določena upravičenja na pridobljeni

nepremičnini. V takšnem primeru ga veže raziskovalna dolžnost, da preveri pravo

dejansko stanje kupljene nepremičnine, torej da preveri, ali je res brez bremen. Kdor

zaradi malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, pa je v slabi veri.

Sodba II Ips 229/98 z dne 21.04.1999:

Tožena stranka je sporno parcelo pridobila z menjalno pogodbo v dobri veri, že prej kot

je tožeča stranka uspela vpisati v zemljiško knjigo lastninsko pravico, ki je bila

pridobljena s priposestvovanjem. Ravno zato se tožeča stranka ne more uspešno

sklicevati na priposestvovanje.

VSRS sodba II Ips 481/2009 z dne 21.02.2013:

Toženec je vedel za drugačno zunajknjižno stanje oz. je vsaj imel razlog za dvom v

pravilnost v zemljiški knjigi publiciranega pravnega stanja sporne nepremičnine, kar

pomeni, da ob sklenitvi darilne pogodbe z očetom ni bil v dobri veri in ga zato načelo

zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje.

Sodba II Ips 397/2006 z dne 15.01.2009:

Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo

nekdanjemu lastniku, ki je dejansko še vedno zemljiškoknjižni lastnik, daje priložnost za

zlorabo. Zato v takšnem primeru prevlada interes tretjega, torej pridobitelja. Saj mora

slednji biti dobroveren, pri čemer pa se dobra vera domneva. Trditveno in dokazno

breme je na tistemu, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.


42

Sklep II DoR 271/2009 z dne 11.03.2010:

Sodba sodišča druge stopnje ne odstopa od stališča, ki je uveljavljeno tako v sodni

praksi kot tudi v teoriji, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo velja tudi pri

priposestvovanju stvarne služnosti.


43

10. NAČELO POVEZANOSTI ZEMLJIŠČA IN OBJEKTA


V začetku diplomskega dela sem že pojasnila pojem zemljišča, tudi zaradi boljšega

razumevanja tega načela. Zemljišče je torej samostojna oz. glavna stvar, vse, kar je nad

ali pod njim, pa ni samostojna stvar in praviloma ne more biti predmet stvarnih pavic,

ampak deli usodo zemljišča.109 Načelo povezanosti zemljišča in objekta dejansko

pomeni, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno z nepremičnino, sestavina

nepremičnine, torej sestavina zemljišča. Torej so tako zgradbe, kot tudi vsi njihovi deli

(npr. okna, zid, vrata, ..) sestavina nepremičnine.110

8. člen SPZ:

»Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je

sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače.«111

Načelo superficies solo cedit je nastalo v obdobju rimskega klasičnega prava. Sicer med

rimskimi juristi ni bilo popolnoma enotnega mnenja glede stvarnopravnih posledic

gradnje na tujem zemljišču, je pa obveljalo večinsko stališče, da je poslopje, ki je bilo

zgrajeno na tujem zemljišču, kot prirast pripadlo zemljiškemu lastniku. Omenjeno

rimskopravno načelo namreč v širšem smislu ne zajema samo zgradb, ampak vse, kar je

trajno spojeno z zemljiščem, pa tudi prostor nad in pod zemeljsko površino. Superficies

solo cedit je v osnovi zgolj specialnejše načelo, ki je izpeljano iz latinske maksime

»Accessio cedit principali«, ki pomeni, da dodatek pripade glavni stvari. Pri spojitvi

premičnine z nepremičnino se je torej že takrat zemljišče štelo kot glavna stvar.112

Sestavni del zemljišča so tudi dandanes z zemljiščem trajno povezani objekti. Na

omenjeno trajnost povezave pa je potrebno gledati relativno, skozi prizmo splošnega

prepričanja kot načina vrednotenja v stvarnem pravu, in ne absolutno.113 O povezanosti

109 Tratnik, Lastninska pravica na nepremičninah, Pravna praksa, Ljubljana, 2004, str. 18. 110 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Berden, Keresteš, Rijavec, Vlahek, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, 1. natis, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 120. 111 8. člen SPZ. 112 Kambič, Preživetje rimskega prava v ODZ in usoda načela superficies solo cedit, Podjetje in delo 1/2012/XXXVIII, 2012, str. 62-64. 113 Tratnik v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 84.


