1/87

2. BESEDILO ČLENOV

ZAKON o pacientovih pravicah

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen (predmet in namen zakona)

(1) Ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient oziroma pacientka (v nadaljnjem besedilu: pacient) kot uporabnik oziroma uporabnica (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe in pri zdravnikih zasebnikih oziroma zdravnicah zasebnicah (v nadaljnjem besedilu: zdravnik zasebnik), postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti. (2) Namen tega zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom oziroma zdravnico (v nadaljnjem besedilu: zdravnik) ali drugim zdravstvenim delavcem oziroma delavko (v nadaljnjem besedilu: zdravstveni delavec) ter zdravstvenim sodelavcem oziroma sodelavko (v nadaljnjem besedilu: zdravstveni sodelavec). (3) Pravice iz zdravstvenega zavarovanja in način njihovega uveljavljanja določa poseben zakon.

2. člen (pomen izrazov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen: 1. Bližnje osebe so druge osebe zunaj kroga ožjih družinskih članov, ki so s pacientom v zaupnem razmerju in to lastnost vsaj verjetno izkažejo. 2. Čakalni seznam je elektronsko ali ročno vodena zbirka podatkov o vrstnem redu zaporedno vpisanih pacientov, ki čakajo na zdravljenje oziroma uveljavitev pravice do zdravstvene storitve, za katere se pojavi čakalna doba. 3. Čakalna doba je pričakovano obdobje, v dnevih ali mesecih, od vpisa na čakalni seznam do začetka zdravljenja. 4. Čakalni čas je razlika med vnaprej določenim časom zdravljenja in njegovim dejanskim začetkom, izražena v urah in minutah.

2/87

5. Drugo mnenje je mnenje za oceno istega zdravstvenega stanja pacienta, ki ga da strokovni kolegij neodvisnega izvajalca zdravstvenih storitev ali neodvisni zdravnik ustrezne specialnosti. 6. Izvajalci oziroma izvajalke ( v nadaljnjem besedilu: izvajalci) zdravstvenih storitev so fizične ali pravne osebe javnega ali zasebnega prava, ki opravljajo zdravstvene storitve na podlagi dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti. 7. Javni zdravstveni zavod je zdravstveni dom, lekarna, bolnišnica in druga oblika zdravstvene organizacije v skladu z zakonoma, ki urejata zdravstveno in lekarniško dejavnost. 8. Konzilij je posvet dveh ali več zdravnikov, pri istem ali drugem izvajalcu zdravstvenih storitev, glede diagnoze in drugih vidikov zdravljenja oziroma zdravstvene oskrbe posameznega pacienta. 9. Mediacija je oblika alternativnega reševanja sporov s pomočjo ene ali dveh neodvisnih in nepristranskih strokovnih oseb, ki ne moreta izdati zavezujoče odločbe, ampak s svojim delovanjem v neformalnem postopku udeležencem pomagata doseči sporazum, ki spor razrešuje oziroma na novo ureja medsebojna razmerja. 10. Medicinski poseg je vsako ravnanje, ki ima preventivni, diagnostični, terapevtski ali rehabilitacijski namen in ki ga opravi zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec. 11. Mreža izvajalcev javne zdravstvene službe so vsi javni in zasebni izvajalci zdravstvenih storitev, ki na podlagi akta o ustanovitvi ali koncesije in pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije opravljajo zdravstvene programe v breme javnih sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. 12. Nujen medicinski poseg je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij in za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja. 13. Ogrožene skupine so tiste družbene skupine, ki jim je pri zdravstveni oskrbi zaradi zdravstvenih ali socialnih razlogov namenjena dodatna pozornost in skrb. 14. Otrok je oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost. 15. Ožji družinski člani pacienta so zakonec, zunajzakonski partner, starši, posvojitelji, stari starši, potomci do drugega kolena in posvojenci ter bratje in sestre. 16. Pacient je bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvenih storitev ne glede na svoje zdravstveno stanje. 17. Resna zdravstvena škoda je hudo poslabšanje fizičnega ali duševnega zdravja pacienta, ki ogroža pričakovane ugodne izide zdravljenja.

3/87

18. Strokovni standard je priporočilo, ki ga sprejme pristojni strokovni organ posamezne zdravstvene stroke za doseganje optimalne stopnje urejenosti na določenem področju. 19. Sposobnost odločanja o sebi je sposobnost pacienta, da samostojno odloča o izvedbi medicinskega posega, zdravljenja oziroma zdravstvene oskrbe, če je glede na svoje zdravstveno stanje sposoben razumeti pomen in posledice privolitve, zavrnitve ali preklica zavrnitve medicinskega posega, zdravljenja oziroma zdravstvene oskrbe. 20. Varnostni zaplet pri pacientu je nenameren ali nepričakovan dogodek, ki je ali bi lahko škodoval pacientu ob prejemanju zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi narave pacientove bolezni. 21. Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci so vsi, ki opravljajo zdravstvene ali lekarniške storitve, kakor to določata zakona, ki urejata zdravstveno in lekarniško dejavnost. 22. Zdravstvene storitve so storitve, ki jih v okviru dejavnosti izvajalcev zdravstvenih storitev za paciente opravljajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci. 23. Zdravljenje pomeni medicinske in druge posege za preprečevanje bolezni in krepitev zdravja, diagnostiko, terapijo, rehabilitacijo in zdravstveno nego.

24. Zdravstvena dejavnost je dejavnost, ki jo določa poseben zakon. 25. Zdravstvena oskrba so vse storitve oziroma postopki, ki jih izvajalci zdravstvenih storitev opravijo pri obravnavi pacienta.

3. člen (načela)

Pri uresničevanju pravic pacientov po tem zakonu se upoštevajo zlasti naslednja načela:

– spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj,

- spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti, - varstvo največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka, – spoštovanje zasebnosti, – spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju, – spoštovanje osebnosti in dostojanstva tako, da nihče ni socialno zaznamovan

zaradi svojega zdravstvenega stanja in vzrokov, posledic ter okoliščin tega stanja ali zdravstvene oskrbe, ki jo je bil zaradi tega deležen.

4. člen (uresničevanje in omejevanje pacientovih pravic)

4/87

(1) Določbe tega zakona ne posegajo v pacientove pravice, določene z drugimi zakoni in mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. (2) Pravice, ki jih določa ta zakon, se uveljavljajo v okvirih strokovnih standardov in razvitosti mreže izvajalcev javne zdravstvene službe. (3) Pacientove pravice, ki jih določa ta zakon in so hkrati vezane na sistem zdravstvenega zavarovanja, se uresničujejo v okviru predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja. (4) Pacientove pravice so lahko omejene z zakoni s področja zagotavljanja javne varnosti in javnega zdravja ter kadar bi bile ogrožene pravice drugih oseb.

II. PACIENTOVE PRAVICE

5. člen (seznam pacientovih pravic)

Pacientove pravice, ki jih ureja ta zakon, so:

- pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev,

- pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi, - pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev, - pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, - pravica do spoštovanja pacientovega časa, - pravica do obveščenosti in sodelovanja, - pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, - pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje, - pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, - pravica do drugega mnenja, - pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, - pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov, - pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic, - pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.

1. Pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev

6. člen

(zdravstvena oskrba in preventivne storitve)

(1) Pacient ima v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja pravico do dostopa do zdravstvene oskrbe. (2) Vsakdo ima pravico do nujne zdravstvene pomoči. (3) Pacient ima v skladu s posebnimi predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja pravico do ustreznih preventivnih zdravstvenih storitev za ohranitev njegovega zdravja in preprečitev bolezni.

5/87

2. Pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi

7. člen (prepoved diskriminacije)

Pacient ima pravico do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino.

8. člen

(varstvo ogroženih skupin) (1) Ogroženim skupinam so pri zdravstveni oskrbi poleg pravic, ki jih določa ta zakon, zagotovljene še posebne pravice, ki so opredeljene kot aktivna skrb države in jih določajo drugi predpisi. (2) Posebne pravice pacientov s težavami v duševnem zdravju in način njihovega uveljavljanja ureja poseben zakon. (3) Otroci imajo pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, v času stacionarne in druge zdravstvene oskrbe, pravico do stalnega spremstva najmanj enega od staršev ali druge osebe, ki skrbi za otroka, če ni razlogov, zaradi katerih to ne bi bilo v otrokovo korist, in če so za to zagotovljene možnosti pri izvajalcu zdravstvenih storitev. Za doječe matere morajo biti pogoji bivanja z otrokom vedno zagotovljeni.

3. Pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev

9. člen (prosta izbira)

(1) Pacient ima pravico, da prosto izbere zdravnika, ki mu bo zaupal svoje zdravljenje. (2) V mreži izvajalcev javne zdravstvene službe ima pacient v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja pravico, da svobodno izbere zdravnika in javni zdravstveni zavod ali zasebnega izvajalca zdravstvenih storitev s koncesijo.

10. člen (izjema od proste izbire)

Zdravnik, ki ga je pacient izbral, lahko pod pogojem, da ne gre za nujen medicinski poseg, pacientovo izbiro zavrne le v posebej utemeljenih primerih, ko bi bilo zdravljenje predvidoma manj uspešno oziroma nemogoče ali kadar tako določa zakon. Pacientu mora predlagati izbiro drugega zdravnika in razloge za zavrnitev pojasniti v pisni obliki v roku iz šestega odstavka 43. člena tega zakona.

6/87

4. Pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe

11. člen

(primerna, kakovostna in varna zdravstvena oskrba) (1) Pacient ima pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe v skladu z medicinsko doktrino. (2) Primerna zdravstvena oskrba je tista, ki je skladna s pacientovimi potrebami ter zmožnostmi zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji in temelji na enostavnih, preglednih in prijaznih administrativnih postopkih ter vzpostavlja s pacientom odnos sodelovanja in zaupanja. (3) Kakovostna zdravstvena oskrba je tista, ki dosledno dosega izide zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi praksami, ob upoštevanju temeljnih načel kakovosti, kot so uspešnost, varnost, pravočasnost, kontinuiteta, učinkovitost, enakopravnost in osredotočenje na pacienta. (4) Varna zdravstvena oskrba je tista, ki preprečuje škodo za pacienta v zvezi s samim zdravljenjem in v zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu zdravstvenih storitev.

12. člen (upravičenost do medicinskega posega)

Pacient je do izbranega medicinskega posega upravičen, če:

– je ta po pravilih medicinske stroke potreben, – se glede na stanje medicinske znanosti upravičeno pričakuje, da bo

pacientu koristen in je razmerje med pričakovano koristjo na eni strani in tveganjem ter obremenitvijo za pacienta na drugi strani ugodno,

– so stroški posega razumni glede na pričakovani učinek, kadar se medicinski poseg opravlja na račun javnih sredstev.

13. člen (zagotavljanje verske duhovne oskrbe)

Pri stacionarni oskrbi mora izvajalec zdravstvenih storitev zagotoviti pogoje za uresničevanje pravice pacienta do ustrezne verske duhovne oskrbe v skladu z zakonom, ki ureja versko svobodo.

5. Pravica do spoštovanja pacientovega časa

14. člen

(čakalni časi in čakalne dobe) (1) Pacient ima pravico, da se njegov čas spoštuje.

7/87

(2) Nujen medicinski poseg za pacienta mora izvajalec zdravstvenih storitev opraviti takoj oziroma v najkrajšem možnem času. (3) Pri zdravstvenih storitvah, ki jih ni možno opraviti takoj, mora izvajalec zdravstvenih storitev pacienta uvrstiti na čakalni seznam, pri čemer mora upoštevati strokovne standarde glede stopnje nujnosti, ki jo je treba v čakalnem seznamu posebej dokumentirati. Izvajalci zdravstvenih storitev morajo poskrbeti za najkrajši možni čakalni čas in čakalno dobo, ki se v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe določi s pogodbo o financiranju zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. (4) Merilo nujnosti iz drugega in tretjega odstavka tega člena, se presoja v skladu s pacientovo največjo zdravstveno koristjo in tako, da se prepreči resna zdravstvena škoda za pacienta. (5) Če pacient na podlagi utemeljenega opravičila ni mogel priti na izvedbo zdravstvene storitve, mu je izvajalec dolžan določiti čim bližji novi datum načrtovane zdravstvene storitve. (6) Če pacient ni prišel na izvedbo zdravstvene storitve in ni dal utemeljenega opravičila v 14 dneh po dnevu načrtovane zdravstvene storitve, ga izvajalec zdravstvenih storitev lahko izbriše s čakalnega seznama. (7) Izvajalec zdravstvenih storitev je dolžan pacienta po opravljeni zdravstveni storitvi izbrisati s čakalnega seznama.

(8) Če pacient na zdravstveno storitev čaka več kot tri mesece, ima pravico zahtevati kontrolni pregled pri zdravniku, ki ga je na zdravstveno storitev napotil. (9) Pacient je lahko za isto zdravstveno storitev vpisan samo v čakalnem seznamu enega izvajalca zdravstvenih storitev v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe. Če se ugotovi, da je pacient vpisan v več čakalnih seznamov, izvajalci zdravstvenih storitev pozovejo pacienta, da se v roku 10 dni opredeli, na katerem čakalnem seznamu želi biti vpisan. Če se pacient ne opredeli, se upošteva prvi vpis.

15. člen (čakalni seznam)

(1) V čakalnem seznamu izvajalcev zdravstvenih storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni, razen za preglede pri izbranem zdravniku splošne medicine in pediatru, se za vsako zdravstveno storitev posebej vodijo naslednji podatki: – zaporedna številka zapisa, – datum vpisa, – številka kartice zdravstvenega zavarovanja, – osebno ime pacienta, – datum rojstva, – naslov in telefonska številka pacienta, – datum načrtovane zdravstvene storitve,

8/87

– datum in ura izvedene zdravstvene storitve, – šifra zdravstvenega delavca, – šifra zdravstvene storitve, – šifra izvajalca zdravstvenih storitev, – stopnja nujnosti. (2) Namen obdelave podatkov v čakalnem seznamu je zagotoviti pacientom obveščenost o vrstnem redu in spoštovanje vrstnega reda ter obveščenost o čakalni dobi oziroma zagotoviti hiter in enakopraven dostop do zdravstvenih storitev. (3) Podatki v čakalnem seznamu in podatki o morebitnem spreminjanju vrstnega reda skupaj z obrazložitvijo okoliščin, ki narekujejo spreminjanje vrstnega reda, se hranijo šest mesecev po opravljeni zdravstveni storitvi.

(4) Pacient ima pravico izvedeti razloge za čakalno dobo in za njeno dolžino ter pravico do vpogleda, prepisa ali kopiranja čakalnega seznama, pri čemer se lahko seznani zgolj s podatki iz prve, druge, sedme, osme, desete, enajste in dvanajste alinee prvega odstavka tega člena. Za seznanitev po tem odstavku se uporabljajo določbe 42. člena tega zakona, razen tretjega, petega, osmega in devetega odstavka navedenega člena. Izvajalec zdravstvenih storitev mora seznanitev pacientu omogočiti takoj ali najpozneje tri delovne dni po prejemu zahteve. Število danih zahtev je neomejeno. (5) Najdaljše dopustne čakalne čase in čakalne dobe za izvajalce zdravstvenih storitev v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, način vodenja čakalnih seznamov in rok za njihovo organiziranje določi minister, pristojen za zdravje.

16. člen (sporočanje podatkov)

(1) Izvajalec zdravstvenih storitev v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, sporoči Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Inštitut) podatke iz druge, tretje, četrte, sedme, osme, desete in enajste alineje prvega odstavka prejšnjega člena. Način in roke za sporočanje ter vrsto zdravstvenih storitev, za katere je to potrebno, določi minister, pristojen za zdravje. (2) Inštitut na podlagi zbirk podatkov, ki jih vodi na podlagi zakona, ki ureja zbirke podatkov s področja zdravstvenega varstva, in sporočenih podatkov iz prejšnjega člena izvajalcem zdravstvenih storitev v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, pošlje seznam umrlih pacientov, seznam pacientov, ki so vpisani v več čakalnih seznamov pri različnih izvajalcih zdravstvenih storitev, ter seznam pacientov, katerim je bila zdravstvena storitev opravljena. (3) Izvajalec zdravstvenih storitev je dolžan na podlagi prejetih seznamov iz prejšnjega odstavka s čakalnega seznama do naslednjega poročanja izločiti umrle paciente in paciente, katerim je bila storitev že opravljena pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev.

9/87

(4) Podatke iz drugega odstavka tega člena in podatke iz 18. člena tega zakona lahko pridobiva za potrebe nadzora in financiranja programov tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

17. člen (nacionalni čakalni seznam)

(1) Inštitut vodi nacionalni čakalni seznam na podlagi podatkov iz prejšnjega člena za potrebe nadaljnjega statističnega poročanja ministrstvu, pristojnemu za zdravje.

(2) Vrsto podatkov, način in roke za njihovo sporočanje določi minister, pristojen za zdravje.

18. člen (specialistični ambulantni pregled)

(1) Pacient, ki ga je osebni zdravnik napotil na specialistični ambulantni pregled zaradi nadaljnje zdravstvene oskrbe ali pridobitve podrobnejšega strokovnega mnenja oziroma ocene njegovega zdravstvenega stanja, ima pravico do pregleda in pisnega mnenja v razumnem času. (2) Kadar je smiselno, potrebno in možno, mora strokovno mnenje poleg diagnostičnih podatkov vsebovati tudi predlog, kakšno naj bo nadaljnje zdravljenje. (3) Izvid in odpustnico prejme pacient na koncu pregleda oziroma najpozneje v treh dneh po opravljenem pregledu. V nujnih primerih je treba mnenje sporočiti takoj.

6. Pravica do obveščenosti in sodelovanja

19. člen (način sporazumevanja)

Pacient ima pravico, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci z njim govorijo ali drugače komunicirajo v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti na območjih lokalnih skupnosti, kjer je poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski jezik.

20. člen (obveščenost pacienta in pojasnilna dolžnost)

(1) Pacient ima pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o:

- svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe,

10/87

- cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja,

- možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve,

- morebitnih drugih možnostih zdravljenja, - postopkih in načinih zdravljenja, ki v Republiki Sloveniji niso dosegljivi ali

niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. (2) Pojasnila iz prejšnjega odstavka mora zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno. Za večji medicinski poseg ali medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem, mu mora dati razumljiva ustna in tudi pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. (3) Pacient ima pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja ter po koncu medicinskega posega oziroma zdravljenja pravico do obveščenosti o rezultatu zdravljenja oziroma morebitnih zapletih. (4) Pacienti, ki niso sposobni odločanja o sebi, uresničujejo pravice po tem členu v skladu z zmožnostmi, ki jih dopušča njihovo zdravstveno stanje.

21. člen (sodelovanje pacienta)

Pacient ima pravico, da po pojasnitvi iz prejšnjega člena dejavno sodeluje pri izbiri načina zdravljenja.

22. člen (izjeme od pravice do obveščenosti pacienta)

(1) Pacientu se smejo le izjemoma zamolčati dejstva o njegovem zdravstvenem stanju, če zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.

(2) Zdravnik mora spoštovati pacientovo željo, da se mu podatki o njegovem zdravstvenem stanju ne sporočijo, razen če bi s tem njemu ali drugim grozila resna zdravstvena škoda.

23. člen (seznanitev pacienta o tem, kdo sodeluje pri njegovem zdravljenju)

(1) Pacient ima pravico vedeti, kdo ga zdravi in kdo sodeluje pri njegovem zdravljenju.

11/87

(2) V ordinaciji, ambulanti ali na drugem mestu, kjer se opravlja zdravstvena dejavnost, morajo biti v čakalnici ali na drugem vidnem mestu objavljeni osebno ime in strokovni ali znanstveni naziv zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca. (3) Zdravstveni delavec in zdravstveni sodelavec, ki ima neposreden stik s pacientom, mora imeti na vidnem mestu oznako z navedbo osebnega imena in strokovnega ali znanstvenega naziva ter se pacientu osebno predstaviti. (4) V prostorih iz drugega odstavka tega člena mora biti na vidnem mestu objavljen naziv pravne ali fizične osebe, s katero ima izvajalec zdravstvenih storitev sklenjeno pogodbo za izvajanje laboratorijskih in drugih storitev.

24. člen (splošne informacije in informacije ob odpustu)

(1) Izvajalci zdravstvenih storitev morajo pacientu na njemu razumljiv način pojasniti organizacijske vidike zdravljenja. Pacienta morajo seznaniti tudi s posebnostmi dostopa do storitev, kot so čakalne dobe, čakalni časi in čakalni seznami ter plačljivost storitev iz programa obveznega zdravstvenega zavarovanja.

(2) Pri vsakem izvajalcu zdravstvenih storitev morajo biti pacientu na voljo pisne informacije o vsebini tega zakona in splošne informacije o izvajalcu in zdravstvenih storitvah, ki jih nudi. Ob sprejemu v stacionarno oskrbo mora biti pacient seznanjen s hišnim redom, ureditvijo nastanitve in bivanja. (3) Ob odpustu iz bolnišnice ali drugega zavoda ima pacient pravico do pisnega poročila o diagnozi, zdravljenju in zdravstveni negi ter do navodil za nadaljnje zdravljenje in ravnanje do prvega obiska pri osebnem zdravniku, vključno s potrebnimi zdravili ali medicinskimi pripomočki.

25. člen (seznanitev s stroški)

(1) Pacient ima, če zdravstvene storitve plača sam, pravico, da predhodno prejme pisni predračun predvidenih stroškov svojega zdravljenja. Po opravljeni zdravstveni storitvi oziroma zdravljenju ima pacient v vsakem primeru pravico do prejema obračuna in izstavitve računa za opravljene zdravstvene storitve ter uporabljena zdravila in medicinske pripomočke. (2) Če pacient zdravstvene storitve ne plača sam ima pravico, da se po končanem zdravljenju seznani z obračunom, specificiranim po posameznih zdravstvenih storitvah in uporabljenih zdravilih ter medicinskih pripomočkih. Pri tem mora biti razvidno, kolikšen delež stroškov krije pacient. (3) Na zahtevo pacienta je izvajalec zdravstvenih storitev dolžan pacientu obračun obrazložiti.

12/87

7. Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju

7.1 Pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo

26. člen (privolitev)

(1) Pacient ima pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju, pod pogoji, ki jih določa zakon. (2) Pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve na podlagi prejetih pojasnil iz 20. člena tega zakona ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, razen v primerih, ki jih določa zakon. (3) Pod pogoji iz prejšnjega odstavka in na način ter pod drugimi pogoji, ki jih določa zakon, je nedvoumna privolitev pacienta potrebna tudi v primeru:

– sodelovanja v učnem procesu, zlasti ob prisotnosti drugih oseb med izvajanjem zdravstvene oskrbe zaradi medicinskega izobraževanja, ki ga ureja 44. člen tega zakona,

– uporabe zdravstvenih podatkov za namene, ki ne predstavljajo zdravljenja, ki jo ureja 45. člen tega zakona,

– sporočanja informacij o zdravstvenem stanju tretjim osebam, ki ga ureja 46. člen tega zakona,

– seznanjanja tretjih oseb z zdravstveno dokumentacijo, ki ga ureja 45. člen tega zakona,

– sodelovanja v medicinskih raziskavah, – preiskav na njemu odvzetem biološkem materialu, pri čemer se te lahko

opravijo samo za potrebe njegovega zdravljenja, razen če morebitno drugo rabo biološkega materiala ureja poseben zakon,

– razpolaganja s telesom ali deli telesa po njegovi smrti za potrebe medicinskega izobraževanja in znanstvenih raziskav, za katerega se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odvzem in presaditev delov človeškega telesa zaradi zdravljenja,

– darovanja organov, tkiv ali celic v času življenja in po smrti, ki ga ureja poseben zakon.

(4) Pacient lahko da privolitev ustno, z dejanjem oziroma ravnanjem, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da pomeni privolitev, ali pisno, kadar tako določa zakon. Privolitev se lahko da tudi za več medicinskih posegov skupaj, če predstavljajo funkcionalno celoto v okviru postopka zdravljenja.

(5) Za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, mora biti pacientova privolitev dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona skupaj z njegovo izjavo, da je dobil pojasnila iz 20. člena tega zakona. (6) Kadar pacient ne more dati pisne privolitve, lahko da privolitev tudi ustno v prisotnosti dveh polnoletnih prič, kar je treba dokumentirati na obrazcu iz 27. člena tega zakona, skupaj z navedbo razloga nezmožnosti.

13/87

(7) Če pacient v medicinski poseg privoli, pisne privolitve pa noče dati, je treba to dejstvo in morebitne razloge dokumentirati na obrazcu iz 27. člena tega zakona in potrditi s podpisom dveh polnoletnih prič.

27. člen (privolitveni obrazec)

(1) Privolitev iz prejšnjega člena se dokumentira na privolitvenem obrazcu, ki mora vsebovati: − osnovne podatke o izvajalcu zdravstvenih storitev, − opis medicinskega posega z navedbo poglavitnih možnih zapletov in pričakovanih

koristi ter povzetek drugih pojasnil iz 20. člena tega zakona, − osebno ime in podpis zdravnika, ki je medicinski poseg pacientu obrazložil

oziroma zdravnika, ki bo medicinski poseg izvedel, − privolitveno in zavrnitveno izjavo ter izjavo o prejemu in razumevanju pojasnil iz

20. člena tega zakona ter morebitno izjavo o preklicu, − osebno ime in številko kartice zdravstvenega zavarovanja ali drug osebni podatek,

ki omogoča določenost pacienta, − osebno ime in drug podatek, ki omogoča določenost prič, oseb, ki dajejo soglasje,

in oseb, ki dajejo privolitev namesto pacienta, ki ni sposoben odločanja o sebi, − kategorije ali osebna imena, kontaktne podatke in razmerje do pacienta tistih

oseb, ki jih pacient določi v okviru privolitve iz tretje in četrte alinee tretjega odstavka prejšnjega člena in način ter obseg uresničevanja pravice,

− točen čas in datum danih izjav, − navedbo razlogov in okoliščin iz petega in šestega odstavka prejšnjega člena, − podpis pacienta, razen v primerih, ki jih določa zakon, in podpise drugih oseb,

kadar je to potrebno, − druge sestavine, ki so potrebne glede na naravo in okoliščine privolitve oziroma

zavrnitve ali jih določa drug zakon. (2) Natančnejšo vsebino in obliko privolitvenega obrazca zaradi njegove enotne uporabe predpiše minister, pristojen za zdravje.

7.2 Zdravstvena oskrba brez privolitve

28. člen (nujni medicinski poseg)

Brez predhodne privolitve se pacientu lahko opravi nujen medicinski poseg oziroma nujna zdravstvena oskrba, kadar zaradi svojega zdravstvenega stanja duševno ali fizično ni sposoben odločanja o sebi in je to v njegovo največjo zdravstveno korist.

29. člen (medicinska oskrba brez privolitve pacienta)

14/87

Medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba, ki ni poseg oziroma oskrba iz prejšnjega člena in hkrati ni operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, se pacientu lahko opravi brez njegove privolitve pod naslednjimi pogoji:

– pacient zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben odločanja o sebi, – zdravnik ni vedel in ni mogel vedeti, da je pacient, pacientov zdravstveni

pooblaščenec oziroma pooblaščenka (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec) pacientov zakoniti zastopnik ali druga oseba, ki po zakonu lahko da privolitev, posegu nasprotoval,

– privolitve oseb iz prejšnje alinee v razumnem času ni bilo mogoče pridobiti in

– bo medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba pacientu v največjo zdravstveno korist.

7.3 Pravica do zavrnitve zdravstvene oskrbe

30. člen (zavrnitev)

(1) Pacient ima pravico zavrniti predlagan medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo razen kadar bi to ogrozilo njegovo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih. Za operativne ali druge medicinske posege, povezane z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, se zavrnitev potrdi na obrazcu iz 27. člena tega zakona. (2) Pacient ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico zavrniti medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, ki bi mu sicer rešila ali podaljšala življenje, v primeru kadar:

- pacient trpi za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustrezni zdravstveni oskrbi in ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja ali ne lajša trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje ali

- pacient ne želi zdravljenja, ki bi mu podaljšalo življenje v položaju, ko bo

bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel sam zase.

(3) Volja iz prve alinee prejšnjega odstavka je za zdravnika zavezujoča, volja iz druge alinee prejšnjega odstavka pa mora biti upoštevana kot smernica pri odločanju o zdravljenju. (4) Zavrnitev iz drugega odstavka tega člena mora biti dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Na obrazcu mora biti pacientov podpis overjen. (5) Pred vnaprejšnjim izjavljanjem mora biti pacient s strani tričlanskega senata, ki ga sestavljajo zdravnik, ki pacienta zdravi, zdravnik ustrezne specialnosti, ki dotlej ni bil in pozneje ne bo vključen v pacientovo zdravljenje in strokovnjak s področja psihiatrije, natančno poučen o pomenu in posledicah njegove odločitve. Tričlanski senat preveri izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena. Ugotovitve in

15/87

osnovna pojasnila senata, ki se dokumentirajo v pisni obliki, so sestavni del listine iz prejšnjega odstavka. (6) Zavrnitev medicinskega posega oziroma oskrbe iz drugega odstavka tega člena se upošteva, če pacient tudi po prejemu pojasnila in pouka iz prejšnjega odstavka vztraja pri izraženi volji in če so od dneva prejema pojasnila oziroma pouka potekli najmanj trije dnevi. (7) Spoštovati je treba zavrnitev zdravstvene oskrbe, ki je za pacienta nesprejemljiva zaradi verskih prepričanj, kulturne tradicije ali drugih osebnih razlogov. Zavrnitev zdravstvene oskrbe ne sme imeti posledic v odnosu zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev do pacienta. (8) Sodno varstvo glede kršitev pravic po določbah tega člena, se uveljavlja pred pristojnim sodiščem v nepravdnem postopku na podlagi smiselne uporabe določb zakona, ki ureja postopek odvzema in vrnitve poslovne sposobnosti. Nepravdni postopek po tem odstavku je nujen in prednosten.

31. člen (preklic privolitve ali zavrnitve)

(1) Pacient ima pravico kadar koli preklicati privolitev, tudi med samim zdravljenjem, če prekinitev zdravljenja ne bi povzročila nesprejemljive nevarnosti ali škode za njegovo zdravje. Preklic za medicinske posege mora pacient potrditi na način, kot ga določajo četrti, peti in šesti odstavek 26. člena tega zakona. (2) Pacient lahko kadar koli prekliče zavrnitev medicinskega posega. Za preklic zavrnitve se uporabljajo določbe 26. člena tega zakona, ki veljajo za privolitev.

8. Pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje

32. člen (pacientov zdravstveni pooblaščenec)

(1) Kdor je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, lahko določi osebo, ki bo v primeru in za čas njegove nesposobnosti odločanja o sebi odločala o zdravstveni oskrbi na podlagi navodil in usmeritev, če te niso v nasprotju z zakonom (v nadaljnjem besedilu: pacientov zdravstveni pooblaščenec). (2) Pacientov zdravstveni pooblaščenec je lahko oseba z lastnostmi, ki se zahtevajo za pacienta, ki je sposoben odločanja o sebi, in ki je dopolnila 18 let starosti. Pacientov zdravstveni pooblaščenec ima pravico do seznanitve s pacientovo zdravstveno dokumentacijo in njegovim zdravstvenim stanjem ter pojasnili, ki so pomembna za odločitev o zdravljenju. Morebitno omejitve pravice do seznanitve lahko določi pacient v izjavi iz tretjega odstavka tega člena. (3) Pacientov zdravstveni pooblaščenec se določi s pisno izjavo, na kateri mora biti pacientov podpis overjen.

16/87

(4) Veljavnost pisne izjave iz prejšnjega odstavka je časovno neomejena in se lahko kadar koli prekliče z navadno pisno izjavo. (5) Podatki o pacientovem zdravstvenem pooblaščencu so zdravniku dostopni prek informacijskega sistema kartice zdravstvenega zavarovanja. Postopek zapisa in izbrisa podatkov ter postopek seznanitve z izjavo predpiše minister, pristojen za zdravje.

33. člen (izključitev oseb, ki so po zakonu upravičene do odločanja o zdravljenju)

Na način iz prejšnjega člena lahko pacient izključi ali omeji osebe, ki bi bile do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi upravičene po zakonu.

34. člen (upoštevanje vnaprej izražene volje)

(1) Kdor je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšnega zdravljenja ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko:

- ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, - bi bile podane okoliščine iz drugega odstavka 30. člena tega zakona.

(2) Volja iz prve alinee prejšnjega odstavka je za zdravnika zavezujoča, volja iz druge alinee prejšnjega odstavka pa mora biti upoštevana kot smernica pri odločanju o zdravljenju. (3) Vnaprej izraženo voljo je treba upoštevati, ko nastopi položaj, ki ga predvideva opredelitev in če hkrati ni dan utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical. (4) Vnaprej izražena volja mora biti pisna. Na listini mora biti pacientov podpis overjen. (5) Pred vnaprejšnjim izjavljanjem mora biti pacient s strani tričlanskega senata, ki ga sestavljajo zdravnik, ki pacienta zdravi, zdravnik ustrezne specialnosti, ki dotlej ni bil in pozneje ne bo vključen v pacientovo zdravljenje in strokovnjak s področja psihiatrije, natančno poučen o pomenu in posledicah njegove odločitve. Tričlanski senat preveri izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena. Ugotovitve in osnovna pojasnila senata, ki se dokumentirajo v pisni obliki, so sestavni del listine iz prejšnjega odstavka. (6) Veljavnost pisne izjave iz prejšnjega odstavka je tri leta in se lahko ne glede na pacientovo sposobnost odločanja o sebi kadar koli na neformalen način prekliče. (7) Podatek o tem, da je pacient dal izjavo po tem členu, je zdravniku dostopen prek informacijskega sistema kartice zdravstvenega zavarovanja. Postopek zapisa in

17/87

izbrisa podatkov, postopek seznanitve z izjavo in način njene hrambe predpiše minister, pristojen za zdravje. 9. Poseben način uveljavljanja pravic pacientov, ki niso sposobni odločanja o sebi

35. člen (otroci)

(1) Kadar otrok ni sposoben privolitve v medicinski poseg oziroma medicinsko oskrbo, se ta sme opraviti le, če ga dovolijo njegovi starši ali skrbnik oziroma skrbnica (v nadaljnjem besedilu: skrbnik). Enako velja za posebne vrste privolitev iz drugega odstavka 26. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače. (2) Sposobnost za privolitev otroka se prizna v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Sposobnost za privolitev se otroku do 15. leta starosti lahko prizna, če se zdravnik glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, predhodno posvetuje s starši oziroma skrbnikom in se o otrokovi sposobnosti prepriča na strokovno primeren način. Sposobnosti za odločanje o sebi se otroku po dopolnjenem 15. letu starosti lahko ne prizna, pri čemer se zdravnik glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti za privolitev, predhodno posvetuje s starši oziroma skrbnikom, če je to potrebno. (3) O privolitvi iz tega člena odločata starša praviloma sporazumno. (4) Za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo oziroma medicinski poseg, ki utegne imeti pomembne posledice za otroka, se zahteva privolitev obeh staršev, razen kadar:

– eden od staršev ni znan ali je neznanega bivališča, – je enemu od staršev odvzeta roditeljska pravica, – eden od staršev zaradi začasne zadržanosti mnenja ne more dati

pravočasno brez nevarnosti za nastanek resne zdravstvene škode za otroka,

– eden od staršev ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za pacientovo sposobnost odločanja o sebi.

(5) Za privolitev po prejšnjem odstavku se uporabljajo določbe 27. člena tega zakona, ki veljajo za privolitev. (6) Kadar se starša o operativnem ali drugem medicinskem posegu, povezanem z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo oziroma medicinskem posegu, ki utegne imeti pomembne posledice za otroka, ne moreta odločiti sporazumno, lahko predlagata, da jima pri tem pomaga ali odloči organ, ki je za to pristojen po predpisih, ki urejajo družinska razmerja. (7) Za druge medicinske posege oziroma zdravstveno oskrbo, ki ne predstavlja posegov oziroma oskrbe iz prejšnjega odstavka, lahko da privolitev tisti od staršev, ki je takrat, ko se privolitev daje, prisoten. Če sta prisotna oba in ne soglašata, zdravnik pridobi soglasje konzilija v največjo možno korist otroka, če to ni mogoče, pa od drugega zdravnika, ki dotlej ni bil in pozneje ne bo vključen v pacientovo zdravljenje. Odločitev na obrazcu iz 27. člena tega zakona podpišejo eden od staršev, ki soglaša

18/87

z medicinskim posegom oziroma zdravstveno oskrbo, in člani konzilija oziroma zdravnik, ki je dal soglasje. (8) Otrok ima pravico, da se kadar o njegovi zdravstveni oskrbi odločajo druge osebe, kolikor je najbolj mogoče upošteva njegovo mnenje, če ga je sposoben izraziti in če razume njegov pomen ter posledice.

36. člen (omejitev odločanja staršev oziroma skrbnika)

Nujen medicinski poseg ali drug medicinski poseg, ki lahko odvrne resno zdravstveno škodo ali prepreči hudo trpljenje, se lahko opravi brez soglasja staršev oziroma skrbnika.

37. člen (pacienti z motnjami v duševnem zdravju)

(1) Kadar pacient zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg, se ta sme opraviti le, če ga dovoli zakoniti zastopnik. (2) Za paciente, za katere je podaljšana roditeljska pravica zaradi motnje v duševnem razvoju, se uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za paciente z motnjami v duševnem zdravju. Za paciente, za katere je podaljšana roditeljska pravica zaradi telesne prizadetosti, se uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za otroke po dopolnjenem 15. letu starosti. (3) Če pacient iz prvega odstavka tega člena nima zakonitega zastopnika, mora izvajalec zdravstvenih storitev obvestiti pristojni organ za začetek postopka za določitev zakonitega zastopnika. (4) Če zdravnik ugotovi, da zakoniti zastopnik iz prvega odstavka tega člena ne odloča v najboljšo zdravstveno korist pacienta, v soglasju z osebnim zdravnikom da pobudo za zagotovitev ustreznega zastopanja. (5) Dokler pacientu iz prvega odstavka tega člena ni postavljen zakoniti zastopnik, lahko privolitev v medicinski poseg oziroma medicinsko oskrbo dajo naslednje osebe, če imajo lastnosti, ki se zahtevajo za pacienta, ki je sposoben odločanja o sebi in so dopolnili 18 let starosti ter s pacientom živijo v skupnem gospodinjstvu, in sicer v naslednjem izključujočem vrstnem redu:

– pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti,

– pacientovi otroci ali posvojenci, – pacientovi naravni starši oziroma posvojitelji, – pacientovi bratje ali sestre, – pacientovi stari starši, – pacientovi vnuki.

19/87

(6) Če ni oseb iz prejšnjega odstavka, lahko privolitev v medicinski poseg oziroma medicinsko oskrbo ob enakih pogojih dajo naslednje osebe, ki s pacientom ne živijo v skupnem gospodinjstvu:

– pacientovi neposredni potomci ali posvojenci, – pacientovi naravni starši oziroma posvojitelji, – pacientovi bratje ali sestre, – pacientovi stari starši, – pacientovi vnuki.

(7) Če več oseb znotraj kategorij iz petega in šestega odstavka tega člena ne doseže soglasja, odloči na podlagi danih mnenj zdravnik, pri čemer upošteva pacientovo največjo zdravstveno korist. (8) Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za privolitve iz tretjega odstavka 26. člena tega zakona.

38. člen (začasna nesposobnost odločanja o sebi)

Kadar pacient zaradi zdravstvenega stanja začasno duševno ali fizično ni sposoben odločanja o sebi, se uporabljajo določbe petega, šestega in sedmega odstavka prejšnjega člena. Tretje osebe ne morejo zavrniti izvedbe nujnega medicinskega posega.

39. člen (nadomestna odobritev, če pacient medicinski poseg zavrača)

(1) Če je pacient zaradi vpliva psihoaktivnih snovi ali katerih koli drugih okoliščin v takem duševnem stanju, da začasno ni sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist in je za medicinki poseg podana privolitev oseb iz prejšnjega člena, pacient pa medicinski poseg zavrača, je treba pridobiti tudi soglasje konzilija, če to ni mogoče, pa od drugega zdravnika, ki dotlej ni bil in pozneje ne bo vključen v pacientovo zdravljenje. (2) Konzilij oziroma drug zdravnik lahko odobri poseg le v primeru, če je mogoče utemeljeno domnevati, da bi pacient v normalnih okoliščinah dal privolitev in bo predlagan medicinski poseg v pacientovo največjo zdravstveno korist. (3) Okoliščine zavračanja privolitve in nadomestna odobritev se dokumentirajo na obrazcu iz 27. člena tega zakona.

10. Pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja

40. člen (preprečevanje in lajšanje trpljenja)

20/87

(1) Pacient ima pravico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo. (2) Pacient ima pravico, da se pri njegovi zdravstveni oskrbi po strokovnih standardih preprečijo nepotrebne bolečine in drugo trpljenje, povezano z medicinskim posegom. (3) Pacient v končni fazi bolezni in pacient z neozdravljivo boleznijo, ki povzroča hudo trpljenje, ima pravico do paliativne oskrbe.

11. Pravica do drugega mnenja

41. člen (pridobitev drugega mnenja in dodatnega strokovnega mnenja)

(1) Pacient ima pravico kadar koli pridobiti drugo mnenje. (2) V breme javnih sredstev lahko pacient pravico iz prejšnjega odstavka uveljavi enkrat in sicer v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe v Republiki Sloveniji. Pravico lahko uveljavi samo kadar je udeležen v zdravstveni oskrbi pri izvajalcih zdravstvenih storitev na terciarni ravni in kadar ima odločanje o zdravstveni oskrbi zaradi hude bolezni pomemben vpliv na nadaljnje življenje. (3) Če zdravnik meni, da je to potrebno, lahko neodvisno od pogojev iz prejšnjega odstavka zaradi nadaljnjega odločanja o zdravljenju na lastno pobudo ali na predlog pacienta pridobi neformalno mnenje konzilija ali drugega zdravnika ustrezne specialnosti pri istem izvajalcu zdravstvenih storitev (dodatno strokovno mnenje).

12. Pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo

42. člen (način seznanitve z zdravstveno dokumentacijo)

(1) Pacient ima ob prisotnosti zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca pravico do neoviranega vpogleda in prepisa zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša nanj. Fotokopiranje ali drugo reprodukcijo zdravstvene dokumentacije mora zagotoviti izvajalec zdravstvenih storitev. Verodostojno reprodukcijo slikovne dokumentacije, ki se ne hrani v elektronski obliki, je izvajalec zdravstvenih storitev dolžan zagotoviti, če razpolaga s tehničnimi sredstvi, ki to omogočajo. (2) Pacientu oziroma njegovemu pooblaščencu ali drugi osebi, ki ima pravico do seznanitve, se omogoči seznanitev pod pogojem, da je zagotovljena njihova identifikacija in izkazana pravna podlaga. (3) Izvajalec zdravstvenih storitev mora pravico iz prvega odstavka tega člena pacientu omogočiti takoj ali najpozneje pet delovnih dni po prejemu zahteve. Pacient lahko pri istem izvajalcu zdravstvenih storitev vloži zahtevo največ dvakrat mesečno.

21/87

(4) Izvajalec zdravstvenih storitev lahko za izvajanje pravic iz prvega odstavka tega člena zaračuna materialne stroške preslikave oziroma druge reprodukcije in posredovanja. Stroškovnik za zaračunavanje materialnih stroškov in morebitnih storitev, ki presegajo običajno delo v zvezi z izvajanjem pravic iz prvega odstavka tega člena, na predlog Informacijskega pooblaščenca predpiše minister, pristojen za zdravje. (5) Poleg pravic iz prejšnjih odstavkov tega člena ima pacient pravico zahtevati:

– da se dodajo njegove pripombe k zapisom v zdravstveni dokumentaciji, – osnovna ustna pojasnila o vsebini zdravstvene dokumentacije, razen kadar

pacient prejme izčrpna pojasnila na podlagi 20. člena tega zakona, – izčrpna ustna pojasnila o vsebini zdravstvene dokumentacije, če glede

posameznih delov dokumentacije ni prejel pojasnil na podlagi 20. člena tega zakona.

Izvajalec zdravstvenih storitev mu mora omogočiti uresničitev pravice iz prve in druge alinee tega odstavka v roku iz tretjega odstavka tega člena, uresničitev pravice iz tretje alinee tega odstavka pa v 15 dneh od prejema zahteve. (6) Osebe, ki so po zakonu ali po pooblastilu pacienta upravičene do odločanja o pacientovi zdravstveni oskrbi, imajo pravico do seznanitve s pacientovo zdravstveno dokumentacijo pod pogoji in na način, določen v prejšnjih odstavkih tega člena, le kadar imajo pravico odločanja o konkretni zdravstveni oskrbi pacienta in v obsegu, ki je potreben za odločanje. (7) Za uresničevanje pravice po tem členu lahko pacient pisno pooblasti katero koli osebo. (8) Pri uresničevanju pravice po tem členu je treba upoštevati tudi določbe prvega odstavka 22. člena tega zakona. (9) Pacient ima na podlagi smiselne uporabne določb prejšnjih odstavkov tega člena pravico do samostojnega dostopa do svojega elektronskega zdravstvenega zapisa in podatkov v informacijskem sistemu kartice zdravstvenega zavarovanja, če zdravstveni sistem to omogoča. (10) Ob kršitvi pravice do neoviranega vpogleda, prepisa ali fotokopiranja zdravstvene dokumentacije ima pacient in druge upravičene osebe pravico vložiti pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu.

43. člen (seznanitev z zdravstveno dokumentacijo po pacientovi smrti)

(1) Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo uporabniki, ki so za obdelavo podatkov pooblaščeni z zakonom in uporabniki, za katere je pacient predhodno dal izrecno osebno privolitev v pisni obliki. (2) Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo pacientovi zakoniti dediči prvega dednega reda. Pravico do seznanitve

22/87

imajo tudi druge osebe, ki za to izkažejo pravni interes, pri čemer se jim omogoči le dostop do podatkov, ki so pomembni za uveljavljanje njihovega pravnega interesa. (3) Seznanitev uporabnikov iz drugega odstavka tega člena se delno ali v celoti zavrne, če tako določa zakon ali če jo je pacient pred smrtjo pisno ali ustno v navzočnosti dveh prič izrecno prepovedal. (4) Ne glede na izrecno prepoved umrlega pacienta imajo pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na razloge, ki utegnejo bistveno vplivati na njihovo zdravje, pacientovi potomci do katerega koli kolena, pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz registrirane istospolne skupnosti, bratje in sestre ali druge osebe, ki so bile z umrlim pacientom v posebnem razmerju in to z gotovostjo izkažejo. Posredna seznanitev se izvede prek pacientovega osebnega zdravnika ali zdravnika, ki je bil kako drugače udeležen v postopku zdravljenja. Če tega ni, zdravnika določi izvajalec zdravstvenih storitev, ki razpolaga s pacientovo zdravstveno dokumentacijo. (5) O seznanitvi odloči izvajalec zdravstvenih storitev v 15 dneh od prejema obrazložene zahteve. Ob delni ali popolni zavrnitvi seznanitve imajo osebe iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena pravico vložiti pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu. (6) Za druga vprašanja glede izvajanja pravice po tem členu se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega člena.

13. Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov

44. člen (zasebnost pri opravljanju zdravstvene storitve)

(1) Izvajalci zdravstvenih storitev morajo pri vsakokratni zdravstveni oskrbi spoštovati pacientovo zasebnost, zlasti njegova moralna, kulturna, verska, filozofska in druga osebna prepričanja ob upoštevanju medicinske doktrine. (2) Pacientu je treba omogočiti, da so pri zdravstveni storitvi ali medicinskem posegu navzoči le:

– zdravstveni delavci oziroma zdravstveni sodelavci, ki ga zdravijo ali opravljajo medicinski poseg,

– osebe, za katere želi, da so ob tem navzoče, če je to glede na naravo medicinskega posega izvedljivo,

– osebe, ki imajo v konkretnem primeru pravico do privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, če pacient ni sposoben odločanja o sebi in če je to glede na naravo medicinskega posega izvedljivo,

– druge osebe, če tako določa zakon. (3) Osebe, katerih navzočnost je potrebna za potrebe medicinskega izobraževanja, so lahko navzoče le s privolitvijo pacienta. Privolitev lahko dajo tudi osebe, ki imajo v konkretnem primeru pravico do privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, če pacient ni sposoben odločanja o sebi.

23/87

(4) Določitev oseb iz druge alinee drugega odstavka tega člena in privolitev iz prejšnjega odstavka mora biti dana v obliki, ki se zahteva za privolitev v konkreten medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo. (5) Pacient ima pravico zahtevati izvedbo drugih primernih in razumnih ukrepov za varstvo njegove zasebnosti pri zdravstveni oskrbi.

45. člen (varstvo osebnih podatkov)

(1) Pacient ima pravico do zaupnosti osebnih podatkov, vključno s podatki o obisku pri zdravniku in drugih podrobnostih o svojem zdravljenju. (2) S pacientovimi zdravstvenimi in drugimi osebnimi podatki morajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ravnati v skladu z načelom zaupnosti in predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. (3) Uporaba in druga obdelava pacientovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov je za potrebe zdravljenja dopustna tudi na podlagi pacientove privolitve ali privolitve oseb, ki bi imele pravico do privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, če pacient ni sposoben odločanja o sebi. (4) Uporaba in druga obdelava pacientovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov izven postopkov zdravljenja je dovoljena le z njegovo privolitvijo ali privolitvijo oseb, ki bi imele pravico do privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, če pacient ne ni sposoben odločanja o sebi. Po pacientovi smrti lahko dajo privolitev njegovi ožji družinski člani, če pacient tega ni pisno prepovedal ali je mogoče upravičeno sklepati, da bi to prepovedal. Uporabo pacientovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov izven postopkov zdravljenja lahko določa tudi zakon. (5) Privolitev za uporabo in drugo obdelavo osebnih podatkov po tretjem in četrtem odstavku tega člena ni potrebna:

– če za namene epidemioloških in drugih raziskav, izobraževanja, medicinskih objav ali druge namene pacientova istovetnost ni ugotovljiva,

– če za namene spremljanja kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe pacientova istovetnost ni ugotovljiva,

– kadar prijavo zdravstvenega stanja zahteva zakon, – kadar se zaradi potreb zdravljenja podatki posredujejo drugemu izvajalcu

zdravstvenih storitev, – kadar to zahteva drug zakon.

(6) Osebni podatki, ki se obdelujejo v skladu s tretjim, četrtim in petim odstavkom tega člena, morajo biti ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo. (6) Pacient ima pravico določiti osebe, ki se lahko seznanijo z njegovo zdravstveno dokumentacijo, in osebe, katerim seznanitev z njegovo zdravstveno dokumentacijo

24/87

prepoveduje, če to ni v nasprotju z zakonom. Pravica iz tega odstavka se uresničuje na način in pod pogoji, ki jih določa 46. člen tega zakona.

46. člen (varovanje poklicne skrivnosti)

(1) Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ter osebe, ki so jim zaradi narave njihovega dela podatki dosegljivi, so dolžni kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega poklica ali dela zvedo o pacientu, zlasti informacije o njegovem zdravstvenem stanju, njegovih osebnih, družinskih in socialnih razmerah, informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni ali poškodb (v nadaljnjem besedilu: informacije o zdravstvenem stanju).

(2) Dolžnost varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta lahko zdravstvenega delavca, zdravstvenega sodelavca ali druge osebe, ki so ji ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, razreši pacient oziroma njegov zakoniti zastopnik, osebe, ki so imele pravico do privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, če pacient ne ni bil sposoben odločanja o sebi, sodišče in druge osebe kadar tako določa zakon. (3) Zdravnik lahko sporoči podatke o zdravstvenem stanju pacienta, če je to nujno potrebno za varovanje življenja ali telesa drugih oseb. Zdravnik mora naznaniti sum storitve kaznivega dejanja zoper življenje in telo, kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost ter kaznivega dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, pri katerih je bil kot žrtev udeležen otrok. (4) Pacient ima z dopolnjenim 15. letom starosti pravico pisno na obrazcu iz 27. člena tega zakona ali ustno ob navzočnosti dveh polnoletnih prič določiti, komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme, mora ali ne sme zdravnik ali druga oseba, ki jo zdravnik pooblasti, sporočiti, razen če zakon določa drugače. Enako velja za sporočanje informacij o zdravstvenem stanju, ki se nanašajo na medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, v katero je pacient do 15. leta starosti lahko samostojno privolil. Izjava se lahko da za posamezen medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo ali za vse bodoče medicinske posege oziroma bodočo zdravstveno oskrbo pri posameznem izvajalcu zdravstvenih storitev. (5) Če pacient ne izkoristi pravice po prejšnjem odstavku ali tega zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more storiti, se informacije o njegovem zdravstvenem stanju lahko sporočijo njegovim ožjim družinskim članom, bližnjim osebam in osebam, ki so bile v zvezi s konkretnim medicinskim posegom oziroma zdravstveno oskrbo upravičene dati privolitev, če pacient ni bil sposoben odločanja o sebi.

(6) V primeru iz 22. člena tega zakona osebe iz prejšnjih odstavkov tega člena nimajo pravice pridobiti več informacij, kot bi jih pridobil pacient, razen če je pacient določil drugače. (7) O seznanitvi iz tretjega odstavka tega člena odloči izvajalec zdravstvenih storitev v petih dneh od prejema zahteve. Ob delni ali popolni zavrnitvi seznanitve imajo

25/87

upravičene osebe pravico vložiti pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu, če gre za informacije, ki izvirajo iz zdravstvene dokumentacije. (8) Drugi, tretji, četrti in peti odstavek tega člena se uporabljajo tudi za posredovanje zdravstvene dokumentacije.

47. člen (nedovoljena obdelava osebnih podatkov)

Izvajalci zdravstvenih storitev morajo vsak ugotovljen ali sporočen primer nedovoljenega sporočanja ali druge nedovoljene obdelave osebnih podatkov o pacientu, ne glede na voljo pacienta, posebej raziskati in ugotoviti morebitno odgovornost zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev ali drugih oseb ter primer pisno dokumentirati. O tem morajo obvestiti pacienta, pristojnega zastopnika pacientovih pravic in Informacijskega pooblaščenca.

14. Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic

48. člen (vrste postopkov za varstvo pacientovih pravic)

(1) Pacient, ki meni, da so mu bile kršene pravice, določene s tem zakonom, ima pravico do obravnave kršitev v naslednjih postopkih, ki jih ureja ta zakon: − prva obravnave kršitve pacientovih pravic pred pristojno osebo na podlagi

pacientove pisne ali ustne zahteve (postopek z zahtevo za prvo obravnavo kršitve),

− obravnava v postopku pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic na podlagi pacientove pritožbe (pritožbeni postopek).

(2) Določbe tega zakona, ki urejajo postopke za varstvo pacientovih pravic, ne posegajo v predpise, ki urejajo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter izvajalcev zdravstvenih storitev.

(3) Za kršitve pravic iz zdravstvenega zavarovanja se uporabljajo določbe predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja.

49. člen (splošna postopkovna načela)

(1) Postopki za varstvo pacientovih pravic morajo zagotavljati: − obveščenost in podporo pacientu, − preprosto, pregledno, hitro in učinkovito reševanje, − brezplačno svetovanje in pomoč zastopnika pacientovih pravic, − nepristranskost in poštenost obravnave, − ustrezno sprotno dokumentiranje postopkovnih dejanj udeležencev, − reševanje in končanje postopka tam, kjer je nastal povod zanj, − praviloma ustno obravnavanje,

26/87

− izključitev javnosti, − možnosti za mirno reševanje sporov, − pravico do pritožbe zaradi neuspeha pri prvi obravnavi kršitve. (2) Glede vprašanj procesne sposobnosti v postopkih za varstvo pacientovih pravic se za paciente, ki niso sposobni odločanja o sebi, smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo poseben način uveljavljanja pravic pacientov, ki so nesposobni odločanja o sebi. Kadar o uvedbi postopkov odločajo otrokovi starši, sporazumna odločitev ni potrebna. (3) Uvedbo postopkov lahko zahtevajo tudi ožji družinski člani ali bližnje osebe, če pacient s tem soglaša. Po pacientovi smrti lahko uvedbo postopkov zahtevajo pacientovi ožji družinski člani. (4) Pacienti iz drugega odstavka tega člena imajo pravico, da se v postopkih obravnave kršitve njihovih pravic v največji možni meri zagotovi njihovo sodelovanje in upošteva njihovo mnenje, če so ga sposobni izraziti in če razumejo njegov pomen ter posledice. (5) Uveljavljanje kršitev pacientovih pravic po tem zakonu ni pogoj za uresničevanje pravice do morebitnega sodnega varstva.

15. Pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic

50. člen

(pristojnosti zastopnika pacientovih pravic) (1) Pri uresničevanju pravic in v postopkih, določenih s tem zakonom, pacientu svetuje, pomaga ali ga zastopa zastopnik pacientovih pravic (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) zlasti tako, da: − pacientu na primeren način svetuje o vsebini pravic, načinih in možnostih

njihovega uveljavljanja v času pred ali med zdravljenjem in kadar so te kršene, − daje konkretne usmeritve za uveljavljanje pravic in predlaga možne rešitve, − pacientu nudi neposredno pomoč pri vlaganju pravnih sredstev po tem zakonu, − za pacienta opravlja potrebne poizvedbe v zvezi z domnevnimi kršitvami pri

izvajalcih zdravstvenih storitev, − pri izvajalcih zdravstvenih storitev neformalno posreduje z namenom hitrega

odpravljanja manjših kršitev, − kadar ne gre za kršitev pravic po tem zakonu, pacienta napoti na pristojno pravno

ali fizično osebo ali pristojen državni organ, − v okviru pacientovega pooblastila vlaga pravna sredstva po tem zakonu in daje

predloge, pojasnila in druge izjave v imenu in v korist pacienta za hitro in uspešno razrešitev spora.

(2) Zastopnik je dolžan pacientom dati osnovne informacije o preostalih pravicah in dolžnostih, ki jih ima pacient v sistemu zdravstvenega varstva. (3) Poleg nalog iz prvega in drugega odstavka tega člena zastopnik skrbi za promocijo pacientovih pravic in njihovo uresničevanje v sistemu zdravstvenega

27/87

varstva. Pri tem lahko izvajalcem zdravstvenih storitev svetuje in predlaga ukrepe za učinkovito uveljavitev določb tega zakona. (4) Izvajalec zdravstvenih storitev mora zastopniku omogočiti dostop do vseh podatkov, ki so potrebni za njegovo delo v zvezi z zadevo, ki jo obravnava, najpozneje v petih delovnih dneh od prejema zahteve. Zastopnik se lahko seznani z zdravstveno dokumentacijo pacienta na podlagi njegove pisne privolitve. (5) Delo zastopnika je za paciente brezplačno.

51. člen (imenovanje zastopnika)

(1) Zastopnik opravlja svoje delo poklicno. Pri svojem delu je neodvisen in samostojen. (2) Zastopnika imenuje minister, pristojen za zdravje, na podlagi javnega razpisa za dobo petih let. Pred imenovanjem zastopnika si minister pridobi mnenje Komisije iz 64. člena tega zakona. Zastopnik je lahko ponovno imenovan. Minister, pristojen za zdravje, lahko predčasno razreši zastopnika, če to sam zahteva, če trajno izgubi sposobnost za opravljanje svoje funkcije ali če zaradi ugotovljenih napak pri delu ni več vreden zaupanja. (3) Za zastopnika je lahko imenovan kandidat z najmanj visokošolsko izobrazbo zdravstvene ali pravne smeri in najmanj petimi leti delovnih izkušenj na področju zdravstvenega varstva ali pravnega svetovanja. Kandidate v razpisnem postopku lahko predlagajo tudi nevladne organizacije in društva, ki delujejo na področju pacientovih pravic, zdravstvenega varstva ali varstva potrošnikov.