44

zemljišča in objekta lahko govorimo, če objekta ni mogoče ločiti od zemljišča brez

poškodovanja ali poseganja v njegovo gospodarsko substanco. Povezava pa je lahko

tudi funkcionalna, kar pomeni, da se tudi montažni objekti in kioski lahko štejejo za

trajno povezan objekt, če je le-ta namenjen funkciji zemljišča.114 Objekt je tako lahko

katerikoli gradbeni objekt (stavba, stolp, most) ali pa rastlina (drevo, grm, rože).115 Iglič

Stroligo je v svojem članku zapisal, da so zgradba in njegovi deli, pa tudi vse drugo, kar

je z zemljiščem trajno spojeno ali trajno na njem, le sestavine zemljišča.116 Če

povzamem, lahko rečemo, da za nepremičnino velja vse, kar je z zemljiščem spojeno

nad in pod njim, na ta način pa je to načelo usklajeno tudi s sodobnim sistemom gradnje

in izkoriščanja.

To klasično stvarnopravno načelo je bilo do sprejetja novega stvarnopravnega zakonika

v nemilosti, saj je v klasičnem lastninskem sistemu nepremičnina samo zemljiška

parcela. S sprejetjem SPZ pa se je predmetno načelo ponovno povzdignilo. Posledica

doslednejše uveljavitve tega načela je tako nova definicija nepremičnine, ki je določena

v 18. členu SPZ, kot tudi drugačna ureditev posledic gradnje na tujem zemljišču in

povečanje vrednosti tuje nepremičnine, kot to določata 47. in 48. člen SPZ. Pika na i pri

ponovni pomembni vlogi tega načela pa je bila še nova ureditev pridobitve lastninske

pravice s prirastjo, ki jo določa 54. člen SPZ.117 Načelo povezanosti zemljišča in objekta

je poseben izraz načela specialnosti, ki je omejen na nepremičninsko področje.

Dandanes je to načelo osnova za celotno ureditev nepremičninskega prava in le ob

upoštevanju tega pomembnega načela lahko deluje tudi zemljiška knjiga.118

Stvarnopravni zakonik omenjeno načelo superficies solo cedit omenja večkrat in na

različnih mestih. Kot sem že omenila, je načelo omenjeno kar takoj na začetku. V

nadaljevanju pa je to načelo omenjeno tudi pri prirasti, pri gradnji na tujem zemljišču,

pri povečanju vrednosti nepremičnine, tudi pri sestavini, pri hipoteki in seveda tudi pri

stavbni pravici, etažni lastnini in pri gradnji čez mejo nepremičnine. Iz povedanega je

114 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 84. 115 Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 83. 116 Iglič Stroligo, Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten 25, 1, Ljubljana, 2004, str. 61. 117 Prim: Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, str. 37. 118 Prim: Juhart, Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, str. 26.


45

razvidno, kako pomembno je omenjeno načelo, saj je vpeljano skozi celoten

Stvarnopravni zakonik.

10.1.1. Prirast

Izpeljavo načela enotnosti nepremičnine in posledico prikazane opredelitve

nepremičnine predstavlja določilo 54. člena SPZ, ki spada v odsek zakona, ki ureja

pridobitev lastninske pravice na premičninah in ureja prirast. Tako gre za originaren

način pridobitve lastninske pravice.119

10.1.2. Gradnja na tujem zemljišču

Kot sem že navedla, po načelu superficies solo cedit gradbeni objekti in vse preureditve

obstoječih objektov postanejo sestavina nepremičnine. Lastninska pravica lastnika se

tako razteza tudi nanje, zato je logično, da SPZ opušča gradnjo na tujem zemljišču kot

način pridobitve lastninske pravice po zakonu.120

10.1.3. Povečanje vrednosti nepremičnine

Povečanje vrednosti nepremičnine je opredeljeno v 48. členu SPZ. Omenjeni člen ureja