52. člen (delovanje zastopnika)

(1) Zastopnik deluje na sedežu območnega zavoda za zdravstveno varstvo, ki zagotavlja vse materialne in druge pogoje za njegovo delo. Število zastopnikov, obseg dela, njihov sedež in način informiranja pacientov oziroma javnosti o delovanju zastopnikov določi minister, pristojen za zdravje. (2) Potrebna sredstva za delo zastopnikov se letno določajo v finančnem načrtu območnega zavoda za zdravstveno varstvo. Sredstva se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

53. člen (pooblastilo za zastopanje)

Za zastopanje pacienta mora imeti zastopnik njegovo pisno pooblastilo. Za sklenitev poravnave, umik zahtevka in vpogled v zdravstveno dokumentacijo mora imeti zastopnik izrecno pooblastilo. Pooblastilo za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo

28/87

lahko pacient omeji na izbrane podatke. V takem primeru mora zastopnik pacienta opozoriti na morebitne posledice te omejitve.

54. člen (očitna neutemeljenost zahtevka)

Če zastopnik oceni, da je pacientov zahtevek očitno neutemeljen, ni dolžan sprejeti pooblastila za zastopanje, vendar mora pacienta opozoriti na nesmotrnost postopka in ga seznaniti z morebitnimi drugimi možnostmi za uveljavljanje zahtevka.

III. PACIENTOVE DOLŽNOSTI

55. člen

(pacientove dolžnosti) (1) Za doseganje kakovostne in varne zdravstvene oskrbe je pacient dolžan:

– dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja, – v času bolezni ravnati v skladu s prejetimi strokovnimi navodili in načrti

zdravljenja, v katere je ustno oziroma pisno privolil, – dati pristojnemu zdravniku in drugim pristojnim zdravstvenim delavcem

oziroma zdravstvenim sodelavcem vse potrebne in resnične informacije v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, ki so mu znane in so pomembne za nadaljnjo zdravstveno oskrbo, zlasti podatke o svojih sedanjih in preteklih poškodbah ter boleznih in njihovem zdravljenju, boleznih v rodbini, morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih uživa,

– obvestiti zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce o nenadnih spremembah zdravstvenega stanja, ki se pojavijo med zdravljenjem,

– biti obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic drugih pacientov ter zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev,

– spoštovati objavljene urnike, hišni red in predpisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvenih storitev,

– pravočasno obvestiti izvajalca zdravstvenih storitev o morebitnem izostanku na pregled ali zdravljenje.

(2) Pacientu, ki ne spoštuje dolžnosti iz prejšnjega odstavka, ni mogoče zagotoviti ustreznih rezultatov zdravljenja in popolnega uresničevanja drugih pravic po tem zakonu.

IV. POSTOPEK Z ZAHTEVO ZA PRVO OBRAVNAVO KRŠITVE IN PRITOŽBO

1. Prva obravnava kršitve pacientovih pravic

56. člen (sprotno razreševanje nesporazumov in sporov)

29/87

Če pacient neposredno med zdravstveno storitvijo izrazi nezadovoljstvo z odnosom, zdravljenjem ali zdravstveno nego, mora zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec poskusiti takoj odpraviti nesporazum z dodatnimi pojasnili ali ukrepi za odpravo kršitev. Če pacient ni zadovoljen z dodatnimi pojasnili ali ukrepi, ga je treba seznaniti s pravico in postopkom vložitve zahteve za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic.

57. člen (pristojna oseba)

(1) Vsak izvajalec zdravstvenih storitev mora določiti osebo, ki je pristojna za sprejem in obravnavo zahteve pacienta za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic (v nadaljnjem besedilu: zahteva), pri čemer lahko določi tudi več oseb glede na vsebino zahteve in potrebo po nemotenem zagotavljanju obravnave zahtev (v nadaljnjem besedilu: pristojna oseba). (2) Če izvajalec zdravstvenih storitev ne določi drugače, je pristojna oseba predstojnik ali član organa vodenja izvajalca zdravstvenih storitev. (3) Če je izvajalec zdravstvenih storitev zasebnik kot posameznik, mora biti pristojna oseba določena izmed oseb z znanji s področja, ki ga zasebnik opravlja in ki pri njem ni zaposlena. Na podlagi dogovora je za pristojno osebo lahko določena tudi oseba, ki to delo opravlja pri najbližjem izvajalcu zdravstvenih storitev v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe. Prva obravnava kršitve pacientove pravice se lahko opravi tudi pred zasebnikom posameznikom ali pred drugo pristojno osebo, ki je pri njem zaposlena, če pacient s tem soglaša. (4) Izvajalec zdravstvenih storitev lahko imenuje veččlansko posvetovalno telo, ki pomaga pri odločanju o strokovnih in drugih vprašanjih, povezanih z izvajanjem tega zakona, zlasti določb, ki urejajo način uresničevanja pravic pacientov, ki niso sposobni odločanja o sebi, varstvo osebnih podatkov in poklicne skrivnosti ter postopke za obravnavo kršitev pacientovih pravic.

58. člen (obvezne objave)

(1) V vsaki ordinaciji mora biti za namene iz prvega odstavka prejšnjega člena v čakalnici na vidnem mestu objavljeno osebno ime pristojne osebe, njena telefonska številka in naslov njenega delovnega mesta, kjer se zahteva lahko vloži ustno. (2) Poleg podatkov o možnosti ustne zahteve morajo biti objavljeni tudi način vložitve zahteve v pisni ali elektronski obliki in drugi načini, ki jih zagotavlja izvajalec zdravstvenih storitev. (3) Posebej mora biti objavljeno osebno ime, naslov in telefonska številka najbližjega zastopnika.

30/87

(4) Pacient mora biti ob vložitvi ustne zahteve ali ob prvem pisnem stiku z izvajalcem zdravstvenih storitev obveščen o možnosti zastopanja ali druge pomoči s strani zastopnika ali pooblaščenca.

59. člen (rok za vložitev zahteve)

(1) Zahtevo zaradi kršitve, ki je posledica domnevnega nepravilnega odnosa ali ravnanja zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev, lahko pacient vloži takoj, vendar najpozneje v 15 dneh od dogodka, ki naj bi predstavljal kršitev. (2) Zahtevo zaradi kršitve, ki je posledica domnevnega varnostnega zapleta, lahko pacient vloži takoj po dogodku, ki naj bi predstavljal kršitev, vendar najpozneje v 30 dneh po končanem zdravljenju oziroma zdravstveni oskrbi. (3) Izjemoma lahko pacient vloži zahtevo v treh mesecih po preteku rokov iz prejšnjih odstavkov tega člena, če je šele kasneje zvedel za kršitev oziroma če so se šele kasneje pokazale posledice kršitve.

(4) V okviru rokov iz prejšnjih odstavkov tega člena, lahko pacient vloži zahtevo v poslovnem času izvajalca zdravstvenih storitev ustno na zapisnik pri pristojni osebi, lahko pa tudi kadar koli pisno, v elektronski obliki in na druge načine, ki jih zagotavlja izvajalec zdravstvenih storitev.

60. člen (ustna zahteva na zapisnik in pisna zahteva)

(1) Ustno zahtevo sprejme pristojna oseba na zapisnik, ki mora poleg podpisa pacienta in pristojne osebe, vsebovati zlasti podatke o: − pacientu, z navedbo njegovega osebnega imena in kontaktnih podatkov, − času in kraju dogodka, − udeleženih osebah, − domnevni kršitvi pacientovih pravic in − morebitnih posledicah za pacienta. (2) Pisna zahteva, ki se vloži pri izvajalcu zdravstvenih storitev, kjer je domnevna kršitev nastala, mora vsebovati poleg navedb iz prejšnjega odstavka tudi podpis pacienta in praviloma tudi predlog za razrešitev spora oziroma odpravo kršitve. (3) Če pacient omeji vpogled v zdravstveno dokumentacijo samo na del, ki se nanaša na zahtevo za obravnavo kršitve, mora biti to v zapisniku oziroma pisni zahtevi posebej navedeno.

61. člen (postopek pri pisni zahtevi)

31/87

(1) Če vloži pacient zahtevo pisno, v elektronski obliki ali na druge načine, ki jih zagotavlja izvajalec zdravstvenih storitev, pristojna oseba po prejemu zahteve nemudoma zbere potrebne podatke, povabi pacienta na ustno obravnavo in poskusi očitano kršitev rešiti na način iz prejšnjega člena. Od vložitve pisne zahteve do prvega pogovora ne sme preteči več kot petnajst dni. (2) Če pristojna oseba zahtevi s pisnim zaznamkom v celoti ugodi, ni treba sklepati posebnega dogovora in pacienta na ustno obravnavo ni treba vabiti. (3) Če se pacient ne udeleži ustne obravnave in svojega izostanka ne opraviči, se šteje, da je pacient zahtevo umaknil. S tem je postopek končan. Pristojna oseba o tem napravi pisni zaznamek.

(4) Če pacient na obravnavo ne more priti, lahko za sodelovanje v obravnavi pooblasti zastopnika ali drugo osebo ali pa določi, naj se zahteva reši brez ustne obravnave.

62. člen (postopek prve obravnave kršitve)

(1) Pristojna oseba poskusi zahtevo iz prejšnjega člena rešiti takoj, če je to možno, in sicer zlasti: − z dodatnimi pojasnili, − z ugotavljanjem dejstev na podlagi razgovora s pacientom, udeleženim

zdravstvenim delavcem ali zdravstvenim sodelavcem in pregleda zdravstvene ter druge dokumentacije,

− s podrobno členitvijo domnevne kršitve ter ugotavljanjem njenih vzrokov in posledic,

− s predlogom za sklenitev dogovora. (2) Postopek se zaključi s sklenitvijo dogovora o načinu razrešitve spora oziroma odpravi posledic kršitve, zlasti z dogovorom o: − o ustnem ali pisnem opravičilu, − povračilu nepotrebnih stroškov ali druge škode manjše vrednosti, − dodatnih preiskavah, − pridobitvi dodatnega strokovnega mnenja, − ponovitvi, dopolnitvi ali popravi zdravstvene storitve, če je bila izvedena

neustrezno, − uvedbi notranjega nadzora po predpisih, ki urejajo nadzor za zagotovitev

strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter uvedbi postopka ugotavljanja domnevne kršitve varstva osebnih podatkov,

− predlogu za uvedbo zunanjega nadzora po predpisih, ki urejajo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev.

(3) Na obravnavo so lahko povabljene tudi druge osebe, ki imajo znanja s področja domnevne kršitve in bi lahko pomagale razjasniti okoliščine, pomembne za odločitev, če pacient s tem soglaša.

32/87

(4) O poteku postopka, dejanjih, opravljenih v postopku, predlogih, dogovorih in neuspehu postopka se piše zapisnik. Pacient prejme izvod podpisanega zapisnika takoj, ko ga podpišejo vsi udeleženci postopka. (5) Pred sklenitvijo dogovora morajo biti pacientu pojasnjene vse okoliščine in posledice sklenjenega dogovora ter možnosti za nadaljnjo pritožbo, kar se zapiše tudi v zapisniku. Dogovor mora biti vselej jasen in določen ter ne sme biti v škodo javni koristi, javni morali ali pravni koristi drugih. Dogovor je sklenjen, ko je zapisnik udeležencem prebran in ga podpišejo vsi udeleženci v postopku. (6) V postopku iz tega člena je možno skleniti dogovor o polni povrnitvi škode do višine 300 eurov. (7) Izvajalec zdravstvenih storitev mora vsebino dogovora izvesti v roku, ki je določen v zapisniku, sicer pa nemudoma oziroma glede na njegovo vsebino v razumnem roku, ki pa ne sme biti daljši od 30 dni. (8) Pristojna oseba in pacient se morata prizadevati, da je dogovor sklenjen najkasneje 45 dneh po vložitvi zahteve. (9) Če dogovor v roku iz prejšnjega odstavka ni bil sklenjen, pristojna oseba o tem in o razlogih za neuspeh napravi pisni zaznamek. (10) Pacient lahko vloži pritožbo pred Komisijo iz 64. člena tega zakona, če dogovor ni bil sklenjen ali če ga izvajalec zdravstvenih storitev ni spoštoval. Možnost vložitve pritožbe se navede v zapisniku.

63. člen (obveščanje zastopnika in hramba dokumentacije)

(1) Pristojna oseba mora z anonimiziranim zapisnikom o zahtevi in obravnavi kršitve ali s pisnimi zaznamki s katerimi se postopek zaključi zaradi spremljanja stanja na področju pacientovih pravic seznaniti najbližjega zastopnika v 15 dneh po koncu postopka razen kadar je zastopnik v postopku z zahtevo sodeloval kot pacientov pooblaščenec. (2) Zapisniki in morebitno drugo gradivo, ki je nastalo v postopku z zahtevo, se hrani pri izvajalcu zdravstvenih storitev v zbirki, ki je ločena od zdravstvene dokumentacije posameznih pacientov skladno z določbami zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Za dokumentarno gradivo se uporabljajo določbe 42. člena tega zakona. Dokumentarno gradivo se hrani pet let.

2. Pritožbeni postopek pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic

2.1 Splošne določbe

64. člen

33/87

(ustanovitev in sestava Komisije) (1) S tem zakonom se ustanovi Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljnjem besedilu: Komisija). (2) Člane Komisije imenuje minister, pristojen za zdravje, na podlagi javnega razpisa. Kandidate v razpisnem postopku lahko predlagajo tudi nevladne organizacije in društva, ki delujejo na področju pacientovih pravic, zdravstvenega varstva ali varstva potrošnikov. Predsednika Komisije imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za zdravje. Člani Komisije so imenovani za obdobje petih let in so lahko ponovno imenovani. (3) Za člana Komisije je lahko imenovana oseba z najmanj visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in najmanj petimi leti delovnih izkušenj na tem področju. Za predsednika Komisije je lahko imenovana oseba, ki:

– je državljan Republike Slovenije,

– ima univerzitetno izobrazbo na katerem izmed področij iz petega odstavka tega člena,

– ima najmanj osem let delovnih izkušenj,

– ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora.

(4) Natančnejša merila, pogoje in postopek javnega razpisa iz prejšnjega odstavka določi minister, pristojen za zdravje. (5) Komisija ima 76 članov, ki jo sestavljajo dve tretjini predstavnikov s področja različnih medicinskih strok, farmacije, zdravstvene nege, prava in zdravstvene ekonomike ter ena tretjina predstavnikov nevladnih organizacij. (6) Na način iz drugega odstavka tega člena se pri Komisiji imenuje skupina največ 10 mediatorjev, ki so za svoje delo ustrezno usposobljeni. Za mediatorje so lahko imenovani tudi člani Komisije. (7) Komisija lahko sprejme poslovnik, s katerim uredi notranjo organizacijo in delovanje. (8) Poleg reševanja pritožb pacientov, lahko Komisija na predlog ali na lastno pobudo daje izvajalcem zdravstvenih storitev predloge za izboljšanje njihovega delovanja na področju varstva pacientovih pravic.

65. člen (pristojnost za odločanje o pritožbi in rok za njeno vložitev)

(1) Komisija je pristojna za obravnavo kršitev v primeru pritožbe pacienta zaradi nedoseženega dogovora iz postopka za prvo obravnavo kršitve ali njegovega nespoštovanja ter, če izvajalec zdravstvenih storitev postopka z zahtevo za prvo obravnavo kršitve ne omogoči.

34/87

(2) Pritožbo lahko pacient vloži najpozneje v 15 dneh po prejemu zapisnika iz postopka za prvo obravnavo kršitve ali po poteku roka za izvršitev dogovora, če ta ni bil spoštovan ali po poteku roka iz osmega odstavka 62. člena, če dogovor ni bil dosežen. V primeru neizvedbe prve obravnave kršitve lahko pacient vloži pritožbo najpozneje v 20 dneh po vložitvi zahteve. (3) Določbe prvega in drugega odstavka 60. člena tega zakona se uporabljajo tudi v pritožbenem postopku.

66. člen (stroški postopka)

(1) Vsak udeleženec v postopkih pred Komisijo praviloma nosi svoje stroške postopka, razen če je s poravnavo dogovorjeno drugače. (2) Senat lahko glede na okoliščine primera, zlasti po kriteriju uspeha, udeležencu v celoti ali deloma naloži kritje stroškov, ki jih je imel nasprotni udeleženec.

(3) Stroške, ki jih je imel pacient, ki je z zahtevkom v celoti ali deloma uspel, v sorazmernem delu nosi izvajalec zdravstvenih storitev

67. člen (subsidiarna uporaba pravil splošnega upravnega postopka)

V pripravljalnem postopku in pritožbenem postopku pred Komisijo v senatni obravnavi se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.

2.2 Pripravljalni postopek in pripravljalni narok

68. člen (rok za izvedbo in obveznosti udeležencev)

(1) Predsednik Komisije najpozneje v 10 delovnih dneh od dneva, ko prejme pisno pritožbo pacienta, skliče pripravljalni narok, na katerega sta vabljena pacient in izvajalec zdravstvenih storitev, zoper katerega je bila vložena pritožba. Na pripravljalnem naroku lahko na podlagi odločitve predsednika Komisije sodeluje tudi neodvisen strokovnjak z ustreznimi znanji.

(2) Na pripravljalnem naroku obvezno sodeluje zastopnik pacientovih pravic ne glede na to, ali ga je pacient pooblastil za zastopanje, razen če njegovo sodelovanje v konkretnem primeru ne bi bilo smotrno. (3) Če na pripravljalni narok ne pride pacient, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec in svojega izostanka v 10 dneh ne opraviči, predsednik Komisije izda sklep, s katerim se pritožbeni postopek konča.

35/87

(4) Če na pripravljalni narok ne pride predstavnik izvajalca zdravstvenih storitev in svojega izostanka ne opraviči, predsednik Komisije nemudoma predlaga uvedbo postopka zaradi prekrška. (5) Predsednik Komisije pripravljalnega naroka ne skliče, če oceni, da ni možnosti za sklenitev poravnave ali izvedbo mediacijskega postopka, da ta ne predstavlja primernega načina za rešitev spora ali če so se udeleženci predhodno sporazumeli o izvedbi mediacije oziroma izvedbi pritožbenega postopka v senatni obravnavi.

69. člen (namen in potek)

(1) Na pripravljalnem naroku mora predstavnik Komisije z udeleženci oprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora, da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja, in proučiti možnosti za takojšnjo sklenitev poravnave, sklenitev sporazuma o izvedbi mediacije ali uvedbe pritožbenega postopka v senatni obravnavi. (2) Če narava kršene pravice to dopušča, lahko udeleženci sklenejo sporazum o mediaciji.

(3) Če udeleženci ne sklenejo sporazuma o mediaciji in če narava kršene pravice to dopušča, se uvede pritožbeni postopek v senatni obravnavi. (4) Če udeleženci ne sklenejo sporazuma o mediaciji in če narava kršene pravice ne dopušča izvedbe pritožbenega postopka v senatni obravnavi, predsednik Komisije izda sklep, s katerim se pritožbeni postopek konča. (5) Če gre za več kršitev oziroma zahtevkov, ki niso združljivi za obravnavo v enem izmed postopkov, se lahko spor izjemoma rešuje v mediacijskem postopku in pritožbenem postopku v senatni obravnavi. (6) Po zaključku pripravljalnega naroka, lahko v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena, predsednik Komisije odredi posamezna pripravljalna dejanja, ki so potrebna za lažje in hitrejše reševanje pritožbe, zlasti tako, da udeležencem naloži dostavo vse potrebne dokumentacije.

2.3 Mediacijski postopek

70. člen (vrsta mediacije in določitev mediatorjev)

(1) Mediacija po tem zakonu se izvaja z enim ali dvema mediatorjema. Če je to smisleno, lahko na podlagi dogovora udeležencev pri mediaciji sodeluje tudi oseba z ustreznimi strokovnimi znanji, ki jo imenuje predsednik Komisije. (2) Mediacija lahko poteka tudi tako, da mediator oziroma komediator da mnenje o sporni situaciji, strokovnih vprašanjih in možnostih za uspešno razrešitev spora ter udeležencem predlaga možne rešitve oziroma pripravi predlog poravnave.

36/87

(3) Najpozneje tri dni po sklenitvi sporazuma o mediaciji predsednik Komisije ali njen predstavnik po pooblastilu predsednika, po predhodnem posvetovanju z udeleženci, s sklepom določi mediatorja oziroma komediatorja. Udeleženci lahko predlagajo, da mediatorja oziroma komediatorja s sklepom določi predsednik Komisije ali njen predstavnik po pooblastilu predsednika. Komediatorja za vsak primer posebej imenuje predsednik Komisije ali njen predstavnik po pooblastilu predsednika izmed članov Komisije oziroma skupine mediatorjev Komisije. Če je potrebno, lahko za potrebe posamezne mediacije predsednik Komisije imenuje pridruženega mediatorja, ki je za svoje delo ustrezno usposobljen.

71. člen (postopek)

(1) Postopkovna pravila skladno z načeli zaupnosti, neformalnosti, ustnosti, hitrosti in ekonomičnosti s pravilnikom določi Komisija v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje. (2) Mediacija se konča s sklenitvijo poravnave, sklenitvijo dogovora, ki nima narave poravnave, ali s sklepom o ustavitvi pritožbenega postopka. Izjemoma se lahko reševanje dela spora nadaljuje v pritožbenem postopku v senatni obravnavi.

(3) Če mediacija ni končana v 45 dneh po prvem sestanku, predsednik Komisije s sklepom konča pritožbeni postopek, razen v izjemnih primerih, kadar še obstajajo razumne možnosti za sklenitev poravnave.

72. člen (sklenitev poravnave)

(1) Udeleženci spora si ves čas prizadevajo za sklenitev poravnave tako, da z vzajemnim popuščanjem prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Pred sklenitvijo poravnave morajo biti pacientu pojasnjene vse okoliščine in posledice sklenjene poravnave, kar se zapiše tudi v zapisniku. Poravnava mora biti vselej jasna in določna ter ne sme biti v škodo javni koristi, javni morali ali pravni koristi drugih. Poravnava je sklenjena, ko je zapisnik udeležencem prebran in ko ga podpišejo vsi udeleženci v sporu. (2) V poravnavo se lahko poleg udeležencev vključi kadar koli tudi zavarovalnica pri kateri ima izvajalec zdravstvenih storitev zavarovano odgovornost. (3) Udeležencem se svetuje, kako doseči neposredno izvršljivost sklenjene poravnave.

2.4 Postopek s pritožbo v senatni obravnavi

2.4.1 Splošno

37/87

73. člen (oblikovanje senatov)

(1) Pritožbeni postopek se izvaja v senatih, katerih sestavo za vsak primer posebej, upoštevajoč vsebino pritožbe, določi predsednik Komisije. (2) Predsednik Komisije najpozneje v desetih delovnih dneh po dnevu, ko prejme pisno pritožbo pacienta oziroma zapisnik o pripravljalnem naroku, s sklepom določi:

– predsednika in člane senata ter njihove namestnike, – kraj zasedanja senata, – po možnosti tudi čas zasedanja po predhodnem dogovoru vseh

udeležencev, – morebitnega dodatnega strokovnjaka z ustreznimi znanji, ki pa nima

pravice odločanja. (3) Senat šteje pet članov, v njem pa so poleg predsednika še dva ustrezna strokovnjaka glede na obravnavani problem in dva predstavnika nevladnih organizacij. V enostavnih primerih ali če to narekujejo razlogi smotrnosti, šteje senat tri člane, v katerem je en predstavnik nevladnih organizacij. Senat, ki obravnava kršitev pacientove pravice zaradi domnevnega varnostnega zapleta, v vsakem primeru šteje pet članov. Predsednik senata je lahko oseba, ki ni predstavnik s področja različnih medicinskih strok, farmacije ali zdravstvene nege ter izpolnjuje pogoje za vodenje upravnega postopka v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Senat odloča z večino glasov. (4) Pritožbeni postopek se praviloma opravi na sedežu Komisije. Če to narekujejo razlogi smotrnosti in ekonomičnosti postopka, se kraj zasedanja senata lahko določi glede na bližino pacientovega stalnega ali začasnega prebivališča in sedeža zastopnika pacientovih pravic. (5) Glede na okoliščine ali zahtevnost obravnavanega primera lahko predsednik ali člani senata zaprosijo predsednika Komisije, da ta imenuje dodatnega strokovnjaka z ustreznimi znanji glede na obravnavani primer, ki nima pravice odločanja. (6) Sklep o določitvi senata se pošlje pacientu.

74. člen (sklic obravnave)

Predsednik senata najpozneje v osmih dneh po izdaji sklepa iz prejšnjega člena skliče obravnavo, na katero povabi pacienta oziroma njegovega zakonitega zastopnika, predstavnika izvajalca zdravstvenih storitev, zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca, zoper katerega se pacient pritožuje, morebitne priče in zastopnika pacientovih pravic, če ga je pacient pooblastil, ali drugega pacientovega pooblaščenca.

75. člen

38/87

(postopek) (1) Senat si mora ves čas pritožbenega postopka prizadevati za hiter potek postopka, sklenitev poravnave ali drugega sporazuma, če sta glede na naravo kršitve mogoča in za druge neformalne načine razrešitve spora (npr. dodatna pojasnila, neposredno opravičilo). (2) Če v okviru roka iz prejšnjega člena senat na podlagi dokumentacije ugotovi, da je pritožba v celoti upravičena, lahko brez obravnave ugodi pritožbi in o tem obvesti pacienta. (3) Senat v postopku odločanja zasliši pacienta, predstavnika izvajalca zdravstvenih storitev, zoper katerega je vložena pritožba, domnevnega kršitelja in morebitne priče, pregleda razpoložljivo zdravstveno in drugo dokumentacijo ter na tej podlagi odloči praviloma že na prvi obravnavi.

2.4.2 Preiskava zaradi domnevnega varnostnega zapleta

76. člen (sklep o začetku preiskave)

(1) Če je to potrebno za odločitev v konkretni zadevi in obstaja sum, da je poslabšanje zdravja posledica varnostnega zapleta, lahko predsednik Komisije v okviru pripravljalnega postopka na pobudo pacienta, izvajalca zdravstvenih storitev ali na pobudo predstavnika Komisije ter v okviru pritožbenega postopka v senatni obravnavi na pobudo pritožbenega senata in na podlagi dogovora med pacientom in izvajalcem zdravstvenih storitev, s sklepom odredi preiskavo zaradi domnevnega varnostnega zapleta pri izvajalcu zdravstvenih storitev. (2) Preiskavo izvede komisija za preiskavo varnostnega zapleta, ki jo na podlagi dogovora z izvajalcem zdravstvenih storitev s sklepom imenuje predsednik Komisije. (3) Odločitev o začetku preiskave se sprejme na pripravljalnem naroku, izven njega ali med pritožbenim postopkom v senatni obravnavi. Do konca preiskave pritožbeni postopek pred Komisijo miruje.

77. člen (sestava komisije in izvedba preiskave)

(1) Komisija za preiskavo varnostnega zapleta je glede na zahtevnost obravnavanega primera sestavljena iz najmanj treh in največ petih članov, med katerimi mora biti najmanj en zunanji strokovnjak izmed članov Komisije, preostali člani pa strokovnjaki, zaposleni pri izvajalcu zdravstvenih storitev. (2) Komisija za preiskavo varnostnega zapleta mora izvesti preiskavo v 30 dneh po izdaji sklepa. Na koncu preiskave komisija za preiskavo varnostnega zapleta pripravi ugotovitveno poročilo, ki ga mora predložiti predsedniku Komisije.

39/87

(3) Enoten postopek za izvedbo preiskave predpiše minister, pristojen za zdravje. (4) Določbe o preiskavi zaradi domnevnega varnostnega zapleta po tem zakonu ne vplivajo na izvajanje preiskav zaradi domnevnega varnostnega zapleta, ki se izvajajo zaradi zagotavljanja kakovosti v zdravstvu na podlagi posebnih predpisov.

2.4.3 Odločitve pritožnega senata

78. člen (odločba)

(1) Senat odloči o pritožbi takoj po obravnavi in s svojo odločitvijo seznani pacienta. Pisni odpravek odločbe mora biti udeležencem v postopku vročen najpozneje osem dni po sprejemu odločitve. (2) Senat lahko pritožbi delno ali v celoti ugodi ali jo zavrne. Če pritožbi ugodi, lahko sprejme zlasti naslednje odločitve:

– izvajalcu zdravstvenih storitev naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti in poročanje o izvedenih ukrepih,

– izvajalcu zdravstvenih storitev naloži izvedbo dodatnih preiskav, ponovitev, dopolnitev ali popravo zdravstvene storitve, če je bila izvedena neustrezno in poročanje o izvedenih ukrepih,

– izvajalcu zdravstvenih storitev naloži izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev kršenja pravic v prihodnje in poročanje o izvedenih ukrepih,

– izvajalcu zdravstvenih storitev, izjemoma pa tudi neposrednemu kršitelju, izreče opomin, pri tem pa lahko odloči, da se opomin, izrečen izvajalcu zdravstvenih storitev, tudi javno objavi.

(3) Če senat ob obravnavi pritožbe ugotovi večje nepravilnosti pri organizaciji in delu izvajalca zdravstvenih storitev, lahko odloči, da se opravi:

– obvezna preiskava zaradi varnostnega zapleta v skladu s 76. in 77. členom tega zakona,

– obvezen notranji nadzor po predpisih, ki urejajo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter uvedba postopka ugotavljanja domnevne kršitve varstva osebnih podatkov,

– zunanji nadzor po predpisih, ki urejajo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (strokovni nadzor s svetovanjem, ki ga izvede pristojna zbornica z javnimi pooblastili),

– finančni nadzor, ki ga izvede Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. (4) Senat z odločbo lahko priporoči, da se izvede upravni nadzor v pristojnosti Ministrstva za zdravje. (5) Senat z odločbo lahko predlaga, da se uvede disciplinski ali drug postopek zoper odgovorne delavce izvajalca zdravstvenih storitev. (6) Pristojni organ mora v 30 dneh po prejemu predloga odločiti, ali bo neobvezne postopke po tem členu izvedel, morebitno zavrnitev predloga pa mora obrazložiti in s tem seznaniti tudi pacienta. V primeru sklepa o uvedbi internega nadzora mora

40/87

izvajalec zdravstvenih storitev izvesti nadzor najpozneje v 30 dneh po prejemu sklepa. (7) Če je pritožbi ugodeno, mora izrek odločitve, upoštevajoč naravo kršitve, nedvoumno določiti, kako in kdaj bo kršitev pacientove pravice odpravljena, odločba pa mora vsebovati tudi odločitev o morebitnih stroških pacienta. (8) Odločba mora biti obrazložena in vsebovati pravni pouk glede sodnega varstva v upravnem sporu. (9) Če senat sumi, da je bil storjen prekršek, svoje ugotovitve sporoči pristojnemu prekrškovnemu organu.

79. člen (dokončnost odločitve senata)

Odločitev senata v pritožbenem postopku je dokončna. Zoper odločbe in sklepe senata ni pravnih sredstev, lahko pa se uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu.

3. Obvezne evidence in poročila

80. člen (evidence)

(1) Zastopniki so dolžni voditi evidence o kršitvah pacientovih pravic, s katerimi so se seznanili ali jih obravnavali, o postopkih po tem zakonu, pri katerih so sodelovali in drugih aktivnostih. (2) Komisija je dolžna voditi evidenco članov Komisije in mediatorjev ter evidence o vseh postopkih, ki jih je vodila. (3) Evidence iz prvega in drugega odstavka tega člena vsebujejo zlasti podatke o: – vrsti kršitve, – datumu prejema zahteve ali pritožbe, – datumu rešitve in – zaključku postopkov. (4) Evidence iz tega člena so javne. Javnost se z evidencami iz tega člena, razen z evidenco članov komisije in mediatorjev lahko seznani samo v anonimizirani obliki.

81. člen (poročanje zastopnika pacientovih pravic)

(1) Zastopnik pacientovih pravic mora ministrstvu, pristojnemu za zdravje najpozneje do 15. februarja tekočega leta predložiti redno letno poročilo za preteklo koledarsko leto.

41/87

(2) Poročilo zastopnika pacientovih pravic mora biti dano v anonimizirani obliki in mora, poleg podatkov o svojih aktivnostih, vsebovati tudi ugotovitve in priporočila na področju pacientovih pravic. (3) Ministrstvo, pristojno za zdravje, lahko od zastopnika pacientovih pravic kadarkoli zahteva izredno poročilo o njegovem delu.

82. člen (nadzor nad delom zastopnika pacientovih pravic)

(1) Nadzor nad delom zastopnika pacientovih pravic opravlja ministrstvo, pristojno za zdravje. (2) Na podlagi rednih poročil iz prejšnjega člena, se nadzor nad delom zastopnikov pacientovih pravic izvede najmanj enkrat letno. Najmanj ena tretjina članov nadzorne komisije mora biti sestavljena iz predstavnikov Urada varuha človekovih pravic. (3) Če nadzorna komisija pri izvrševanju svojih pristojnosti ugotovi, da zastopnik pacientovih pravic opravlja svoje delo nestrokovno ali neučinkovito, predlaga ministru, pristojnemu za zdravje, njegovo razrešitev. (4) Za izvrševanje nadzora po tem členu se smiselno uporabljajo pravila, ki veljajo za upravni nadzor v zdravstvu.

83. člen (poročanje Komisije)

(1) Komisija mora ministrstvu, pristojnemu za zdravje in Uradu varuha človekovih pravic najpozneje do 15. februarja tekočega leta predložiti redno letno poročilo za preteklo koledarsko leto. (2) Poročilo Komisije mora biti dano v anonimizirani obliki in mora, poleg podatkov o svojih aktivnostih, vsebovati tudi ugotovitve in priporočila na področju pacientovih pravic. Komisija lahko daje tudi pobude za izboljšanje stanja na področju varstva pacientovih pravic.

84. člen (državno poročilo o stanju na področju varstva pacientovih pravic)

(1) Ministrstvo za zdravje lahko od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojnih zbornic zahteva, da mu do 15. februarja tekočega leta predložijo statistično poročilo o izvajanju nadzora za katere so pristojni na podlagi zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost. (2) Na podlagi analize poročil zastopnikov pacientovih pravic iz 81. člena tega zakona, poročila Komisije iz prejšnjega člena in poročil iz prejšnjega odstavka

42/87

ministrstvo, pristojno za zdravje, pripravi poročilo o stanju na področju varstva pacientovih pravic, ki vsebuje zlasti:

- letno statistiko kršitev pacientovih pravic, uvedenih postopkov in rezultatov, - letno statistiko aktivnosti zastopnikov pacientovih pravic ter - oceno stanja na področju varstva pacientovih pravic s predlogi za izboljšanje.

(3) Poročilo iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za zdravje, predloži vladi v sprejetje najpozneje do 30. aprila tekočega leta za preteklo koledarsko leto. (4) Redna letna poročila Komisije, redna letna poročila zastopnikov pacientovih pravic ter sprejeto državno poročilo iz tega člena se objavljajo na spletni strani ministrstva, pristojnega za zdravje.

V. NADZOR

85. člen

(nadzorni in prekrškovni organ) (1) Nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja ministrstvo, pristojno za zdravje. (2) Prekrškovni organ po tem zakonu je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije.

VI. KAZENSKE DOLOČBE

86. člen

(izvedba zdravstvene oskrbe brez privolitve pacienta) (1) Z globo od 4100 do 100.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost, zdravstveni delavec, ki opravlja zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije ali zdravstveni delavec, ki brez koncesije samostojno opravlja zdravstveno dejavnost, če izvede medicinski poseg ali druga dejanja v postopkih zdravljenja in rehabilitacije brez privolitve pacienta (drugi odstavek 26. člena tega zakona). (2) Z globo od 100 do 2000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba pravne osebe.

87. člen (druge kršitve)

(1) Z globo od 400 do 4100 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost:

- če ne pozove pacienta, ki je vpisan v več čakalnih seznamov, da naj se opredeli v skladu z osmim odstavkom 14. člena tega zakona,

- če ne vodi čakalnih seznamov v skladu s tretjim odstavkom 14. člena tega zakona,

43/87

- če ne upošteva roka hrambe iz tretjega odstavka 15. člena tega zakona, - če Inštitutu ne sporoči podatkov v skladu s prvim odstavkom 16. člena tega

zakona, - če pacientu ne da pojasnil v skladu s prvim odstavkom 20. člena in 25.

člena tega zakona, - če ne objavi podatkov v skladu s prvim odstavkom 58. člena tega zakona, - če ne izvede postopka prve obravnave kršitve v skladu s členi 56 do 63

tega zakona, - če se ne udeleži pripravljalnega naroka v skladu s četrtim odstavkom 68.

člena tega zakona, - če ob ugotovljenem ali sporočenem primeru nedovoljene obdelave osebnih

podatkov ne ukrepa v skladu s 47. členom tega zakona, - če ne omogoči zastopniku dostopa do podatkov v skladu s 50. členom tega

zakona, - če ne izvede preiskave zaradi domnevnega varnostnega zapleta v skladu z

drugim odstavkom 77. člena tega zakona ali ne izvede ukrepov, ki mu jih z odločbo naloži Komisija v skladu z 78. členom tega zakona.

(2) Z globo od 200 do 2100 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje zdravstveni delavec, ki opravlja zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije ali zdravstveni delavec, ki brez koncesije samostojno opravlja zdravstveno dejavnost (3) Z globo od 50 do 1000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe.

VII. POSEBNA DOLOČBA

88. člen

(prenehanje veljavnosti) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 47., 48. in 50. člena, ter 7. in 8. točka prvega odstavka 89. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – prečiščeno besedilo) ter določbe 47. in osme točke 81. člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – prečiščeno besedilo), ki pa se uporabljajo do začetka uporabe tega zakona.

VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

89. člen

(rok za uskladitev z zakonom) Izvajalci zdravstvenih storitev morajo uskladiti svoje delovanje z določbami tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

90. člen (rok za sprejetje podzakonskih predpisov in izvedbo javnega razpisa)

44/87

(1) Minister, pristojen za zdravje, izda podzakonske predpise iz tega zakona v štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona, razen podzakonskega predpisa iz prvega odstavka 52. člena in četrtega odstavka 64. člena tega zakona, ki ju izda v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona. (2) Minister, pristojen za zdravje, objavi javna razpisa iz drugega odstavka 51. člena in drugega odstavka 64. člena tega zakona v dveh mesecih po uveljavitvi predpisov iz prvega odstavka 52. člena in četrtega odstavka 64. člena tega zakona. (3) Komisija izda pravilnik iz prvega odstavka 71. člena tega zakona v enem mesecu od imenovanja.

91. člen (uveljavitev zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po uveljavitvi.

45/87

3. OBRAZLOŽITEV K 1. členu: Člen določa kaj je vsebina zakona ter njegov namen. V zakonu so določene pravice pacienta kot uporabnika zdravstvenih storitev v javni in zasebni zdravstveni dejavnosti, tako, da mu je zagotovljeno:

- pravičen oziroma enakopraven dostop oziroma obravnavo, - varstvo zasebnosti, - varstvo njegove avtonomije, ki se izraža predvsem v pravici do samoodločbe, - primerna, kakovostna in varna zdravstvena oskrba v skladu s strokovnimi

standardi, - pregledna ureditev odnosov z izvajalci zdravstvenih storitev, ki bo temeljila na

zaupanju med pacientom in zdravstvenim delavcem ali zdravstvenim sodelavcem.

Za uveljavljanje pravic ni pomembno pacientovo zdravstveno stanje, temveč dejstvo, da je želel uresničiti svojo pravico do zdravstvenega varstva, ki mu jo zagotavlja tudi ustava. Zakon torej ureja t.i. obče oziroma univerzalne ter večinoma materialnopravne pravice pacientov. Širina uporabe zakona izhaja iz široke opredelitve pojmov »pacient« in »zdravstvena storitev« oziroma »zdravstvena oskrba«. Vsebina pojma pacient je povzeta iz medicinske terminologije, iz katere izhaja, da je pacient vsak uporabnik zdravstvenih storitev, torej tudi tisti, ki ni bolan (npr. uporabniki preventivnih zdravstvenih storitev, nosečnice). To je tudi razlog, da zakon v svojo terminologijo ni sprejel pojma »bolnik«, ki je, kljub splošnemu prepričanju, da gre za sinonim, ožji pojem. Definicija je skladna tudi z opredelitvami pojma pacient v mednarodnem pravu. Poleg opredeljevanja vsebine posameznih pravic, njihovih izjem, modalitet, načina njihovega uveljavljanja v času medicinske oskrbe in podobno, zakon na novo vpeljuje tudi postopke uveljavljanja pravic, kadar so te kršene. Tretji odstavek opozarja, da so pravice iz zdravstvenega zavarovanja in način njihovega uveljavljanja že urejene s posebnim predpisom, to je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tudi pri urejanju postopkov obravnave kršitev pacientovih pravic, ki jih zagotavlja ta zakon, je izrecno izključena njegova uporaba za uveljavljanje pravic iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. K 2. členu: Ta člen podrobneje pojasnjuje, pomen pomembnejših, v zakonu uporabljenih pojmov. Nekateri pojmi v slovenski zakonodaji doslej še niso bili opredeljeni, nekateri izmed njih pa so opredeljeni nekoliko drugače. Novost predstavljajo predvsem pojmi kot so: »varnostni zaplet«, »čakalni seznam, čakalni čas in čakalna doba«, »ožji družinski člani pacienta«, »bližnje osebe«, »izvajalci zdravstvenih storitev«, »zdravstvena oskrba«, »zdravstvene storitve«, »medicinski poseg«, »zdravljenje«, »sposobnost odločanja o sebi«. Zakon pojma »zdravstvene napake« ni definiral, saj je pojmovno vključena v sicer širši pojem »varnostnega zapleta«.

46/87

Zagotovo je, da pojem »zdravstvena oskrba« predstavlja najširši pojem v odnosu do pojmov »zdravstvene storitve«, »medicinski poseg« in »zdravljenje«. Kljub temu pa je osrednji pojem, ki ga uporablja zakon »medicinski poseg«, ki pomeni vsako ravnanje, ki ima preventivni, diagnostični, terapevtski ali rehabilitacijski namen in ki ga opravi zdravnik ali drug zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec. Pomembno je ločevati med »zdravstvenim delavcem oziroma zdravstvenim sodelavcem« na eni, in »izvajalcem zdravstvenih storitev« na drugi strani. Zakon definira izvajalca kot vsakogar, ki opravlja zdravstveno dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja to dejavnost, ne glede na statusno obliko (fizične ali pravne osebe zasebnega in javnega prava). Bistveno je, da morajo biti pacientove pravice zagotovljene vsakomur ne glede na to kdo jih izvaja in ne glede na vir financiranja. Glede definicije zdravstvenih delavcev in sodelavcev in glede vsebine zdravstvene dejavnosti se zakon sklicuje na zakon o zdravstveni dejavnosti, saj so ti pojmi že določeni in uveljavljeni. Potrebno je opozoriti, da so »zavezanci« po tem zakonu tudi lekarne, ki so v zakon vključene preko definicij pojmov »javni zdravstveni zavod« in »zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec«. Pojem »mediacije« je povzet po klasični teoriji prava alternativnega reševanja sporov. K 3. členu: V členu so našteta nekatera temeljna načela, ki predstavljajo temeljna izhodišča na katerih gradi celoten zakon. Hkrati gre za razlagalna pravila in osnovne smernice za sprejemanje podzakonskih aktov ter morebitno spreminjanje samega zakona. Pacientove pravice temeljijo na naslednjih splošnih načelih: spoštovanje vsakogar kot človeka in njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj; spoštovanje zasebnosti; pravice vsakogar do telesne in duševne celovitosti ter varnosti; samoodločbe vsakogar glede posegov v celovitost njegovega telesa in duševnosti; pravice ne biti stigmatiziran. Seveda ta načela pomenijo le ne-nujno pa vendar smiselno ponovitev splošnih ustavnopravnih načel oziroma pravic. K 4. členu: Osrednje razlagalno pravilo iz tega člena je, da določb tega zakona ni dopustno razlagati tako, da bi omejevale pravice pacienta, ki jih določajo drugi zakoni in mednarodne pogodbe, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Ta člen nadalje omogoča pacientu uveljavljanje pravic v okviru strokovnih standardov, kar predstavlja sledenje evropski kvaliteti zagotavljanja zdravstvenega varstva in željo, da s tem zakonom dosežemo evropski nivo pri uveljavljanju zdravstvenega varstva. S tem zakon pravzaprav pojasni, da je potrebno - kot objektivno omejitev pri uveljavljanju pacientovih pravic, upoštevati dejstvo, da preko standardov medicinske stroke ter razvitosti javne mreže izvajalcev zdravstvenih storitev ni mogoče iti. To velja za uveljavljanje pravic iz tega zakona, kot tudi za uveljavljanje pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Seveda pa so mnoge pacientove pravice v svoji univerzalnosti povsem neodvisne od razvitosti zdravstvenega sistema in tudi od

47/87

nivoja, ki ga v danem trenutku dosega medicinska znanost (npr. enakopravnost, pravica do avtonomije). Hkrati se v tem členu opozarja na dodatno možnost omejitve pacientovih pravic (kot splošno pravilo); le-te so lahko omejene le v primeru, ko bi bile zaradi njihovega uveljavljanja ogrožene pravice drugih, ter v primerih, ko bi lahko ogrozile javno varnost in javno zdravje. Ker so pacientove pravice, ki jih ureja ta zakon po svoji naravi različne – od pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja, preko mešanih pravic pa vse do pravic univerzalnega značaja (povsem neodvisne od zdravstvenega zavarovanja), je bilo potrebno pojasniti, da se pravice, ki so vezane na sistem zdravstvenega zavarovanja uresničujejo v okviru predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da so tovrstne pravice z določitvijo obsega in siceršnjo konkretizacijo v področni zakonodaji, skladno s finančnimi zmožnostmi zdravstvenega sistema, lahko omejene. K 5. členu: Zakon v medicinsko (zdravstveno) pravo prinaša celovit in primerjalno pravno (ter mednarodnopravno) obsežen katalog pacientovih materialnopravnih pravic. V poglavju o pacientovih pravicah je najprej taksativno naštetih 14 pravic, ki jih zakon konkretizira v ostalih členih. Obravnavani člen tako prispeva k preglednosti in sistematičnosti besedila. Poleg tradicionalnih pravic (npr. pravica do zasebnosti, pravica do enakopravnosti), in pravic, ki jih že sedaj določa 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, zakon ureja nekatere specifične pravice značilne za sistem zdravstvenega varstva, ki jih lahko označimo za moderne (npr. pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje, pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, pravica do spoštovanja pacientovega časa). Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic, pravica do brezplačne pomoči v pravnih postopkih, sta po svoji naravi procesne pravice - v smislu, da zagotavljajata pacientu varstvo v primeru kršitev katere od ostalih pravic. K 6. členu: Določba prvega odstavka 6. člena je tipični primer sicer obče pravice, ki pa je vezana na predpise s področja zdravstvenega varstva in zavarovanja. Realizacija pravice do dostopa do zdravstvene oskrbe pomeni pogoj za uresničevanje ostalih pravic po tem zakonu. Določba drugega odstavka obravnavanega člena izraža absolutnost pravice do nujne zdravstvene oskrbe. Ta pravica je univerzalne narave in je ni mogoče z ničemer pogojevati. Določba tretjega odstavka je predvsem deklaratorne oziroma programske narave. Zaradi tega, zakon njene neposredne uporabe ne omogoča. Krepitev zdravja in preprečevanje bolezni se zagotavlja s širokim dostopom do informacij, ki jih nudi zdravstvena vzgoja in z izrabo preventivnega zdravstvenega varstva (npr. preventivni pregledi za določene rizične skupine prebivalstva). Preventivne storitve predstavljajo

48/87

element visokega standarda zdravstvenega sistema, vendar je potrebno pravico razumeti predvsem kot napotilo za prizadevanje v smeri omogočanja tovrstnih storitev v največji možni meri. Realizacija je seveda odvisna od standardov medicinske stroke, finančnih zmožnosti zdravstvenega sistema in opredelitve preventivnih storitev v drugih predpisih. K 7. in 8. členu: Pravica do enakopravnega dostopa do zdravstvenih storitev, ki jo ureja 7. člen, pomeni, da so vsem pacientom zagotovljene enake pravice ne glede na spol, raso, barvo kože, starost, versko, politično oziroma drugo prepričanje, njihovo socialno poreklo, premoženje ali družinski status, spolno usmerjenost oziroma katerekoli drugo osebno okoliščino, ki bi utegnila vplivati na neenakopraven dostop do zdravstvenih storitev glede na pacientove zdravstvene težave. Poleg pravic, ki jih določa ta zakon, imajo po določbi prvega odstavka 8. člena nekatere posebne skupine državljanov (»manjšinske«, ogrožene oziroma nepriviligirane skupine) še posebne pravice v smislu pozitivne diskriminacije, ki pa jih določajo drugi predpisi. Po drugem odstavku 8. člena velja enako za paciente z težavami v duševnem razvoju. Obe določbi sta pojasnjevalne oziroma deklaratorne narave. Potrebno je dodati, da obstoječi predlog Zakona o duševnem zdravju ureja zgolj vidike pravice pacienta v primeru t.i. prisilne hospitalizacije. K 9. in 10. členu: S tem členom zakona je pacientu zagotavlja pravica do proste izbire zdravnika oziroma svobodne izbire zdravnika glede na njegovo specializacijo oziroma dejavnost v skladu z veljavno strokovno medicinsko doktrino. Seveda ta prosta izbira zdravnika ni absolutna, ampak je v praksi vezana tudi na zmogljivosti in normative zdravstvene mreže, s tem da pacient lahko uveljavlja potrebne zdravstvene storitve v javni ali zasebni zdravstveni mreži na več nivojih in sicer:

- na primarnem nivoju oziroma na nivoju izbranega osebnega zdravnika (splošni zdravnik, pediater, zobozdravnik, ginekolog);

- na sekundarnem nivoju preko napotenega izbranega specialista v javni mreži. Izbira splošnega zdravnika se izvede z izpolnitvijo in podpisom posebne izjave, ki jo pacient lahko prejme v zdravnikovi sprejemni pisarni. To pravico mogoče omejiti le z zakonom v primerih, kadar se sredstva za zdravljenje zagotavljajo iz javnih sredstev. Zdravnik je praviloma vezan na pacientovo izbiro. Zavrne jo lahko le v izjemnih primerih, kar pa mora pacientu obrazložiti (zavrnitev in pojasnilo sta del pacientove zdravstvene dokumentacije) in ga usmeriti k drugemu zdravniku. Razlog zavrnitve je lahko utemeljeno predvidevanje, da bo zdravljenje manj uspešno ali nemogoče. V praksi bodo to zlasti primeri, ko bo zdravnik uveljavljal ugovor vesti, ali pa ko bo zaradi različnih razlogov porušeno ali omajano zaupanje med zdravnikom in pacientom, ki je predpogoj za uspešno zdravljenje.

49/87

Obravnavana pravica pa ne obsega samo proste izbire zdravnika pač pa tudi prosto izbiro izvajalca zdravstvenih storitev. V skladu s tem pravilom lahko pacient, ki je hospitaliziran, zahteva tudi premestitev v drug zdravstveni zavod, če je npr. nezadovoljen z opravljenimi zdravstvenimi storitvami oziroma s standardom zdravljenja. Pravica do proste izbire iz 9. in 10. člena v slovenski pravni red pravzaprav ne prinaša nič bistveno novega. Čeprav s pravico do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev največkrat mislimo na pravico do izbire osebnega zdravnika, je potrebno ponovno pojasniti, da pravica obsega več kot le pravico do izbire osebnega zdravnika. Gre tudi za možnost izbire izvajalca, možnost premestitve, možnost povsem proste izbire izvajalca če gre za samoplačniško storitev… Pravica do izbire osebnega zdravnika je uveljavljena že dlje časa in v praksi funkcionira brez večjih težav. V svojem bistvu je to pravica iz obvezanega zdravstvenega zavarovanja in je uvrščena v ta zakon, ker je hkrati tudi univerzalna, obča pravica in jo kot tako določajo tudi mednarodni dokumenti ter jo najdemo v vseh primerjalnih zakonodajah. Uveljavljanje pravice je že sedaj tako preprosto, da bi bilo vsakršno postopkovno urejanje povsem nepotrebno. Pravica pacienta, z odsotnostjo posebnih postopkovnih pravil ni v ničemer ogrožena ali zmanjšana v primerjavi z ostalimi pravicami. Kljub temu pa je zakon določil obveznost zapisa zavrnitve in razlogov v zdravstveno dokumentacijo (tega do sedaj ni bilo) – to pomeni, da ima pacient na voljo pisen »dokument«, s katerim bo lahko uveljavljal morebitno neupravičeno zavrnitev v postopkih po tem zakonu ali v postopkih, ki jih predvideva zakon, ki ureja zdravstveno dejavnost (prim. 3. odst. 4. člena ZPacP).

Po obstoječi ureditvi imajo pravico izbrati si osebnega zdravnika vse zavarovane osebe. Pri tem si zavarovane osebe lahko izberejo osebnega zdravnika splošne medicine, osebnega zobozdravnika, ženske pa tudi osebnega ginekologa. Pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. Osebnega zdravnika si zavarovana oseba izbere najkasneje ob prvem obisku pri zdravniku. Zavarovana oseba si osebnega zdravnika izbere tako, da pri zdravniku, ki si ga je izbrala podpiše izjavo o izbiri. Vsaka zavarovana oseba ima istočasno lahko izbranega le enega osebnega zdravnika določene dejavnosti. Podatke o izbiri je dolžan osebni zdravnik vnesti v kartico zdravstvenega zavarovanja. Osebni zdravnik za zavarovane osebe do dopolnjenega 19. leta starosti je specialist pediater ali specialist šolske medicine, izjemoma pa tudi specialist splošne medicine. Zavarovana oseba lahko opravi zamenjavo osebnega zdravnika po poteku enega leta od prejšnje izbire tako, da pri novo izbranem zdravniku izpolni listino o novi izbiri pri čemer ni dolžna navesti razlogov za zamenjavo. Izjemoma lahko zavarovana oseba zamenja osebnega zdravnika tudi prej, in sicer v primeru, ko je njen osebni zdravnik več kot tri mesece neprekinjeno odsoten zaradi bolezni, porodniškega dopusta, strokovnega izpopolnjevanja ali drugih vzrokov ali če je odšel na delo v drug kraj. Ko prenehajo navedeni razlogi ima zavarovana oseba pravico ponovno izbrati prejšnjega osebnega zdravnika. Zamenjavo je možno izvršiti pred potekom enoletne dobe tudi, če:

50/87

- pride med zavarovano osebo in njenim osebnim zdravnikom do nesporazumov, zaradi katerih je zavarovana oseba izgubila zaupanje v zdravnika, - predlaga zamenjavo osebni zdravnik, ker ne more uspešno in odgovorno opravljati nalog izbranega osebnega zdravnika zaradi neprimernega odnosa zavarovane osebe ali nespoštovanja navodil in postopkov za zdravljenje, - se zavarovana oseba za stalno ali za daljšo dobo preseli v drug kraj, - zdravniška zbornica ali Ministrstvo za zdravje na zahtevo zavarovane osebe in njenih svojcev ali delodajalca ugotovi, da postopki diagnostike, zdravljenja oz. rehabilitacije niso bili v skladu z doktrinarnimi in strokovnimi usmeritvami in je to razlog za nezaupanje zavarovane osebe do zdravnika. V teh primerih se zamenjava opravi enako kot pri zamenjavi osebnega zdravnika po preteku enega leta, s to razliko, da je zavarovana oseba dolžna ob zamenjavi oz. na izjavo o izbiri osebnega zdravnika navesti razlog za zamenjavo. Če zamenjavo zahteva osebni zdravnik, se zamenjava lahko opravi na podlagi soglasja zavarovane osebe, v primeru, da zavarovana oseba s predlogom zamenjave ne soglaša, pa lahko zdravnik zahteva presojo predloga pri pristojni območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V tem primeru območna enota Zavoda v upravnem postopku z odločbo odloči o prekinitvi izbire osebnega zdravnika. K 11., 12. in 13. členu: Pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, ki je urejena v členih od 11 do 13, pomeni kakovosten napredek v določanju nivoja zdravstvene oskrbe, hkrati pa povezuje potrebe pacientov s sposobnostjo zdravstvenih izvajalcev in z zmožnostmi zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji. Dostop do primerne, varne in kakovostne zdravstvene oskrbe je ena od temeljnih oziroma izhodiščnih pacientovih pravic (oziroma sklopa pravic) na kateri pravzaprav gradijo vse ostale pravice, ki jih določa zakon. Obravnavani členi dejansko ne določajo podrobnosti v zvezi z izvrševanjem pravice, pač pa zgolj z generalnimi klavzulami opredelijo pojme primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, kot vidikov sicer enotne pravice. Vse tri vidike je potrebno razumeti in obravnavati skupaj, kot celoto. Opredelilni elementi, ki kumulativno določajo pojem primerne zdravstvene oskrbe so: - skladnost s pacientovimi potrebami; - skladnost z zmožnostmi zdravstvenega sistema; - enostavnost, preglednost in prijaznost administrativnih postopkov; - vzpostavitev odnosa sodelovanja in zaupanja med pacientom in zdravstvenim

osebjem (t.i. partnerski odnos). Opredelilni elementi, ki kumulativno določajo pojem kakovostne zdravstvene oskrbe so: - doseganje ugodnih izidov zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi

praksami; - uspešnost, pravočasnost, varnost, pravočasnost, učinkovitost, enakopravnost in

osredotočenje na pacienta.

Za zagotavljanje varne zdravstvene oskrbe je potrebno stalno prizadevanje za preprečitev vseh vrst škodnih dogodkov, ki jih pacient utegne utrpeti v času, ko je

51/87

deležen zdravstvene oskrbe (npr. ne samo preprečevanje poškodb med opravljanjem medicinskih posegov, pač pa tudi v času, ko se pacient zadržuje v prostorih izvajalca zdravstvenih storitev ne glede na izvajanje medicinskega posega). V tesni zvezi z obravnavano pravico so tudi pogoji, kdaj je pacient upravičen do izbranega medicinskega posega oziroma metode zdravljenja. Zakon zato ureja pogoje, pod katerimi je pacient sploh upravičen do medicinskega posega, saj šele v tem primeru lahko govorimo o dolžnosti doseganja primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Pri tem morajo biti po določbah 12. člena izpolnjene naslednje predpostavke: - izbran medicinski poseg je po pravilih medicinske stroke potreben. Če naj bi bil

medicinski poseg opravljen na račun javnih sredstev, se mora v primeru, da ga opredelimo kot nepotreben, zavrniti (npr. versko ali zgolj lepotno motivirani razlogi za zdravljenje);

- se glede na stanje medicinske znanosti upravičeno pričakuje, da bo pacientu koristen in je razmerje med pričakovano koristjo na eni strani in tveganjem ter obremenitvijo za pacienta na drugi strani ugodno. Obremenitev se tukaj nanaša na zdravstveno stanje pacienta, ne pa na sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja;

- stroški izbranega medicinskega posega so razumni, zlasti sorazmerni s pričakovanim učinkom, kadar se opravlja na račun javnih sredstev.