razmerja, na katera pogosto naletimo v vsakdanjem življenju, to je razmerja med

zakonci, zunajzakonskimi partnerji in sorodniki, katerih vlaganja v določeno

nepremičnino običajno temeljijo le na ne povsem določno oblikovanih ustnih dogovorih

med lastnikom nepremičnine in graditeljem. Vidimo, da je ta določba

obligacijskopravne in ne stvarnopravne narave. Problemi pa velikokrat nastanejo, ko

pride do poslabšanja medsebojnih razmerij in do porušenih odnosov. Takrat začno

119 Iglič Stroligo, Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten 25, 1, Ljubljana, 2004, str. 61. 120 Iglič Stroligo, Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten 25, 1, Ljubljana, 2004, str. 68.


46

posamezni člani skupnosti uveljavljati svoje pravice, ki izvirajo iz takšne sporazumne

gradnje.121

10.2. Izjeme od načela

Izjeme od načela povezanosti zemljišča in objekta so tri, in sicer stavbna pravica, etažna

lastnina in institut gradnje čez mejo. Izjema ureditve etažne lastnine pomeni, da je

predmet lastninske pravice v razmerju etažne lastnine posamezen del stavbe, zemljišče

pa spada v sklop skupnih delov v etažni lastnini, ki so predmet solastninskega razmerja

etažnih lastnikov. Pripadnost zemljišča se tako ravna po pripadnosti objekta. Druga

izjema od načela je stavbna pravica, ki omogoča samostojno lastnino na objektu, četudi

je lastnik zemljišča nekdo drug. Zgraditev čez mejo nepremičnine pride v poštev, kadar

se nekaj gradi preko določene meje. Sodišče v izjemnih primerih (npr. kadar je meja

nedoločena) lahko določi novo mejo. Osebi, ki pa je mejo pregradila, pa v nepravdnem

postopku določi plačilo odškodnine. Vse navedene institute bom v nadaljevanju

podrobneje pojasnila in ponazorila s pomočjo sodne prakse.

10.2.1. Stavbna pravica

Stavbna pravica je omejena stvarna pravica na tuji nepremičnini oz. na tujem zemljišču,

ki daje njenemu imetniku pravico zgraditi ali imeti v lasti zgrajeno zgradbo na, nad ali

pod tujo nepremičnino. Stavbna pravica je pravica njenega imetnika, torej pravne ali

fizične osebe.122 Po svoji pravni naravi pomeni obremenitev zemljišča.123 Objekt, ki ga

zgradimo na podlagi stavbne pravice na tuji nepremičnini pa ni le sestavina te

nepremičnine, ampak sestavina stavbne pravice.124 V tem primeru gre za izjemo od

načela superficies solo cedit, zato ker omogoča drugačen pravni režim zemljišča in

objekta. Ravno zato, ker stavbna pravica pomeni (začasno) pravico imeti v lasti zgradbo

121 Prim: Iglič Stroligo, Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten 25, 1, Ljubljana, 2004, str. 68. 122 Prim: http://www.pravna-pomoc.info/stvarno-pravo/stavbna-pravica/, 05.04.2016. 123 Vrenčur, Posebnost stavbne pravice po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, Podjetje in delo, 6-7/2011/XXXVII, str. 1393. 124 Hrvatin, Odstopanja od načela superficies solo cedit, 2009, str.13.


47

na tuji nepremičnini, gre za odmik od načela povezanosti zemljišča in objekta.125 Kljub

vsemu pa gre zgolj za začasno izjemo, saj je stavbna pravica časovno omejena na največ

99 let. 126 Skratka, SPZ določa, da zgradba, ki jo ima v lasti imetnik stavbne pravice, v

času obstoja ni sestavina nepremičnine, na kateri oz. nad in pod katero je zgrajena,

ampak je sestavina stavbne pravice, ki se jo ravno zaradi možnosti izvzema zgradbe iz

sfere nepremičnine, na, pod ali nad katero dejansko stoji, na eni strani, in zaradi čim

manjšega odstopa od načela superficies solo credit na drugi strani, na podlagi fikcije v

svojem bistvu enači z nepremičnino oziroma zemljiščem. V nasprotnem primeru bi ob

upoštevanju definicije načela superficies solo credit iz 8. člena SPZ in definicije

nepremičnine iz 18. člena SPZ prišli do zaključka, da je zgradba premičnina. To bi

namreč grobo poseglo v načelo povezanosti zemljišča in objekta in ravno zato zgradbe

ne gre tolmačiti kot samostojne stvari, ampak kot sestavino stavbne pravice oz.