Kadar se pacient nahaja v stacionarni zdravstveni oskrbi v bolnišnici, mu mora biti zagotovljena tudi ustrezna duhovna oskrba. Določanje podrobnosti v zvezi z izvrševanjem te pravice (tudi na nivoju podzakonskih predpisov) bi presegla materijo tega zakona. Zato se zakon sklicuje na predpise, ki urejajo versko svobodo. Potrebno je dodati, da se z določbami 13. člena ne prelaga odgovornosti za izvršitev drugega odstavka 25. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07) na izvajalce zdravstvenih storitev. Na podlagi drugega odstavka 25. člena omenjenega zakona zagotovi ministrstvo za zdravje, v partnerskem dogovarjanju ter na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zaposlitev potrebnega števila duhovnikov, če je v bolnišnicah v državi dovolj veliko število zavarovancev iste veroizpovedi. Omenjena določba torej predvideva sprejetje podzakonskega akta s strani ministrstva za zdravje. K 14. do 18. členu: Pravica do spoštovanja pacientovega časa je ena od pravic, ki jih doslej zakonodaja ni posebej določala. Omogočanje dostopnosti zdravstvene oskrbe je osnovna človekova pravica in v skladu s tem dejstvom imajo pacienti pravico pričakovati, da bo trud izvajalcev zdravstvenih storitev vložen v čimprejšnjo zagotovitev pacientove obravnave kot uporabnika potrebnih zdravstvenih storitev. Pravočasnost je eden od elementov kakovostne zdravstvene oskrbe. Ob tem je potrebno poudariti, da je ta pravica predvsem namenjena zagotavljanju transparentnega in enakopravnega obravnavanja vseh pacientov, seveda ob težnji za doseganje čim krajših čakalnih dob in čakalnih časov. Zakon zato ne bo (bistveno) prispeval k zagotavljanju hitrejše dostopnosti do zdravstvenih storitev. Zaradi sistemskih razlogov problematike čakalnih dob v zdravstvu, tega niti ne more zagotoviti samo s tem zakonom.

52/87

Opomniti velja, da določbe tega člena prispevajo tudi k uresničevanju pravice do obveščenosti v širšem smislu (npr. določbe o seznanitvi s čakalnim seznamom). Pravica do spoštovanja pacientovega časa, izvajalce zdravstvenih storitev zavezuje k prizadevanju za doseganje najkrajših možnih čakalnih časov (t.j. ure, ki jih pacient preživi v čakalnici zaradi razlike med vnaprej določenim časom za medicinski poseg in njegovim dejanskim začetkom) in čakalnih dob (t.j. meseci ali dnevi od vpisa pacienta na čakalni seznam za določen medicinski poseg ali zdravljenje do začetka tega posega oziroma zdravljenja). Poleg tega pacientu daje pravico izvedeti za razloge za čakalno dobo in za njeno dolžino ter pravico do vpogleda v čakalni seznam, ureja pa tudi številne druge podrobnosti v zvezi s čakanjem pacientov v zdravstvu. Po tem členu zakona so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci pri opravljanju svojih nalog dolžni spoštovati in upoštevati pacientov čas na način, da poskrbijo za najkrajši možni čakalni čas. Pacientu mora omogočen vpogled v dnevni čakalni seznam in povprečni čakalni čas. Kadar pacientova zdravstvena obravnava ni možna takoj, je dolžan izvajalec zdravstvene storitve pacienta uvrstiti na čakalni seznam na mesto, ki je utemeljeno s standardi stroke in predvsem s stopnjo nujnosti pacientove obravnave. Zakon določa tudi podrobnejšo vsebino čakalnih seznamov in za katere izvajalce velja dolžnost njihovega vodenja. Določen je nabor 12 podatkov. Pacient pa ima v primeru uvrstitve na čakalni seznam izvedeti za dolžino čakalne dobe ter mu mora biti omogočen vpogled v čakalni seznam seveda ob spoštovanju zasebnosti drugih pacientov. Pogoju »spoštovanja zasebnosti drugih« je potrebno zadostiti skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 in 113/05 - ZInfP; v nadaljevanju ZVOP-1). V praksi to pomeni, da mora izvajalec omogočiti vpogled v čakalni seznam tako, da osebni podatki ostalih čakajočih niso razvidni oziroma tako, da način seznanitve ne omogoča identifikacije teh oseb. Zakon natančno določa s katerimi podatki v čakalnem seznamu se pacient lahko seznani (razen seveda v primeru ko zahteva seznanitev s podatki ki se nanašajo naj osebno). Ureditev postopka za ureditev čakalne dobe in nekatere druge podrobnosti ter določitev najdaljših dopustnih čakalnih dob sodi v pristojnost ministra, pristojnega za zdravje. V 14. člen sta uvrščeni posebni določbi, ki po svoji naravi in samo na prvi pogled ne sodita v ta zakon ali pa vsaj ne v obravnavano poglavje, kajti gre za določitev posebnih dolžnosti pacienta. Prva je dolžnost v tem, da mora pacient, v kolikor na izvedbo naročene zdravstvene storitve ne pride, podati utemeljeno opravičilo v določenem roku sicer ga izvajalec (lahko) izbriše s čakalnega seznama. Druga posebnost je v tem, da pacient za isto zdravstveno storitev ne sme biti vpisan v več čakalnih seznamih pri različnih izvajalcih. Namreč v praksi se dogaja, da do takih situacij prihaja. Poleg tega 14. člen skriva v sebi posebno (novo) pravico – možnost zahtevati kontrolni pregled pri zdravniku, ki ga je na zdravstveno storitev napotil, v kolikor ne posamezno storitev čaka več kot tri mesece.

53/87

16. člen omogoča izvajalcem (in jih hkrati zavezuje), da IVZ za njih opravlja servisno funkcijo obdelave določenih podatkov iz čakalnih seznamov, katere so dolžni sporočati IVZ-ju. Poleg tega, IVZ na podlagi prejetih podatkov vodi nacionalni čakalni seznam na podlagi katerega se izračunavajo dejanske čakalne dobe pri posameznih izvajalcih zdravstvenih storitev. Vzpostavitev nacionalne čakalne knjige za paciente ne pomeni možnosti pregledovati svojih osebnih podatkov ali osebnih podatkov drugih pacientov. K 19. do 25. členu: V poglavju Pravica do obveščenosti in sodelovanja so določeni posamezni vidiki uresničevanja te pravice. Predpisan je način sporazumevanja oziroma obveščanja kot tudi njegova vsebina. Pacientu se zagotavlja pravico do popolne obveščenosti o njegovem zdravstvenem stanju, vključno z medicinskimi dejstvi o svojem stanju, o predlaganih medicinskih postopkih, o možnih tveganjih in koristih posameznega postopka ter o morebitnih drugih možnostih zdravljenja, vključno s posledicami opustitve zdravljenja. Pacient mora biti poučen tudi o tistih predvidenih postopkih in načinih zdravljenja, ki pri nas bodisi niso dosegljivi ali niso plačljivi v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Diagnozo, pričakovano nadaljevanje zdravljenja in prognozo mora zdravnik razložiti bolniku na razumljiv način v neposrednem stiku, za popolnejšo obveščenost pa morajo biti pacientu na razpolago tudi pisne informacije. Zakon omogoča pacientu tudi pravico, da izbira med razpoložljivimi medicinskimi metodami zdravljenja. Pogoj za uveljavljanje pravice je seveda čim bolj popolna, sprotna in pravočasna obveščenost. Način pacientovega sodelovanja mora biti usklajen z njegovimi individualnimi sposobnostmi podajanja in sprejemanja informacij. Možnost aktivnega sodelovanja prispeva k t.i. partnerskemu odnosu med pacientom in zdravstvenim delavcem. Pacientu je dana možnost, da poda soglasje, da se na njemu odvzetem biološkem materialu opravijo samo tiste preiskave, ki so potrebne za zdravljenje, s katerimi je bil predhodno seznanjen ter je vanje tudi privolil. To pravilo ureja privolitev pacienta v preiskave na njemu odvzetem biološkem materialu, kot eno izmed več vrst privolitev, katere ureja ta zakon (predvsem v poglavju, ki ureja pravico do odločanja o sebi in privolitve po pojasnilu). Zakon se opredeljuje tudi do morebitnega negativnega vpliva škodljivih informacij. Zdravnik pacientu lahko zamolči ali prikrije določeno informacijo izjemoma, če glede na okoliščine oceni, da bi informacije o bolezenskem stanju oziroma njegovih posledicah pacientu škodovale oziroma povzročile resno zdravstveno škodo (t.i. terapevtski privilegij). S tem, ko zakon govori o »resni zdravstveni« škodi (ta je definirana tudi v pojmovniku iz 2. člena zakona), nekoliko omejuje okvir relevantnih škod. Možnost zamolčanja nekaterih podatkov je tudi v skladu s kodeksom medicinske deontologije. Ta predvideva zamolčanje za primere, ko zdravnik oceni »možnost poslabšanja psihičnega stanja in s tem možnost poslabšanja zdravstvenega stanja«. Izjemo je treba razlagati restriktivno in jo uporabiti le v izjemnih primerih, ko bi seznanitev z zdravstvenimi podatki dejansko škodovala

54/87

pacientovemu zdravstvenemu stanju. V primerjalnopravnih ureditvah se ta omejitev uporablja prav v zvezi s psihiatrično dokumentacijo. Zakon predvideva tudi »izjemo od izjeme« s tem, ko zdravniku ne omogoča uporabiti terapevtskega privilegija v primeru, ko pacient izrecno želi, da je v celoti obveščen o svojem zdravstvenem stanju (ne glede na možne posledice). Iz besede »izrecno« in iz same narave stvari izhaja, da mora pacient željo po popolni seznanitvi posebej, eksplicitno in jasno izraziti, saj ga zdravnik na možnost obstoja »škodljivih« podatkov niti ne sme opozoriti. Pacientu je zagotovljena pravica do informacije o izvajalcu zdravstvenih storitev v celotnem postopku zdravstvene obravnave. Pacient ima pravico vedeti, kdo ga bo zdravil oziroma opravil druge postopke zdravstvene obravnave. V vsaki ordinaciji, ambulanti ali na bolniškem oddelku, kjer se opravlja zdravstvena dejavnost, mora biti v čakalnici na vidnem mestu objavljeno ime in priimek ter strokovni naslov zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca, ki opravlja zdravstvene storitve, ter časovno dostopnost in način komunikacije s zdravstvenimi delavci oziroma sodelavci. Iz drugih določb zakona izhaja tudi, da morajo biti pri izvajalcu tudi podatki o najbližjem zastopniku pacientovih pravic ter podatki o pristojni osebi za sprejem in obravnavo zahtev za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic. Vsi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, ki imajo neposredne stike s pacienti, morajo imeti na vidnem mestu priponko z navedbo imena, priimka in strokovnega naslova. V praksi se namreč dogaja, da se določeni zdravniki z dokončano medicinsko fakulteto predstavljajo pacientu z znanstvenim, ne pa s strokovnim naslovom. Pacientu se morajo ob prvem stiku predstaviti ter z njim vljudno komunicirati, pri tem pa upoštevati poslovni bonton, ki mora vladati med uporabnikom in izvajalcem zdravstvene storitve. Določbe med drugim omogočajo, da lahko pacient v postopkih obravnave kršitev pacientovih pravic konkretizira svoj zahtevek z navedbo tistega, ki naj bi bil kršil njegovo pravico. Nadalje zakon ureja zagotavljanje obveščenosti pacienta v zvezi z njegovim sprejemom in odpustom iz zdravstvenega zavoda. Ob sprejemu v bolnišnico ali drug zavod mora biti pacient za čas bivanja pisno seznanjen s hišnim redom in običajnimi postopki zdravljenja, zdravstvene nege in rehabilitacije ter pogoji, nastanitvijo in ureditvijo bivanja ter možnimi načini zadovoljitve svojih lastnih potreb. Poleg tega mora imeti pacient na voljo splošne informacije o zavodu in storitvah, ki jih nudi in tudi pisne informacije o vsebini tega zakona. Vsak izvajalec zdravstvenih storitev (in ne le izvajalci, ki nudijo stacionarno oskrbo) mora pacientom omogoči seznanitev z vsebino tega zakona, tako da ima pacient prost dostop do npr. kopij uradne objave tega zakona in podzakonskih aktov sprejetih na njegovi podlagi. Ob odpustu iz bolnišnice ali drugega zavoda ima pacient pravico do pisne odpustnice s povzetkom diagnoze, zdravljenja, zdravstvene nege in rehabilitacije, z navodili za nadaljnje zdravljenje izbranemu osebnemu zdravniku do prvega razumnega možnega obiska pri izbranem osebnem zdravniku. Zakon določa tudi pravico pacienta oziroma dolžnost izvajalcev do seznanitve s stroški njegovega zdravljenja. Pravico uveljavlja pred in po opravljeni storitvi. Zaradi varstva pacienta, kot praviloma neuke stranke, mora biti račun specificiran po posameznih storitvah in uporabljenih medicinskih pripomočkih (materialni stroški), nadalje mora biti jasno razviden prispevni delež pacienta, poleg tega pa mora biti

55/87

pacientu zagotovljena dodatna (praviloma ustna) obrazložitev stroškov v kolikor pacient to zahteva. Določbe 22. člena ki urejajo izjeme od pravice do obveščenosti pacienta, je potrebno obravnavati skupaj z določbami, ki urejajo varstvo osebnih podatkov (42. do 47. člen zakona) in sicer, da primeru spora z zdravnikom lahko pacient po sodni poti zahteva vpogled v vso svojo medicinsko dokumentacijo in se pri tem sklicujte na 34. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 in 113/05 - ZInfP) ter na odločbo Ustavnega sodišča o Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Odločba US RS, št. U-I-60/03, 4.12.2003; 33. točka obrazložitve odločbe; objava: OdlUS XII, 93 in Uradni list RS, št. 131/03). K 26. do 27. členu: Sedmo poglavje o pravici do samostojnega odločanja o zdravljenju (pravica do samoodločbe) je razdeljeno na tri dele in sicer na podpoglavje o pravici do privolitve v zdravstveno oskrbo, podpoglavje o zdravstveni oskrbi brez privolitve in podpoglavje o pravici do zavrnitvi zdravstvene oskrbe. Poseben vidik pravice do zavrnitve oziroma poseben način njenega uveljavljanja je zaradi specifičnega načina uveljavljanja uvrščen v samostojno poglavje o pravici do upoštevanja vnaprej izražene volje. Res pa je, da je ureditev za primere t.i. terminalne bolezni skoraj identična v obeh sklopih. Ustava določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Prisilno zdravljenje je tako možno le v primeru preprečevanja nalezljivih bolezni in v primeru prisilne hospitalizacije za paciente, ki zaradi duševne bolezni ogrožajo sebe in druge. Jedro zakona zagotovo predstavlja poglavje o pravici do odločanja o sebi in privolitvi po pojasnilu (t.i. informed consent), ki zagotavlja, da nobenega postopka zdravstvene obravnave ni mogoče opraviti brez pacientove predhodne privolitve (soglasja). Privolitev v medicinski poseg oziroma medicinsko oskrbo pa ni edina vrsta privolitve, ki pride v poštev, kadar je pacient udeležen v sistemu zdravstvenega varstva, saj poznamo še privolitve za:

- darovanje organov za časa življenja in po smrti (ni urejena v tem v zakonu), - uporabo zdravstvenih podatkov za namene izven zdravljenja, - sodelovanje v znanstvenih raziskavah, - sodelovanje v učnem procesu, - preiskave na odvzetem biološkem materialu, - sporočanje podatkov o zdravstvenem stanju pacienta in podatkov iz

zdravstvene dokumentacije tretjim osebam, - razpolaganje s telesom po smrti pacienta za potrebe medicinskega

izobraževanja in znanstvenih raziskav (ni urejena v tem zakonu). Zakon na različnih mestih ureja več vrst privolitev npr. privolitev v medicinski poseg ali medicinsko oskrbo je urejena v obravnavanem poglavju poglavju, privolitev v sporočanje pacientovih zdravstvenih podatkov tretjim osebam v 46. členu in privolitev v sodelovanje v učnem procesu medicinskega osebja v 44. členu. V zvezi s prvo obliko privolitve je potrebno poudariti zelo širok domet privolitve, saj se ta nanaša ne samo na posamezen medicinski poseg (kot ožji pojem v primerjavi z zdravstveno

56/87

oskrbo), pač pa na katerokoli dejanje v zvezi z zdravstveno oskrbo (npr. prevoz z reševalnim vozilom). Zaradi pomena, ki ga pacientova avtonomija volje ima, je ta v primerjavi s sedanjim Zakonom o zdravstveni dejavnosti obsežno in sistematično urejena. Zdravnikovo pojasnjevanje in obveščanje pacienta (t.i. pojasnilna dolžnost) je temeljna predpostavka veljavnosti pacientove privolitve oziroma zavrnitve. Pravil, ki so vezana na obveščenost pacienta ne najdemo le v obravnavanem poglavju, pač pa je za celovito razumevanje potrebno upoštevati tudi določbe v poglavju, ki ureja pravico do obveščenosti in sodelovanja. Poleg temeljne predpostavke za veljavno privolitev – obveščenost pacienta oziroma izpolnjena pojasnilna dolžnost s strani zdravnika, morajo biti za veljavno privolitev oziroma zavrnitev izpolnjene še naslednje predpostavke:

- pacient mora biti sposoben odločanja o sebi (vprašanja v zvezi s privolitveno nesposobnostjo so urejena v 9. poglavju);

- privolitev mora biti podana pred posegom (predhodna privolitev); - privolitev mora biti svobodna (brez vpliva sile, grožnje ali zvijače s strani tretjih

oseb); - privolitev mora biti zavestna (pacient se mora zavedati (razumeti) pomena in

posledic privolitve); - privolitev mora biti praviloma pisna (pogojna predpostavka).

Za privolitev praviloma ni nujno, da je podana v pisni obliki (t.j. s podpisom pacienta na privolitvenem obrazcu). Za operativne ali druge medicinske posege, ki so povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, mora pacient podpisati soglasje na privolitvenem obrazcu, s katerim tudi potrdi, da je bil ustrezno obveščen. Pojem »medicinski poseg povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo« v svoji abstraktni formulaciji predstavlja pravni standard, kar pomeni, da bo odločitev o tem ali gre za tak poseg ali ne, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Zakon ne predvideva sprejetja podzakonskega akta, ki bi podrobneje določil seznam posegov za katere je potrebno pisno soglasje, saj je praktično nemogoče natančno predvideti vse vrste posegov, ki utegnejo ustrezati pojmu »medicinski poseg povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo«. Nobenih ovir ni, da zdravstveni delavec zahteva pisno privolitev pacienta, kadar bo v dvomu ali nek poseg spada v okvir obravnavanega pravnega standarda. Določbo je potrebno razlagati tako, da za lažje operativne posege - t.j. tiste, ki niso povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pisno soglasje ni potrebno. Kot je že bilo omenjeno zakon uvaja privolitveni obrazec. Gre za vnaprej natisnjen formular z določenimi rubrikami, ki bodo vsebovale deloma že natisnjeno besedilo in prazna polja za vnos potrebnih podatkov. Res je, da se v praksi takšni obrazci že uporabljajo, vendar se želi s poenotenim obrazcem tudi poenoti prakso njegovega izpolnjevanja oziroma uporabe ter prispevati k poenostavitvi podajanja privolitev. Ravno zaradi poenostavitev izvajanja zdravstvenih storitev, se bo privolitveni obrazec uporabljal za vse vrste privolitev, ki jih predvideva zakon in tudi za zavrnitev medicinskega posega (privolitveni obrazec namreč vsebuje tudi zavrnitveno izjavo) ter preklic. Privolitveni obrazec mora vsebovati opis zdravstvenega postopka, z možnimi zapleti in pričakovano koristjo, podpis zdravstvenega delavca, ki je postopek pacientu obrazložil in pacientov podpis. Poleg tega mora vsebovati še osnovne podatke o

57/87

izvajalcu zdravstvenih storitev, čas seznanitve s pojasnili oziroma čas privolitve ter dve izjavi: izjavo o prejemu in razumevanju pojasnil in privolitveno oziroma zavrnitveno izjavo. Sodelovanje dveh polnoletnih prič pride v poštev kadar: - pacient v medicinski poseg privoli, privolitvenega obrazca pa noče podpisati ali - pacient ne more dati pisne privolitve, ker njegovo zdravstveno stanje tega ne omogoča. V takih primerih je treba dejstvo zavračanja ali nezmožnosti podpisa na privolitvenem obrazcu izrecno dokumentirati. Podpise prič predvideva tudi 27. člen, ki določa vsebino privolitvenega obrazca. K 28. in 29. členu: Člena določata pogoje pod katerima je dopustno opraviti medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo brez pacientove privolitve. Gre pa za situacijo ko nastopi potreba po nujnem medicinskem posegu in situacijo ko nastopi potreba po medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi, ki ni nujna in hkrati ne pomeni posega (kot del oskrbe), ki bi bil povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo. K 30. in 31. členu: Iz določb 30. in 31. člena zakona izhaja, da pacientova avtonomija ni neomejena. Načelna pravica do zavrnitve predlaganega medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe je torej relativizirana z dvema osnovnima omejitvama: lastno in tuje življenje. Kadar pacient trpi za resno boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustrezni zdravstveni oskrbi in ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja ali ne lajša trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje, ima pacient pravico zavrniti medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, ki bi mu sicer rešila ali podaljšala življenje. Gre za primere, ko pacient neposredno pred konkretno potrebo po izvedbi zdravstvene oskrbe, ki bi bila potrebna zaradi zdravstvenega stanja, ki je dejansko že nastopilo, izvedbo predlagane oskrbe zavrne. 34. člena tega zakona ureja podoben položaj samo, da je izjava podana vnaprej za nedoločen in samo potencialno mogoč primer nastopa obravnavanega zdravstvenega stanja. Povedano drugače, pravica do zavrnitve pri terminalnih boleznih se uresničuje v dveh situacijah: zavrnitev neposredno pred predlaganim medicinskim posegom (t.j. ob nastopu primera, ki ogroža življenje) in zavrnitev v obliki vnaprejšnje izjave volje za zgolj hipotetične primere. Pogoji, ki morajo biti po 30. členu izpolnjeni so:

- sposobnost odločanja o sebi, - dopolnjenih 18 let starosti, - pisno dokumentirana izjava volje, - potrditev, da je izjavo v resnici podal pacient, ki je na listini označen (overitev

podpisa), - ustna in pisna seznanitev s pomenom in posledicami odločitve s strani

imenovanega tričlanskega strokovnega senata, - preverba pogojev iz prve in druge točke s strani imenovanega tričlanskega

strokovnega senata.

58/87

V primeru, ko gre za situacijo, ko pacient ne želi zdravljenja, ki bi mu podaljšalo življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel sam zase, je prav tako možno podati zavrnitev, vendar pa ta za zdravnika ni zavezujoča. Iz določbe 28. v povezavi z določbami 30. člena izhaja, da pacient ne more zavrniti nujne zdravstvene oskrbe. Ob določbah 30. in 34. člena zakona je potrebno poudariti, da zakon ne ureja t.i. »pasivne evtanazije«, temveč zgolj možnost, da pacient v posebni zdravstveni situaciji zakonito doseže prekinitev zdravljenja z vidika pacientove pravice do samoodločbe, ki jo ima kot človeška oseba. Vsi primeri, ki presegajo okvir določb 30 in 34. člena se presojajo po pravilih kazenskega prava. Osebnostne pravice pacienta ne obsegajo le pravice odločanja o samem sebi, temveč so usmerjene tudi k varstvu življenja in zdravja. Zdravnik je v tovrstnih primerih vezan na etično maksimo ohranjanja življenja. V koliziji osebnostnih pravic, na eni strani pravice do odločanja o samem sebi, na drugi strani pa pravice do zdravja in življenja, pretehta slednja. Človeško življenje pa je nedvomno ena izmed temeljnih ustavnopravno varovanih dobrin in zakon z določbami 30. in 34. člena od tega dejstva ne odstopa. To se kaže tudi v določbah zakona, ki dopuščajo nujno zdravstveno oskrbo brez soglasja pacienta – gre za izjemne primere, ko varstva pravice do življenja in zdravja ni mogoče zagotoviti, ne da bi bilo poseženo v pravico do odločanja o samem sebi. 31. člen ureja še preklic predhodno podane privolitve in preklic predhodno podane zavrnitve. Pacientova pravica do samoodločbe (pacientova avtonomija) traja ves čas trajanja zdravljenja, kar pomeni, da ima pacient tudi pravico kadarkoli preklicati privolitev. Pri tem pa je pacient omejen z določbo, ki pravi, da je zavrnitev mogoča, če prekinitev postopka ne bi povzročila nesprejemljive nevarnosti ali škode za njegovo zdravje. Preklic privolitve je praviloma pisen, glede na zdravstveno stanje pa je lahko usten ali nebeseden, vendar mora biti to dokumentirano na privolitvenem obrazcu. Iz pravice do privolitve izhaja torej tudi pravica do preklica že podane privolitve (pravica do naknadne zavrnitve), hkrati pa je pacientu omogočeno tudi, da kadarkoli spremeni odločitev o preklicu privolitve (»preklic preklica«). Pacient ima tudi pravico zavrniti predlagano medicinsko oskrbo kar seveda pomeni, da ima pacient pravico, da ne poda privolitve v predlagano medicinsko oskrbo. Razlogi za takšno odločitev so nepomembni in jih pacient ni dolžan posebej pojasnjevati. Zavrnitev mora biti pisna, za kar se predvideva uporaba privoltvenega obrazca, kar pa velja le za medicinske posege povezane z večjim tveganjem in večjo obremenitvijo. Med drugim ima pacient pravico zavrniti zdravljenje, ki nasprotuje pacientovim verskim in drugim osebnim prepričanjem, pri čemer zaradi tega ne sme biti stigmatiziran. K 32. členu: Po vzoru primerjalnopravnih ureditev, zakon uvaja možnost postavitve pacientovega zdravstvenega pooblaščenca, ki v primeru in za čas pacientove nesposobnosti samostojnega odločanja o sebi lahko odloča o pacientovi zdravstveni oskrbi pri tem od odločanja pa izključi vse druge osebe, ki bi bile po zakonu upravičene do odločanja. Vendar pooblaščenec pri odločanju ni neomejen, zavezujejo ga navodila in usmeritve, ki jih poda pacient in so po zakonu dopustne. Če je pacient poleg določitve pooblaščenca podal tudi izjavo volje po 34. členu in ta ne izpolnjuje pogojev za

59/87

veljavnost, pooblaščenec nanjo ni vezan. Pooblaščenec tudi ne more npr. zavrniti izvedbe nujnega medicinskega posega, čeprav ga je pacient za to »pooblastil«. Pogoji za veljavno določitev pooblaščenca so:

- pacient je sposoben odločanja o sebi v času, ko izjavo daje, - pacient mora v času izjave volje dopolniti 18 let starosti, - enaki pogoji kot v predhodnih točkah se zahtevajo tudi za pooblaščenca, - pisna izjava volje, - potrditev, da je izjavo v resnici podal pacient, ki je na listini označen (overitev

podpisa). Da pa bo izvajalec zdravstvenih storitev oziroma zdravnik v konkretnem primeru zdravstvene obravnave sploh seznanjen z dejstvom, da je pacient določil pooblaščenca, je predvideno, da so podatki o tem dostopni prek informacijskega sistema kartice zdravstvenega zavarovanja. Slednja določba predvideva nadgradnjo kartičnega sistema, ko se podatki ne bo zapisovali na samo kartico, pač pa bo do potrebnih podatkov s pomočjo kartice mogoče dostopati neposredno iz centralne baze podatkov. Uvrstitev določb o pacientovemu zdravstvenemu pooblaščencu v poglavje, ki ureja »pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje« je bolj smiselna od uvrstitve v poglavje, ki ureja poseben način uveljavljanja pravic privolitveno nesposobnih pacientov, saj je poudarek na »predhodnem« izjavljanju volje, ki se poda za bodočo in zgolj hipotetično (negotovo) situacijo, v kateri bo potreboval zdravstveno oskrbo in hkrati ne bo izpolnjeval pogojev za privolitveno sposobnost. K 33. členu: Posebna pravica pacienta, ki je po izvedbi podobna tisti iz 32. člena, je v tem, da ima pacient možnost izključiti ali omejiti od odločanja osebe, ki bi bile do odločanja o zdravstveni oskrbi sicer upravičene po zakonu. K 34. členu: Gre za pravico, ki se uveljavlja podobno kot tista iz 30. člena zakona. Izvedbene razlike pa so predvsem v tem, da:

- v času uresničitve zapisane volje ne sme biti dan utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical,

- je veljavnost listine omejena na 3 leta, - lahko pacient ne glede na sposobnost odločanja o sebi izjavo kadar koli na

neformalen način prekliče (seveda pa to velja tudi v primeru iz 30. člena zakona).

Podobno kot to velja za zdravstvenega pooblaščenca so podatki o tem, da je pacient podal izjavo volje dostopni prek informacijskega sistema kartice zdravstvenega zavarovanja. S pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje se pacientu omogoča, da prepove zdravljenje za primere, ko ne bo sposoben dati veljavne privolitve. Zakon ločuje dve situaciji za kateri je predvidena možnost pacientove opredelitve, da ne želi zdravljenja, ki bi podaljšalo življenje, in sicer v primeru, ko je skorajšnja smrt neizogibna, in v primeru, ko bo bolezen ali poškodba povzročila hudo invalidnost.

60/87

Opredelitev pacienta je v prvem primeru za zdravnika zavezujoča, v drugem pa je zanj le smernica za odločanje o nadaljnjih postopkih zdravljenja. Do absolutnega upoštevanja pacientove volje pride torej le, ko se pacient znajde v položaju terminalne bolezni pri čemer zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev, pač pa zgolj podaljšuje preživetje. Dodatna »varovalka« za zagotavljanje uresničevanja resnične pacientove volje je tudi pogoj, da se vnaprej izražena volja upošteva, če niso podane okoliščine, ki zbujajo upravičen sum, da bi pacient vnaprej izraženo voljo v dani situaciji preklical ali spremenil. Zdravniku se pri tem ni potrebno temeljito spuščati v raziskovanje ali bi pacient v danih okoliščinah vnaprej izraženo voljo preklical, dovolj je, da se na običajen način prepriča (npr. pogovor z ožjimi družinskimi člani ali drugimi pacientu bližnjimi osebami, vpogled v medicinsko dokumentacijo, po potrebi pogovor z drugim zdravnikom, ki je sodeloval pri zdravljenju pacienta v tem ali v kakšnem drugem primeru…), da so okoliščine primera take kot jih je imel pacient v mislih. Obravnavana pravica, ki predstavlja vsebinsko novost v slovenskem medicinskem pravu, izhaja iz pacientove avtonomije (t.j. pravice do privolitve oziroma zavrnitve medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe). Če je dopustno, da privolitveno sposoben pacient neposredno pred (ali med) medicinskim posegom tega lahko zavrne (30. člen), je logično tudi, da pacient to lahko stori tudi vnaprej (t.j. za potencialne primere oziroma pred medicinskim posegom, do katerega sploh ni nujno da bo kdaj prišlo – prva predpostavka). Vnaprejšnje izjavljanje je seveda smiselno le za primere, ko pacient v konkretnem primeru (npr. terminalna bolezen) ne bo privolitveno sposoben, kar pa je seveda druga predpostavka, ki obravnavani pravici daje smisel. Kljub temu se je potrebno zavedati, da dopustitev tovrstnega izjavljanja volje lahko pripelje do zlorab, poleg tega pa je zaradi razpolaganja z lastnim življenjem (kot najvišjo dobrino) potrebno zagotoviti gotovost, da je pacient podal izjavo svobodno in resno, da je bil v tistem trenutku privolitveno sposoben ter, da je izjavo resnično podal on. Zato je sicer skopa določba po zagotovitvi overitve podpisa, namenjena varstvu pacienta samega, kar pomeni, da upravičeno formalizira uveljavljanje pravice. Zahteva po overitvi podpisa pacienta je seveda potrebna zaradi njegove identifikacije – zagotovitvi, da je izjavo volje res podal on. Overjanje podpisa je sicer strošek in »ena izmed dodatnih ovir«, vendar se je potrebno zavedati, da je to povsem razumen ukrep za preprečevanje zlorab (to pa je nedvomno v korist pacienta). Predlagatelj zakona se je ves čas nagibal k rešitvi, da bi funkcijo »overitelja« opravljal kar zastopnik pacientovih pravic, ki bi tudi poskrbel za vpis podatka na kartico zdravstvenega zavarovanja ter morebitno hrambo izjav ali celo vodenje elektronskega registra izjav. Glede na izkušnje tujih držav, ki imajo uveden sitem vnaprejšnjega izjavljanja volje je centralizirana evidenca (register) izjav zelo dobrodošla. Pri zastopniku pacientovih pravic bi lahko bili dostopni tudi obrazci tovrstnih izjav; pri zastopniku bi pacient lahko prejel tudi predhodna pojasnila o smislu in posledicah vnaprejšnje izjave volje. V sedanjem besedilu zakona podlage za vodenje registra izjav ni. Prav tako pa splošna določba četrtega odstavka 30. člena, ki pravi »na obrazcu mora biti pacientov podpis overjen« nakazuje na uveljavljeno notarsko overitev. Ne gre izključiti tudi možnosti, da bi se overitev opravljala tudi kot upravna overitev. Primerjalno pravno je tovrstni pravni institut znan kot t.i. »Living Will« ali »Advanced Directive«. V ZDA se izvaja v dveh oblikah: kot »Individual Instruction« (to je oblika ki

61/87

o pozna ta zakon) ali kot »Power of Attorney for Health Care« (pooblastitev neke osebe, ki se bo namesto pacienta po njegovih navodilih odločala o njegovem zdravljenju). Podatek o tem, da je pacient predhodno izrazil voljo po tem členu se vpiše na kartico zdravstvenega zavarovanja, podobno kot je to urejeno za primer darovanja organov. Če podatka na kartici ne bi bilo, zdravnik pri obravnavi pacienta ne bi bil seznanjen z dejstvom, da je pacient izjavo sploh podal (in še manj o njeni točni vsebini). Na kartico se ne zapiše vsebine izjave pač pa zgolj navedba za kakšno vrsto izjave gre ter kje se hrani (npr. pri notarju, doma, pri zastopniku pacientovih pravic). Pacient bo v izjavi lahko natančno navedel pod kakšnimi pogoji, v kakšnih okoliščinah in za katere primere ne dovoljuje zdravljenja ter kakšnega zdravljenja ne dovoljuje. Vnaprejšnjo izjavo volje je vsekakor možno kadarkoli preklicati ali spremeniti (voluntas ambulatoria est usque ad vitae supremum exitum). K 35. do 39. členu: Členi od 35 do 39 urejajo poseben način uveljavljanja pravic pacientov, ki so nesposobni privolitve. Zakon ureja vprašanja privolitvene (zavrnitvene) sposobnosti mladoletnih oseb, oseb s težavami v duševnem razvoju ter oseb, ki so začasno nesposobne odločanja o sebi. Umeščenost specialnih določb 9. poglavja neposredno za poglavjem o privolitvi v medicinsko oskrbo (8. poglavje) je utemeljena z dejstvom, da se v 9. poglavju urejajo vprašanja privolitve v medicinsko oskrbo s strani oseb, ki niso privolitveno sposobne. Samo posredno (t.j. preko sklicevanj v drugih členih zakona) se obravnavano poglavje nanaša tudi na uveljavljanje preostalih pacientovih pravic. V zvezi z mladoletnimi pacienti je izhodiščna določba prvega odstavka 28. člena, ki pravi: »Kadar mladoletni pacient ni sposoben privolitve v medicinski poseg, se ta sme opraviti le, če ga dovolijo njegovi starši oziroma skrbnik.«. Zakon za razliko od togo določene starostne meje 15 let v veljavnem Zakonu o zdravstveni dejavnosti, zakon v drugem odstavku 35. člena določa: »Sposobnost za privolitev se otroku do 15. leta starosti lahko prizna, če se zdravnik glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, predhodno posvetuje s starši oziroma skrbnikom ali se o otrokovi sposobnosti prepriča na drug primeren način. Sposobnosti za odločanje o sebi se otroku po dopolnjenem 15. letu starosti lahko ne prizna, pri čemer se zdravnik glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti za privolitev, predhodno posvetuje s starši oziroma skrbnikom, če je to potrebno.«. Z drugačnim zakonodajnim pristopom se privolitvena sposobnosti mladoletnih pacientov v slovenskem zdravstvenem pravu relativizira, kar pomeni, da se privolitvena sposobnost presoja za vsak konkreten medicinski oziroma za vsakega mladoletnika posebej, ob upoštevanju starosti in zrelosti kot meril, ki ju je potrebno obravnavati kumulativno. Takšna modernizacija sledi tudi Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine in dodatnega protokola o prepovedi kloniranja človeških bitij h konvenciji o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine, Ur. l. RS – MP, št. 17/98), ki v zvezi s presojo dopustnosti medicinskega

62/87

posega na mladoletniku daje poudarek na upoštevanju zrelosti otroka. 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa starostno mejo 15 let, se je s tem zakonom razveljavlja. Kadar o medicinskem posegu odločata starša je osnovno pravilo, da o tem odločata sporazumno. Zahteva po soglasni odločitvi je predvidena za medicinske posege, ki so povezani z večjim tveganjem oziroma večjo obremenitvijo. Za omenjene »pomembnejše« medicinske posege je potrebna pisna privolitev na privolitvenem obrazcu. V določenih primerih pa soglasje ni potrebno (npr. eden od staršev ni zna ali pa je neznanega bivališča, enemu od staršev je odvzeta pravica do izvrševanja starševske skrbi - roditeljske pravice). V zakonu je urejena situacija, ko starša glede medicinskega posega ne bosta dosegla soglasja. Če za pomembnejše medicinske posege soglasje ne dosežeta, lahko predlagata, da jima pri odločitvi pomaga ali odloči organ, ki je za to pristojen po družinskopravni zakonodaji (CSD, sodišče). Za ostale medicinske posege, za katere ni doseženega soglasja, je predvidena »nadomestno soglasje«, katerega poda konzilij. Če to ni mogoče, lahko soglasje poda tudi »nevtralen« zdravnik t.j. tisti, ki dotlej ni bil in tudi kasneje ne bo vključen v zdravljenje pacienta. »Nadomestna soglasja« se seveda dokumentirajo na privolitvenem obrazcu. V primeru, da soglasja ni mogoče doseči, ker eden od staršev ni prisoten, se upošteva volja tistega od staršev, ki je prisoten v času odločanja. Zakon po vzoru družinskopravne zakonodaje in smernic mednarodnih dokumentov s tega področja določa, da se ne glede na ostale določbe zakona, v čim večji meri upošteva mnenje otroka, kadar gre za odločanje o zdravstveni oskrbi, ki naj bi jo bil deležen pod pogojem, da je razsoden. Za nujne zdravstvene primere velja, da starši oziroma skrbnik nimajo pravice prepovedati nujnega zdravljenja, ki lahko odvrne resno zdravstveno škodo ali prepreči hudo trpljenje. Ne glede na to ali se z posegom ne strinjata oba starša ali eden od njiju, nadomestno soglasje ni potrebno. Taka ureditev je skladna z določbami v poglavju, ki ureja privolitev v zdravstveno oskrbo v primeru nujnih posegov. Namen »prepovedi« zavrnitve nujne zdravstvene oskrbe je v posebnem varstvu otroka. Seveda pa si mora zdravnik tudi ob nastopu takšnih primerov prizadevati za dosego soglasja enega ali obeh staršev. Kadar polnoletna oseba zaradi duševne nesposobnosti ali duševne bolezni ni sposobna privolitve v poseg, se ta po zakonu sme opraviti le, če ga dovoli njen zakoniti zastopnik (npr. skrbnik). Zdravnik je tisti strokovnjak, ki bo ocenil, ali je pacient sposoben odločati o svoji bolezni, enako pa velja tudi za presojo mladoletnikove zrelosti. V primeru, ko taka oseba nima skrbnika je dolžnost zdravnika, da obvesti pristojni Center za socialno delo zaradi začetka postopka za postavitev skrbnika. Kadar gre za urgentna zdravstvena stanja, pa zakon dovoljuje nujne medicinske posege brez privolitve skrbnika. Urejena je tudi situacija, ko zdravnik presodi, da pacientov zastopnik ne ravna v pacientovo najboljšo zdravstveno korist. V prvotnem osnutku je bilo predvideno, da pridobi nadomestno privolitev drugega zdravnika, ki pacienta ne zdravi. Zdaj je v

63/87

predlogu zakona sprejeta zgolj rešitev, da zdravnik v takem primeru poda pobudo za zamenjavo skrbnika. Za nujne primere pa seveda veljajo druge določbe zakona. Institut »nadomestnega soglasja« velja tudi za primere, če se bo pacient zaradi vpliva psihoaktivnih snovi ali drugih okoliščin nahajal v takem duševnem stanju, da začasno ne bo sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist in bo medicinski poseg zavračal hkrati pa bo že podana privolitev oseb, ki so do tega upravičene po prejšnjih členih. Tako bo soglasje- nadomestno odobritev zanj podal konzilij ali podrejeno zdravnik, ki dotlej ni bil in tudi kasneje ne bo vključen v zdravljenje pacienta. Ker pa pacient z motnjo v duševnem zdravju nima vedno že npr. postavljenega skrbnika, zakon zelo precizno in po vzoru madžarskega zakona o pacientovih pravicah predvideva, kdo in pod kakšnimi pogoji ima pravico privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo. Enak režim velja za osebe, ki zaradi zdravstvenega stanja samo začasno niso sposobne odločanja o sebi (npr. nezavest). K 40. členu: Pacientu je po tem členu zagotovljeno, da se pri njegovi oskrbi po pravilih stroke preprečijo nepotrebne bolečine in drugo trpljenje, ki je povezano z medicinskim posegom. Omogočeni mu morajo biti vsi postopki, ki so potrebni za odpravo ali za največjo možno ublažitev bolečin ter do blažilne oskrbe po pravilih paliativne medicine. Preprečevanje in lajšanje trpljenja pride v poštev v dveh primerih: kadar gre za bolečine oziroma trpljenje povezano z njegovo boleznijo kot tako, ter kadar gre za opravljanje medicinskega posega, ki po svoji naravi povzroča bolečine (med in po posegu). Poudariti velja, da pravica ni absolutne narave, saj okvir njenega uveljavljanja določajo »pravila stroke oziroma pravila paliativne medicine«. K 41. členu V prvotnem osnutku predvidena možnost, da lahko pacient pri izvajalcih v mreži javne zdravstvene službe v breme javnih sredstev to pravico uporabi le enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja, se je izkazala kot pretirano breme za zdravstveno blagajno. Tudi rešitev, da lahko pacient pri izvajalcih v okviru mreže javne zdravstvene službe to pravico uveljavi v breme javnih sredstev na podlagi zahteve, ki jo obravnava komisija za varstvo pacientovih pravic v pritožbenem postopku, je nesprejemljiva zaradi resne možnosti po nesorazmernem pripadu tovrstnih zahtev na komisijo, poleg tega pa niso podani materialnopravni kriteriji za odločanje. To stališče je skladno tudi z določbami zakona o omejitvah pacientovih pravic iz objektivnih razlogov. Zdravniki se v praksi poslužujejo drugih mnenj (še posebej znotraj iste ustanove) ni pa to nujno. Posebna oblika uresničevanja pravice do drugega mnenja je pravica do posvetovanja z ustreznimi specialisti. V okviru obveznega zavarovanja se specialistične storitve opravljajo le na podlagi napotnice izbranega osebnega zdravnika, to pa predpostavlja predhodno oceno o njihovi smiselnosti oziroma potrebnosti. Morebitno zavrnitev v takih primerih pacient lahko uveljavlja v upravnem postopku pred Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V drugih primerih, ko bo pacient zahteval drugo mnenje (ker se npr. želi prepričati o svojem zdravstvenem stanju in o možnostih zdravljenja ali podvomi v strokovnost specialista, ki ga obravnava), zdravnik pa bo menil, da to ni potrebno, pacient

64/87

domnevne upravičenosti do mnenja ne bo mogel uveljaviti. Izjema velja za zdravstvene storitve na terciarni ravni z omejitvijo, da se pravico lahko uveljavi samo enkrat (za oceno istega zdravstvenega stanja) in da gre za izvajalce v okviru mreže javne zdravstvene službe. V vsakem primeru ima pacient možnost do pridobitve drugega mnenja, če stroške zanj krije sam. Zakon predvideva še posebno možnost – pridobitev dodatnega strokovnega mnenja od konzilija ali drugega zdravnika ustrezne specialnosti, vendar ta možnost zdravnika v ničemer ne zavezuje, niti v primeru, če predlog poda pacient. Zato težko govorimo o posebni pravici, saj gre zgolj za možnost (v smislu predlagati) pridobitve mnenja o čemer odloči zdravnik. Poleg tega mnenja ne pridobi pacient, temveč zdravnik za svoje potrebe. K 42. in 43. členu Zaradi posebnega poudarka na pravici pacienta do seznanitve z »lastnimi« osebnimi podatki oziroma »lastno« medicinsko dokumentacijo, je ta osamosvojena od siceršnjih določb o varstvu zasebnosti in varstvu osebnih podatkov. Zato je potrebno opozoriti, da je, zaradi tesne povezanosti, soodvisnosti in medsebojnega dopolnjevanja, potrebno člene od 42 do 47 obravnavati skupaj, kot celoto. Področje zbirk osebnih podatkov v zdravstvu urejajo poleg tega zakona še Zakon o varstvu osebnih podatkov kot sistemski in temeljni predpis s tega področja in Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00), kot specialni predpis. Posamezne določbe najdemo tudi v Zakonu o zdravstveni dejavnosti in Zakonu o zdravniški službi. Uvodoma je potrebno pojasniti trenutno neenotno dikcijo Zakona o zdravstveni dejavnosti in Zakona o zdravniški službi glede določitve starosti pacienta za uresničevanje njegovih pravic (tudi glede odločanja o obdelavi osebnih podatkov). Zakon o zdravniški službi v drugem odstavku 52. člena, določa kot mejo za razrešitev dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti zdravnika mladoletnost pacienta, t.j.18 let. 47. člen zakona o zdravstveni dejavnosti in 47. člen Zakona o zdravniški službi pa oba določata mejo 15-ih let za razpolaganje z lastnimi osebnimi podatki in drugimi pravicami. Drugi odstavek 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, določa, da za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo pravice iz prejšnjega odstavka (kjer so naštete pravice npr. privolitev v medicinski poseg, vpogled v dokumentacijo…) njihovi starši oziroma skrbniki. Podobno izhaja tudi iz drugega odstavka 47. člena Zakona o zdravniški službi, ki določa, da zdravnik ne sme ukrepati brez bolnikove privolitve oziroma privolitve staršev za osebe mlajše od 15 let, oziroma skrbnika. Nadalje pa 3. odstavek določa, da so ukrepi brez privolitve bolnika, staršev ali skrbnika dopustni le, če bi opustitev zdravljenja povzročila bolniku zdravstveno škodo in bolnik ni sposoben odločanja o sebi. V zvezi z obravnavanim problemom je pomembna tudi tretja točka 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki določa, da se lahko glede na posebne okoliščine zbiranja občutljivi osebni podatki (kamor v skladu z devetnajsto točko 6. člena istega zakona sodijo tudi podatki o zdravstvenem stanju) obdelujejo le, če je obdelava nujno potrebna za varovanje življenja in telesa posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo,

65/87

ali druge osebe, kadar posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, fizično ali poslovno ni sposoben dati svoje privolitve. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da je glede na določila 47. člena zakona o zdravstveni dejavnosti in 47. člen Zakona o zdravniški službi, predvidena starostna meja, ko posameznik lahko zahteva, da zdravstveni delavci in sodelavci brez njegove privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju, 15 let. Morebitne izjeme od napisanega je potrebno tolmačiti skrajno ozko: v smislu varovanja življenja in telesa posameznika, kadar posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, fizično ali poslovno ni sposoben dati svoje privolitve. Pri tem pa je potrebno izhajati tudi iz načela sorazmernosti. Za kršitev pravice do vpogleda v kazenskih (prekrškovnih) določbah ni predvidenih sankcij. Razlog za to tiči v dejstvu, da imamo v slovenskem pravu dobro urejeno področje varstva osebnih podatkov, ki zato ustrezno rešuje problem zavrnitve vpogleda. Glede na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05) je Informacijski pooblaščenec, kot samostojen in neodvisen državni organ, pristojen za reševanje pritožb v zvezi s kršitvijo pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Pravno-sistemsko ter z vidika specializacije nekaterih državnih organov je zato ustrezna rešitev v 10. odstavku 42. člena, ki za primeru kršitve pravice do seznanitve kot pristojen organ za odločanje določa Informacijskega pooblaščenca. Pacient ima pravico do seznanitve s svojo zdravstveno dokumentacijo, razen v primerih, ki so določeni z zakonom. Primer upravičene zavrnitve je ocena zdravnika, da bi to škodljivo vplivalo na pacientovo zdravstveno stanje (tej zavrnitvi kateri se pacient lahko ogne z izrecnim zatrjevanjem, da želi biti o svojem zdravstvenem stanju v celoti obveščen). Izvajalec zdravstvenih storitev mora omogočiti vpogled v zdravstveno dokumentacijo takoj po prejemu pacientove zahteve. Če zahtevi zaradi narave ali organizacije dela zdravstvenega izvajalca ni mogoče ugoditi takoj, je treba pacientu povedati natančno uro in kraj, kjer lahko vpogleda v svojo zdravstveno dokumentacijo, vendar ne pozneje kot pet delovnih dni po prejemu zahteve. Ker je potrebno zagotoviti, da se z zdravstveno dokumentacijo ne seznanijo neupravičene osebe, mora odgovorna oseba pri izvajalcu na primeren način ugotoviti identiteto pacienta ali druge osebe, ki je upravičena do vpogleda. Tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov predpisuje postopek seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, pri čemer pa velja opozoriti, da je rok za ugoditev zahteve v predlogu tega zakona krajši (5 delovnih dni in ne 15 dni kot to določa Zakon o varstvu osebnih podatkov). Za druge podrobnosti postopka seznanitve, ki jih predlog tega zakona ne določa, se seveda uporabljajo določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis. Poseben 15-dnevni rok je določen za dolžnost podati izčrpna pojasnila o zdravstveni dokumentaciji. Izvajalec zdravstvenih storitev je dolžan pacientu omogočiti, da lahko neovirano prepisuje in preslikuje podatke iz zdravstvene dokumentacije, pri tem pa mu mora zagotoviti osnovna pojasnila v zvezi z dokumentacijo. To pomeni, da mu bo moral v določenih primerih zagotoviti tudi strokovno pomoč pri razumevanju strokovnih izrazov in podobno. Izvajalec ne sme pravice pacienta do vpogleda pogojevati z dodatnimi zahtevami; lahko mu zaračuna zgolj materialne stroške preslikave

66/87

dokumentacije. Preslikavanje ne pomeni zgolj fotokopiranja, pač pa tudi prepis podatkov v nepapirni obliki na drug nosilec podatkov. Preslikavanje slikovne dokumentacije, ki se ne nahaja v elektronskem zapisu (npr. klasični RTG posnetki) ni smiselna. Če izvajalec razpolaga z ustrezno opremo lahko naredi pacientu na njegove stroške tudi pravo reprodukcijo slikovne dokumentacije. Ker je v praksi zaračunavanje stroškov nepoenoteno ter zaradi tega problematično in ker tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov o tem nima natančnejših določb, predlagani zakon predvideva sprejem stroškovnika, ki ga bo izdal minister, pristojen za zdravje. Poleg pravice do vpogleda, zakon omogoča pacientu še možnost, da poda svoje pripombe na zapise v zdravstveni dokumentaciji. Po Zakonu o varstvu osebnih podatkov ima pacient tudi pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa ali ugovora (navedena pa seveda ne pomeni, da lahko pacient npr. zahteva spremembo zapisa o diagnozi, ker meni, da ta ni pravilna). Čeprav se v literaturi in medijih pogosto omenja, da je pacient lastnik njegove medicinske dokumentacije, temu ni tako. Lastninsko pravico na nosilcih zapisa zdravstvenih podatkov (kartoteka s prilogami) ima izvajalec zdravstvenih storitev, kot upravljavec zbirk. Upravljavec ima pri tem pravico in dolžnost obdelave določenih podatkov (zbiranje, vodenje, posredovanje …) za določene namene po posebnih predpisih. Na podatkih kot takih (torej vsebini) pa seveda ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Pravice do vpogleda in njene širine tudi ni potrebno izvajati (utemeljevati) iz kakršnihkoli lastninskih upravičenj. Potrebno je opozoriti še na dejstvo, da gre pri osebnih podatkih iz zdravstvene dokumentacije v pretežnem delu za t.i. občutljive osebne podatke (po Zakonu o varstvu osebnih podatkov so to podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške; občutljivi osebni podatki so tudi biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin) za katere je po omenjenem zakonu predviden poseben režim obdelave in zavarovanja. Po pacientovi smrti imajo pravico do vpogleda v njegovo medicinsko dokumentacijo uporabniki, ki imajo za to podlago v zakonu (v tem ali v kakšnem drugem zakonu) in tisti za katere je pacient za časa življenja podal privolitev. Potrebno je poudariti, da je določba drugega odstavka 43. člena, ki pravi: »Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo pacientovi zakoniti dediči prvega dednega reda. Pravico do seznanitve imajo tudi druge osebe, ki za to izkažejo pravni interes, pri čemer se jim omogoči le dostop do podatkov, ki so pomembni za uveljavljanje njihovega pravnega interesa.«, usklajena z Ministrstvom za pravosodje in Informacijskim pooblaščencem. Določba se namreč razlikuje od določb 23. člena sedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki zaradi vezanosti dedičev prvega dednega reda na pravni interes, v praksi povzroča težave zaradi neenotne interpretacije s strani izvajalcev zdravstvenih storitev. Če pacient želi, lahko za časa svojega življenja delno ali v celoti prepove seznanitev osebam, ki spadajo v krog dedičev prvega dednega reda – zato ni utemeljena bojazen, da bi se lahko osebe, ki so po Zakonu o dedovanju zakoniti dediči prvega

67/87

dednega reda seznanjale s celotno vsebino zdravstvene dokumentacije. V primerjavi z dediči drugega dednega reda in drugimi osebami, ki izkažejo pravni interes, je kvalitativna omejitev seznanitve vezana na aktivnost pacienta (t.j. prepoved) za časa življenja. Dodati je še potrebno, da med »druge osebe« uvrščamo tudi dediče drugega dednega reda v smislu 23. člena ZVOP-1. Posebne podlage za seznanitev določa tudi ta zakon in sicer za: - pacientove zakonite dediče prvega dednega reda, ki jim za seznanitev ni potrebno izkazovati posebnega pravnega interesa; - druge uporabnike, ki za to izkažejo pravni interes. Pravni interes pomeni neposredno in na zakon oprto osebno premoženjsko ali nepremoženjsko korist (ne zadošča dejanski interes). Gotovo je, da imajo pravni interes za seznanitev npr. zakonec ali zunajzakonski partner ter otroci umrlega pacienta v morebitni pravdi za povrnitev premoženjske škode ali pa za potrebe ureditve dednopravnih razmerij – vendar tem pravnega interesa skladno s prvo alinejo ni potrebno izkazovati. Osebe s pravnim interesom niso izrecno naštete, saj obstoj pravnega interesa ni odvisen zgolj od statusa zainteresirane osebe (npr. dejstvo o sorodstvu s pacientom). Pacient lahko za časa življenja prepove seznanjanje z njegovo zdravstveno dokumentacijo in s tem izključi tako osebe iz prve kot tudi druge alineje (gl. zgoraj). Izjema je podana v primeru iz tretjega odstavka 43. člena, ki pa ima zopet določene omejitve:

- krog upravičenih oseb je zaprt, - seznanitev se opravi posredno, preko zdravnika, - gre za podatke, ki utegnejo bistveno vplivati na njihovo zdravje.

V primeru zavrnitve odloča Informacijski pooblaščenec kot specializiran organ na tem področju. Dodaten argument za takšno rešitev pa je tudi v tem, da v primeru zavrnitve ne gre za kršitev pravice pacienta ampak domnevne pravice tretjih oseb, katerim pa varstvo po postopkih, ki jih predvideva ta zakon ni namenjeno. K 44. do 47. členu V okviru pravice do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov se obravnava aspekt varstva zasebnosti pacienta v času ko je deležen zdravstvene oskrbe ter aspekt varstva zasebnosti v smislu varstva osebnih podatkov. Pacient ima tako pravico do zasebnosti, ko se mu opravlja zdravstveno storitev. Pacientu mora biti omogočeno, da so pri posegu navzoči samo tisti zdravstveni delavci oziroma zdravstveni sodelavci, ki ga zdravijo ali opravljajo poseg, izjemoma pa tudi druge osebe, za katere pacient tako želi (če je to glede na naravo posega dopustno). Osebe, katerih prisotnost je potrebna za potrebe medicinskega izobraževanja, so lahko navzoče le s privolitvijo pacienta. Glede na določbe obstoječe zdravstvene zakonodaje se podatki o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja štejejo za poklicno skrivnost, zato jih zdravstveni delavci ali sodelavci ne smejo posredovati

68/87

neupravičenim osebam. Po določbah Zakona o zdravniški službi lahko dolžnost varovanja poklicne skrivnosti zdravstvenega delavca ali sodelavca razreši le pacient sam ali pa sodišče, za mladoletne osebe (t.j. do 18 leta; Po Zakonu o zdravstveni dejavnosti pa je meja 15 let!) in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma njihovi skrbniki. Ker je področje varstva osebnih podatkov izčrpno urejeno v drugi zakonodaji, se zakon na te predpise le sklicuje. V zakonu pa so izrecno določene nekatere posebnosti uresničevanja te pravice ter dopustne izjeme. Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca razreši pacient ali sodišče, za mladoletne paciente pod dopolnjenim 15 letom starosti in za paciente pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki. S tem in ustrezno razveljavitvijo določb v Zakonu o zdravniški službi in zakonu o Zdravstveni dejavnosti se odpravlja že obravnavana kolizija glede starostne meje. To pomeni, da lahko mladoletni pacient po dopolnjenem 15. letu starosti samostojno odloča o tem komu lahko zdravstveni delavec sporoči podatke o njegovem zdravstvenem stanju, kar pomeni, da lahko tudi prepove, da bi se z osebnimi podatki seznanili njegovi starši. Seveda pa lahko posebne primere, ko je zdravnik razvezan varovanja poklicne skrivnosti določa še kakšen drug zakon. Uporaba pacientovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov zunaj postopkov zdravljenja, to je za namene znanstvenega raziskovanja, pouka ali medicinskih objav ali za druge namene, je dovoljena le z njegovo privolitvijo. Ta pravica pa ne velja v naslednjih taksativno naštetih primerih po četrtem odstavku tega člena:

- za epidemiološke študije, - druge študije, v katerih je pacientova istovetnost nepovratno zabrisana (enako

tudi za obdelavo podatkov o kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe), - v primerih, ko prijavo bolezni zahteva zakon.