»umetnega« zemljišča. Na podlagi fikcije, ki je uveljavljena tako v zakonodaji kot

teoriji in praksi tujih, se torej stavbno pravico enači z zemljiščem in tako zgradba velja

za sestavino stavbne pravice. Na mesto pravega, naravnega zemljišča, na katerem

zgradba dejansko stoji, stopi »umetno«, fiktivno zemljišče, s čimer se načelo

povezanosti objekta in zemljišča kljub vsemu ohranja.127

Stavbna pravica je torej zelo pomemben institut stvarnega prava, ki zagotavlja

maksimiranje izkoriščenosti nepremičnin. Velikokrat se pravni subjekti namreč ne

morejo zadovoljiti samo s služnostno pravico na nepremičnini, da bi pridobili ustrezen

stvarnopravno zavarovan položaj, npr. na objektu, ki ga zgradijo na tujem zemljišču.

Ravno na podlagi stavbne pravice, ki zaradi odstopanja od načela povezanosti zemljišča

in objekta, omogoča tako imenovano »vertikalno cepitev« lastninskih položajev, je

mogoče oblikovati takšna stvarnopravna razmerja, ki ustrezajo praktičnim potrebam

pravnih subjektov.128

125 Vrenčur, Posebnost stavbne pravice po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, str. 1394. 126 Hrvatin, Odstopanja od načela superficies solo cedit, 2009, str.13. 127 Juhart, Tratnik, Vrenčur, Berden, Keresteš, Rijavec, Vlahek, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, 1. natis, 2002, str. 1015. 128 Vrenčur, Posebnost stavbne pravice po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, str. 1392.


48

Sodba UPRS II U 291/2015 z dne 09.12.2015:

Imetnik stavbne pravice je lastnik zgradbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima

stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice

res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v

predmetni zadevi odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih

prostorov. Stavbna pravica je namreč pravica imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali pod

tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Za nastanek stavbne pravice se tako

zahteva poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti

stavbno pravico, še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek

257. člena SPZ). V primeru instituta stavbne pravice, zgradba, ki jo ima v lasti imetnik

stavbne pravice, v času obstoja stavbne pravice ni sestavina nepremičnine, na kateri

oziroma nad ali pod katero je zgrajena, temveč je sestavina stavbne pravice, ki se jo

prav zaradi možnosti izvzema zgradbe iz sfere nepremičnine - zemljišča, na katerem

stoji, in zaradi čim manjšega odstopa od načela superficies solo cedit, na podlagi fikcije

v svojem bistvu enači z nepremičnino oziroma zemljiščem (glej stran 1015

Stvarnopravnega zakonika s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). V primeru

stavbne pravice dosedanji lastnik zemljišča ostane lastnik zemljišča še naprej, lastnik

na tem zemljišču zgrajene stavbe pa bo imetnik stavbne pravice, ki bo v skladu z

dogovorom uporabljal tudi zemljišče. Obvezna sestavina stavbne pravice je zgradba, ki

je v času obstoja stavbne pravice v lasti imetnika stavbne pravice in ne v lasti lastnika

zemljišča, nad ali pod katerim je zgrajena. Hkrati je zgradba sestavina stavbne pravice

in se skupaj z njo prenaša, podeduje in obremenjuje (glej kot zgoraj).

10.2.2. Etažna lastnina

Etažna lastnina je posebna oblika lastnine. Lahko je reči, da etažna lastnina ni možna

kjerkoli, ampak zgolj tam, kjer je objekt grajen tako, da fizično omogoča uporabo

določenih delov neodvisno eden od drugega. Etažna lastnina je lastnina posameznega

dela zgradbe in solastnina skupnih delov v zgradbi, ki služijo vsem ali nekaterim

posameznim delom zgradbe.129 Etažna lastnina pa pomeni odstop od načela superficies

129 https://sl.wikipedia.org/wiki/Eta%C5%BEna_lastnina, 05.04.2016.