V prvih dveh primerih je potrebno zagotoviti, da so podatki anonimizirani, kar pomeni takšno spremembo oblike osebnih podatkov, da jih ni več mogoče povezati s posameznikom ali je to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa. Posebnost predstavlja tudi zahteva, da morajo izvajalci zdravstvenih storitev vsak ugotovljen ali sporočen primer nedovoljenega sporočanja ali druge nedovoljene obdelave osebnih podatkov o pacientu, ne glede na voljo pacienta, posebej raziskati in ugotoviti morebitno odgovornost zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev ali drugih oseb ter primer pisno dokumentirati. O rezultatih je potrebno obvestiti (pristojnega) zastopnika pacientovih pravic (predvsem zaradi potreb po spremljanju stanja na področju varstva pacientovih pravic) ter obvestiti Informacijskega pooblaščenca (obvestilo ima naravo prijave, ki jo potem obravnava Informacijski pooblaščenec kot organ inšpekcijskega nadzora za področje varstva osebnih podatkov). Izvajanje navedenega (obveznega) ravnanja s strani izvajalcev je zagotovljeno z možnostjo izreka globe zaradi prekrška (gl. kaznovalne določbe). Če je do kršitve pravil o varstvu osebnih podatkov res prišlo, ima pacient na voljo tudi sodno varstvo. K 48. in 49. členu Pacientove pravice se uresničujejo (uveljavljajo) na dveh nivojih. Primarno jih pacient uresničuje med samim zdravljenjem oziroma v fazi, ko je pacient deležen zdravstvene

69/87

oskrbe. Šele v primeru, ko meni, da so mu bile pravice v tej fazi kršene, jih lahko uveljavlja v »postopkih obravnave pacientovih pravic«, ki jih predvideva ta zakon in ki pacientu lahko zagotovijo neko restitucijo oziroma satisfakcijo zaradi prizadetosti njegovih pravic (sekundarni nivo). Za uveljavljanje pacientovih pravic (predvsem na sekundarnem nivoju) je pomembno razlikovanje med pravicami, ki jih zagotavlja ta zakon in pravicami iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Zakon ureja zgolj obče pravice, hkrati pa zagotavlja procesno varstvo samo za domnevne kršitve pravic iz tega zakona. Zakon tako predvideva dve vrsti postopkov: prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic (postopek pred pristojno osebo, lahko pa ga imenujemo tudi prvostopenjski, predhodni oziroma pomiritveni postopek); pritožbeni postopek pred Komisijo za varstvo pacientovih pravic. Preiskava zaradi domnevnega varnostnega zapleta je posebne vrste postopek, ki se uvede na podlagi odločitve komisije – bodisi v pritožbenem postopku v senatni obravnavi ali pa v času pripravljalnega naroka. Ločeno od osnovnih tipov postopkov poznamo še preiskavo zaradi nedovoljene obdelave osebnih podatkov iz 47. člena. Dodati je potrebno, da posebnih postopkovnih pravil za delovanje zastopnika pacientovih pravic zakon ne določa. Delovanje zastopnika je zato povsem neformalno. Obravnavana člena določata splošna pravila za postopke obravnave kršitev pacientovih pravic, katere se podrobneje ureja v naslednjih poglavjih. Med načeli, ki veljajo za vse vrste postopkov, so pomembna predvsem izključitev javnosti, sprotno dokumentiranje postopkovnih dejanj, nepristranskost in poštenost obravnave, hitro in učinkovito reševanje sporov, reševanje spora tam kjer je nastal povod zanj (načelo konceptualne integriranosti). Med splošne določbe spadajo tudi pravila o sposobnosti pacienta za vložitev zahteve za obravnavo kršitve in sposobnost za aktivno udeležbo (npr. dajanje izjav in zahtev) v samem postopku (t.i. procesna sposobnost). Za vse vrste postopkov velja, da se, v primeru, ko gre za otroka, njegova procesna sposobnost presoja v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ob upoštevanju drugih določb, ki urejajo privolitveno sposobnost otrok. Na ta način je poenotena starostna meja za procesno in privolitveno sposobnost. V postopku prve obravnave kršitve se ne uporablja zakon o splošnem upravnem postopku. Toga pravila splošnega upravnega postopka bi nedopustno ohromila izvajanje postopka na tej stopnji. Za postopek pred komisijo pa je vendarle (razen seveda za postopek mediacije) določena subsidiarna uporaba določb zakona o splošnem upravnem postopku ob jasnem interpretacijskem napotilu v obliki načel neformalnosti in hitrosti. K 50. do 54. členu Zakon uvaja pomembno novost v zdravstvenem sistemu in sicer institut zastopnika pacientovih pravic. Zastopniki pacientovih pravic bodo pomagali pacientom pri oblikovanju njihovih zahtev v pritožbenih postopkih in pri njihovem uveljavljanju v obliki pomoči ali zastopanja. Zakon izhaja iz ocene, da je pacient šibkejša stranka v postopkih, zato mu je treba nuditi dodatno pomoč. Zastopniki pacientom pravic bodo nudili brezplačno strokovno pomoč pacientom pri oblikovanju njihovih zahtevkov, prav

70/87

tako pa naj bi jim pomagali v konkretnih postopkih, bodisi z nasveti, bodisi z zastopanjem na podlagi pooblastila. Osnovne naloge zastopnikov so torej svetovanje, neposredna pomoč in zastopanje pacienta. Zakon eksemplifikativno našteva sedem sklopov nalog, ki jih bodo opravljali zastopniki. Take naloge so npr. svetovanje o vsebini pacientovih pravic, načinih in možnostih za njihovo uveljavljanje; dajanje konkretnih predlogov in usmeritev za razrešitev spornih situacij; opravljanje potrebnih poizvedb za pacienta; napotitev na pristojne organe, če za posamezen sporni primer ni predvideno varstvo po tem zakonu; zastopanje v postopkih po tem zakonu na podlagi pooblastila, kar pomeni izjavljanje volje v imenu oziroma za pacienta. (zastopnik torej sme, na podlagi pisnega pacientovega pooblastila sodelovati v vseh postopkih, ki so določeni s tem zakonom). V primeru, da zastopnik oceni zahtevek pacienta za neupravičenega oziroma neutemeljenega, ni dolžan sprejeti pooblastila za zastopanje, mora pa pacienta seznaniti z vsemi možnostmi uveljavljanja zahtevka. Zastopniki bodo paciente lahko zastopali v postopkih, ki jih predvideva zakon, ne pa tudi v morebitnih sodnih postopkih, kjer so za zastopanje določeni posebni pogoji. Posebno pooblastilo pa bo varuh potreboval za sklenitev poravnave in za umik zahtevka, saj v teh primerih dejansko razpolaga z zahtevkom svoje stranke. Prav tako se bo moral varuh izkazati s pooblastilom za vpogled v pacientovo zdravstveno dokumentacijo, saj je le-ta posebej zakonsko varovana. Poleg zgoraj omenjenih nalog zastopniki skrbijo tudi za ustrezno promocijo pacientovih pravic in njihovo uresničevanje (v tem okviru lahko izvajalcem svetuje in predlaga učinkovite ukrepe). Zastopniki tudi vodijo zbirke podatkov o ugotovljenih kršitvah pacientovih pravic in izpeljanih postopkih. Posebno nalogo imajo tudi na podlagi 36. člena, po katerem so upravičeni odločati o pritožbi zoper zavrnitev vpogleda v zdravstveno dokumentacijo po smrti pacienta. Zastopniki bodo pacientom svetovali tudi, katere postopke naj začnejo za uveljavitev svojih pravic na področju zdravstvenega zavarovanja in na koga naj jih naslovijo. Pacient bo na ta način seznanjen z vsemi svojimi pravicami, ki jih lahko uveljavi bodisi po tem zakonu, bodisi po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Če bo zastopnik ugotovil, da kršitev pacientovih pravic pomeni tudi kršitev pravic iz obveznega ali prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, bo pacientu pojasnil njegove pravice in možne postopke. Za učinkovito delovanje je ključnega pomena določba, ki pravi, da mora izvajalec zastopniku omogočiti dostop do vseh podatkov, ki so potrebni za njegovo delo (rok je 5 delovnih dni). Kršitev navedene dolžnosti je tudi sankcionirana (gl. kaznovalne določbe). Zastopnike imenuje minister, pristojen za zdravje, na podlagi javnega razpisa. Mandat zastopnikov bo trajal pet let in so lahko ponovno imenovani. Zastopnika minister lahko predčasno razreši, če zaradi svojih napak ali nepravilnosti pri delu ni več vreden zaupanja za opravljanje nalog zastopanja ali trajno izgubi zmožnost za opravljanje svojega dela. Javni razpis za imenovanje zastopnikov bo objavilo ministrstvo, pristojno za zdravje. Ker naj bi bili zastopniki pacientovih pravic v največji možni meri neodvisni pri svojem delu, bodo za delo zastopnikov kandidati imenovani na podlagi javnega razpisa, ki zagotavlja enakopravno in pregledno odločanje o kandidatih, pri čemer zakon določa le stopnjo zahtevane izobrazbe (univerzitetna izobrazba brez smeri), saj bodo za izbor odločilne ustrezne delovne izkušnje (5 let) na področju

71/87

zdravstva ali pravnega svetovanja. Zastopnik, ki opravlja svoje delo profesionalno mora uživati zaupanje civilne družbe, kar krepi njegovo neodvisnost. Zastopniki so pri svojem delu neodvisni in samostojni. O svojem delu bodo enkrat letno poročali ministru za zdravje. Zastopniki bodo delovali na sedežih območnih zavodov za zdravstveno varstvo, ki zagotavljajo tudi vse materialne in druge pogoje za njihovo delo, kar zagotavlja tudi ustrezno teritorialno pokritost. Število zastopnikov ter obseg dela in njihovo lokacijo bo določil minister za zdravje s posebnim aktom. Predvideva se postopno imenovanje zastopnikov glede na ugotovljene potrebe v praksi. Potrebno bo poskrbeti za ustrezno teritorialno pokritost pri tem pa se predvideva, da skupno število zastopnikov ne bo več kot devet, najverjetneje pa jih bo sedem. Zavodi jim bodo zagotovili vse materialne pogoje, ki jih bo posredno plačalo Ministrstvo za zdravje. Na ta način bi zagotovili zelo racionalno delo zastopnikov. Zakon posebej določa neodvisnost in samostojnost zastopnikov, saj ne bodo odvisni od nikakršnih navodil ali usmeritev zdravstvenih oblasti, niti posameznih zdravstvenih zavodov. V postopkih, določenih s tem zakonom, je za paciente delo zastopnikov njihovih pravic brezplačno. Ker so se v času nastajanja predloga zakona pojavljali dvomi v neodvisnost (in nepristranskost) zastopnikov, saj naj bi jih imenoval minister, naj bi delovali pri območnih zavodih za zdravstveno varstvo in naj bi njihovo delovanje bilo krito iz proračunskih sredstev (očitek vpletenosti države in politike), je potrebno pojasniti sledeče:

- drugačnega načina financiranja delovanja večjega števila zastopnikov, kot je neposredno ali posredno iz državnega proračuna si ni mogoče zamisliti;

- izvedba javnega razpisa in imenovanje zastopnikov s strani ministra je optimalen način, da se doseže transparenten način izbora ustreznih kandidatov in da se zastopniku da potrebna avtoriteta in zagotovi zaupanje (čeprav ni organ odločanja);

- imenovanje ali izvolitev zastopnikov na višjem nivoju (vlada, državni zbor) glede na pomen funkcije ne bi bilo utemeljeno (položaj zastopnika ni primerljiv npr. s položajem ombudsmana);

- dejstvo delovanja pri območnih zavodih za zdravstveno varstvo in sklenitev delovnega razmerja v ničemer ne postavlja zastopnika v subordiniran položaj. Zavod za zdravstveno varstvo ni prav v ničemer zainteresiran za kakršno koli vplivanje na delo zastopnikov;

- nedopustno bi bilo absolutizirati samostojnost in neodvisnost zastopnika v smislu odsotnosti vsakršnih obveznosti tudi nadzora;

- tudi drugi državni organi, ki jim običajno priznavamo samostojnost, neodvisnost in nepristranskost (npr. ombudsman, sodišča, državno tožilstvo itd.) so po svoji naravi »državni« (del državnega aparata) in ne neki subjekti zasebnega prava, ki bi bili funkcionalno in organizacijsko povsem neodvisni;

- ker zastopnik nima oblastnih upravičenj ne odloča o pravicah in dolžnostih pacientov izvajalcev ali zdravstvenih delavcev oziroma sodelavcev, zaradi česar tudi vprašanje neodvisnosti ni bistvenega pomena. Funkcija zastopnika

72/87

je svetovanje in pomoč, pri čemer si je skrajno težko zamisliti svetovanje, ki bi bilo »odvisno« od državnih ali političnih interesov;

- spori med izvajalcem zdravstvenih storitev ali zdravstvenim delavcem oziroma sodelavcem in pacientom niso spori med državo in posameznikom (so spori čiste zasebnopravne narave za katere razrešitev pa je država zainteresirana in katerih razreševanje je v javnem interesu), zaradi česar pomoč zastopnika pri njihovem razreševanju sploh ne postavljajo pod vprašaj njihove neodvisnosti (ker se tovrstni spori države ne tičejo – torej ni aktivna udeleženka, država nima prav nobenega interesa vplivati na način dela zastopnika).

Glede tretjega odstavka 51. člena (izobrazbena zahteva za zastopnike pacientovih pravic) bi bila verjetno bolj ustrezna zahteva po pravni izobrazbi, vendar je potrebno poudariti, da je ta določba v postopku nastajanja zakona bila deležna mnogih popravkov, obsežnih razprav in številnih pripomb s strani javnosti tako, da je, taka kot je, rezultat kompromisa. Omejevanje izobrazbene zahteve na izključno pravno področje ali izključno zdravstveno področje se je v teku razprave izkazalo za preveč omejujoče. Ista določba v prvotnem osnutku zakona je bila formulirana tako, da je bila prepisana zgolj zahteva po izobrazbi zdravstvene smeri. Vsekakor ne gre zanemariti pomena znanja s področja zdravstva (medicine, zdravstvene nege, organizacije, ekonomike…) za učinkovito nudenje pomoči pacientom. K 55. členu: Že 1. člen zakona omenja, da se s tem zakonom določajo tudi s pravicami povezane dolžnosti pacientov. Določbe o dolžnostih v zakonu, ki primarno ureja pacientove pravice, predstavljajo posebnost v primerjavi z zakonodajo v drugih državah in mednarodnimi dokumenti. Obravnavani člen določa nekatere dolžnosti pacienta, ki jih je ta dolžan upoštevati v odnosu do zdravstvenih delavcev oziroma zdravstvenih sodelavcev in drugih ljudi ter do svoje bolezni, sicer mu predvidenih rezultatov zdravljenja ni možno zagotoviti (npr. v času bolezni ravnati v skladu s prejetimi strokovnimi navodili, posredovati zdravniku vse potrebne informacije o svoji sedanji bolezni in preteklih boleznih, morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih uživa in mu jih je predpisal drug zdravnik, izpolnjevati vsa navodila in načrte zdravstvene obravnave, v katere je ustno in pisno privolil). Te dolžnosti so navedene zgolj kot pogoj za zagotovitev kakovostne in varne zdravstvene oskrbe in jih ne smemo razumeti kot pogoj za pravico do zdravstvene pomoči. To pomeni, da zaradi nespoštovanja dolžnosti, pacientu ni mogoče odreči zdravljenja, je pa seveda zdravnik ali drug zdravstveni delavec razbremenjen odgovornosti za izid zdravljenja, v tistem delu, ki je odvisen od opustitve dolžnega ravnanja oziroma opustitve s strani pacienta. K 56. do 63. členu: Če bo pacient neposredno med storitvijo izrazil nezadovoljstvo z medsebojnim odnosom, zdravstveno nego ali zdravljenjem, bo moral zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec poskusiti takoj odpraviti nesporazum z dodatnimi pojasnili ali na drug neformalen način. Na ta način je izpeljano načelo enostavnosti in učinkovitosti postopka. V praksi se je namreč izkazalo, da večina nesporazumov izhaja iz slabe informiranosti pacientov, pa tudi neustreznega odnosa, kar je mogoče

73/87

razrešiti takoj, dostikrat zgolj z dodatnim pojasnilom ali opravičilom za neustrezno ravnanje. Če pacient še vedno ne bo zadovoljen z dodatnimi pojasnili, ga bo potrebno seznaniti s pravico in postopkom do prve obravnave kršitve ter ga napotiti k pristojni osebi. V ta namen zakon v poglavju Prva obravnava kršitve pacientovih pravic prinaša novost, da bo moral vsak izvajalec zdravstvene dejavnosti določiti osebo, ki sprejema in obravnava pritožbe pacientov, pri čemer bo praviloma pritožbe v zvezi z zdravljenjem sprejemal strokovni direktor, glede zdravstvene nege pa glavna medicinska sestra ali vodja negovalne službe. Nobene ovire ni, da je na to mesto imenovanih več oseb. Za zasebne zdravnike, ki zdravstveno dejavnost opravljajo kot posamezniki oziroma z manjšim številom zaposlenih, zakon določa poseben način imenovanja pristojne osebe, saj je pri zasebnikih zelo težko zagotoviti imenovanje pristojne osebe, ki bi bila vsaj v razumnih mejah neodvisna in nepristranska. Glede tretjega odstavka 57. člena je potrebno pojasnilo, da je »zunanja« pristojna oseba predpisana samo za zasebnike – posameznike in ne za zasebne izvajalce z več zaposlenimi. Da bi zdravnik zasebnik ravnal po 56. členu (sprotno razreševanje nesporazumov in sporov) in nato v isti osebi še vodil prvo obravnavo kršitve, bi pomenilo prevelik odstop od načela (po naravi stvari relativne) nevtralnosti in neodvisnosti v primerjavi z večjimi izvajalci zdravstvenih storitev. Pri večjih izvajalcih bo pristojna oseba nekdo, ki ni bil neposredno udeležen pri domnevni kršitvi (pa čeprav je tam zaposlen) in enako naj bi veljalo tudi za zasebnike. Res pa je, da bo v primeru zasebnikov posameznikov uresničevanje pravice do prve obravnave za pacienta praktično nekoliko težje izvedljiva. To je pač stranski učinek, ki pa, po mnenju predlagatelja, ne pretehta pozitivnih učinkov načela relativne nevtralnosti in neodvisnosti pristojne osebe. Poleg tega bo pacient imel še dodatno možnost, da se prva obravnava opravi pred zasebnikom ali drugo pristojno osebo, ki je tam zaposlena, če bo tako želel. Zakon zahteva, da bo moralo biti v čakalnici na vidnem mestu objavljeno ime osebe, ki je pristojna za sprejemanje pritožb, njena telefonska številka in naslov njenega delovnega mesta, kjer je mogoče vložiti ustno pritožbo. Prav tako mora biti objavljeno ime, naslov oziroma elektronski naslov in telefonska številka najbližjega zastopnika pacientovih pravic. Od načina vložitve zahteve je odvisno tudi postopanje pristojne osebe, saj je zaradi narave stvari postopek na podlagi ustne zahteve nekoliko drugačen kot to velja za pisno zahtevo. Pomembne postopkovne določbe se tičejo rokov za uveljavljanje obravnavane pravice. Roki so določeni v interesu pravne varnosti (neprimerno bi bilo pustiti, da je izvajalec v trajni negotovosti ali bo pacient sprožil postopek), hitrosti postopka in lažjega ugotavljanja dejanskega stanja. Zahtevo zaradi nepravilnega odnosa zdravstvenih delavcev ali sodelavcev bo lahko pacient vložil takoj po dogodku, ki naj bi predstavljal kršitev njegovih pravic, vendar najkasneje v 15 dneh od dogodka. Zahtevo bo lahko v poslovnem času izvajalca zdravstvene dejavnosti pacient vložil ustno na zapisnik pri pristojni osebi, kadarkoli pa lahko tudi pisno po pošti ali v elektronski obliki, če izvajalec to omogoča. Rok 15 dni je vsekakor primeren glede na načela hitrosti in učinkovitosti postopka. V primerih nepravilnega zdravljenja

74/87

ali zdravstvene nege pa bo pacient imel čas največ 30 dni po končanem zdravljenju, da se odloči za morebitno zahtevo. Pacienti se v času zdravljenja le redkokdaj odločijo za izražanje svojega nezadovoljstva, zato je primerno določiti daljši rok, v katerem lahko pacient objektivno oceni dogodek in se neobremenjeno odloči, ali se bo pritožil. V praksi bo predlagana ureditev pomenila, da tudi v primeru zamude roka pacient ne bo izgubil svojih pravic, saj mu bo po izteku roka, še vedno ostala pravica zahtevati sodno varstvo svojih z zakonom zagotovljenih pravic. Za izjemne primere je določen celo daljši, trimesečni rok, saj se posledice kršitve lahko pojavijo tudi kasneje. Zakon v nadaljevanju opredeljuje postopek poteka sprejema ustne pritožbe in vsebino ustne zahteve. Oseba, ki bo zadolžena za sprejemanje zahtev bo morala sprejeti na zapisnik vsako ustno zahtevo, pri čemer mora zahteva oziroma zapisnik obvezno vsebovati naslednje podatke o: času in kraju dogodka, udeleženih osebah in domnevni kršitvi pacientovih pravic, ugotovljenih morebitnih posledicah in osebno ime pacienta skupaj z kontaktnimi podatki. Zaželeno je, da pacient tudi poda predlog za razrešitev sporne situacije. Oseba, ki je sprejela zahtevo, si mora ves čas prizadevati, da bi z dodatnimi pojasnili ali s poskusom dogovora razrešila sporno razmerje. Predlagatelj za določitev podrobnejše oblike in vsebine pritožbenega zapisnika ne predvideva sprejetja podzakonskega akta, saj osnovni vsebinski okvir, ki ga določa zakon povsem zadostuje. Izrecno soglasje pacienta glede vpogleda v njegovo zdravstveno dokumentacijo ni potrebno (pravica do vpogleda se domneva, saj brez seznanitve z vsebino praviloma ni mogoče voditi postopka), pač pa mora biti zapisniško evidentirano dejstvo, da je pacient izrecno omejil vpogled samo na tisti del, ki je v zvezi z zahtevo. Smiselno velja, da je zapisnik sklenjen, ko ga podpišeta pacient in pristojna oseba. Če pa gre za pisno pritožbo mora ta vsebovati podpis pacienta. Anonimnih zahtev pristojna oseba ni dolžna obravnavati. Zaradi načela neformalnosti in hitrosti postopka lahko sklepamo, da v primeru, ko pisna zahteva ne bo vsebovala vseh elementov, ki jih mora sicer vsebovati zapisnik, pristojna oseba ne bo pozivala pacienta na dopolnitev vloge, pač pa bo nadaljevala postopek, kar pomeni da je potrebno kar se da hitro pacienta povabiti na razgovor (kjer bo ta lahko ustno dopolnil svojo zahtevo). Zakon določa, da od vložitve zahteve (ne od prejema) do prvega pogovora ne sme preteči več kot 15 delovnih dni. Zakon tudi v tem primeru ne zahteva posebnih obličnosti oziroma načina vročanja, saj naj bi bil postopek čimprej končan. Torej bo največkrat prišlo v uporabo telefonsko vabljenje in le izjemoma pisno vabilo. Izjema od načelno obvezne ustne obravnave je podana v primeru, da na pisni zahtevo pacienta pristojna oseba v celoti ugodi. Če pacient sicer poda ustno ali pisno zahtevo, v nadaljevanju postopka pa je pasiven (npr. se ne odzove vabilu) velja domneva, da je zahteva umaknjena. Pristojna oseba poskusi pritožbo rešiti takoj najkasneje pa v 45 dneh od vložitve zahteve kar lahko lahko stori na naslednje načine (gre za primeroma našteta dejanja):

- z ugotavljanjem dejstev oziroma s podrobno členitvijo domnevne kršitve pravic pacienta (razgovor z pacientom, razgovor z zdravstvenim delavcem ali sodelavcem, iskanje dodatnih pojasnil, pregled dokumentacije);

- z dodatnimi pojasnili (pri tem lahko pristojna oseba pritegne k sodelovanju tudi druge zdravstvene delavce ali sodelavce), ki se že v sedanji praksi dostikrat izkažejo kot zelo pomembna, saj se nemalokrat spor z dodatno informiranostjo takoj razreši;

- z predlogom za sklenitev dogovora o ustnem ali pisnem opravičilu, povračilu nepotrebnih stroškov (npr. povrnitev potnih stroškov, če pacient kljub

75/87

pravočasnemu prihodu na pregled ta dan ni prišel na vrsto), dodatnih preiskavah, pridobitvi drugega mnenja in podobno.

Pri načinu razreševanja ustne pritožbe zakon ne določa možnih rešitev posameznih nesporazumov, saj bi s tem preveč formaliziral pritožbene postopke, katerih rezultat bo vedno odvisen od konkretnih okoliščin. Največkrat se bo, glede na dosedanjo prakso, postopek končal z ustreznim pojasnilom (dodatno informacijo), pridobitvijo dodatnega (drugega) mnenja oziroma z razširjeno diagnostiko – seveda vse v obliki dogovora. Postopek na tej stopnji se pravzaprav lahko konča bodisi z ustavitvijo (ker npr. dogovora ni bilo moč doseči, ali pa zaradi pacientovega nesodelovanja) ali z dogovorom, katerega vsebina s zapiše na zapisnik. V primerih uspešnega dogovora se bo postopek končal s podpisom zapisnika vseh udeleženih strank. Pred sklenitvijo dogovora mora biti pacient ustrezno obveščen o vseh posledicah sklenjenega dogovora in o možnih pravnih sredstvih (tudi o pritožbi, če pacient kasneje po sklenitvi dogovora meni, da ta ni bil spoštovan). Potrebno je poudariti, da pristojna oseba v obravnavanem postopku o ničemer ne odloča, torej ne sprejema nikakršnih oblastnih odločitev, pač pa s svojo aktivnostjo skuša doseči dogovor, kot edino možno rešitev sporne situacije v tem postopku. Rok za izvršitev dogovora ne sme biti daljši od 30 dni. V primeru, da izvajalec dogovora ne bi pravočasno izvršil ali pa bi ga izvršil nepopolno je razumljivo, da ima pacient v takem primeru možnost pritožbe na Komisijo. Če pritožnik ne bo podpisal zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se bo pritožbeni postopek na željo pacienta nadaljeval, sicer pa se bo postopek ustavil pri čemer se bo pacienta na zapisniku opozorilo na možnost vložitve pritožbe na Komisijo za varstvo pacientovih pravic. Zakon za vse postopke po tem zakonu dopušča sklenitev poravnave o odškodninskih zahtevkih za nepremoženjsko ali premoženjsko škodo. Res pa je da vsaj v postopku z zahtevo za prvo obravnavo kršitve, do teh z veliko verjetnostjo ne bo prihajalo, saj bodo vodeni neformalno in jih ne bodo vodile osebe, ki bi imele ustrezna pravna znanja. Bistvo postopkov obravnave pacientovih pravic ni v zagotavljanju pravice do povračila škode, zato je vsakršno ustvarjanje občutka pri pacientih, da gre za ugodno alternativo odškodninskim pravdam na sodišču, napačno. Res pa je, da postopki po tem zakonu na odškodninskem področju omogočajo nekakšen predsodni stik nasprotujočih strank, ki se utegne končati z dogovorom oziroma poravnavo kot odlično alternativo sodbi sodišča. K temu pa lahko največ prispevajo mediatorji ter zastopnik pacientovih pravic s svojo neodvisno vlogo. V postopku prve obravnave kršitve je dogovarjanje o polni povrnitvi škode omejena na 300 eurov (v praksi zlasti povrnitev potnih stroškov v primeru prenaročila in podobno). Zakon določa tudi dolžnost obveščanja zastopnika pacientovih pravic in komisije o obravnavanih kršitvah in hkrati določa roke za obveščanje. V postopkih z zahtevo za prvo obravnavo kršitve bi bila vsakršna uporaba določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek povsem neprimerna. Razlog je predvsem v

76/87

tem, da gre za posebno vrsto alternativnega reševanja sporov, ki se lahko konča zgolj z dogovorom (pogodbo) in ne s kakršno koli oblastno odločitvijo izvajalca zdravstvenih storitev. Edina »prisila« s katero bo soočen pacient, je dejstvo, da je vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve (ne glede na rezultat) pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. Instrument dogovarjanja pa je vsekakor imanenten civilnemu pravu in pravu alternativnega reševanja sporov in ne »odločanja o upravnih stvareh«. Čeprav se pogosto govori o dvostopenjskem postopku, dejansko ne gre za dve stopnji v smislu upravnega procesnega prava, saj lahko zgolj (oziroma šele) »pritožbo« vloženo pri Komisiji smatramo kot »vlogo pri organu prve stopnje«. K 62. členu je potrebno dodati:

– da so dodatna pojasnila eden izmed najpomembnejših načinov reševanja sporov na kar kaže tudi vsakdanja praksa. Pacientova vloga pri zdravstveni obravnavi je zaradi asimetričnosti informacij v praksi zmanjšana tako, da pogosto nastopa zgolj kot »objekt« zdravljenja. Pomanjkanje znanja ter pojasnil o npr. bolezni, zdravljenju, organizaciji, pravicah iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenemu sistemu nasploh, je eden izmed najpogostejših vzrokov nesoglasij med izvajalci in zdravstvenim osebjem na eni ter pacientom na drugi strani. Dodatna pojasnila so tako pomemben »ukrep« pri poskusu mirnega reševanja sporov, kakršna je t.i. prva obravnava kršitve;

– da enako kot v prejšnji točki velja tudi za ugotavljanje vzrokov. Brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja so tudi dodatna pojasnila brez smisla. Tudi končni dogovor ni mogoč, če pristojna oseba in pacient ne razčistita osnovnih dejanskih vprašanj;

– da pristojna oseba v obravnavanem postopku o ničemer ne odloča, torej ne sprejema nikakršnih oblastnih odločitev, pač pa s svojo aktivnostjo skuša doseči dogovor, kot edino možno rešitev sporne situacije v tem postopku. Zato velja tudi, da bi bila v postopkih z zahtevo za prvo obravnavo kršitve vsakršna uporaba določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek povsem neprimerna. Razlog je predvsem v tem, da gre za posebno vrsto alternativnega reševanja sporov, ki se lahko konča zgolj z dogovorom (pogodbo) in ne s kakršno koli oblastno odločitvijo izvajalca zdravstvenih storitev. Edina »prisila« s katero bo soočen pacient, je dejstvo, da je vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve (ne glede na rezultat) pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. Instrument dogovarjanja pa je vsekakor imanenten civilnemu pravu in pravu alternativnega reševanja sporov in ne »odločanja o upravnih stvareh«. Čeprav se pogosto govori o dvostopenjskem postopku, dejansko ne gre za dve stopnji v smislu upravnega procesnega prava, saj lahko zgolj (oziroma šele) »pritožbo« vloženo pri Komisiji smatramo kot »vlogo pri organu prve stopnje«.