49

solo cedit, saj se posamezen del v večstanovanjski stavbi obravnava kot celota. Lahko

rečemo tudi, da je etažna lastnina posebna oblika solastnine, v kateri stavba predstavlja

enoten pravni objekt.130

Ana Boži Perko je v svojem članku lepo pojasnila, da je pomen ustanovitve etažne

lastnine ravno v spremembi stvarnopravnega režima posameznega dela stavbe. Po

načelu superficies solo cedit, ki ga je uzakonil SPZ, je zgradba sestavina zemljišča, na

(nad, pod) katerem stoji in deli njegovo usodo. Torej ni v samostojnem pravnem

prometu, saj je pravica na stavbi akcesorna pravici na zemljišču. Z ustanovitvijo etažne

lastnine pa so posamezni deli stavbe izvzeti iz tega režima, ker postanejo, skupaj s

solastnino na skupnih delih, ki je akcesorna etažni lastnini in je ni dovoljeno razdružiti,

samostojni objekti lastninske pravice in drugih stvarnih pravic. Posamezni deli stavbe

pridobijo položaj samostojne nepremičnine. Spremeni pa se tudi pravni položaj parcele,

saj ta ni več samostojen predmet lastninske pravice, pač pa postane skupni del stavbe v

etažni lastnini in je (po ustreznih idealnih deležih) akcesorna lastninski pravici etažnih

lastnikov.131

10.2.3. Gradnja čez mejo nepremičnine

Za institut gradnje čez mejo nepremičnine gre, kadar pride do specifične situacije, ko

graditelj sicer gradi na svojem zemljišču, del zgradbe pa sega na zemljišče, ki je last

drugega. V kolikor bi natančno in dosledno upoštevali načelo superficies solo cedit bi to

pripeljalo do nemogoče situacije, da bi del stavbe postal last lastnika sosednjega

zemljišča. V 47. členu SPZ je določeno, da lahko medsebojna razmerja med graditeljem

in lastnikom na predlog ene ali druge stranke uredi nepravdno sodišče. Tako lahko

sodišče določi, da graditelj poruši zgradbo in vzpostavi prejšnje stanje, ali pa lahko

določi novo mejo in posledično tudi primerno odškodnino. V tem primeru gre za

pridobitev lastninske pravice na temelju odločbe državnega organa, kar pomeni, da je

lastninska pravica pridobljena šele s pravnomočnostjo sodne odločbe.132

130 Prim: http://www.pravna-pomoc.info/zemljiskoknjizno-pravo/kaj-je-to-etazna-lastnina/, 05.04.2016. 131 Božič Penko, ZVEtL, Pravosodni bilten, let. 34, št. 4, 2013, str. 115. 132 Prim: Iglič Stroligo, Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten 25, 1, Ljubljana, 2004, str. 82.


50

Sodba II Ips 9/2009 z dne 29.03.2012:

SPZ ne pozna originarne pridobitve lastninske pravice z zidanjem na tujem svetu, toda v

47. členu določa poseben postopek za mejaše v zvezi z gradnjo čez mejo nepremičnine,

tako, da ta sega na, nad ali pod tujo nepremičnino. Aktivno legitimacijo daje lastniku

zemljišča ali graditelju, ki lahko predlaga sodišču, da v nepravdnem postopku odloči o

ureditvi medsebojnih razmerij. Sodišče nato odloča o vzpostavitvi v prejšnje stanje,

izjemoma pa lahko odloči, da mora graditelj plačati lastniku nepremičnine primerno

odškodnino in določi novo mejo. V tem primeru pride do pridobitve lastninske pravice

na podlagi odločbe sodišča (in ne na podlagi zakona), nepravdni postopek pa je

predviden zato, ker se v tem postopku rešuje tudi mejni spor.