Prvi odstavek 63. člena ureja obveščanje zgolj z namenom statističnega spremljanja stanja na področju pacientovih pravic (tudi zaradi nadaljnjega poročanja – gl. člene o poročanju in evidencah) in ne obveščanju zastopnika, da je bila vložena pritožba. Zastopnik se v postopek ne bo vključil na lastno pobudo ali »po uradni dolžnosti«, pač pa samo, če bo tako hotel pacient in ga za to pooblastil. Zaradi tega je obveščanje zastopnika z zahtevami skupaj s končnimi zapisniki odveč in bi po nepotrebnem obremenjevala izvajalce zdravstvenih storitev (predlagatelj je želel v največji možni meri zmanjšati administrativno obremenjevanje izvajalcev, ki jim zakon že tako ali

77/87

tako nalaga določena nova bremena). Sodelovanje zastopnika je (ne sicer vedno) obligatorno samo na pripravljalnem naroku v postopku pred Komisijo, kar pa na poročanje po tem členu nima vpliva. K 64. do 67. členu: Pomembna novost, ki jo vpeljuje oziroma ustanavlja zakon je Komisija za varstvo pacientovih pravic Republike Slovenije, ki bo delovala na nacionalnem nivoju. To pomeni, da ne gre za sistem več komisij, ki bi bile ustanovljene pri posameznih izvajalcih zdravstvenih storitev, pač pa gre za sistem centralne komisije, ki je tudi primerjalnopravno preskušen kot najbolj učinkovit. Tak način organiziranja pritožbenega organa prinaša kar nekaj prednosti, zlasti pa:

- enoten in predvidljiv postopek odločanja oziroma vzpostavljena praksa; - z organizacijskega vidika je omogočeno lažje oblikovanje komisije ter

posameznih senatov; - lažje in bolj racionalizirano je izvajanje postopkovnih dejanj (organizacijski

vidik) in poročanja; - lažje je zagotovljena neodvisnost in nepristranskost komisije oziroma senatov; - lažje je zagotoviti možnost sodelovanja pravnih strokovnjakov; - zagotovljena je večja avtoriteta komisije; - omogočeno cenejše delovanje.

Komisija bo imela 76 članov, ki jih bo po izvedenem postopku javnega razpisa imenoval minister za zdravje, predsednika pa bo na njegov predlog imenovala Vlada Republike Slovenije. Člani komisije so imenovani za obdobje petih let in so lahko ponovno imenovani. V komisiji bodo zastopana različna strokovna področja s področja zdravstva (različne medicinske stroke, farmacija, zdravstvena nega, pravo in zdravstvena ekonomika), posebej pa je pri njenem delu omogočeno sodelovanje javnosti oziroma civilne družbe, s čimer bo zagotovljena večja nepristranskost in preglednost delovanja komisije. Tako naj bi v komisiji sodelovali tudi predstavniki strokovnih društev in združenj, pa tudi potrošniških in drugih organizacij, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo tudi s pravicami pacientov. Pri tem velja, da bo v komisiji polovica predstavnikov nevladnih organizacij. Relativno veliko število članov komisije je potrebno zaradi potrebe po čim širši in enakomerni zastopanosti mnogih strokovnih področij. Poleg tega bo komisija odločala za teritorij celotne države, kar pomeni velik pripad zadev (v primerjavi z sistemom več komisij) in s tem potrebo po velikem številu razpoložljivih strokovnjakov. Roka za vložitev pritožbe sta dva: 15 dni (običajni rok) in 20 dni (v primeru ko izvajalec ne spelje postopka prve obravnave). Namesto z določitvijo globe za prekršek je neaktivnost izvajalca na prvi stopnji sankcionirana z možnostjo vložitve pritožbe s strani pacienta. Zakon določa tudi, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka. Glede na splošno načelo, da je postopek za pacienta brezplačen, pacient v nobenem primeru ne krije stroškov dela komisije. Lastne stroške (npr. prevoz, morebitni odvetnik) krije pacient sam, razen v primeru, ko je s poravnavo določeno drugače oziroma v primeru, ko je njegovi pritožbi ugodeno in odločba vsebuje izrek o stroških.

78/87

Čeprav v zakonu to ni izrecno zapisano je potrebno pojasniti, da je pogoj za izvedbo pritožbenega postopka predhodno uveljavljanje kršitve pred pristojno osebo. Posebno vprašanje je primernost obsega procesnega normiranja, kot je predlagan v tem zakonu. Obseg postopkovnih določb je v zakonu precej skop, predvsem zaradi uveljavljanja načela neformalnosti in hitrosti postopka, katerega izraz so še npr. relativno kratki roki za izvedbo procesnih dejanj. Izostanek podrobnejših postopkovnih določb rešuje zakon z zahtevo po subsidiarni uporabi pravil splošnega upravnega postopka. Zakon je sprva želel omogočiti, da udeleženci sami (so)oblikujejo postopek na način kot menijo, da bo najbolj učinkovito pripeljal do ugodne rešitve spora. Kasneje je bila na podlagi medresorskega usklajevanja sprejeta rešitev z določbo o smiselni in nazadnje subsidiarni uporabi določb ZUP, saj si uveljavljanja materialnopravnih pravic - ki so pravzaprav upravnopravne narave (razen tistih ki so civilnopravne narave in se lahko rešujejo samo v okviru mediacije) praktično ni mogoče zamisliti brez ustrezno (kvalitativno in kvantitativno) dodelanega procesnega mehanizma. Poleg tega predlagatelj meni, da ni smiselno podrobno urejati cele množice postopkovnih vprašanj in s tem omejiti procesno avtonomijo udeležencev v postopkih, poleg tega pa obremeniti reševanje sporov s pretiranim in nepotrebnim formaliziranjem postopka ter obremeniti besedilo zakona tako, da bi ta pridobil zgolj na kvantiteti, veliko pa izgubil na kvaliteti (jasna in kratka dikcija, majhno število členov, preglednost, preprostost). Ponekod v tujini je uveljavljen tudi sistem avtonomnega postopkovnega urejanja, kar pomeni, da organ odločanja sam sprejme akt s katerim uredi svoj postopek). K 68. do 69. členu: Namen pripravljalnega naroka je oprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora, da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja, in proučiti možnosti za takojšnjo sklenitev poravnave, sklenitev dogovora o izvedbi mediacije ali uvedbe pritožbenega postopka v senatni obravnavi. V pripravljalnem naroku s strani Komisije sodeluje predstavnik komisije, ki ga imenuje predsednik Komisije, lahko pa sodeluje tudi neodvisen strokovnjak z ustreznimi znanji. Drugi udeleženci pa so poleg pacienta (obvezno) še zastopnik pacientovih pravic (obvezno razen izjemoma) in predstavnik izvajalca (obvezno). Rezultati pripravljalnega naroka so lahko:

- zaključek postopka s sklepom (npr. ker sporazum o mediaciji ni bil dosežen, kršitve pa ni mogoče obravnavati pred senatom),

- sklenitev sporazuma o mediaciji, - uvedba pritožbenega postopka v senatni obravnavi, - sklenitev poravnave.

Mediacija katere cilj je sklenitev poravnave, je mišljena (tako izhaja tudi iz določb 69. člena) zgolj za kršitve pravic, ki niso t.i. javnopravne narave. Če gre za tako pravico npr. kršitev enakopravnosti dostopa do zdravstvene oskrbe, je možno le reševanje pritožbe v senatni obravnavi. Ker je že na »prvi stopnji« poudarek na mirnem reševanju sporov, je bilo to možnost potrebno dopustiti tudi na »drugi stopnji« in tako na normativni ravni prispevati k dvigu kulture alternativnega reševanja sporov v RS.

79/87

Podobno kot je namen in smisel poravnalnega naroka v pravdnem postopku se je predlagatelj zakona odločili za uvedbo podobnega instituta tudi v postopkih pred Komisijo. Kot zanimivost naj dodamo, da je bil v pravdnem postopku, po začasni ukinitvi, poravnalni narok z novelo ZPP ponovno uveden. Namen in smisel pripravljalnega postopka je ustrezno pojasnjen v 69. členu zakona: »Na pripravljalnem naroku mora predstavnik Komisije z udeleženci odprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora, da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja, in proučiti možnosti za takojšnjo sklenitev poravnave, sklenitev dogovora o izvedbi mediacije ali uvedbe pritožbenega postopka v senatni obravnavi.«. Na tej podlagi se potem ugotovi ali volja udeležencev spora in narava same kršene pravice dopušča izvedbo mediacije, kot v praksi (na drugih področjih) učinkovitega, mirnega oziroma alternativnega reševanja sporov, katere bistvo je v tem da se s pomočjo ene ali dveh neodvisnih in nepristranskih strokovnih oseb, ki ne moreta izdati zavezujoče odločbe, ampak s svojim delovanjem v neformalnem postopku udeležencem pomagata doseči sporazum, ki spor razrešuje oziroma na novo ureja medsebojna razmerja. Seveda je mediacija dopustna, če gre za pravico, ki je po naravi stvari »mediabilna« (arbitrabilna) in kot taka civilnopravne narave npr. v primeru odškodninskih zahtevkov. Ali je mogoča mediacija ali zgolj obravnava v senatni obravnavi po določbah ZUP, pa je najbolje razčistiti na pripravljalnem sestanku (z obvezno udeležbo), saj udeležencev Komisija ne more siliti v eno ali drugo varianto. Za izvedbo mediacije je potreben dogovor, ki ga je najbolje skleniti na tem sestanku, sicer bi bilo potrebno posebej pozivati udeležence na podpis dogovora. Da pa pripravljalni postopek ni vedno smiselen in da pri njem ne gre vztrajati za vsako ceno kaže določba 5. odst. 68. člena: »Predsednik Komisije pripravljalnega naroka ne skliče, če oceni, da ni možnosti za sklenitev poravnave ali izvedbo mediacijskega postopka, da ta ne predstavlja primernega načina za rešitev spora ali če so udeleženci predhodno dosegli sporazum o izvedbi mediacije oziroma izvedbi pritožbenega postopka v senatni obravnavi«. Smisel pripravljalnega sestanka je torej v tem, da se razčistijo dejanska in pravna vprašanja ter volja udeležencev, ki so potrebni za odločitev o nadaljevanju postopka – s tem se postopke pospeši ne pa podaljša ali po nepotrebnem »birokratizira«. Dodati je potrebno še, da je skladno s 76. členom zakona na pripravljalnem naroku možno uvesti tudi preiskavo zaradi domnevnega varnostnega zapleta. Da za tak postopek obstaja potreba, je najbolje ugotoviti v najzgodnejši fazi obravnave kršitve pred Komisijo. Od pacienta je v vsakem primeru potrebno zahtevati neko aktivnost in sodelovanje v postopku reševanja spora, zato je sankcioniranje neudeležbe upravičeno. Gre za pripravljalni narok kot fazo, kjer se razčistijo pravno in dejansko ozadje pritožbe in katerega smisel bi bil okrnjen, če se udeležencev ne bi sililo v sodelovanje. Poleg tega, se že na pripravljalnem naroku lahko doseže rešitev spora. Obvezna prisotnost je predpisana za oba: tako za izvajalca, kot tudi za pacienta. Če nista prisotna oba pripravljalni narok zgubi svoj smisel. Da je obveznost udeležbe pacienta na pripravljalnem naroku relativizirana, kažejo naslednja dejstva: - pacient ima možnost opravičiti izostanek, - namesto pacienta lahko sodeluje njegov zakoniti zastopnik, pooblaščenec npr. odvetnik ali druga oseba po ZUP, ali pa za sodelovanje pooblasti zastopnika pacientovih pravic (brezplačno!), - izvedba pripravljalnega naroka ni absolutno obligatorna,

80/87

- v nadaljevanju postopka (npr. reševanje pritožbe v senatni obravnavi) se pacientove neudeležbe ne sankcionira več na tak način, saj veljajo izključno določbe ZUP. K 70. do 72. členu: Mediacijski postopek kot ga omogoča Komisija se izvaja, kot klasična mediacija z enim mediatorjem ali pa kot komediacija – zakon predvideva največ dva (ko)mediatorja. Poleg tega lahko sodeluje tudi oseba z ustreznimi strokovnimi znanji, ki ni mediator. Zakon dopušča izvajanje evaluativne mediacije, t.j. mediacije v kateri mediator(ji) podajo svoje mnenje o sporni situaciji, možnostih za razrešitev spora itd. Kot mediator lahko nastopa le oseba, ki je za to ustrezno usposobljena. Ustrezna usposobljenost se ne nanaša na področja iz petega odstavka 64. člena zakona pač pa na usposobljenost za vodenje mediacijskega postopka, ki se tudi sicer zahteva v drugih postopkih (npr. pri potrošniških mediacijah ali pa v sodišču pridruženih mediacijah). Usposabljanje in izpit izvajata npr. okrožno sodišče v Ljubljani in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij. Potrebno je pojasniti, da je formalni pogoj za izvedbo mediacije predhodna sklenitev sporazuma o mediaciji – doseženo mora biti soglasje volj udeležencev, da se bo spor reševal na ta način. Postopek mediacije je izrazito neformalen, kljub temu pa bo Komisija v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje s pravilnikom določila postopkovna vprašanja, za katera bo ocenila, da je to potrebno. Da se postopkovnih vprašanj mediaciie ne ureja z zakonom, je (tudi primerjalnopravno) povsem običajno in pravnosistemsko ustrezno oziroma nesporno. Mediacija, kot prostovoljna in neoblastna oblika reševanja sporov po svoji naravi ne prenese pretiranega formaliziranja. Smisel mediacije je v sklenitvi poravnave (ta je v svojem bistvu pravzaprav le pogodba) in minimaliziranju togih postopkovnih opravil. So pa z zakonom predpisani nekateri pogoji za veljavnost poravnave:

- pred sklenitvijo poravnave morajo biti pacientu pojasnjene vse okoliščine in posledice sklenjene poravnave, kar se zapiše tudi v zapisniku,

- poravnava mora biti vselej jasna in določna ter ne sme biti v škodo javni koristi, javni morali ali pravni koristi drugih,

- poravnava je sklenjena, ko je zapisnik udeležencem prebran in ko ga podpišejo vsi udeleženci v sporu.

Cilj mediacije je torej sklenitev poravnave, ki pa, po tem zakonu, ne predstavlja izvršilnega naslova. Ni ovir, da se postopek zaključi tudi z dogovorom, sporazumom oziroma drugo pogodbo, ki nima narave poravnave v pravem pomenu besede. Pojem poravnave je namreč specifičen v tem, da pomeni, da udeleženci z vzajemnim popuščanjem prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti Pomembna je določba, da lahko v postopku mediacije sodeluje tudi zainteresirana zavarovalnica, seveda če gre za odškodninski spor. Podobno, čeprav bolj na splošno je določeno v Zakonu o pravdnem postopku in sicer v delu, ki ureja poravnalni narok. Izvajalci zdravstvenih storitev imajo z zavarovalnicami sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje odgovornosti (to obveznost jim nalaga tudi zakon npr. Zakon o zdravniški službi). Zdravnik, ki dela neposredno s pacienti, mora biti zavarovan za

81/87

odgovornost za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu. Zaposlenega zdravnika zavaruje delodajalec. Izvajalci imajo praviloma zavarovane tudi druge nevarnosti (npr. zavarovanje splošne odgovornosti). Ker je načelo hitrosti postopka v zakonu posebej poudarjeno, je tudi za mediacijo določeno, da se konča najkasneje v 45 dneh. Ker se mediacija običajno izvaja na več sestankih je potrebno dopustiti določen časovni okvir. Če poravnava ni sklenjena v tem roku, bi bilo, po prepričanju predlagatelja zakona, nesmiselno vztrajati pri nadaljevanju mediacije, saj je očitno, da udeleženci ne morejo sami in učinkovito doseči dogovora oziroma odpraviti spora. Po poteku roka se izda sklep o koncu pritožbenega postopka kar pomeni, da je možno samo še sodno varstvo ali pa kakšna druga oblika alternativnega reševanja sporov npr. arbitraža. Brez možnosti mediacije, bi bilo reševanje pritožb pacientov okrnjeno, saj bi bilo omejeno samo na reševanje »javnopravnih pravic« v postopku po določbah ZUP (ta pa je za reševanje npr. odškodninskih zahtevkov povsem neprimeren). K 73. do 75. členu: Komisija bo pri obravnavi pacientovih pritožb delovala v senatih treh ali praviloma petih članov, ki bodo različni od primera do primera, odvisno od vrste oziroma vsebine spora. Zakon ne določa konkretne sestave senatov, saj je to prepuščeno predsedniku Komisije, ki se bo odločil glede na okoliščine posameznega primera. Predsednik Komisije za pritožbe določiti sestavo senata, ki bo obravnaval posamezni primer, najkasneje v desetih delovnih dneh od dneva, ko bo prejel pisno pritožbo. Seznanitev pritožnika s sestavo senata ni zgolj formalna, saj pritožnik lahko uveljavlja možnost izločitve »uradnih oseb« po določbah 35. do 41. ZUP. Zakon torej posredno omogoča tudi izločitev članov senata, za katere je podan sum, da svoje naloge ne bi opravili nepristransko in sicer v katerikoli fazi postopka. Zanimivo je, da zakon predvideva tudi možnost sodelovanja dodatnega strokovnjaka z ustreznimi znanji, ki pa ne bo imel pravice odločanja. Lahko bo šlo na primer za strokovnjaka neke ozke medicinske stroke, ki ni zastopana v članstvu komisije ali pa za pravnega strokovnjaka. Izjemnega pomena je, da v senatih sodelujejo predstavniki nevladnih organizacij in sicer z dvema članoma v petčlanski komisiji in enim članom v tričlanski komisiji. Ker je bilo potrebno zagotoviti čim višjo stopnjo nevtralnosti oziroma nepristranskosti senata (takšna zahteva izhaja tudi iz številnih pripomb zainteresirane in strokovne javnosti), se je predlagatelj v zvezi z vprašanjem sestave senata odločil za kompromisno rešitev. Tako je za petčlanski senat predvideno, da je razmerje med predstavniki s področja različnih medicinskih strok, farmacije ali zdravstvene nege na eni in predstavniki nevladnih organizacij na drugi strani, dva proti dva, s tem, da predsednik senata ne sme biti predstavnik s področja različnih medicinskih strok, farmacije ali zdravstvene nege, pač pa je lahko le strokovnjak na področju prava, zdravstvene ekonomike ali pa tudi predstavnik nevladnih organizacij. Kot dodaten pogoj za opravljanje funkcije predsednika senata je določeno, da mora ta izpolnjevati pogoje, ki se po ZUP zahtevajo za vodenje upravnega postopka – predpisana izobrazba in strokovni izpit iz upravnega postopka (kar je tudi zahteva 29. oziroma 31. člena ZUP). Podrobnosti glede pogojev določa Uredba o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku in o strokovnem izpitu iz upravnega postopka (Ur. l. RS, št. 29/00 s spr.). Če zakon predvideva subsidiarno uporabo ZUP v postopku s pritožbo v senatni obravnavi je nujno, da vsaj eden izmed članov senata

82/87

izpolnjuje pogoje za vodenje upravnega postopka, pri čemer je smiselno, da je to ravno predsednik senata. Hkrati bo predsednik senata oseba, ki bo v zadostni meri »nevtralna«, saj ne bo prihajala iz vrst zdravstvenega osebja. Enako kot velja za razmerja v petčlanskem senatu, velja tudi za razmerja v tričlanskem senatu. Glede na dikcijo tretjega odstavka 73. člena, ki pravi »senat odloča z večino glasov«, bo senat odločal kot kolegijski organ v smislu 29. člena ZUP. V pritožbenem postopku torej ne bo odločal oziroma ne bo izdal odločbe predsednik senata ali predsednik Komisije, pač pa senat kot celota. Senat bo zasedal praviloma na sedežu Komisije, ni pa to nujno, saj je predvideno, da se kraj zasedanja določi tako, da bo ugoden tudi za pacienta. Praviloma se bo postopek odvijal v obliki ustne obravnave – kar pri odločanju v drugih upravnih zadevah ni običajna praksa. Poudarek na ustni obravnavi izhaja tako iz 74. kot tudi 75. člena. K 76. in 77. členu: S tem, ko je zakon v medicinsko pravo vpeljal pojem varnostnega zapleta ter uvedel posebno preiskavo v primerih suma, da je do njega prišlo, se kaže prizadevanje zakonodajalca za doseganje čim večje varnosti pacientov v času, ko so deležni medicinske oskrbe. To pa je tudi skladno z temeljnimi izhodišči Luksemburške deklaracije o varnosti pacienta. V skladu s slednjo imajo pacienti pravico pričakovati, da bodo vsi napori vloženi v to, da se bo zagotovilo njihovo varnost. Zdravstveni sistem se namreč nahaja v visoko rizičnem prostoru, kjer nezaželeni dogodki, ki izvirajo iz zdravstvene obravnave in ne iz narave bolezni, lahko vodijo v smrt ali drugo resno škodo za pacienta. Najnovejši podatki kažejo, da skoraj polovica vseh neželenih dogodkov, ki se jim je moč izogniti nastane kot posledica zdravstvene napake. Zato mora biti zdravstvo organizirano na način, da se neželeni dogodki v čim večji meri preprečijo. Za učinkovito preprečevanje neželenih dogodkov (in odpravo posledic) pa je izjemnega pomena njihovo zaznavanje, obravnava in poročanje. S preiskavo zaradi varnostnega zapleta je zakon na dobri poti za doseganje učinkovite preventive in transparentnosti v zdravstvu nasploh. Predpogoj za učinkovito »upravljanje s tveganji« je odprto delovno okolje z uveljavljeno kulturo, ki se osredotoča na učenje na primerih, ne pa na krivdo in kaznovanje udeleženih oseb. Pacient lahko zahteva, da izvajalec izvede preiskavo v primeru suma, da je poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja posledica varnostnega zapleta, zdravstvene napake ali odstopanja od strokovnih standardov. Varnostni zaplet pri pacientu glede na določbe 2. člena pomeni nenameren ali nepričakovan dogodek, ki je ali bi lahko škodoval pacientu ob prejemanju zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi narave pacientove bolezni. Zdravstvena napaka pomeni odstopanje od standardov zdravstvene stroke in od tega, kar v stroki velja kot običajno in pravilno, če do takega odstopanja pride pri opravljanju zdravstvene dejavnosti. Strokovni standard pa je priporočilo, ki ga sprejme pristojni strokovni organ posamezne zdravstvene stroke za doseganje optimalne stopnje urejenosti na določenem področju. Preiskava se ne izvede po pravilih, ki veljajo za interni nadzor pri posameznem izvajalcu zdravstvenih storitev, pač pa bo poenoten postopek določil min minister,

83/87

pristojen za zdravje. Določen je tudi rok za izvedbo (končanje) preiskave, in sicer 30 dni od izdaje sklepa. K 78. in 79. členu: Člena primeroma določata možne odločitve, ki jih sprejme senat. Del odločitev je prisilne narave, del odločitev pa predstavlja zgolj predlog za izvedbo določenih aktivnosti. Prav tako je določeno, da je zoper odločitve (odločba, sklep) možen le upravni spor. K 80. do 84. členu: Zakon predvideva obveznost vodenja evidenc s strani zastopnika pacientovih pravic in Komisije. Pomembne so predvsem evidence o vodenju postopkov. Evidence se vzpostavljajo z namenom spremljanja stanja na področju pacientovih pravic in z namenom spremljanja delovanja zastopnika pacientovih pravic in Komisije ter z namenom sprejema oziroma izvedbe ustreznih politik za izboljšanja stanja na tem področju. Namen vodenja evidenc ni v spremljanju posameznikov, temveč spremljanje pojavov in njihovo preprečevanje, zato zadostujejo agregatni podatki. Ker so evidence javne je s tem zagotovljena tudi možnost spremljanja s strani vseh zainteresiranih oseb. Kot javna so določena tudi redna letna poročila Komisije in poročila zastopnikov pacientovih pravic ter sprejeto državno poročilo. Poleg vodenja evidenc je v zakonu določena obveznost poročanja. Gre za redna in izredna poročila zastopnikov pacientovih pravic (ta se do določenega roka ali na poziv predložijo ministrstvu, pristojnem za zdravje) in redna poročila Komisije (ta se do določenega roka predložijo ministrstvu, pristojnem za zdravje in uradu Varuha človekovih pravic). Posebej je predviden redni letni nadzor nad delom zastopnikov pacientovih pravic, ki se izvaja na podlagi smiselne uporabe določb predpisov, ki veljajo za izvajanje upravnega nadzora v zdravstvu (postopek nadzora opravlja komisija, ki po zaključku postopka pripravi nadzorstveno poročilo). Na podlagi vseh omenjenih poročil in eventualno še statističnih poročil o izvajanju nadzora po zakonu, ki ureja zdravstveno dejavnost (ZZZS, ZZS itd.) se vsako leto pripravi državno poročilo o stanju na področju pacientovih pravic, ki ga sprejme Vlada RS. K 85. členu: Zakon določa, da je Ministrstvo za zdravje tako nadzorstveni kot tudi prekrškovni organ za izvajanje tega zakona. K 86. in 87. členu: Kazenski določbi določata višino glob zgolj za eno kršitev pacientove pravice – izvedba medicinskega posega brez privolitve pacienta in za primere, ko izvajalci zdravstvenih storitev ne delujejo v skladu s postopkom, ki ga predpisuje ta zakon.

84/87

Kazenski določbi določata razpon denarnih kazni za prekrške v okviru splošnega minimuma in maksimuma, ki jih določa zakon o prekrških za pravne osebe, za posameznike, ki prekršek storijo v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti in za odgovorne osebe pravnih oseb. K 88. členu: Posebna določba predvideva prenehanje veljavnosti nekaterih določb Zakona o zdravstveni dejavnosti in Zakona o zdravniški službi. Gre za člene, ki urejajo vsebine, ki se s tem zakonom podrobneje ali drugače urejajo. Nekatere določbe obeh zakonov, ki urejajo enako materijo kot ta zakon so ostale v veljavi, ker z novo ureditvijo niso v koliziji pač pa se dopolnjujejo. K 89. do 91. členu: Prehodne določbe urejajo roke za izvajalce zdravstvene dejavnosti, v katerih morajo uskladiti svoje delovanje z določbami tega zakona, roke za sprejem podzakonskih aktov (gre za predpise iz petega odstavka 15. člena, prvega odstavka 16. člena, drugega odstavka 17. člena, drugega odstavka 27. člena, petega odstavka 32. člena, osmega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 42. člena in tretjega odstavka 77. člena in prvega odstavka 52. člena ter tretjega odstavka 64. člena tega zakona) in izvedbo javnih razpisov za imenovanje zastopnikov in članov Komisije za varstvo pacientovih pravic. Končna določba predvideva 15-dnevni vacatio legis in 6-mesečni rok za začetek uporabe zakona.

85/87

OBRAZEC ZA OCENO FINANČNIH POSLEDIC I. Ocena finančnih posledic Tekoče leto (t) t+1 t+2 t+3 Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) prihodkov državnega proračuna

/ / / /

Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) odhodkov državnega proračuna

/ / / /

Predvideno povečanje (+) ali zmanjšanje (-) obveznosti za druga javna finančna sredstva

/ / / /

II. Pravice porabe za izvedbo predlaganih rešitev so zagotovljene po naslednjih proračunskih postavkah (PP) s predvidenimi zneski: Šifra PP

Ime proračunske postavke

Ima proračunskega uporabnika

Znesek za tekoče leto (t)

Znesek za t+1 (2008)

6715 Varstvo potrošnikov zdravstvenega varstva

/ / 837.368 EUR

SKUPAJ:

/ 837.368 EUR

Manjkajoče pravice porabe se bodo zagotovila s prerazporeditvijo iz naslednjih PP: Šifra PP

Ime proračunske postavke

Ime proračunskega uporabnika

Znesek za tekoče leto (t)

Znesek za t+1

SKUPAJ: / / Načrtovana nadomestitev zmanjšanih prihodkov oz. povečanih odhodkov proračuna:

Novi prihodki Znesek za tekoče leto (t)

Znesek za t+1

SKUPAJ: / / Obrazložitev: (obvezno za finančne posledice nad 200.000 EUR, za finančne posledice nad 40.000 EUR, učinkujoče tudi po izteku treh let, ki jih zajema obrazec, ter pri zakonskih predlogih):

86/87

Razlogi, zakaj je postopek ali druga administrativna obveznost nujno potrebna, in javni interes, ki se s tem dosega. Dokazi, da javnega interesa ni mogoče doseči na drug, za stranke enostavnejši način.

Zakon uvaja varstvo pacientovih pravic, ki so z njim določene in definira potrebno varstvo teh pravic v pritožbenih postopkih.

Spoštovanje načela "vse na enem mestu" (načelo, da stranki ni treba opravljati zadev, ki se nanašajo na en življenjski oziroma poslovni dogodek, na več mestih). Kraj izvajanja storitve oziroma obveznosti.

Da, načelo je spoštovano. Pacientu ni potrebno opravljati zadev v različnih postopkih.

Poraba časa in stroški (upravna taksa, plačilo storitve …), ki jih stranki povzroča postopek ali obveznost.

Stroški postopka so za pacienta brezplačni.

Dokumentacija, ki jo bo morala predložiti stranka za izvedbo postopka. Zmanjšanje obsega dokumentov, ki jih mora predložiti, oziroma obrazložitev, zakaj zmanjšanja ni.

Pacientu ni potrebno predložiti potrebne dokumentacije, lahko priloži kopije, odpustni list iz bolnice in druge kopije dokumentov v procesih diagnostike in zdravljenja.

Način plačevanja storitve, upravne takse … (z gotovino, s kreditnimi in plačilnimi karticami, po e-moneti, drugo).

Postopek je za pacienta brezplačen.

Področje in življenjski oziroma poslovni dogodek na portalu e-uprave, na katerega se postopek nanaša, oziroma predlog za uvedbo drugega dogodka.

Postopek ni na e-portalu uprave.

Dodaten prostor za navedbo predloga novega dogodka. Obseg postopka, ki ga bo mogoče opraviti po elektronski in drugih sodobnih poteh, oziroma obrazložitev, zakaj to ne bo mogoče.

Pacient bo lahko pritožbo vložil tudi v elektronski obliki.

Podatki, potrebni za izvedbo postopka, ki jih bo pristojni organ pridobil sam iz uradnih evidenc, in način pridobivanja teh podatkov.

Morebitne dodatne podatke bo Komisija za varstvo pacientovih pravic pridobila od izvajalcev zdravstvenih storitev javni zdravstveni mreži.

87/87

PREDLOG SKLEPA Na podlagi 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS št. 24/05-uradno prečiščeno besedilo) je Vlada Republike Slovenije na _____ seji dne ______ sprejela naslednji

SKLEP Vlada Republike Slovenije je določila besedilo Predloga Zakona o pacientovih pravicah, (EVA 2005-2711-0080) po rednem postopku.

Mag. Božo PREDALIČ GENERALNI SEKRETAR

Številka: Ljubljana, dne