10.3. Sodna praksa

Sodba II Ips 8/2008 z dne 03.04.2008:

Zmotno je tožnikovo stališče, da je določba 1. odstavka 12. člena ZTLR pomenila

samostojno pravno podlago za originarno pridobitev pravice uporabe z gradnjo na

zemljišču v družbeni lastnini. Besedno zvezo iz te zakonske določbe o stavbi, ki je

zgrajena "v skladu z zakonom", je treba uporabiti tako, da se upošteva takratna

posebna pravna ureditev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Na našem območju je v

tem obdobju veljal ZSZ (1984), ki instituta gradnje na tujem zemljišču ni uvedel tudi v

pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Tega ne prej ne kasneje ni uvedel niti

kak drug zakon. Načelo superficies solo cedit se je ponovno uveljavilo po spremembi

državne, družbene in pravne ureditve, torej pozneje in tudi postopoma s postopnim

lastninjenjem družbene lastnine, dokončno pa s 1.1.2003, ko je začel veljati

Stvarnopravni zakonik.


Zgradba je sestavina nepremičnine, ki v skladu z načelom specialnosti in načelom

povezanosti zemljišča in objekta ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato


51

ni možen zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje zgradba oziroma del

zgradbe, temveč le zahtevek, s katerim se ugotavlja, da spada v skupno premoženje

zemljišče, na katerem ta stavba stoji.

Sodba II Ips 851/1994 z dne 07.11.1996:

Tožnica je dokazala, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji sporna zidanica. Lastnik

zemljišča je tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. To, že v klasičnem pravu znano

pravilo (superficies solo cedit), je v stvarnem pravu v takem primeru, kakor je opisani,

veljalo tudi v času pravnih pravil, ki so se izoblikovala na podlagi staroavstrijskega

ODZ, in v času veljavnosti ZTLR, torej velja tudi še danes. Tožničin tožbeni zahtevek je

lastninski zahtevek (rei vindicatio), kateremu bi se toženec lahko uspešno uprl le, če bi

dokazal stvarnopravno ali obligacijsko podlago, ki mu daje pravico do posesti in zaradi

katere lahko tožnici posest odreče.

VSL sodba I CP 2117/2010 z dne 22.09.2010:

Pritožnik izpostavlja, da prodajna pogodba nasprotuje temeljnemu načelu stvarnega

prava, načelu superficies solo cedit. Tožena stranka je res posebej obračunala vrednost

poslovne stavbe in zemljišča pod njo, ampak ni pa s sklenitvijo pogodbe prišlo do

kršitve načela superficies solo cedit, ki je določeno v 8. členu SPZ. Tožena stranka je

zemljišče in na njem stoječo stavbo prodala skupaj kot celoto, le vrednost sestavin pri

oblikovanju cene predmeta prodaje je obračunala ločeno, zato odstop od načela

povezanosti in zemljišča ni podan, kot pritožnik zmotno meni.

Sodba II Ips 168/2010 z dne 07.11.2013:

Toženec je s tem, ko je postal lastnik predmetne nepremičnine, na kateri stoji tudi

brunarica, z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene s

prodajalcem, pri čemer glede brunarice ni dokazal, da bi bilo dogovorjeno drugače, je

tožnik postal lastnik vsega, kar je na, nad ali pod zemljiščem, torej tudi brunarice, kot to

določa 8. člen SPZ.


52

VSL Sklep III Cp 2568/2004 z dne 06.04.2005:

Nepremičnina je samo zemljišče (18. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ, Ur. l. RS,

št. 87/02), z nepremičnino sta izenačeni še etažna lastnina in stavbna pravica. Pravna

teorija in sodna praksa sta takšno definicijo nepremičnine zagovarjali že pred

uveljavitvijo SPZ dne 01.01.2003. V skladu z načelom superficies solo cedit (ki je z

določenimi odstopanji veljal tudi v času veljavnosti ZTLR) predstavlja vse, kar je po

namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavino

nepremičnine (8. člen SPZ). Nepremičnina pa je sestavljena iz zemljišča in vseh

njegovih sestavin (18. člen SPZ).


53

11. ZAKLJUČEK

Načela so zelo pomembna na področju stvarnega prava, saj nam ravno načela dajejo

usmeritve in razlago v primerih, ko pride do dvoma, kako ravnati in predvsem, komu

pripada kakšna pravica. Načela so dejansko vpeta v celotno stvarno pravo, saj so

nepogrešljiv člen tako pri prometu z nepremičninami, kot tudi pri vpisu v zemljiško

knjigo. Prisotna so na vseh področjih stvarnopravnega urejanja, zato jih lahko

poimenujemo kar temelji stvarnega prava.

Skozi diplomsko delo sem tako povzela stvarnopravni zakon in druge pravne predpise

ter ostalo strokovno literaturo, ki se nanaša na temo diplomske naloge. Predstavila sem

temeljna načela stvarnega prava, njihov namen in učinke ter na kratko opisala tudi

njihov zgodovinski razvoj. Za lažje razumevanje navedenega sem predstavila tudi sodne

odločbe, ki so oprte na predstavljena načela stvarnega prava in z njihovo pomočjo

prikazala vsebinsko vpletenost načel na celotnem področju stvarnega prava.


54

12. LITERATURA IN VIRI

KNJIGE IN ČLANKI

• Berden Andrej, Novo stvarno pravo, Studio Linea, Maribor, 2002.

• Berden Andrej, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Rijavec Vesna, Frantar Tone,

Keresteš Tomaž, Juhart Miha, Novo stvarno pravo, Zbirka Codex Iuris, Maribor,

2002.

• Božič Penko Ana, ZVEtL, Pravosodni bilten, let. 34, št. 4, Ljubljana:

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, 2013.

• Finžgar Alojzij, Stvarno pravo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta,

Ljubljana, 1952.

• Finžgar Alojzij, Temeljna lastninskopravna razmerja, zakon z uvodnimi

pojasnili in komentarjem, Čz Uradni list SRS, Ljubljana, 1980.

• Georgievski Nikola, Primerjalno pravna ureditev na področju stvarnega prava v

Sloveniji in Makedoniji, Pravna fakulteta, Maribor, 2014.

• Grgurevič Nikolaj, Odvetnik, Glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, Leto IV,

št. 3 (16), Oktober, 2002.

• Hrvatin Kristjan, Odstopanja od načela superficies solo cedit, Pravna fakulteta,

Maribor, 2009.

• Iglič Stroligo Karmen, Načelo supeficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni

bilten, 25, 1, Ljubljana, 2004.

• Josipović Tatjana, Stvarno pravo, Informator, Zagreb, 1998.

• Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek

Ana, Vrenčur Renato, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba,

Ljubljana, 2004.

• Juhart Miha, Občni državljanski zakonik, faksimilirana izdaja iz leta 1928 in

spremna beseda v knjižici, GV Založba, Ljubljana, 2011.

• Juhart Miha, Pojem nepremičnine in načelo superficies solo cedit, Podjetje in

delo, št. 5-6/1995.

• Juhart Miha, Položaj Stvarnopravnega zakonika v sistemu civilnega prava,

Podjetje in delo, št. 6-7/2002.


55

• Juhart Miha, Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana,

2002.

• Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Berden Andrej, Keresteš Tomaž,

Rijavec Vesna, Vlahek Ana, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, 1.

natis, GV Založba, Ljubljana, 2002.

• Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV Založba,

Ljubljana, 2007.

• Kambič Marko, Preživetje rimskega prava v ODZ in usoda načela superficies

solo cedit, Podjetje in delo 1/2012/XXXVIII, 2012.

• Kovač Matjaž, Osnove nepremičninskega prava, Konzorcij višjih strokovnih šol

za izvedbo projekta IMPLETUM, Zavod IRC, Ljubljana, 2010.

• Martinek Martina, Načelo prostovoljnosti v mediaciji, Pravna fakulteta,

Maribor, 2013.

• Masleša Branko, Za enotnost sodne prakse, Pravna praksa, št. 49-50/2010.

• Simrajh Alojzija, Zaznambe, Vpisovanje pravnih dejstev po prenovljeni ureditvi

ZK prava ZZK-1C, Pravna fakulteta, Maribor, 2012.

• Stanković Obren, Orlič Miodrag, Stvarno pravo, Naučna knjiga, Beograd, 1986.

• Tratnik Matjaž, Lastninska pravica na nepremičninah, Pravna praksa, Ljubljana,

2004.

• Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim

kazalom prof. dr. Matjaža Tratnika, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS,

Ljubljana, 2010.

• Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Omejitve lastninske pravice in posebni pravni

režimi na nepremičnini, GV Založba, Ljubljana, 2009.

• Vrenčur Renato, Posebnost stavbne pravice po Zakonu o stvarnem premoženju

države in samoupravnih lokalnih skupnosti, Podjetje in delo, 6-7/2011/XXXVII,

2011.


56

PRAVNI VIRI

• Temeljna ustanovna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije,

Uradni list RS, št. 1/1991, 95/1994.

• Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013.

• Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uradni list RS, št. 58/2003.

• Zakon o razveljavljanju pravnih predpisov (ZRPP), Uradni list FLRJ, št.

86/1946.

• Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), Uradni list RS, št. 47/2006.

• Zakon o sodiščih (ZS), Uradni list RS, št. 73/2004.

SODNE ODLOČBE

• Odločba Ustavnega sodišča U-I-47/15-8 z dne 24.09.2016.

• Sklep II DoR 271/2009 z dne 11.03.2010.

• Sodba II Ips 168/2010 z dne 07.11.2013.

• Sodba II Ips 229/98 z dne 21.04.1999.

• Sodba II Ips 397/2006 z dne 15.01.2009.

• Sodba II Ips 8/2008 z dne 03.04.2008.

• Sodba II Ips 851/1994 z dne 07.11.1996.

• Sodba II Ips 9/2009 z dne 29.03.212.

• Sodba UPRS II U 291/2015 z dne 09.12.2015.

• VSK sklep CDn 253/2014 z dne 25.09.014.

• VSK sklep CDn 357/2012 z dne 23.10.2012.

• VSK sklep I Cp 1535/2005 z dne 30.01.2007.

• VSK sklep I Cp 536/2005 z dne 06.06.2006.

• VSK sodba Cp 427/2009 z dne 29.09.2009.

• VSK sodba I Cp 28/2006 z dne 19.09.2006.

• VSK sodba I Cp 662/2006 z dne 06.09.2006.

• VSL sklep I Cp 1198/2011 z dne 04.04.2012.






57

• VSL sklep II Cp 3123/2013 z dne 12.02.2014.

• VSL Sklep III Cp 2568/2004 z dne 06.04.2005.

• VSL sklep III Cp 978/2009 z dne 01.04.2009.

• VSL sodba II Cp 1925/2012 z dne 19.12.2012.

• VSL sodba I CP 2117/2010 z dne 22.09.2010.

• VSL sodba I Cp 3496/2012 z dne 19.06.2013.

• VSL sodba I Cp 418/20144 z dne 22.09.2011.

• VSRS sodba II Ips 481/2009 z dne 21.02.2013.

INTERNETNI VIRI

• http://www.odvetnik-mele.si/civilno-pravo, 15.02.2016.

• http://www.pravna-pomoc.info/stvarno-pravo/stavbna-pravica/, 05.04.2016.

• http://www.pravna-pomoc.info/zemljiskoknjizno-pravo/kaj-je-to-etazna-

lastnina/, 05.04.2016.

• http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2014102916284504/, 04.03.2016.

• http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 04.03.2016.

• http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/, 15.02.2016.

• http://www.stvarno-pravo.si/stvarno-pravo/posest, 03.02.2016.

• https://e-justice.europa.eu/content_case_law-11-sl.do, 04.03.2016.

• https://e-justice.europa.eu/content_member_state_law-6-si-maximizeMS-

fi.do?clang=sl&member=1, 04.03.2016.

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Eta%C5%BEna_lastnina, 05.04.2016.

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija, 15.02.2016.

• https://www.sodnapraksa.si/, 15.02.2016.

• Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovška ZRC SAZU, dostopno na:

http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=na%C4%8Delo&hs=1,

05.03.2016.

350ela stvarnega prava skozi sodno prakso.doc) · »civilno« pa najdemo v latinskem izrazu civis,...

Documents